Gostobesednost ministrice za kulturo

Ministrica Širca pravi, da se »bojuje za kulturo«. Proti komu le? Proti lastni vladi? Ministrica za kulturo Majda Širca med najpomembnejše dosežke Ministrstva za kulturo RS v prvi polovici mandata šteje stabilen proračun, saj naj bi se sredstva za kulturo glede na leto 2008 povečala. Iz pregleda strukture državnega proračuna za kulturo po ključnih programskih sklopih pa je razvidno, da je bilo v letu 2009 od sedemnajstih področij kar štirinajst finančno prikrajšanih v odnosu na leto 2008 (povečana so bila sredstva v sicer zanemarljivih zneskih za ljubiteljsko kulturo in manjšinske skupnosti, nekoliko bolj pa za investicije).

Netransparentno in nenamensko razdeljevanje javnih sredstev na javnih razpisih in javnih pozivih Ministrstva za kulturo, Filmskega sklada in drugih organizacij gre na škodo davkoplačevalskega denarja. Javna sredstva so prejeli številni neupravičeni prijavitelji in projekti, ki niso izpolnjevali razpisnih pogojev. To je ugotovilo tudi sodišče, ki je razsodilo, da Ministrstvo za kulturo ne krši samo zakonodaje, ampak tudi ustavo. Pri razpisih so se spreminjale in prilagajale ocene, postopki so bili nezakonito in površno vodeni, financirane so bile osebe, ki niso imele pravočasno dokončanih projektov ali niso imele poravnanih vseh obveznosti. Sklepali so se aneksi, neupravičeno so se dodeljevala dodatna sredstva. Pogosto so se dogajala izjemna financiranja, odpisi dolgov in sodne poravnave v škodo javnih sredstev. Projekte so ocenjevale ali nadzirale osebe, ki so v konfliktu interesov. Na Ministrstvu za kulturo so se najbolj eklatantne kršitve dogajale na medijskem razpisu, na katerem so se financirali tudi politično zasnovani projekti in brezplačniki, ter na razpisu za sofinanciranje projektov iz postavke za AV medije in na razpisu za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture. Razpis za sofinanciranje art kinematografov ne dosega temeljnih namenov in ciljev razpisa, saj je bilo daleč največ sredstev namenjenih ljubljanskemu kinematografu, zanemarjalo pa se je kinematografe v ostalih delih Slovenije, ki morajo imeti  prav tako pravico dostopa do kulturnih dobrin in razvoja.

Ministrstvo za kulturo dopušča stagnacijo in ohromitev Filmskega sklada. Nedopustno je, da je izpadlo produkcijsko leto 2010, saj javni razpisi za tekoče leto še niso zaključeni, Filmski sklad pa je letni filmski program sprejel šele novembra 2010. Zaradi tega prihaja tudi do izpada programa Viba filma. S podporo ministrstva so na skladu sprejeli škodljive splošne pogoje poslovanja, ki dopuščajo, da Filmski sklad z davkoplačevalskim denarjem poravnava obveznosti producentov, četudi ti ne dokončajo projektov in s tem prihaja do razdrtja pogodbe o sofinanciranju. Dogajale so se tudi eklatantne kršitve v postopkih izbire izvajalca Festivala slovenskega filma, ko javno naročilo sploh ni bilo oddano, ali pa je bil razpisni postopek neuspešen. Ne podeljujejo se statusi koprodukcijskih projektov. Filmski sklad tudi slabo upravlja s filmi iz starega filmskega fonda.

Pomanjkljiva je skrb za investicije v kulturo, čeprav naj bi se po dostopnih podatkih sredstva za investicije povečala. Neurejeni in zapuščeni sta stavba na Kvedrovi 9 v Ljubljani in filmski studio v Piranu. Investicije v opremo in prostore Vibe so skoraj nične, tehnika postaja zastarela. Viba bo kmalu postala veliko breme na plečih davkoplačevalcev, kar se morda dogaja z namenom, da se državni studio sprivatizira. Zaradi premalo skrbnega nadzora se zavlačuje izgradnja Opere, investicije na področju kulturne dediščine pa so daleč od predvidenega. Na tem področju je v času mandata te vlade prišlo do številnih spornih odločitev, ki niso imele podpore v širši strokovni javnosti (Plečnikova dediščina, Kolizej, itd.). Ministrstvo za kulturo je v času največje gospodarske krize za več milijonov evrov odkupilo grad Kodeljevo, kar je najmanj ekonomsko neutemeljeno dejanje, ki so ga plačali slovenski davkoplačevalci. Neizkoriščena so evropska sredstva za obnovo kulturne dediščine.

