Geograf dr. Klemenčič: Obeta se nam zaprtost v majhen morski bazen

“Slovenec je bil vedno priden, ubogljiv, ponižen, zato je brez odpora sprejel jugoslovanstvo, vdor »južne« in nato zahodne kulture.” Mejni problem s Hrvaško ni le problem potegnitve državne meje med Slovenijo in Hrvaško, ampak je predvsem problem slovenske narodne (ne)samozavesti. Problem udinjanja slovenskih oblasti tujcem in tujim ideologijam se od leta 1918 vleče do danes. Zavedamo se svojih obstoječih (in izgubljenih) pravic do narodnostnega ozemlja, a jih potiskamo vstran zaradi nekega (imaginarnega) strahu pred neugodnim odzivom širše (evropske) skupnosti. Strahopetnost oblastnikov do priznanja narodovih pravic in do boja za njihovo dosego peha Slovenijo v zelo verjetno (novo) zgodovinsko izgubo slovenskega ozemlja. Države se borijo za svoje KORISTI, pogosto na nelegalen ali vsaj nemoralen način, medtem ko se Slovenija odpoveduje svojim PRAVICAM.
Sredi devetdesetih let, ko sem zbiral gradivo za pisanje srednješolskega učbenika, sem v novem finskem atlasu presenečen opazil mejo med Slovenijo in Hrvaško na reki Mirni. Očitno je, da ta meja vsaj v nekaterih mednarodnih krogih temelji na konkretnih razlogih.Modri državniki v skrbi za državno ozemeljsko integriteto namenjajo posebno pozornost meji in mejnim območjem. Slovenija gre po drugačni poti. Težišče prostorskega razvoja Slovenije je osredotočeno na ljubljansko območje, močno zanemarjen pa je razvoj obrobnih, obmejnih pokrajin. Razvojni razkorak med središčnim in nesorazmerno velikim obrobnim območjem je tako velik, da moramo rek o mehkem trebuhu obrniti na glavo: osrednji del Slovenije je kot poln trebuh, ki ga hrani vse ostalo »mehko« telo. Regionalizacije na sekundarni ravni, ki bi pripomogla h krepitvi obrobja, se na vse vztrajno otepamo.Strah v topli grediSkozi zgodovino je bilo slovenske ozemlje objekt posedovanja močnih sil. Pričakovati bi bilo, da bi se s pridobitvijo državne suverenosti slovenska oblast borila za svoja (etnična) ozemlja. Kaj se je zgodilo? Nacionalna zavest vladajočih krogov se je od leta 1918 dalje umikala strankarskim interesom, zaščitništvu močnejših in komunistični ideologiji. Oblast (odraz splošne zavesti?) je bila prežeta z občutkom majhnosti, zato si je vedno iskala mesto pod večjim »dežnikom«. Strahospoštovanje, ki je tuje občutju suverenosti, se ohranja še danes. Mnogi politiki, s predsednikom države na čelu, opozarjajo na odklonilne reakcije mednarodne skupnosti, če bi prišlo do zavrnitve arbitražnega sporazuma. Če bi Cankar oživel v našem času, bi prav gotovo onemel od poniglavosti, hlapčevstva in prilizovanja slovenskih političnih veljakov, ki ga stoletje izkazujejo »mogočnikom«. Slovenec je bil vedno priden, ubogljiv, ponižen, zato je brez odpora sprejel jugoslovanstvo, vdor »južne« in nato zahodne kulture. Od vseh republik nekdanje Jugoslavije je bila ravno v Sloveniji najhujša komunistična indoktrinacija in najhujša gonja proti Cerkvi. Očitno kar veliko (odraslih) ljudi ne preseže infantilnosti, saj očitno potrebujejo nekoga, ki jih bo vodil, čeprav le prek mita, zato se Ljubljana vrača k Titu, zato številni Slovenci romajo v Kumrovec in na Titov grob. Tudi znotraj Slovenije so podobni pojavi, če se le spomnimo iracionalne dolgoletne zagledanosti v »lepe modre oči«, v podobno nerazumno navdušenje nad Borutom Pahorjem ali v povsem odklonilen odnos do Janeža Janše.Na drugi strani pa se v slovenskem vrtičku (topli gredi) razvijajo pojavi, ki si jih demokratične države že dolgo časa ne morejo privoščiti: ekskluzivnost najvišjega predstavnika države. Pokojni predsednik države Janez Drnovšek se je večkrat pokazal vzvišenega nad »podložniki«, vendar ga sedanji predsednik Danilo Türk presega s svojo dinastično držo in ravnanjem. Vse to je možno v družbi, ki šele vstopa na pot demokracije in ki ji primanjkujejo lastnosti kot so ponos, samozavest, samospoštovanje, samorefleksija, odgovornost.

