Gjerkeš nima ustreznih odgovorov

Vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko je na včerajšnji seji podal stališče poslanske skupine SDS o kandidatu za ministra za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Henriku Gjerkešu.

V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran. JOŽE TANKO: “Hvala lepa za besedo. Vsem lep pozdrav. Včeraj in danes imamo dneva za poskus sanacije lokalnih težav. Pa lahko že kar v uvodu povem, da najbrž ne najbolj uspešna. Mislim, da bi bilo smiselno, da bi pred obravnavo teh lokalnih tem, ki smo jih imeli na tej seji, obravnavali imenovanje novega ministra. Da bi se potem novi minister lahko vključil v razpravo tako o financiranju Mestne občine Ljubljana, kakor tudi o razvojni pomoči v Pomurju. Mislim, da bi bila to dobra in primerna popotnica za vstop ministra v politiko. Tako pa imamo danes tu, smo imeli državnega sekretarja, ki je sodeloval v imenu vlade, vendar je od pol ure najavljenega časa za razpravo s poslanci o amandmajih porabil 2 minuti in pol in od tega večino časa predvsem za kritiko prejšnje vlade in skoraj nič časa za razpravo in o amandmajih in argumentiranih stališč vlade in do teh rešitev. Mislim, da to veliko pove.

Danes imamo torej spremembo v ministrski ekipi in kot je mogoče razložiti in razumeti odstopno izjavo ministrice, je njen odstop predvsem odraz nemoči in izčrpanosti zaradi neuspešnega boja znotraj vlade za pristojnosti in nadzor nad lokalno in regionalno politiko, nad pomembnimi odločitvami na področju razpisov, razdelitve EU sredstev, drugih sredstev in tako naprej. Skratka, ministrica je bila žrtev prepirov in nedorečenega vodenja vlade in žal je to pravzaprav žrtev prav ministrica za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Zaradi vladne neusklajenosti, zaradi koalicijske neusklajenosti, zaradi nedorečenosti koalicijskega sporazuma in tudi zato, ker se s področjem lokalne samouprave in regionalnega razvoja za hobi ukvarjajo tudi drugi ministri, na tem področju ni bilo možno izpeljati nobenega preboja. Najbrž je to temeljni vzrok, da je ministrica odstopila in tudi najbrž zastonj upamo, da je ta odstop ustrezen tudi predsednika vlade in njegovo ekipo.

Od vlade pričakujemo predvsem operativnost, učinkovito izvajanje nalog, a pri tej vladi imamo občutek, da ima več zaviralcev, kot tistih, ki pospešujejo. Ta sprememba najbrž ne bo edina, ki se bo zgodila. Vendar bi pričakovali, da bi se za odstop odločili nekateri drugi ministri. Se pravi tisti, ki so ovira pri sprejemanju ukrepov, tisti, ki so obremenjeni z aferami ali pa tisti, ki ne predlagajo nič, kot je na primer ministra za gospodarstvo, ki v tej težki situaciji v času krize ni predlagal še nobenega vsebinskega ukrepa. Vendar to se najbrž ne bo zgodilo, ti so nepogrešljivi. Kako deluje vlada se najbolj vidi pri postopku kadriranja Nove Ljubljanske banke. Ameriška vlada je v dveh ali treh mesecih nacionalizirala in ponovno privatizirala svojo največjo banko City Bank. Pri nas pa vlada oziroma ta garnitura v enem letu ni uspela vzpostaviti niti vodstva banke. Veliko časa smo porabili za imenovanje direktorja, odstope, za formiranje nadzornega sveta in ko je že vse to bilo narejeno ugotavljamo, da zaradi določenih ovir ni možno kompletirati vodstvene ekipe naše največje banke. In to najbrž ima zagotovo kratkoročne, tekoče posledice in zagotovo bo to imelo tudi dolgoročne posledice. Ni pa to edini primer. Podobne zgodbe so tudi v drugih sistemih, kot so na primer Slovenske železnice. Ta postopek menjave ministrov se je začel precej nesrečno, tako za vlado, kot tudi za matično stranko, ki ji po kvoti pripada to ministrsko mesto. Če že znotraj predlagateljice, to se pravi stranke, ki ji po kvoti pripada to ministrsko mesto prihajajo sporočila o nepotizmu, o nedemokratičnih postopkih izbora, o tem, da kandidat nima potrebnih vodstvenih izkušenj in izkušenj s tem področjem za katerega je predlagan, potem se ta predlagatelj, ki predlaga takega kandidata Državnemu zboru, to pa je predsednik vlade, kaže v čudni luči. Težko mu pritegnemo, da gre v tem primeru za povezovalni pristop.

