Minister za kulturo dr. Vasko Simoniti je bil slavnostni govornik državne proslave ob dnevu reformacije v Kulturnem domu Krško. Objavljamo njegov govor.
Spoštovani predsednik države gospod Borut Pahor, spoštovani predsednik vlade gospod Janez Janša, spoštovani predsednik državnega sveta gospod Alojz Kovšca, spoštovani gostje, gospe in gospodje.
Ko se je srednji vek začel prelamljati v novoveško obdobje, je nastopila doba, v kateri se je evropska kultura odpravila proti modernosti, proti današnjemu stanju. Države so začele dobivati novo obliko in vsebino, vojske in vojne so dobile nove poudarke in vse večje razsežnosti, odpirala so se nova geografska in miselna obzorja. Človeku je bilo enostavno pretežko vzdržati lastni položaj v svetu brez pogleda k nečemu presežnemu, ki mu je zbujalo upanje v smisel lastne eksistence. Toda tudi Cerkev, sama doktrinarno razklana in moralno razpuščena, mu ni ponujala prepričljive gotovosti. Ko naj bi Martin Luther 31. oktobra 1517 pribil na vrata wittenberške cerkve svojih petindevetdeset tez, je izbruhnil konfesionalni spor, ki je razklal zahodno krščanstvo. Temeljno načelo Luthrovega nauka »sola scriptura, sola fide, sola gratia«, ki je odklanjalo tudi versko tradicijo in vse zunanje oblike pobožnosti, se je hitro širilo; nenazadnje tudi zaradi uveljavitve novega medija – tiska. A hkrati je razkol povzročil vojne, ki so bile tako številne, nekatere tudi zelo obsežne in dolgotrajne, da jih nekateri poimenujejo tristoletna vojna s premori. Konfesionalni spor je pomenil osrednji tok obdobja, kjer je teološka debata prešla v polje politike, in tako je s poistovetenjem verskega in političnega stališča postalo vprašanje veroizpovedi domena predvsem necerkvenih elit.
V burnem političnem, vojaškem, gospodarskem in kulturnem vrenju je bilo slovenskemu prostoru prizaneseno z velikimi vojnami, a doživljal je vse tiste posebnosti, ki jih je prinesla nova doba. Reformacija je odprla duhovno pot uveljavitvi slovenščine ter s tem tudi uveljavljanju, krepitvi in utrditvi kulturne, narodne in nacionalne samobitnosti. Na začetku te poti stoji Luthrov mlajši sodobnik Primož Trubar, ki je v stoletju velikih sprememb in silovite družbene dinamike živel oseminsedemdeset let. Trubar kot Raščičan, kot Kranjec, kot razgledan in ustvarjalen Slovenec, kot samozavesten Evropejec, ki je obvladal tuje jezike, je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, za uveljavljanje slovenščine. Preživel je vso tisto torturo, ki jo je moral prestati marsikateri pisec velike slave: delati, pisati v skrajno težavnih, včasih celo smrtno nevarnih razmerah; prihranjeno mu je bilo le to, da ni doživel uničujočega vala protireformacije in s tem uničenja številnih protestantskih knjig. Pri vsem tem pa je zagrizeno in nepopustljivo že za živa napredoval k svojemu velikemu cilju in ta cilj dosegel. Kot nepopustljiv in neprilagodljiv človek, kot verski reformator in pisec kar šestindvajsetih knjig, ki so izšle v različnih nemških mestih, je avtor podviga, v katerem so inicialne zadeve za naš obstoj: v knjižni obliki je prvi posredoval naš jezik. S Katekizmom in Abecednikom je ustvaril knjižni jezik, ki je bil vsem razumljiv in dostopen, s tem pa je kot protestantski duhovnik približal vernikom božjo besedo. V polni meri se je zavedal, da ima natis prve slovenske knjige epohalen pomen, saj je njeno izdajo opisal z besedami: »Od kar svet stoji, se to nikdar ni zgodilo.« Slovenščina je torej z reformacijo dobila možnost, da se razvije kot knjižni jezik, in to nalogo so naši protestantski pisci več kot odlično opravili.