Ministrstvo za kulturo je tudi pripravilo zakone, ki bodo škodili naši medijski krajini in bodo v delovanje pravnih oseb vnesli veliko zmedo in netransparentnost. Nedavno sprejeti Zakon o RTV Slovenija predvideva statusno preoblikovanje javnega zavoda RTV Slovenija v nedefinirano pravnoorganizacijsko obliko (pravno osebo javnega prava posebnega kulturnega in nacionalnega pomena), ki je v Sloveniji ne poznamo. RTV Slovenija bo delno delovala po pravilih zavodov, delno pa po pravilih gospodarskih družb, zaradi česar se postavljajo številna vprašanja ustavne neustreznosti zakona. Zakon bo omogočil komercializacijo programskih vsebin RTV Slovenija, z ustanavljanjem gospodarskih družb v mešani lasti pa tudi možnost bogatitve in tajkunizacije ožjega segmenta oseb, blizu vladajoči politični opciji. Zakon tudi določa zapleten način uvajanja novih storitev in novi status zaposlenih, ki se kljub opravljeni anketi, ki je pokazala drugačno večinsko voljo, izvzemajo iz javnega sektorja, kar bo pripeljalo do negotovosti delovnih razmerij. Nova sestava organov in način vodenja RTV Slovenija bosta politično motivirana, z namenom utišanja javne besede in novinarske svobode. Po drugi strani pa se na Ministrstvu za  kulturo pojavljajo zaostanki pri reševanju pritožb zoper obveznost plačila RTV prispevka, kar je malomarno do državljanov. Obvezno ustvarjanje programskih vsebin za pripadnike narodov s področja bivše Jugoslavije pa postavlja pod vprašaj ustavni položaj obeh pripadnikov narodnih manjšin.

Neposrečen je tudi Zakon o Filmskem centru RS, javni agenciji, ki ne ureja celotnega področja kinematografije in zato pomeni odstop od Nacionalnega programa za kulturo 2008 – 2011. Naloge Filmskega centra so preozko zastavljene, večinoma še vedno usmerjene v distribucijo javnih sredstev, zaradi česar center ne izpolnjuje v celoti pogojev za delovanje v pravnoorganizacijski obliki javne agencije. Nepremišljen je bil prenos razpisa za sofinanciranje AV projektov z Ministrstva za kulturo na Filmski center (s čimer se je želelo ustvariti tudi vtis, da je sredstev z film več, dejansko pa jih je bilo manj), medtem ko je zakonsko nalaganje izvajanja javnih razpisov za podporo filmski produkciji izdajateljem zasebnih televizijskih medijev ustavno sporno. Zakon tudi ne ureja še neimplementiranih vprašanj Evropske konvencije o filmski koprodukciji in ne vsebuje definicije »slovenskega filma«, kar bi morala biti glavna podlaga za vzpostavitev sistema nacionalnih finančnih podpor.

Kadrovanje ministrstva za kulturo je bilo v preteklih dveh letih in je še naprej močno politično motivirano. Je izraz nekega iracionalnega revanšizma zoper prejšnja vodstva, kar povzroča predvsem nestabilno vodenje javnih kulturnih skladov in zavodov. Priče smo bili številnim nepravilnim razrešitvam članov nadzornih organov, direktorjev in strokovnih komisij, odstopom, ki so posledice političnih pritiskov, netransparentnim izbirnim postopkom in preseganjih kadrovskih načrtov. Nekatera vodilna ali nadzorna mesta zasedajo člani najvišjih organov političnih strank na oblasti.

Ministrica Širca pravi, da se »bojuje za kulturo«. Proti komu le? Proti lastni vladi? Dejstvo je, da je na Ministrstvu za kulturo RS veliko nepravilnosti in skrajni čas je, da računsko sodišče pregleda njegovo poslovanje in poslovanje bivšega Filmskega sklada.

Odbor za kulturo pri Strokovnem svetu SDS