Globalni in evropski izzivi ob jedrski nesreči na Japonskem

Ob hudi dvojni naravni nesreči na Japonskem je svet obnemel v presenečenju in sočutju. Globalizacija in telekomunikacije so nam omogočile, da smo potres in cunami skoraj v naravnem času spremljali iz svojih dnevnih sob. Dogodki v tamkajšnjih jedrskih elektrarnah pa so nas z Japonci povezali mnogo bolj, kot se zdi na prvi pogled. Človeštvo je namreč vztrepetalo pod težo vprašanja: ali bodo posledice nesreče presegle japonsko mejo? Vsak posameznik, spremljajoč dogajanja na Japonskem doma pred televizijskim sprejemnikom, se je lahko poosebil s trpečimi Japonci in se vprašal: bo sevanje doseglo tudi mene, moj vrt, moj balkon, zrak, ki ga diham?

S tem je nesreča dobila povsem novo dimenzijo. To ni japonska naravna nesreča, temveč globalna naravno-tehnološka nesreča. Zato tudi ne čudi, da se je dokaj hitro odzvala jedrska stroka, ki je na spletnih naslovih društev, regulatornih organov in industrije prebivalstvu na razumljiv način poskušala razložiti, kaj se dogaja. To ni bila lahka naloga, saj niti Japonci sami niso natančno vedeli, kaj se dogaja z nekaterimi njihovimi reaktorji. V nemogočih razmerah, ko marsikdo niti ni vedel, ali je njegova družina še živa, so si prizadevali hladiti vroče jedrsko gorivo, kar je bila njihova prva naloga. Obveščanje je bilo, razumljivo, potisnjeno na drugo mesto, študij poteka dogodkov pa bo prišel na vrsto šele v prihodnosti. Verjetno se bo tehnična stroka s tem ukvarjala kar nekaj let. Tako so strokovnjaki širom po svetu, tudi v Sloveniji, na podlagi skopih podatkov skušali interpretirati, kaj se na Japonskem dogaja, ali bodo posledice povečanega radioaktivnega sevanja presegle mejo 20 km oddaljenosti od posameznih reaktorjev, kakšne bodo doze radioaktivnega sevanja, … Menim, da se je stroka tokrat izkazala, saj smo bili res v najboljši možni meri obveščeni tako o osnovah samih fizikalnih procesov, jedrske tehnologije in dogodkov na Japonskem. Upam, da je japonsko dogajanje jasen mejnik, po katerem se bo zaupanje ljudi v pošteno in strokovno obveščanje povečalo, stroka pa bo do polnosti dojela, kako pomemben del njenega sicer inženirskega in znanstvenega dela je tudi obveščanje prebivalstva.

Nasprotno pa se politične akcije kot odziv na jedrske nesreče niso prav nič razlikovale od dosedanjih političnih razprav. Bile so povsem predvidljive. Ni jih spremenil obseg naravnih nesreč, tesna povezava moči narave z mejami zmogljivosti človekove tehnologije, premika ni povzročil niti globalni kontekst posledic uporabe jedrske tehnologije. Zagovornikov uporabe jedrske energije ni bilo slišati, njeni nasprotniki pa so se odzvali nemudoma. Ob tem pa že spet, kot že tolikokrat doslej, ni šlo za odpiranje razprave, kakršna bi morala potekati za vse kompleksne tehnologije, ne le za jedrsko energijo. Gre za iskanje družbenega dogovora o tem, kakšne so prednosti in slabosti določene tehnologije na določeni lokaciji in kakšna tveganja so sprejemljiva za njeno umeščanje v prostor. Absolutne varnosti v vsakdanjem življenju na žalost ne moremo zagotavljati. Če bo dogajanje na Japonskem zlorabljeno podobno, kot je bila v ideološke namene zlorabljena nesreča v Černobilu, bodo čustva in ne argumenti vplivala na energetsko politiko vsaj še nekaj desetletij. Zaradi jedrske nesreče v Černobilu leta 1986 je bilo v EU dve desetletji skoraj nemogoče argumentirano razpravljati o vlogi tega vira energije v skupni energetski mešanici. Šele ko je Unija začela snovati skupno energetsko politiko in se je na področju podnebnih sprememb premaknila od besed k dejanjem, jedrska energija ni bila več »prepovedana tema«. In zaradi dve desetletji trajajočega »moratorija« se danes srečujemo s skrajno omejenimi človeškimi viri na tem področju. Ob novih kapacitetah, ki bi bile potrebne, pa bo pomanjkanje strokovnjakov v naslednjih letih še večje, saj se bodo obstoječi v veliki meri upokojili. Tako imamo težave z zadostnim številom učiteljev in profesorjev, če bomo na podlagi japonske jedrske nesreče sprožili gonjo proti jedrski energiji, pa ne bomo imeli niti dovolj mladih, ki bi se odločili za tovrstno izobraževanje.

