Govor predsednika Janeza Janše ob državnem prazniku
sobota, 19. 8. 2006Govor Predsednika Vlade RS Janeza Janše na državni slovesnosti ob priključitvi Prekmurja k Sloveniji, Beltinci, 18. avgust 2006
(Velja govorjena beseda!)
Spoštovani gospe in gospodje, ekselence, spoštovani Prekmurci slovenske, madžarske, romske in vseh drugih narodnosti.
Leto 1918 je bilo eno izjemno nenavadnih v slovenski zgodovini. Razrušila se je več kot pol tisočletja trajajoča habsburška monarhija. Skrčilo se je skoraj tisočletno Ogrsko kraljestvo. Nastala je Slovenija, ki je dotlej uradno ni bilo v upravi in geografiji ter politiki. A bila je ob vso Primorsko, večino Koroške in del Kranjske. Pridobila pa je, po skoraj tisočletju, Prekmurje in takoimenovane Ogrske Slovence. Bolečina je bila zaradi izgub na severu in zahodu tako velika, da pridobitve na severovzhodu ni bilo mogoče dojeti in pravilno oceniti. Vse odtlej je v slovenski politiki čutiti neko posebno zadrego glede Prekmurja, tudi upravičeno slabo vest. Bil je že skrajni čas, da se to stanje preseže in da se združitvi nameni državni praznik.
Prekmurje ni le po svoji zunanjosti nekaj posebnega v Republiki Sloveniji, ampak se od nje razlikuje tudi po svoji zgodovini. Bilo je del Ogrskega kraljestva, kjer ni bilo zgodovinskih dežel, kot jih poznamo iz preteklosti velike večine slovenskega ozemlja. Zato v zgodovini ni nikoli oblikovalo svojega centra, ampak je bilo teh več. Tu se ni oblikovala deželna zavest, saj je bila pokrajina razdeljena med dva komitata ali županiji. Nenaklonjena mu je bila tudi cerkvena razdelitev, saj je bila dolga stoletja pod zagrebško in györsko (gjersko) škofijo, šele po 1777 pod szombathelysko (sombatejsko), oziroma 1923 pod mariborsko. Nova Murskosoboška škofija popravlja eno velikih zgodovinskih krivic. Velika večina Slovencev ne ve, da je del Prekmurcev med Mursko Soboto in Monoštrom moral v prvih desetletjih 17. stoletja priznavati turško nadoblast in ji plačevati davek. Tudi tukajšnja fevdalna oblast se je precej razlikovala od one v ostalih slovenskih predelih, kar je imelo kasneje posledico, da je tu nastal edinstven kmečki proletariat. Edino v Prekmurju je prišlo po I. svetovni vojni do prave in obsežnejše agrarne reforme.
Kljub številnim razlikam med zgodovinskim razvojem Prekmurja in ostalim slovenskim ozemljem, pa je v njem tudi toliko povezovalnih elementov, ki jih ni mogoče prezreti. Te moramo omenjati še toliko bolj, ker so bili Prekmurci tisočletje politično ločeni od večine Slovencev, živeli so v državi, ki se je z Habsburžani dolgo zapletala celo v vojne. Kot prvo značilnost Prekmurcev moramo opozoriti na neverjetno zvestobo slovenstvu, tako v jeziku kot v posebnem prekmurskem slovstvu. Naj samo omenim, da se besedna zveza slovenski narod prvič v slovenskem jeziku pojavi prav v Prekmurju. Tako protestantskim duhovnikom, ki so začeli s prekmursko književnostjo, kot katoliškim, ki so se še posebno trudili za kulturno integracijo Prekmurcev z ostalimi Slovenci, smo dolžni javno priznanje in hvaležnost. Imena, kot so Franc Temlin, Štefan Küzmič, Mikloš Küzmič, Josip Košič, Ivan Baša, Franc Ivanocy, Jožef Klekl, Avgust Pavel in še številni drugi, bi morala biti znana vsakemu izobraženemu Slovencu, njihovo delo bi moralo biti bolj zastopano v šolskih učbenikih. Hkrati tudi ne smemo pozabiti številne anonimne avtorje znamenitih rokopisnih pesmaric, ki so dokaz živega slovenstva med preprostimi ljudmi. Za ohranitev slovenstva v Prekmurju imajo največ zaslug Prekmurci sami. Naj se na tem mestu še s posebno hvaležnostjo spomnim prekmurskih izseljencev, tako v Združenih državah kot številnih evropskih državah, Avstraliji in Južni Ameriki, ki niso pozabili na svoj izvor in svojo kulturo. Ohranjali so svoje izročilo, hkrati pa pomagali domačim v domovini, kolikor so mogli.
