Frontex – Agencija za zaščito zunanjih meja EU: Problemi in možnosti za Slovenijo

Agencija Evropske unije za področje varnosti meja FRONTEX je bila ustanovljena 26. oktobra 2004 z aktom EU “COUNCIL REGULATION (EC)No2007/2004”. Zametki agencije so iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se Nemčija, Francija, Belgija, Luksemburg in Nizozemska odločile za skupno pobudo o evropski skupnosti brez notranjih meja. Z Amsterdamskim sporazumom leta 1999 pa preide meddržavno mejno sodelovanje v implementirano EU delovno platformo.

Od leta 1999 Svet za pravosodje in notranje zadeve EU vodi postopke za schengensko sodelovanje na področju migracij, azilne politike in varnosti, zaradi česar so bili ustanovljeni naslednji ad­hoc centri:

– za analizo rizikov (Helsinki),

– za kopensko mejo (Berlin),

– za zračno mejo (Rim),

– za zahodno morsko mejo (Madrid),

– ad­hoc vadbeni in izobraževalni center (Avstrija, Traiskirchen),

– center odličnosti (Dover),

– center za vzhodno morsko mejo (Piraeus).

Frontex promovira, koordinira in razvija evropski mejni sistem, ki bazira na osnovnih človekovih pravicah in varnosti ter pomaga državam članicam pri koordinaciji mejne kontrole. Njegov polni naziv je “Evropska agencija za upravljanje z operativno kooperativnostjo na zunanjih mejah EU članic”.

Področja delovanja agencije so predvsem skupne operacije, usposabljanja, analiza rizikov, raziskovalna dejavnost, zagotavljanje hitrega odziva, podpora držav članicam ter pretok informacij in razvoj kompatibilnega informacijskega sistema. V tem kontekstu je treba omeniti tudi povečanje EU proračuna za Frontex, ki v letošnjem letu znaša približno 145 milijonov evrov.

Vloga agencija za zaščito meja EU Frontex

Dileme in nejasnosti glede delovanja in učinkovitosti agencije FRONTEX lahko strnemo nekako v naslednje točke.

Frontex ima težave s kontroverznostjo glede spoštovanja človekovih pravic, saj po znanih podatkih obstaja precej pritožb pri izvrševanju danih pooblastil. V tej zvezi je med drugim tudi Evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo odločitev (že 12. februarja 2012), da so nekateri postopki italijanskih mejnih organov na zunanjih mejah sporni in v nasprotju z EKČP.

EU bo morala odgovoriti na vprašanje o območju varovanja njenih zunanjih meja in pristojnostih agencije. Menimo, da je treba ustrezno in pravočasno planirati sprejemne centre v smislu selekcioniranja na migrante in begunce. To bo seveda med drugim tudi velik finančni zalogaj, katerega delež bo prispevala zagotovo tudi Slovenija. Še posebej v primeru »izsiljevanja« Turčije in morda celo Grčije glede na njune znane težnje v odnosu do grške finančne krize in seveda turških apetitov po dominaciji v EU.

Model zajezitve migracij po sistemu “Išči in reši” ne more biti tista sistemska rešitev, ki bo dosegala optimalne rezultate. Predvsem zaradi njene časovne in krajevne omejenosti.

Frontex je v tuji državi še vedno lahko le koordinator operacij in ne more mobilizirati ljudi in resursov v ciljni državi (članici EU).

Ocenjujemo, da je problem učinkovitosti tudi v zavrnitvi sodelovanja in pomoči agencije s strani nekaterih držav. Razlogi so predvsem pogojeni z zgodovinsko-političnim nabojem (predvsem glede na dogajanja v času obeh svetovnih vojn in delne izgube ozemeljskih suverenosti).

EU si v zadnjem obdobju prizadeva po oceni članov Komisije koristno  centraliziranje moči vplivanja na sistem varovanja zunanje meje. Vzpostavila bi se naj posebna evropska mejna enota po vzoru ameriške in avstralske  obalne straže oz. “coast guard”. Ni pa še povsem razjasnjeno kako bo s financiranjem in ali bodo države članice v polnosti prepustile take vrsto centralizacije Bruslju. Naj spomnimo, da Grčija do nedavnega sploh ni pustila enot Frontex-a na svoje območje.

