na osrednji državni slovesnosti ob 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju na Mali gori pri Ribnici. na osrednji državni slovesnosti ob 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju na Mali gori pri Ribnici. (nelektorirano) Odporništvo je ohranilo Slovence kot narod Spoštovani veteranke in veterani, ekselence, dragi rojaki! Duh odporništva, samoobrambe je bil med Slovenci vselej živ. Tako kot pri številnih drugih narodih je bil odpor oziroma samoobramba del naše nacionalne identitete, ki nas je na tem prepišnem delu Evrope, preko katerega so se selila ljudstva in številne vojske, tudi ohranil. Slovenci smo morali v zgodovini nepopustljivo braniti svoje temelje: ozemlje, premoženje in jezik kot osnovo svoje lastne kulture. Svoje odporništvo so naši predniki izkazali v času turških vpadov in še mnogokrat kasneje v zgodovini. Tudi v nepopustljivem in hrabrem boju Slovencev na soški fronti med prvo svetovno vojno vidijo mnogi zgodovinarji predvsem željo braniti svojo domovino. Dejansko je vsa slovenska zgodovina eno samo narodno odporništvo, kajti le zaradi njega smo se lahko ohranili, čeprav nam je grozilo izginotje. Slovenci, če odmislimo Mohorjevo družbo in Slovensko matico ter nekatera njim podobna kulturna podjetja, skoraj vse do leta 1918 nismo imeli nobene osrednje organizacije, ki bi skrbela za vse Slovence. Pa vendar je bil dosežen že do začetka 20. stoletja zavidljiv kulturni razvoj. In kultura je bila temeljna podlaga vseh pomembnejših odporniških podjetij v naši zgodovini. Zakonsko podlago državnega praznika dneva upora proti okupatorju je določil zakonodajalec, prvi demokratično izvoljeni slovenski parlament, zakon pa je leta 1991 predlagala prva slovenska demokratično izvoljena vlada. V zakonu je 27. april, ki se je v enopartijskem času praznoval kot dan OF, opredeljen kot dan upora proti okupatorju. V obrazložitvi in razpravi o Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih je vlada poudarila, da je ta praznik namenjen počastitvi slovenskega odporništva skozi zgodovino, še posebej pa v svojem sporočilu nosi obeležje protifašističnega boja. V postopku sprejemanja je bil oblikovan tudi predlog, da bi bil 27 april še naprej dan OF, vendar je bil tak predlog z veliko večino zavrnjen. In kasneje nikoli več ni bil formalno ponovljen. Širša podlaga praznika je bila v javnosti sprejeta z velikim soglasjem, ker neupravičeno ni izključevala nikogar. In to kljub temu, da so v posamičnih letih državne proslave skušale ožiti njegovo zakonsko vsebino. Ker praznik še posebej v svojem sporočilu nosi obeležje protifašističnega boja, za njegovo počastitev ni bolj primernega kraja, kot je mesto današnje prireditve. Danes je prvič po 64 letih tu na Mali gori nad Ribnico državna prireditev. Nikoli doslej je še ni bilo. Bile so samo društvene in občinske. Čeprav je ravno tukaj potekal prvi oboroženi spopad na slovenskem ozemlju med protifašističnimi uporniki narodnoobrambne organizacije TIGR in okupacijskimi silami po kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske. Slovenci ali bolje slovenski Primorci so ves čas fašizma dokazovali svoj odpor. V teh prizadevanjih se je v vojaškem pogledu najvišje povzpel TIGR, katerega pripadniki in simpatizerji pomenijo najstarejše oborožene protifašiste v Evropi. Poleg njih se je treba spomniti še duhovniške organizacije Društvo svečenikov sv. Pavla, ki je ogromno naredila za obrambo slovenstva na kulturnem področju. Prizadevanja Primorskih Slovencev so uživala moralno in materialno pomoč tudi pri številnih organizacijah in posameznikih v jugoslovanskem delu Slovenije in celotni takratni državi, še zlasti pa med primorskimi emigranti. Slovenski antifašizem torej ni iznajdba leta 1941 oziroma takrat ustanovljene Antiimperialistične oziroma kasnejše Osvobodine fronte, ampak je bistveno starejši. Praktično je bil del politične in narodne zavesti vseh takratnih Slovencev. Znameniti angleški zgodovinar A.J. P. Taylor je zapisal da so bili Slovenci po zaslugi