Prav v zvezi s tem živim in samoniklim prekmurskim slovenstvom pa je treba omeniti, da dežela onstran Mure ni bila nikoli etnično čista. Poleg Slovencev, ki se tega imena niso sramovali, so tu živeli v sožitju z njimi tudi Madžari, Romi, Nemci in Židje. Čeprav uradna politika Budimpešte zadnja desetletja obstoja Ogrskega kraljestva Slovencem ni bila naklonjena, to ni povzročilo razkola med pripadniki naše najštevilčnejše manjšine in večinskim narodom. Prav ta preteklost je še kako prišla do izraza ob slovenski osamosvojitvi pred petnajstimi leti, ki so jo Prekmurci, ne glede na narodno pripadnost, aktivno podprli. Naj se ob tej priliki še zahvalim tudi tukajšnjim Romom, ki s svojo kulturno in drugo dejavnostjo, to je dokazal tudi nedavni romski festival, kažejo, da je sožitje z večinskim narodom, kljub razlikam v kulturi in načinu življenja, možno. Le oboji, tako večina kot manjšina, morajo biti pri tem aktivni. Za sožitje sta potrebna oba pola.
Izrabljam priliko, da se v tem prostoru z nekaj besedami dotaknem tudi judovske problematike. Kot je znano je ob koncu 19. stoletja začelo naraščati število tukajšnjih Judov. V času med obema vojnama so imeli v Murski Soboti svoj verski sedež za Slovenijo. V nedavni preteklosti smo bili priča poskusom nekaterih posameznikov, da bi Slovence obtožili antisemitizma. Ni mogoče zanikati, da ni bilo redkih posameznikov s takimi nazori, vendar so bili številčno in po vplivu nepomembni. Slovenci niso krivi izgona Judov ob prelomu srednjega v novi vek iz večine slovenskih dežel. Še manj nacističnega divjanja nad njimi, ki ni obšlo njihove tukajšnje skupnosti, še manj uničenja pokopališč in miniranje sinagoge v Murski Soboti 1954. leta ter onečaščenje lendavske. Ve se, kdo je imel takrat oblast in ve se, da je ta umorila tudi enega tukajšnjih katoliških duhovnikov. Judovska sinagoga je doživela isto usodo kot nekateri drugi verski objekti. Uničeni so bili predvsem zaradi vere, ne narodnosti njenih obiskovalcev. Kljub maloštevilčnosti Judov v Sloveniji, žal jih je nacizem v Prekmurju praktično iztrebil, moram v tem prostoru poudariti, da so veliko prispevali k vsesplošnemu kulturnemu in družbenemu razvoju Slovenije. Za opravljeno delo jim izražamo javno priznanje, hkrati pa si moramo vsi prizadevati, da sožitje iz preteklosti ostaja trajna značilnost sodobne, evropsko naravnane Slovenije.
Če smo na eni strani izrazili vse priznanje kulturnemu razvoju Slovencev v Prekmurju, pa ne moremo zamolčati nekaterih krivic, ki jih je bilo to področje deležno po združitvi z ostalimi Slovenci v eni državi. Slovenska okroglina ali Slovenska krajina, kot ste v preteklosti Prekmurci označevali svojo ožjo domovino, je bila po I. svetovni vojni razmeroma hitro politično in kulturno integrirana v vseslovenski prostor, žal pa so bili veliki zaostanki na gospodarskem področju, ki jih je čutiti vse do danes. Zaostajale so prometne povezave, zamujala je energetska integracija. Začetne ukrepe na tem področju je pred II. svetovno vojno upočasnila gospodarska kriza, svoje je prispevala madžarska okupacija, ki je zahtevala velik človeški davek tako v vojaških kot delovnih mobilizirancih, mnogi še nimajo javnih spominskih obeležij, ki bi nas spominjala na njihovo trpljenje in žrtve. Nasploh velja poudariti, da je bila prekmurskim Slovencem s strani okupatorja namenjena enaka usoda kot njihovim rojakom pod italijanskim ali nemškim okupatorjem. Za čas po II. svetovni vojni je na eni strani značilen največji spomenik rdečearmejcem, po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da so tu mnogi glasovali za monarhijo, kar je prineslo ustrezno politično kazen. Oznaka slovenska Sibirija za Prekmurje se je tako iz predvojnega obdobja prenesla tudi v povojni čas.
