Golobičeva politika kravjih kupčij

Gregor Golobič ima zadnje čase kardinalne težave z verodostojnostjo. Neokusno laganje novinarjem in državljanom o lastništvu ultra podjetnega nizozemskega poštnega nabiralnika pač ni »nova politika«. Z obskurnim laganjem Golobič ni zgolj in predvsem lagal, temveč je surovo demantiral samega sebe. Demantiral je izzive nove politike in demoliral fundamentalne parole samoomejevanja, na katere je stavil ob svojem vnovičnem povratku v politični prostor. Ta hip ga tako hrani le še nervoza prazne interpretacije. V tem slogu je Golobič v intervjuju v Sobotni prilogi časnika Večer zaključil, da »med mandatom Janeza Janše skoraj ni bilo odločitve v gospodarstvu, ki je ni odobril Borut Petek«. Lahkotnost Golobičevega lažnivega driblinga enostavno ne pozna ne okusa in ne meja. Pomen »odobravanja« v gospodarstvu iz ozadja oziroma »globokega gospodarstva« razume predvsem on – sodobni avtor in kreator »globokega gospodarstva«.

Teza, kot si jo lahkotno dovoli, je prazna in lažniva, kaže pa na Golobičevo nadarjenost percepcije znanstvene fantastike. Temu sledi najboljša šala letos; da sem pri enaindvajsetih, toliko sem jih štel, ko sem se zaposlil v Kabinetu predsednika Vlade RS, odobraval »odločitve v gospodarstvu«. Stisko argumentacije kaže tudi v nadaljevanju intervjuja, kjer razpravlja o kompetentnosti kadrov v nadzornih svetih. Nato izziva z dejstvi, pri čemer se konkretno opeče.

Golobič kot vzor svojega »kompetentnega« kadrovanja izpostavlja NS Telekoma Slovenije, kjer izpostavlja zgolj Jožeta Colariča, sedaj predsednika uprave Krke, ki je nedvomno zelo spoštovan gospodarstvenik, a hkrati pozabi na takratnega predsednika nadzornega sveta Leonarda F. Peklarja, Golobičevega dobrega prijatelja. Golobič tako lahkotno »pozabi« na kazensko ovadbo zoper »kompetentnega« nadzornika, ki je v času Golobičeve ere, po skrajno neokusnem milijonskem poslovanju z Mobitelom in švicarskim Bados Consultingom pristal v primežu Urada za preprečevanje pranja denarja. Očitno je to, prosto po Golobiču, kompetenten nadzornik zaradi katerega je Telekom dosegal gospodarske uspehe?

Zakaj Golobič v kontekstu kritične (samo)refleksije ne razmišlja o tem, zakaj je nadzorni svet HIT zapustil prof. dr. Marko Jaklič in denimo zakaj je nadzorni svet Slovenskih železnic zapustil prof. dr. Peter Kraljič? Odgovor ima na dlani. Zato, ker »nova politika«, kot jo v svojem bistvu personalizira Golobič, temelji na platformi »politike kravjih kupčij«. Golobiču polagam na srce, da s politično krvoločnostjo, ki jo očita drugim, najprej pomete pred svojim pragom, si umije roke in preneha graditi politiko na vrednoti laži, temveč na vrednoti politike, ki jo je širokosrčno obljubljal ob svoji politični rekovalescenci. Najmanj to si tisti, od katerih življenje je odvisno od vsakodnevnega dela vlade in ministra, tudi zaslužijo.
 
Borut Petek, Ljubljana