TIGRA prvi zavezniki Velike Britanije v II. svetovni vojni. Dejansko je bil njihov boj na Mali gori 13. maja 1941 prvi oboroženi spopad Slovencev z okupatorji. To dejstvo je tiste, ki so hoteli monopolizirati slovensko odporništvo ne glede na zgodovinska dejstva motilo ves čas po II. svetovni vojni. Tigrovci so bili dejansko zamolčani. Polno priznanje jim je dala šele samostojna slovenska država. Tudi današnja državna proslava na tem mestu je del naporov, da se popravi zgodovinska krivica. Protiimperialistična fronta, ki je bila ustanovljena 26. aprila 1941 in ki se je šele kasneje preimenovala v Osvobodilno fronto, je dejansko nastala v duhovnem in političnem ozračju nemško-sovjetskega pakta iz leta 1939. Pri glavnih pobudnikih in organizatorjih ni izhajala iz načelnega antifašizma in antinacizma, ampak iz prepričanja nujnosti spopada imperialističnih taborov. Ker osnovni cilj protiimperialistične fronte ni bil narodnoobrambni, med ustanovne skupine nikoli niso povabili organizacije TIGR. Ključni problem PIF, kasnejše OF je monopolizacija narodnoobrambnega boja, ki jo je OF formalno potrdila 16. septembra 1941, ko je vse, ki niso bili pripravljeni priznati njenega, to je komunističnega vodstva, označila za izdajalce slovenskega naroda. Nobena demokratična stranka ali vlada ne more pristati na posebna ideološka tajna nagla sodišča, kjer so bili obsojenci ustreljeni brez pravice do zaslišanja in pritožbe. V tej monopolizaciji narodnoodporniškega gibanja se OF bistveno loči od večine zahodnoevropskih odporniških gibanj. Slovenska država v imenu boja proti okupatorju ne more pristati na kršitve mednarodnih standardov vojnega prava in civiliziranih pravnih načel, ki tudi v vojnem času zagotavljajo, zlasti civilnemu prebivalstvu pravico do življenja, do osebne nedotakljivosti, verske in osebne svobode, nepristranskega sojenja in pravico do poštenega postopka ter privatne lastnine. Ta načela in pravila obvezujejo tako okupatorja kot upornike proti njim. Zavoljo zgodovinske resnice ter nekaterih dvomov in skušnjav, ki se ponovno pojavljajo v nekaterih krogih v naši soseščini, moramo ponovno poudariti, da je temelj vsega zla, ki se je med drugo svetovno vojno in takoj po njej zgodilo v Sloveniji, tuja okupacija. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne strahotnih žrtev, ne državljanskega spopada, ne fojb in drugih medvojnih in povojnih zločinov. Tuja okupacija je šele ustvarila podlago za strahote, ki so usodno zaznamovale slovenski narod. V času, o katerem govorimo, se je v razponu polovice desetletja zgodilo toliko zla, ki ga nikoli ne bi smelo biti, da posledice zdravimo še danes. Vsaka vojna je nesreča in prinaša s seboj trpljenje. Toda v času, o katerem govorimo, so se na slovenskem ozemlju zgodile stvari, ki se v človeški civilizaciji ne bi smele zgoditi: 1. Fašistični in nacistični okupator je s kršenjem mednarodnih vojnih konvencij, streljanjem talcev, uničevalnimi taborišči, množičnim preseljevanjem in genocidno politiko ustvaril razmere, ki posameznikom v mnogih primerih niso dopuščale nobene dobre izbire. 2. Komunistična partija je po navodilih iz Kominterne in preko OF pod smrtno kaznijo prepovedala odpor proti okupatorju izven OF ter skušala izenačiti domoljubje s tujo ideologijo, nato pa je VOS OF do konca julija 1942 pod različnimi pretvezami brez kakršnihkoli sodnih postopkov postrelila na stotine Slovencev. 3. Protikomunistična stran je prisegla zvestobo okupatorju, česar moralno ni mogoče z ničemer opravičiti. 4. V drugi polovici vojne sta tako komunistična kot protikomunistična stran zagrešili vrsto zločinov nad posamezniki, sonarodnjaki, ki se niso mogli braniti. 