Prekmurje je edina slovenska pokrajina, ki je imela nafto. Žal dobički iz njenega pridobivanja in predelave niso bili reinvestirani v pokrajino. Z razvojem prehrambene in tekstilne industrije, ki se je začel že pred II. svetovno vojno, so bili sicer dani temelji za industrializacijo, ki pa je žal zastala na svoji osnovni stopnji in je ni dovolj spremljala potrebna modernizacija v smislu razvoja novih gospodarskih dejavnosti z višjo stopnjo dodane vrednosti. Tudi kmetijstvo ni zmoglo nekdanje jugoslovanske konkurence in ima sedaj velike težave zaradi cen, ki veljajo na evropskem trgu. Še najbolj obetaven je trenutno prekmurski turizem, zlasti kopališki, ki nima prave konkurence v širšem prostoru.
Slovenska država se danes zaveda svojih dolgov do Prekmurja. Ne more pa mu pomagati zgolj z prinašanjem dobrin, ampak predvsem z ustvarjanjem možnosti, da si jih tukajšnji prebivalci sami pridobijo. V tem pogledu je treba ocenjevati zlasti gradnjo avtomobilske ceste, ki je doslej napredovala prepočasi. Sedanja vlada se trudi, da bi gradnjo kar se da pospešili. V pripravah je tudi elektrifikacija oziroma modernizacija železniške proge. Z izgradnjo prometnic, ki so temelj sodobnega gospodarstva, bo šele prišla do polnega izraza obmejna lega Prekmurja. Z njimi bo to lahko začelo izkoriščati prednosti, ki jih prinaša bližina Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Tisto, kar je nekoč Prekmurje označevalo kot neprijazno slovensko Sibirijo, mora in bo postalo njena primerjalna prednost. Preteklost, ki jo lahko razbiramo iz tukajšnje sakralne in druge arhitekture in bogastva v muzejih, razkriva, da Prekmurje ni bilo vselej revno, da pozna tudi obdobja, ko je bilo imovito. Zakaj se ne bi to ponovilo?
Racionalno bo treba kandidirati na evropska sredstva. Ustvariti možnosti, da se trajno zaustavi beg možganov iz sveta tostran Mure, kajti brez znanja ni napredka. Potrditi je treba staro modrost, da kolikor pelje pot iz tukajšnje dežele, vodi tudi nazaj.
Izboljšane prometne povezave in urejeni medržavni odnosi so veliko upanje za gospodarski razvoj Prekmurja. Republika Slovenija bo še v naprej skrbela za urejena medetnična razmerja, posebno bo skrbela za madžarsko manjšino v Sloveniji, hkrati pa si bo prizadevala, da bi podobno raven uživali tudi porabski Slovenci, ki so kljub maloštevilnosti in težkim razmeram enakopravni del narodnega telesa kot Slovenci v Avstriji ali Italiji. Če Slovenija na eni strani nima nikakršnih ozemeljskih teženj do sosednjih držav, pa to ne pomeni, da je pripravljena trgovati z temeljnimi pravicami tamkaj živečih avtohtonih Slovencev. Skrajni čas je, da se njihov položaj povsod uredi v skladu z visokimi evropskimi standardi, ki jim Slovenija doma dokaj uspešno sledi. Pri tem računa na veliko razumevanje sosednje Madžarske, ki ima svoje manjšine v vseh sosednjih državah. Prav položaj manjšin najbolj kaže resničnost in pristnost odnosov med sosedi. Združevanje Evrope, odprtost mej… prinaša nove kvalitete, vendar pa ne zmanjšuje odgovornosti držav do tistih, ki so pomoči potrebni. Prav Prekmurje je primer, kako je takšna razmerja mogoče reševati. Če je dežela onstran Mure stoletja slovela po svoji krajinski lepoti, naravi in govorici njenih prebivalcev, njihovi čudoviti in enkratni glasbi, prehrani… je skrajni čas, da se to duhovno bogastvo tudi materializira.
Vsakoletno praznovanje združitve Prekmurja z večino slovenskega etničnega ozemlja v skupno upravno in politično celoto naj bo prilika za veselje, pa tudi oceno rezultatov gospodarskega in družbenega razvoja v preteklem letu.
