General Rudolf Maister je bil človek dejanj in poguma

V zgodovino se je Rudolf Maister vpisal kot človek, brez katerega danes Štajerska in Prekmurje verjetno ne bi bila slovenska. Imel je dokaj težko življenje, saj mu je že v rani mladosti umrl oče. Skozi šolska leta je venomer kazal izredne intelektualne in športne sposobnosti ter se že kot mladinec navduševal nad vojaškim poklicem. Po končani gimnaziji se je vpisal v vojaško šolo na Dunaju in jo uspešno zaključil leta 1894. Po opravljeni kadetnici so ga vključili v domobranski bataljon v Ljubljani, 1. oktobra 1894 pa v pehotni polk v Celovcu. 1. novembra 1895 je bil imenovan za poročnika. 1. novembra 1908 so Maistra kazensko premestili v Przemysl v Galiciji in ga vključili v 18. domobranski polk. Leta 1910 je zaradi odločno izpeljanih vojaških vaj postal poveljnik 7. bojne čete, nato pa poveljnik podčastniške šole. Na napornih vojaških vajah je zbolel za močno pljučnico, zato so ga poslali na zdravljenje v Dalmacijo in v zdravilišče blizu Kaira v Egiptu. Po okrevanju so Maistra leta 1913 premestili v črno vojsko, postal je poveljnik izpostave v Celju. Na stara leta je bil prisilno upokojen, saj so ga leta 1923 odstranili s funkcije kot divizijskega generala in ga odlikovali z redom belega orla z mečem III. stopnje. Za posledicami kapi je umrl leta 1934 v Uncu pri Rakeku.

V času prve svetovne vojne je bil na delu v Mariboru, kjer si je pridobil naziv začasnega poveljnika okrožnega sodišča. V Mariboru je dočakal konec vojne, kjer je nemška Avstrija organizirala ustanovitev zelene garde, s čimer so želeli okupirati vso mesto. Rudolf Maister se je temu odločno uprl in se odločil za mobilizacijo slovenskih vojakov ter razorožitev nemške garde. »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko,« je takrat dejal Maister, s čimer je izkazal tudi veliko narodno zavednost in pripadnost slovenskemu narodu.

General Rudolf Maister pa svojo ljubezen do slovenske domovine in slovenskega naroda ni izražal zgolj skozi vojaško perspektivo, ampak tudi skozi v poezijo. Tako je  slovenskemu narodu v trajno dediščino zapustil  dve pesniški zbirki Poezije (1904) in Kitica mojih (1929).

Rudolf Maister je bil človek dejanj in globoke narodne zavednosti ter neizmernega poguma. Njegovemu pozivu za bran domovine se je leta 1918 odzvalo nekaj tisoč mož, ki so bili pripravljeni za ohranitev slovenskih meja plačati tudi najvišjo ceno. Z odločno vojaško akcijo pa so skupaj z generalom omogočili, da so Maribor, Spodnja Štajerska in del Koroške za vedno ostali del slovenskega narodnega ozemlja. Razorožitev nemške garde v Mariboru je bilo dejanje poguma, hrabrosti in globokega domoljubja in bo v zgodovino slovenstva zapisano kot prelomno dejanje. General Maister v težkih in usodnih trenutkih ni okleval, ampak se je z vsem srcem odzval klicu domovine. Danes se spominjamo rojstva človeka, ki ni bil general zgolj po činu, ampak tudi po srcu. Naj bodo Maistrov duh, odločnost, narodna zavednost in pogum tudi v aktualnih razmerah tista luč, ki nas bo vodila skozi krizo.