Smo v Krškem in prav tu je kot vodja lastne šole sredi 16. stoletja deloval Adam Bohorič, prvi slovenski protestantski šolnik in prvi slovničar slovenskega jezika. Iz njegovega dela pri reviziji Biblije je nastala prva slovnica slovenskega jezika Arcticae horulae, s katero je dal Bohorič slovenskemu knjižnemu jeziku trdno ogrodje in prvo teoretično potrditev njegovega obstoja. In v Krškem se je pri Bohoriču šolal Jurij Dalmatin, ki je dokončal celoten prevod Biblije, ki je izšla v Wittenbergu z letnico 1584 in bila potem prinesena v domovino. Prevod Biblije pomeni vrh slovenske protestantske književnosti in edinstveno delo na vsej kulturnozgodovinski razvojni poti slovenstva. V naslednjih stoletjih se je slovenščina funkcionalno, jezikoslovno in umetniško razvijala, gotovo pa je največjo potrditev doživela s Francetom Prešernom, ki jo je v njeni izrazni moči postavil ob bok vsem najbolj razvitim knjižnim jezikom tedanje Evrope. V 19. stoletju je slovenščina dobila svojo strukturno umestitev v jezikoslovno znanost, velika imena literatov pa so širila njena izrazna in miselna obzorja. Bil je čas upanja in dobrih obetov. V letu 1848 je bila rojena ideja o zedinjeni Sloveniji, ki je dobila množično podporo v znamenitih peticijah. In če so sprva čitalnice predstavljale prostore narodne prebuje, pa je bilo v naslednjih desetletjih taborsko gibanje izraz kulturnopolitičnega hotenja po uvedbi slovenskega jezika v šole in urade, kar je izhajalo prav iz ideje o zedinjeni Sloveniji. Prav na taborih so množično sodelovali kmetje, ki so predstavljali veliko večino Slovencev in so pomenili glavno oporo narodnemu gibanju. Z razprtjem političnega prostora je dobil jezik konstitutivni pomen v narodnem in nacionalnem smislu. Jezik je postal in je še vedno tista povezovalna sila in tisti temelj naroda, ki vzpostavlja skupnost ljudi kot politično, družbeno, kulturno in ekonomsko bit. V 20. stoletju in vse do danes se v slovenščini zrcali razmah prostosti misli in duha, razvila se je v uradni jezik samostojne države in postala tudi eden temeljev slovenske državnosti.
Na uveljavljanje narodnih jezikov so v zgodnjem novem veku vplivali verski vzgibi, ki so povzročili velike vojne. Zato je v tedanjem času prihajalo v ospredje vprašanje strpnosti, tolerance do drugače mislečih in drugače verujočih. To se je dogajalo v celotnem obdobju zgodnjega novega veka, ki je bil v svoji silovitosti tudi neprizanesljiv, surov in neusmiljen – podoben 20. stoletju. Vprašanja o tem, ali toleranco uveljaviti ali ne, v kakšni obliki in kako jo, če se jo načeloma sprejme, dejavno živeti, so dobila v zgodnjem novem veku prepoznaven kontroverzen poudarek v delu prava in politike, trdnejši poudarek v obliki njene uveljavitve pa med nekaterimi humanisti. Omenimo samo Erazma Roterdamskega, ki danes velja za »Voltaira 16. stoletja«. Menil je, da se morajo versko - politična vprašanja reševati strpno in z dobro voljo, saj je, kot pravi, »uporaba nasilja, s katerim se druge ljudi prisili, da verujejo v to, v kar oni ne verujejo, da ljubijo to, kar oni ne ljubijo, da mislijo to, kar oni ne mislijo, znak pojemajoče moči vere in pomanjkanja poznavanja svetega pisma.« Humanisti so vnesli v prostor, v katerem sicer niso imeli veliko vpliva, duh strpnosti. Ideje o verski toleranci in enakosti ljudi so le počasi pronicale v praktično ravnanje politične oblasti in še to bolj kot izraz praktične razumnosti, kot pa resnično spoznanje o teh vrlinah kot samoumevnih vrednotah. Nenazadnje je šele v 20. stoletju, po drugi svetovni vojni, v zahodni krščanski Evropi prevladalo spoznanje, da je od vseh družbenih utopij moč živeti zgolj v humanistični utopiji (Julian Nida-Rümelin), ki nosi v sebi stoletja dolgo hrepenenjsko izročilo. Ta humanistična utopija se je uresničila, hkrati pa zahteva nenehno aktivno uresničevanje njenih postulatov: spoštovanja in nedotakljivosti človekovega dostojanstva, človekovih pravic, svobode govora. To je svet, ki je formalno in dejansko najbolje urejen, najbolj ustvarjalen in zagotavlja največjo blaginjo za vse.
In če se vrnem k reformaciji in slovenskemu knjižnemu jeziku, lahko rečem, da se je naš knjižni jezik rodil v turbulentnem času iz duhovnih globin Primoža Trubarja. Ta jezik je danes živ, odprt do novosti, razvija se v duhu ustvarjalnosti, to je jezik, ki se kaže kot neizčrpen vir čustvene, duhovne in miselne kondicije njegovih govorcev. Prav to izraža tudi obeležje, ki smo ga postavili kot samostojna država v Bruslju, ko smo pred trinajstimi leti predsedovali Svetu Evropske unije, tako kot mu predsedujemo danes. Na obeležju je izpisan Prešernov verz »žive naj vsi narodi« v vseh uradnih jezikih držav Evropske unije. Tako je v temelj demokratičnega sožitja evropskih narodov položen jezik. Jezik torej, ki je osnova delovanja in osmislitve vsakega posameznika in vsakega naroda. In v tem je tudi bistvo počastitve dneva reformacije.
Prvotno objavljeno tukaj.