V nekaterih evropskih državah so bili v preteklem tednu glasni pozivi o dodatnih t. i. stresnih testih za jedrske elektrarne. Kakšni naj bi bili ti testi, ni bilo pojasnjeno. Štirinajst let sem delala na področju verjetnostnih varnostnih analiz za jedrske elektrarne in vem, da morajo le-te vsebovati najrazličnejše možne scenarije nesreč, tudi takih, ki vključujejo potrese. Na njihovi podlagi se preučuje, ali so varnostni sistemi elektrarne ustrezni ali jih je potrebno izboljšati. Služijo tudi za izobraževanje operaterjev, za načrtovanje vzdrževanja in posodabljanja sistemov. Dodatni stresni test ne bi pomenil prav nobene dodane vrednosti. Potrebno pa je proučiti, zakaj je prišlo do nesreče na Japonskem, kaj je osnovni vzrok in kako se mu je mogoče zoperstaviti. Ali so obstoječe prakse morda prešibke, jih je potrebno izboljšati? Je bila narejena napaka v izračunih, v znanstvenih modelih? Je sistem odgovornosti, izvajanja in nadzora popustil? Japonska ima visoko varnostno kulturo, zato bodo njihove ugotovitve dober kažipot celotnemu svetu in državam, ki imajo jedrsko tehnologijo.

Sama sem dogajanje na Japonskem spremljala kot strašljivo apokalipso, kakršne doslej nisem videla niti v nobenem filmu. Informacije, ki so prihajale in še prihajajo z jedrskih lokacij, pa nudijo več vprašanj kot odgovorov. Zakaj je imelo velike težave le šest reaktorjev ene jedrske elektrarne, štirje reaktorji v drugi jedrski elektrarni pa so bili varno ustavljeni in hlajeni? Kako je mogoče, da so bile elektrarne dovolj dobro protipotresno grajene, pripadajočemu cunamiju pa niso bile kos? So bile varnostne analize pomanjkljive? Je bila varnostna kultura v eni od elektrarn slaba? Je bila tehnologija v eni od elektrarn prestara, preživeta, neustrezna za današnje visoke jedrske standarde? Je bil regulatorni organ prešibek, da bi pravočasno ukrepal? Kako bi bilo možno varneje shraniti  izrabljeno jedrsko gorivo?

To, kar se danes dogaja v elektrarni Fokushima Daiichi, je velika nesreča, ki jo moramo izkoristiti za to, da se iz nje kaj naučimo. Kar kmalu bomo morali dobiti odgovore na osnovna vprašanja, v naslednjih letih pa tudi natančen opis poteka dogodkov. Raziskovalci, znanstveniki in drugi strokovnjaki se bodo morali povezati in združiti svoje znanje. Razviti bodo morali modele, ki bodo natančno simulirali dogajanje v reaktorjih in bazenih z gorivnimi palicami. Poznati bodo morali odgovore na vprašanja »zakaj« in »kako«. In pojasniti nam bodo morali, ali in kako se je možno podobnim nesrečam v prihodnosti izogniti.

V tem trenutku bi morali v EU poskrbeti, da najdemo prave razloge za radioaktivne izpuste na Japonskem in preprečimo podobne posledice v Uniji. Politika bo morala ponovno ovrednotiti tveganja, ki nas ogrožajo, in doseči družbeni dogovor o sprejemljivih tehnologijah, med drugim o vlogi jedrskih elektrarn. Poskrbeti moramo za izvajanje načela »varnost je na prvem mestu«. Oblikovati moramo zakonodajni okvir, ki bo zagotavljal ustrezne finančne in človeške vire za varno obratovanje kompleksnih tehnologij. Omogočiti moramo razvoj odlične in neodvisne jedrske stroke, njeno kontinuirano izobraževanje in prenos znanja s starejših na mlajše generacije. Manjše države se ne smejo pretirano zanašati na znanje izven svojih meja, temveč morajo poskrbeti za zadostno število domačih strokovnjakov, ki bodo zmogli zagotavljati varno obratovanje jedrskih elektrarn. Oceniti moramo usposobljenost in neodvisnost regulatornih organov, ki igrajo ključno vlogo pri zagotavljanju varnostne kulture. In poskrbeti moramo za varno odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva. Ali so ministri držav članic pri tej nameri dovolj resni, se bo izkazalo že v naslednjih mesecih, saj je pravkar v postopku sprejemanja nova evropska direktiva o odlaganju jedrskih odpadkov.

Dr. Romana Jordan Cizelj,
slovenska poslanka v Evropskem parlamentu