Sprašujemo se, kako lahko vlada deluje učinkovito, če v svoj komplet umesti ministra, ki nima oprijema niti v lastni stranki in lastnimi poslanci oziroma, če so že med najbližjimi tako izrazita in močna javna nasprotja. To je slaba popotnica za delo ministra, za delo koalicija in delo vlade. Tudi po imenovanju novega ministra ni pričakovati bistvenega izboljšanja. V tem resorju bosta tako novi minister kot bivša ministrica, ki je odstopila, pomagal jima bo državni sekretar ali sekretarka, potem pa sta tukaj še dva državna sekretarja za to področje, oba verjetno v kabinetu predsednika vlade, oba doktorja, Genorio in Horvat, ki bosta sodelovala pri upravljanju s tem resorjem. In za povrh je tukaj še nad minister mag. Gaspari, ki bo krovna figura upravljanja in delovanja nad resorjem lokalne samouprave. Po programu vlade bi čez nekaj dni, najkasneje v enem mesecu moral biti na mizi že ves paket pokrajinski zakonov. Toda tudi tukaj je zastoj zaradi neurejenosti v koaliciji, zaradi tega, ker koalicija ne deluje, ker ni pravih idej in tudi ni prave delovne vneme in volje. Torej ni koncepta, ni smeri, vse poteka le tako, da se daje vtis všečnosti, problem pa je vsebina in pa tudi učinkoviti ukrepi. Ker ni pokrajinske ureditve, vlada in koalicija urejata stvari precej po domače. Najprej se uredi in popedena tiste, ki so vplivni in bogati. Za tiste, ki pravzaprav ne potrebujejo sredstev kot je to primer zakona, ki smo ga včeraj obravnavali. Najprej mestna občina Ljubljana z zakonom o glavnem mestu, ki na mestno občino prinaša okrog 15 milijonov evrov. Vendar to ni dovolj. Dodatno je to vlada pripravila skupaj z mestno občino Ljubljana še dodaten sporazum, ki mimo urejenih in predpisanih postopkov omogoča financiranje po dogovoru brez omejitev, brez sredstev, vendar pa je financiranje nekaterih projektov mestne občine Ljubljana, po izboru ali ministra ali predsednika vlade in župana ali pa bodoče županje mestne občine Ljubljana. Povsem nekonsistentno, neskladno z zakonodajo in tudi neskladno z ustavno ureditvijo Republike Slovenije. Poleg tega pa se dogaja, da se posamezni resorni ministri vlade dogovarjajo z mestno občino še o tem, da bodo določene lokalne institucije prenesli na nacionalno raven. Se pravi, da se bo mestna občina še dodatno znebila nekaterih projektov, nekaterih institucij in to bodo plačevali davkoplačevalci iz vse Slovenije.

Ni odveč, če ob tem omenim še poskus koalicijskih poslancev, ki so pri rebalansu proračuna predlagali amandmaje v vrednosti okrog 30 milijonov evrov za nakup stanovanj za Mestno občino Ljubljana, ne za občine, ampak za Mestno občino Ljubljana, za ureditev športnih površin. Potem je tudi ta klientelističen pristop koalicije do Mestne občine Ljubljana pravzaprav povsem nedvoumen. Lahko ga razumemo kot plačilo za minulo delo gospodu Jankoviču in tudi kot poplačilo ali kot plačilo za zgrešeno ali ne dovolj premišljeno mestno politiko, ki je Ljubljano prignala do zelo visokega oziroma celo enormnega zadolževanja. In šele, ko se poplača najbogatejše, ko se zagotovijo viri najbogatejšim, so na vrsti Pomurje, Koroška, morda Kočevska in podobni težki problemi, ki so v tej državi. To so območja, ki so v drugem planu. In najbrž ni nobena umetnost pogledati, kako so se ti zakoni s strani vlade predlagali. Najprej Zakon o glavnem mestu, šele potem, mnogo kasneje, po mnogih pritiskih je na hitro priletel Zakon o Pomurski regiji.

Moram ugotoviti, da kandidat na zaslišanju ni imel ustreznih odgovorov. Poznalo se je, da ne pozna postopkov, da ni v celoti seznanjen z vsebino dela resorja, ne pozna rokov za izpeljavo in še marsikaj bi lahko tu dodali. In to ne daje dobrih obetov za učinkovito delo, pa tudi ne za odpravo deformacij v načinu delovanja te koalicije, kot sem prej navedel. Zelo izstopajoče je tudi stališče kandidata do malih občin. Najbrž bi on večino teh občin ukinil, namesto da bi jih spodbujal. Zadržke ima pri razpisu za regionalna sredstva. V prejšnjem mandatu so bili izvedeni štirje razpisi, pa se je komaj finančna perspektiva 2007-2013 začela, prvo leto izvajanja perspektive. Letos, ko imamo ta sistem že utečen, ko že vemo, kako to teče, pa pomišljamo o tem ali bi take razpise sploh izpeljali. Vlada razmišlja o tem, kako bi jih sploh izpeljala. To mislim, da ni dobro.

Prav tako je izstopajoče, da kandidat za ministra nima dodelane predstave o tem, kako naj izgleda pokrajinizacija Slovenije in koliko naj bo pokrajin. Tukaj se koalicija in tisti, ki zastopajo koalicijo, ki hočejo biti eden izmed te koalicije govorijo o neki številki od tri do osem, od do. In nihče ne pove, kaj bi bilo tri in nihče ne pove, kaj bi bilo osem. In eno leto čakamo to, da bi po ne sprejemu, ne potrditvi, ne izglasovanju predloga v bivšem mandatu dobili na mizo sploh kakršni koli papir s področja regionalizacije Slovenije. Niti enega dokumenta na to temo v enem letu vlada še ni predložila. Kandidat za ministra je dejal, da bodo prve volitve v pokrajinske svete skupaj z lokalnimi volitvami prihodnje leto. Skupaj z lokalnimi volitvami prihodnje leto. Najmanj pol leta pred tem pa bi morala biti sprejeta vsa ustrezna zakonodaja. Mislim, da so komentarji o tem tudi odveč. Zato kandidatu za ministra ne moremo dati pozitivne ocene za predstavitev na hiringu, je pa prezgodaj, da bi sodili njegovo delo in mi bomo, tako kot katerega koli ministra, sodili po njegovem delu. Nekatere lahko že, ker smo že eno leto partnerji, druge pa zagotovo še bomo. Hvala lepa.”