Iskrene čestitke ob državnem prazniku, dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. (Vir: KPV)
(Velja govorjena beseda!)
Spoštovani gospe in gospodje, ekselence, spoštovani Prekmurci slovenske, madžarske, romske in vseh drugih narodnosti.
Leto 1918 je bilo eno izjemno nenavadnih v slovenski zgodovini. Razrušila se je več kot pol tisočletja trajajoča habsburška monarhija. Skrčilo se je skoraj tisočletno Ogrsko kraljestvo. Nastala je Slovenija, ki je dotlej uradno ni bilo v upravi in geografiji ter politiki. A bila je ob vso Primorsko, večino Koroške in del Kranjske. Pridobila pa je, po skoraj tisočletju, Prekmurje in takoimenovane Ogrske Slovence. Bolečina je bila zaradi izgub na severu in zahodu tako velika, da pridobitve na severovzhodu ni bilo mogoče dojeti in pravilno oceniti. Vse odtlej je v slovenski politiki čutiti neko posebno zadrego glede Prekmurja, tudi upravičeno slabo vest. Bil je že skrajni čas, da se to stanje preseže in da se združitvi nameni državni praznik.
Prekmurje ni le po svoji zunanjosti nekaj posebnega v Republiki Sloveniji, ampak se od nje razlikuje tudi po svoji zgodovini. Bilo je del Ogrskega kraljestva, kjer ni bilo zgodovinskih dežel, kot jih poznamo iz preteklosti velike večine slovenskega ozemlja. Zato v zgodovini ni nikoli oblikovalo svojega centra, ampak je bilo teh več. Tu se ni oblikovala deželna zavest, saj je bila pokrajina razdeljena med dva komitata ali županiji. Nenaklonjena mu je bila tudi cerkvena razdelitev, saj je bila dolga stoletja pod zagrebško in györsko (gjersko) škofijo, šele po 1777 pod szombathelysko (sombatejsko), oziroma 1923 pod mariborsko. Nova Murskosoboška škofija popravlja eno velikih zgodovinskih krivic. Velika večina Slovencev ne ve, da je del Prekmurcev med Mursko Soboto in Monoštrom moral v prvih desetletjih 17. stoletja priznavati turško nadoblast in ji plačevati davek. Tudi tukajšnja fevdalna oblast se je precej razlikovala od one v ostalih slovenskih predelih, kar je imelo kasneje posledico, da je tu nastal edinstven kmečki proletariat. Edino v Prekmurju je prišlo po I. svetovni vojni do prave in obsežnejše agrarne reforme.
Kljub številnim razlikam med zgodovinskim razvojem Prekmurja in ostalim slovenskim ozemljem, pa je v njem tudi toliko povezovalnih elementov, ki jih ni mogoče prezreti. Te moramo omenjati še toliko bolj, ker so bili Prekmurci tisočletje politično ločeni od večine Slovencev, živeli so v državi, ki se je z Habsburžani dolgo zapletala celo v vojne. Kot prvo značilnost Prekmurcev moramo opozoriti na neverjetno zvestobo slovenstvu, tako v jeziku kot v posebnem prekmurskem slovstvu. Naj samo omenim, da se besedna zveza slovenski narod prvič v slovenskem jeziku pojavi prav v Prekmurju. Tako protestantskim duhovnikom, ki so začeli s prekmursko književnostjo, kot katoliškim, ki so se še posebno trudili za kulturno integracijo Prekmurcev z ostalimi Slovenci, smo dolžni javno priznanje in hvaležnost. Imena, kot so Franc Temlin, Štefan Küzmič, Mikloš Küzmič, Josip Košič, Ivan Baša, Franc Ivanocy, Jožef Klekl, Avgust Pavel in še številni drugi, bi morala biti znana vsakemu izobraženemu Slovencu, njihovo delo bi moralo biti bolj zastopano v šolskih učbenikih. Hkrati tudi ne smemo pozabiti številne anonimne avtorje znamenitih rokopisnih pesmaric, ki so dokaz živega slovenstva med preprostimi ljudmi. Za ohranitev slovenstva v Prekmurju imajo največ zaslug Prekmurci sami. Naj se na tem mestu še s posebno hvaležnostjo spomnim prekmurskih izseljencev, tako v Združenih državah kot številnih evropskih državah, Avstraliji in Južni Ameriki, ki niso pozabili na svoj izvor in svojo kulturo. Ohranjali so svoje izročilo, hkrati pa pomagali domačim v domovini, kolikor so mogli.