Čredniško obnašanjeŠtevilni znaki kažejo, da slovenska družba šele vstopa v razvojno fazo, v kateri je zahodna družba že nekaj desetletij. Razlogi za zaostajanje v razvoju so številni, prav gotovo pa sta najpomembnejša pozna industrializacija in povojni komunistični model razvoja družbe. Izpostavljena znaka nezrelosti slovenske družbe sta hlastanje po materialnih dobrinah in s tem povezan egoizem ter čredniško obnašanje, kar je posebno očitno v odnosu do lastnega naroda ali države. Če izhajamo iz odnosa do državnih simbolov, je narodnostna (državljanska) zavest posameznikov nizka. Ob državnih praznikih so zastave izobešene na maloštevilnih domovih. Nasprotno pa na primer Skandinavci gojijo pravi kult zastave kot državnega simbola, čeprav jim nikakor ne moremo očitati nacionalizma. Nasprotno, posamezniki imajo privzgojen tolikšen ponos do domovine, da njihova domovinska samozavest odpira vrata za sprejemanje drugačnih. Slovenska družba pa je še v dobršni meri v okovih kolektivnosti in slepega sledenja »voditeljem«.Odnos do razmejitveNe da bi želeli kakorkoli moralizirati ali celo obsojati, je treba pogledati na dejstva in motive, ki vodijo posameznike k neprizadetemu odnosu do najširšega slovenskega etničnega ozemlja in telesa. Potrošniški način življenja ljudem oži socialni horizont, tako da se pogosto skrči na čisti egoizem. Zaprimo že to zgodbo o meji, da bomo lahko brez skrbi letovali na Jadranu, da ne bodo ogroženi naši vikendi in naše jahte, dopovedujejo posamezniki. Za internacionalce in liberalce je določitev državne meje predvsem praktična zadeva – za vzpostavitev nemotenega pretoka, nacionalne interese (pravice) puščajo ob strani. »Pravaši« se sklicujejo na določbe mednarodnega prava in s tem prepuščajo odločanje (z že vnaprej predvidenim rezultatom) tujim inštitucijam; na druge argumente (zgodovinske, geografske, narodnostne, politične) gledajo skeptično. Pomembno skupino ljudi predstavljajo »foteljaši«, to so osebe, ki jih razen lastnih interesov ne zanima nič drugega. Praviloma so  nerazgledani in zelo močno dovzetni za (liberalne) populistične fraze, ki jih pogosto ponavljajo z veliko zagretostjo.Slovensko morjeKo govorimo o slovenskem morju, je samoumevno, da si predstavljamo morje med Debelim rtičem in Savudrijo, ki smo ga »pridobili« po drugi svetovni vojni. Le malo posameznikov se zaveda, da imamo od naselitve dalje, torej poldrugo tisočletje, morje med Trstom in Štivanom. Prebivalcem kraških vasi je bilo ribištvo sestavni del njihovega preživetja. Njihovi čolni »čupe« in originalen način lovljenja rib vzbujata zanimanje strokovnjakov. Tradicionalno ribištvo je propadlo, nadomestila sta ga turizem in rekreacija. Slovenska prisotnost na tej obali je še vedno prisotna, kot na primer v čudovitem sesljanskem zalivu, kjer deluje slovenski jadralni klub. Ne smemo pa pozabiti Trsta kot pomembnega gospodarskega središča Slovencev, posebno od druge polovice 19. stoletja dalje. Zgodovinarji odkrivajo slovenske podjetnike, ki so bili lastniki velikih ladij in se tako polnopravno vključevali v pomorsko gospodarstvo. Življenjsko povezanost slovenskih pokrajin z morjem od Pirana do Trsta v pretekli in polpretekli dobi bi lahko razpredali na široko. Če k temu prištejemo še kulturne povezave in narodopisje (na primer lepo Vido), se moramo vprašati, kje je naša  »pomorska zavest«.Morje je zgodovinska stalnica Slovencev, ki so nam jo ogrožali oblastniki in sosedje; vsaka sprememba meja je oškodovala slovenske interese. Ali bomo to sedaj storili sami sebi?Dežela invalidnega KrpanaSmo res le igračka v rokah velikih sil? Se bomo le umikali? Kamorkoli pogledamo, je naše etnično ozemlje »obgrizeno«, kot bi miške z vseh strani nemoteno grizle kolut sira. Bomo kot sir, s katerim se bodo drugi nemoteno mastili? Še resničen primer iz otroških let, ko je pretepaško nagnjen fantič spravil na tla šibkejšega poba, mu sedel na trebuh in ga mikastil. Žrtev je bila nemočna, a sosedova punčka mu je zaklicala: »Zakaj pa imaš noge?«. Z uporabo nog je s sebe odrinil napadalca. In vsem poznana zgodba o Davidu. Le zakaj je nimamo stalno pred očmi? In tista domača zgodba o Krpanu. Ko se sedanji oblastniki kitijo s pokončno domovinsko držo med drugo svetovno vojno, ali ob osamosvojitvenem procesu, se moramo vprašati, kje je sedaj njihova domovinska zavest. Zakaj jo postavljajo na daritveni oltar nekemu tujemu razsodniku, da bodo potem ponižno pojedli ostanke arbitražnega »obeda«. Odgovor je, glede na zgodovinske izkušnje, enostaven. Hvala o junaštvu in zmagoslavju NOB je navadna farsa, saj so velikansko večino partizanskih borcev sestavljali preprosti fantje in možje, ki so se borili proti okupatorju, a so jih komunisti spretno izrabili za svoje sektaške cilje, ki so vodili v državljansko vojno. Domoljubje ni temeljna vrlina levičarjev; vodi jih  pragmatizem, usmerjen v zadovoljevanje ozkih (osebnih, političnih, gospodarskih) interesov. Šele ko jim gre za lastno preživetje, se obrnejo na domovinski čut ljudi; tako je ideološki zadrtež in tiran Stalin ob napadu Nemcev pozval državljane na domovinsko vojno. Poziv ljudi na referendum tudi lahko razumemo kot klic k temu, da se postavimo na lastne noge in se borimo za naravne pravice. Slovenski etnični prostor v sosednjih državah se krči in redči, osrednja Slovenija postaja vse bolj internacionalizirana, dele podeželja naseljujejo tujci, obeta se nam še zaprtost v majhen morski bazen. Ali bomo jutri lahko rekli, da smo ponosen narod, ali pa bomo uporabno blago za tuje interese?
 
Dr. Marijan M. Klemenčič je izredni profesor za družbeno in regionalno geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani na Oddelku za geografijo. Prispevek je bil objavljen na spletni strani: www.demokracija.si