5. Že po končanih spopadih in vojni je zmagovita stran izvedla množičen poboj vojnih ujetnikov različnih narodnosti, pa tudi številnih civilistov. Demokratična Slovenija kot del združene demokratične Evrope, ob vsem spoštovanju do resničnega antifašizma in odporništva, ne more pristati niti na poskuse njegovega omaloževanja niti na njegove zlorabe za cilje totalitarizma, saj bi se s tem odpovedala tistim načelom, na katerih sloni samostojna demokratična Republika Slovenija, pa tudi EU. Za boj proti okupatorju ni bistveno politično prepričanje udeležencev. In pri veliki večini posameznikov, ki so odšli v partizane, politični motiv ni bil prevladujoč. Zato velika večina borcev NOB ne nosi odgovornosti za številne napake in zločine vodstva OF, saj so bili pogosto prav oni njihova prva žrtev. Za demokratične, evropsko usmerjene posameznike in politične stranke ni in ne more biti problematičen boj proti okupatorju in še manj sodelovanje z zavezniki, ki so partizansko odporništvo priznali kot del antihitlerjevske koalicije, ampak vse tisto, kar je na obeh straneh doma onemogočilo dejanski enotni vsenarodni odpor proti okupatorju. V opisanih razmerah veličina dejanj pripadnikov TIGRa še posebej izstopa. Bili so odločni za boj, pripravljeni na žrtve, toda držali so se evropskih civilizacijskih norm. V boju so se izogibali civilnim žrtvam. Leta 1938 niso izvršili atentata na Mussolinija, ki so ga dobro pripravili, ko je prišel v Kobarid, ker bi morali žrtvovati tudi skupino šolskih otrok. Njim cilj ni posvečal sredstev. Bili so patrioti. Pripadniki TIGRa, ki so živeli v Sloveniji, so bili po italijanski okupaciji Dolenjske in Notranjske tisti Slovenci, ki so se prvi z orožjem spopadli z oboroženim okupatorjem. Do prvega spopada pripadnikov organizacije TIGR je prišlo tu, na Mali gori, 13. maja 1941. Sem so se kmalu po okupaciji umaknili tigrovci Tone Majnik, Ferdo Kravanja ter vojaški voditelj TIGRa Danilo Zelen. Ko jih je izsledila italijanska patrulja, so se z njo junaško spopadli. Danilo Zelen je bil hudo ranjen in si je sam vzel življenje, da ne bi padel v roke sovražniku. Kravanjo, hudo ranjenega so Italijani ujeli, Majniku pa je že vklenjenemu kasneje uspelo pobegniti. Za ta junaški spopad se je kmalo zvedelo po Sloveniji in to je med Slovenci dvigovalo uporniškega duha. Anton Majnik je nato skupaj s tigrovcema Tonetom Černačem in Justom Godničem na tem območju organiziral prvo partizansko enoto, Ribniško četo. Ob ustanovitvi 1. julija 1941 je štela 14 bojevnikov. Enota je bila ustanovljena štiri dni prej, preden je KPS izdala poziv na vstajo. Vodstvo KPS je kmalu v četo poslalo komisarja, ki je zahteval, da prisežejo Stalinu, Tigrovci pa so se tej zahtevi uprli, češ da so že prisegli organizaciji TIGR in boju za združitev Slovencev. Iz Ljubljane je nato prišel član vodstva komunistične partije dr. Aleš Bebler in zamenjal komandirja čete tigrovca Toneta Černača. Tigrovci so zaradi teh nesporazumov odšli iz Ribniške čete in se pridružili drugim partizanskim enotam, vendar tam niso dosegli vidnih funkcij. Večina jih je kasneje v boju padla, Majnik v ne povsem pojasnjenih okoliščinah. Kljub 15 letni tradiciji in izkušnjam iz protifašističnega boja TIGRa nikoli niso vključili v OF. Prvi oboroženi spopad Tigrovcev s fašističnimi okupatorji pa je bil večino časa po drugi svetovni vojni pri nas zanemarjen. Za dan upora oziroma dan vstaje in republiški praznik pa je bil v Socialistični republiki Sloveniji kot posmeh resnici izbran dogodek 22 julija 1941, v katerem sploh ni šlo za spopad z okupatorjem, ampak za obračun med Slovenci. Spoštovani! Zaradi vsega naštetega smo še posebno zahvalo dolžni združenju TIGR, Ribniški in primorskim občinam, ki so postavili pomnik Danilu Zelenu in sobojevnikom ter ta pomembni dogodek pomagale trgati iz pozabe. Hvala tudi vsem zgodovinarjem in publicistom, ki ste pisali o TIGR-u in negovali pozitivno izročilo najstarejšega odporništva proti fašizmu v Evropi. Danes je državni praznik - dan upora proti okupatorju. Danes se spominjamo vseh neštetih generacij rojakov, naših prednikov, katerih pogum je vgrajen v temelje našega nacionalnega obstoja in naše državnosti. Spominjamo se vseh, ki so v stoletjih viharne slovenske zgodovine branili svoja ognjišča, svoje domačije in domovino, kot so jo vsakokrat prepoznavali in čutili. Še