Prav v zvezi s tem živim in samoniklim prekmurskim slovenstvom pa je treba omeniti, da dežela onstran Mure ni bila nikoli etnično čista. Poleg Slovencev, ki se tega imena niso sramovali, so tu živeli v sožitju z njimi tudi Madžari, Romi, Nemci in Židje. Čeprav uradna politika Budimpešte zadnja desetletja obstoja Ogrskega kraljestva Slovencem ni bila naklonjena, to ni povzročilo razkola med pripadniki naše najštevilčnejše manjšine in večinskim narodom. Prav ta preteklost je še kako prišla do izraza ob slovenski osamosvojitvi pred petnajstimi leti, ki so jo Prekmurci, ne glede na narodno pripadnost, aktivno podprli. Naj se ob tej priliki še zahvalim tudi tukajšnjim Romom, ki s svojo kulturno in drugo dejavnostjo, to je dokazal tudi nedavni romski festival, kažejo, da je sožitje z večinskim narodom, kljub razlikam v kulturi in načinu življenja, možno. Le oboji, tako večina kot manjšina, morajo biti pri tem aktivni. Za sožitje sta potrebna oba pola.
Izrabljam priliko, da se v tem prostoru z nekaj besedami dotaknem tudi judovske problematike. Kot je znano je ob koncu 19. stoletja začelo naraščati število tukajšnjih Judov. V času med obema vojnama so imeli v Murski Soboti svoj verski sedež za Slovenijo. V nedavni preteklosti smo bili priča poskusom nekaterih posameznikov, da bi Slovence obtožili antisemitizma. Ni mogoče zanikati, da ni bilo redkih posameznikov s takimi nazori, vendar so bili številčno in po vplivu nepomembni. Slovenci niso krivi izgona Judov ob prelomu srednjega v novi vek iz večine slovenskih dežel. Še manj nacističnega divjanja nad njimi, ki ni obšlo njihove tukajšnje skupnosti, še manj uničenja pokopališč in miniranje sinagoge v Murski Soboti 1954. leta ter onečaščenje lendavske. Ve se, kdo je imel takrat oblast in ve se, da je ta umorila tudi enega tukajšnjih katoliških duhovnikov. Judovska sinagoga je doživela isto usodo kot nekateri drugi verski objekti. Uničeni so bili predvsem zaradi vere, ne narodnosti njenih obiskovalcev. Kljub maloštevilčnosti Judov v Sloveniji, žal jih je nacizem v Prekmurju praktično iztrebil, moram v tem prostoru poudariti, da so veliko prispevali k vsesplošnemu kulturnemu in družbenemu razvoju Slovenije. Za opravljeno delo jim izražamo javno priznanje, hkrati pa si moramo vsi prizadevati, da sožitje iz preteklosti ostaja trajna značilnost sodobne, evropsko naravnane Slovenije.
Če smo na eni strani izrazili vse priznanje kulturnemu razvoju Slovencev v Prekmurju, pa ne moremo zamolčati nekaterih krivic, ki jih je bilo to področje deležno po združitvi z ostalimi Slovenci v eni državi. Slovenska okroglina ali Slovenska krajina, kot ste v preteklosti Prekmurci označevali svojo ožjo domovino, je bila po I. svetovni vojni razmeroma hitro politično in kulturno integrirana v vseslovenski prostor, žal pa so bili veliki zaostanki na gospodarskem področju, ki jih je čutiti vse do danes. Zaostajale so prometne povezave, zamujala je energetska integracija. Začetne ukrepe na tem področju je pred II. svetovno vojno upočasnila gospodarska kriza, svoje je prispevala madžarska okupacija, ki je zahtevala velik človeški davek tako v vojaških kot delovnih mobilizirancih, mnogi še nimajo javnih spominskih obeležij, ki bi nas spominjala na njihovo trpljenje in žrtve. Nasploh velja poudariti, da je bila prekmurskim Slovencem s strani okupatorja namenjena enaka usoda kot njihovim rojakom pod italijanskim ali nemškim okupatorjem. Za čas po II. svetovni vojni je na eni strani značilen največji spomenik rdečearmejcem, po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da so tu mnogi glasovali za monarhijo, kar je prineslo ustrezno politično kazen. Oznaka slovenska Sibirija za Prekmurje se je tako iz predvojnega obdobja prenesla tudi v povojni čas.