Komisija ocenjuje, da je bil v pristojnih organih EU pripravljen pomemben predlog, ki ga imenujejo “Schengenske mejne kode”. Do sedaj je veljalo, da so državljane EU samo selektivno kontrolirali na zunanjih mejah; noviteta bi  prinesla spremembo v smislu obligacije in ne diskrecije mejnih organov glede čezmejni nadzor potnikov in dokumentov.

Za redno umeščanje napredne tehnologije za učinkovitejši nadzor na mejah je bil ustanovljen poseben oddelek v okviru Frontex-a, imenovan EUROSUR, kar pomeni korak naprej v preprečevanju in detektiranju ilegalnih migracij. Predvidena je tudi uporaba tako imenovanih dronov oz. brezpilotnih zračnih plovil, a bo treba še uskladiti normativo. Pomembna noviteta v normativi glede na pristojnosti agencije Frontex je tudi predlog možnega aktiviranja enot na zunanji schengenski meji brez soglasja ciljne države. Gre za hud poseg v suverenost držav članic, zato bo treba za implementacijo še veliko političnega prepričevanja.

Kaj lahko mi ponudimo agenciji?

Komisija za skupno zunanjo in varnostno politiko pri SDS poudarja, da je območje EU treba zavarovati na njenih zunanjih mejah oziroma na območjih, ki nanje mejijo. Tudi na drugi strani Sredozemlja. Slovenijo aktualna vlada vseskozi prikazuje kot humanitarno državo (čeprav smo v resnici sami na robu zmogljivosti), torej takšno, ki daje vzgled drugim. To je povsem zgrešena ocena, saj glede na varnostno in obrambno globalizacijo ne moremo in ne smemo »solirati«, saj smo le en člen v verigi, ki je sicer na nekaj mestih v zadnjem letu popokala. Čeprav s potrebno humanitarnostjo in človečnostjo do prizadetih seveda strinjamo.

Ozko gledano na problematiko migracijskih tokov ilegalnega značaja, je zmerna politika do Višegrajske skupine primeren korak, čeprav je nekaj članic EU glede tega skeptičnih. Celo nasprotujočih. Seveda se tukaj vidi Putinov vpliv, ki meni, da je ta del Evrope njegova oz. Ruska interesna sfera, kot je bila v času real socializma. V ta in še kak drug namen je Rusija tudi ustanovila evrazijsko unijo. Slovenija se v tem kontekstu mora interesno usmeriti na zahod, tudi preko Atlantika. Balkan nam je in mora ostati varnostno interesanten, saj je blizu, a ne sme biti drugega kor varnostni in trgovinski izziv. Nikakor pa ne prva prioriteta. Trenutno je aktualna dualnost Cerarja in Erjavca ravno na nasprotnem bregu, saj zagovarjajo približevanje ruskim interesom in jemljejo Balkan v mnogočem kot prvo prioriteto.

V dejavnost Frontexa bi morali bolje vključiti tudi naš del vojaških oz.NATO-vih zmogljivosti; letališče kot bazo za drone in bazno ter prehodne luke oz.sidrišča za njihove hitre čolne ali manjše ladje. Vojaška ladja Triglav po naši oceni ni primerna za reševanje na morju in preprečevanje migracij. V okviru novih struktur EU za varovanje zunanjih meja bi Slovenija lahko ponudila svoje posadke za plovila, ki jih bo nabavila nastajajoča prenova   agencije za to obvladovanje tega varnostnega področja. Glede na sodelovanje v Frontexu pa bi slovenska policija morala ustanoviti stalno policijsko operativno in tehnično-logistično enoto.

Dileme, ki v zvezi z ilegalnimi migracijami še vedno obstajajo

V Komisiji za skupno zunanjo in varnostno politiko ocenjujemo, da se tudi Evropa  sooča z velikim problemom migracij in begunstva, ruskega hibridnega vojskovanja s posegi izven svojih državnih meja (predvsem v državah kjer so ruske manjšine – primer Krima in seveda v njihovi interesni sferi, kjer globalizacijsko vidijo potrebo po restavriranju starega socialističnega imperija) in s padcem diktatorskih režimov afriškega kontinenta oz.arabske regije.

Ena izmed pomembnih posledic naštetega je eskalacija migrantskih tokov, v katerih so se pomešali resnični begunci, a tudi teroristi, dezerterji in kriminalci.