posebej se spominjamo dolgoletnega odpora proti fašizmu, ki so ga izvajali pripadniki TIGR-a, njihovih žrtev za svobodo slovenskega primorskega človeka, Bazoviških junakov, Danila Zelena in sobojevnikov. TIGR je bil prvi upor zoper fašizem v Evropi in je bil čista rezistenca za preživetje pred rasističnim zavojevalcem, ki je v času sicer mednarodno priznane okupacije Primorske po prvi vojni skušal deželo etnično poenotiti in očistiti. V tem smislu je TIGR čisto uporništvo, predpartizanstvo, pomembno za obstoj Primorcev in Slovencev. TIGR je tisto, kar bi bilo partizanstvo brez komunistične prevlade slovenskega upora zoper okupatorja. Tako pa smo dolžni upor, rezistenco, ali pa partizanstvo v svoji čisti uporniški obliki, ločevati od revolucije in revolucionarnega nasilja. In danes se spominjamo poguma slovenskih partizanov, ki so se odločili za upor iz iskrenega domoljubnega prepričanja, nekateri tudi iz iskrenega domoljubnega in socialnega prepričanja in vere v boljšo bodočnost. Partizanstvo, kot upor zoper zavojevalca in zoper okupatorja našega lastnega ozemlja, je pozitivna vrednota, vredna spomina in ta spomin je neločljiv del današnjega državnega praznika. Danes, na dan odpora proti okupatorju, se spominjamo tudi pripadnikov slovenske nacionalne ilegale, ki se je v prvih letih druge svetovne vojne kot takrat še del legalne jugoslovanske vojske kljub ogroženosti z dveh strani borila proti fašističnemu okupatorju. In spominjamo se pripadnikov slovenske TO in slovenskih policistov, ki so leta 1991 v vojni za Slovenijo izbojevali zmago proti JLA, zadnjemu okupatorju, ki je z orožjem ogrožal naša ognjišča. To je bilo odporništvo, ki ni delilo, ampak nas je povezalo. Prav enotnost, ki smo jo Slovenci ter državljanke in državljani Slovenije dosegli v času slovenske pomladi, v času plebiscita za samostojno Slovenijo in v času vojne za Slovenijo, je tisti trdni temelj, na katerem lahko gradimo našo pot navzgor. Z njim smo v praksi že dodobra presegli stare delitve. V tem usodnem času smo bili povezani na osnovi skupne pripadnosti domovini in temeljnim demokratičnim vrednotam. Bolj bomo poudarjali ta čas, v katerem smo bili enotni in povezani, manj bo prostora za nesmiselne in škodljive stare delitve in razdvajanja. In manj bo možnosti, da se tragedija, ki je doletela Slovenijo sredi prejšnjega stoletja, v kakršnikoli obliki ponovi. Spoštovani! Obstajajo večji narodi od nas, pa nimajo lastne države. Tudi v Evropi in celo znotraj EU živijo večji narodi, pa njihov jezik ni uradni jezik EU. Obstajali so številni narodi, večji in močnejši od nas, a jih danes ni več. Nihče več ne govori njihovega jezika, njihovi grobovi so žal pozabljeni in njihovo dediščino najdemo le še po redkih muzejih. Slovenci pa smo stali in obstali, kot je preroško zapisal Trubar. Kljub temu, da ni bilo lahko in kljub temu, da se je naše narodnostno ozemlje močno skrčilo. Zato je prav, da ob tem, ko se spominjamo uporništva naših prednikov v viharni zgodovini, hkrati izrazimo globoko hvaležnost za njihov pogum in žrtve. Kajti z njimi smo se ohranili kot narod, se kot narod razvili in po vojni za Slovenijo in osamosvojitvi povezali z drugimi evropskimi narodi. Dolžni smo jim hvaležnost, kajti pred našo in naslednjimi generacijami je dobra prihodnost. Slovenci živimo danes v času, ki si ga je želel in tudi preroško napovedal že naš največji pesnik France Prešeren v svoji Zdravljici, ki je danes naša državna himna. »Da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!« Danes celoten slovenski narod, doma in po svetu, živi v svobodi. In Slovenci prvič v zgodovini nismo neposredno ogroženi od svojega sosedskega in širšega okolja. To širše okolje nam še nikoli doslej ni bilo tako naklonjeno. EU kot ne samo ekonomski in politični, ampak tudi kot mirovniški in spravni projekt je tu. Smo njegov del in v tem duhu ravnajmo tudi doma. Iskrene čestitke ob državnem prazniku, dnevu slovenskega odporništva, dnevu upora proti fašizmu in dnevu upora proti okupatorju.