Prekmurje je edina slovenska pokrajina, ki je imela nafto. Žal dobički iz njenega pridobivanja in predelave niso bili reinvestirani v pokrajino. Z razvojem prehrambene in tekstilne industrije, ki se je začel že pred II. svetovno vojno, so bili sicer dani temelji za industrializacijo, ki pa je žal zastala na svoji osnovni stopnji in je ni dovolj spremljala potrebna modernizacija v smislu razvoja novih gospodarskih dejavnosti z višjo stopnjo dodane vrednosti. Tudi kmetijstvo ni zmoglo nekdanje jugoslovanske konkurence in ima sedaj velike težave zaradi cen, ki veljajo na evropskem trgu. Še najbolj obetaven je trenutno prekmurski turizem, zlasti kopališki, ki nima prave konkurence v širšem prostoru.
Slovenska država se danes zaveda svojih dolgov do Prekmurja. Ne more pa mu pomagati zgolj z prinašanjem dobrin, ampak predvsem z ustvarjanjem možnosti, da si jih tukajšnji prebivalci sami pridobijo. V tem pogledu je treba ocenjevati zlasti gradnjo avtomobilske ceste, ki je doslej napredovala prepočasi. Sedanja vlada se trudi, da bi gradnjo kar se da pospešili. V pripravah je tudi elektrifikacija oziroma modernizacija železniške proge. Z izgradnjo prometnic, ki so temelj sodobnega gospodarstva, bo šele prišla do polnega izraza obmejna lega Prekmurja. Z njimi bo to lahko začelo izkoriščati prednosti, ki jih prinaša bližina Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Tisto, kar je nekoč Prekmurje označevalo kot neprijazno slovensko Sibirijo, mora in bo postalo njena primerjalna prednost. Preteklost, ki jo lahko razbiramo iz tukajšnje sakralne in druge arhitekture in bogastva v muzejih, razkriva, da Prekmurje ni bilo vselej revno, da pozna tudi obdobja, ko je bilo imovito. Zakaj se ne bi to ponovilo?
Racionalno bo treba kandidirati na evropska sredstva. Ustvariti možnosti, da se trajno zaustavi beg možganov iz sveta tostran Mure, kajti brez znanja ni napredka. Potrditi je treba staro modrost, da kolikor pelje pot iz tukajšnje dežele, vodi tudi nazaj.
Izboljšane prometne povezave in urejeni medržavni odnosi so veliko upanje za gospodarski razvoj Prekmurja. Republika Slovenija bo še v naprej skrbela za urejena medetnična razmerja, posebno bo skrbela za madžarsko manjšino v Sloveniji, hkrati pa si bo prizadevala, da bi podobno raven uživali tudi porabski Slovenci, ki so kljub maloštevilnosti in težkim razmeram enakopravni del narodnega telesa kot Slovenci v Avstriji ali Italiji. Če Slovenija na eni strani nima nikakršnih ozemeljskih teženj do sosednjih držav, pa to ne pomeni, da je pripravljena trgovati z temeljnimi pravicami tamkaj živečih avtohtonih Slovencev. Skrajni čas je, da se njihov položaj povsod uredi v skladu z visokimi evropskimi standardi, ki jim Slovenija doma dokaj uspešno sledi. Pri tem računa na veliko razumevanje sosednje Madžarske, ki ima svoje manjšine v vseh sosednjih državah. Prav položaj manjšin najbolj kaže resničnost in pristnost odnosov med sosedi. Združevanje Evrope, odprtost mej… prinaša nove kvalitete, vendar pa ne zmanjšuje odgovornosti držav do tistih, ki so pomoči potrebni. Prav Prekmurje je primer, kako je takšna razmerja mogoče reševati. Če je dežela onstran Mure stoletja slovela po svoji krajinski lepoti, naravi in govorici njenih prebivalcev, njihovi čudoviti in enkratni glasbi, prehrani… je skrajni čas, da se to duhovno bogastvo tudi materializira.
Vsakoletno praznovanje združitve Prekmurja z večino slovenskega etničnega ozemlja v skupno upravno in politično celoto naj bo prilika za veselje, pa tudi oceno rezultatov gospodarskega in družbenega razvoja v preteklem letu.
Iskrene čestitke ob državnem prazniku, dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. (Vir: KPV)