Na podlagi mednarodnih strokovnih ocen in informacij pridobljenih od neposrednih udeležencev s kriznih žarišč lahko ugotovimo, da je bilo pred časom zaznati številne skupine migrantov, ki so prehajale makedonsko mejo in se napotile v EU preko ozemlja Srbije in ostalih vzhodnobalkanskih držav. Zanimiva je ugotovitev, da so se ilegalci v obmejnem pasu pravzaprav povsem prosto in neovirano gibali, saj varnostnega ukrepanja oblasti ni bilo. Varnostne službe ob meji takrat sploh niso ukrepale. Tedaj je bil tudi pri nas še čas, da se kaj konkretnega v smislu zajezitve migracijskih tokov naredi. A se ni. Se pravi smo zamudili mesece. Na to smo v SDS pravočasno opozarjali tudi Cerarjevo vlado. Slovenska policija je ravnala podobno, kot so to počele ostale balkanske policije. S to razliko, da si spremljanja ilegalnih migrantskih kontingentov čez naše ozemlje ne bi smeli dovoliti, saj smo vendarle šengenska država s sprejetim in implementiranim Schengen aquisom. In EU nam je zaupala varovati del skupne zunanje meje. Odločevalci, torej Vlada Republike Slovenije in pristojna ministrstva ter organi v sestavi (Policija), so ukrepali nezakonito. In dodati je treba imena odločevalcev, predvsem tri: predsednik Vlade RS Miro Cerar, notranja ministrica Gjerkeševa in gen.direktor policije Fank. Predvsem ti so zaradi neukrepanja in kršitev Schengen aquisa in notranje zakonodaje kazensko in materialno odgovorni.

V Komisiji ugotavljamo, da v kriznih razmerah očitno tudi evropska komisija EU slabo in prepozno planira in odloča, zato  nas dogodki prehitevajo, kljub temu da obstajajo institucije za ukrepanje.

Slovenija bi se lahko pravočasno pripravila na migrantski val, a se ni in zanjo velja enaka ocena kot za nekatere države in institucije EU. Madžari so pravzaprav pravilno ocenili, proaktivno reagirali ter pravočasno učinkovito zaščitili svoje ozemlje, čeprav je bil tarča mnogih kritik tudi njihov predsednik vlade. Nenazadnje se je pravzaprav pokazalo, da je bila to tedaj edina učinkovita odločitev, saj schegenski pravni red z Dublinskim sporazumom ni več funkcioniral. Slovenija je sicer bila glede popolne kontrole in zapore državne mejne v drugačni situaciji, saj konfiguracija obmejnega območja niti približno ni taka kot na Madžarskem, ob tem pa je bilo aktualno tudi vprašanje meddržavnih sporazumov in SOPS-a s Hrvaško itd. Zato bi bilo najbolj učinkovito za srednjo in zahodno Evropo »braniti« zunanje meje EU še pred grškim območjem.

Če je uspela nemška obveščevalna služba (BND) pravočasno zaznati in analizirati ter v končni fazi poročati nemški zvezni vladi (beri: Merklovi) o pričetku sirske migracijske grožnje, potem se vprašamo, kaj je tedaj počela naša civilna obveščevalna agencija oz. Sova. Ker javno dostopnih informacij ne Sova ne slovenska vlada pravočasna nista objavili, niti nista reagirali v smislu proaktivnega poročanja in ukrepanja za zajezitev prihajajočega migrantskega vala čez Slovenijo, je bila naši državi povzročen večplastna škoda. Tudi finančna. Nemška vlada je pričela z restriktivno politiko do migrantskega vprašanja šele, ko se je zaželena in načrtovana kvota migrantov na njihovem ozemlju napolnila. Po možnosti s krščanskim življem. Drugi val jih seveda ni zanimal in ga je prepustila preostalemu delu združene EU. Tako se sedaj ta scenarij kaže, tako ga lahko vidimo in takšna je tudi verjetnost. V nasprotnem primeru bi koalicija Merklove že zdavnaj razpadla.  

Kar se naše slovenske perspektive na tem področju tiče, se je treba seveda vprašati zakaj so leve (ali socialistične) vlade sistematično reducirale vojaško-obrambno in varnostno moč v naši državi ter dovoljevale javno pranje obveščevalnega perila. Njihov glavni interes se brez posebnih analiz prozorno kaže predvsem v težnji po restavriranju bivšega totalitarnega sistema in ohranitvi pozicij stare komunistične garde in njihovih sodobnih klonov na slovenskem.

Komisija za skupno zunanjo in varnostno politiko.

Ljubljana, junij 2016.