Frankfurter Allgemeine Zeitung: Nekdanji komunisti sodijo o preteklosti

Nemški časnik je nedavno obdelal odnos vzhodnoevropskih držav do komunističnih zločinov in med drugim zapisal: “Medtem ko so bili nacionalsocialistični zločini v nürnberških procesih mednarodno preganjani, pa po propadu komunizma ni bilo ustanovljenega nikakršnega primerljivega tribunala.” “Državljan NDR Hartmut Tautz, ki ga je vojaška služba mobilizirala v nacionalno ljudsko armado, je avgusta 1986 prerezal slovaško mejno žico, da bi preko avstrijskih koruznih polj pobegnil na prostost. Ni trajalo dolgo, ko so se zobje českoslovaških obmejnih stražnih psov zarili v kožo na njegovi glavi; kri je, tako beležijo dosjeji, vrela v potokih iz senc in las. Za obmejne vojake ni bilo razloga za razburjenje: medtem ko se je Tautz vpijoč na pomoč kotalil po tleh, so ga neprizadeto povprašali po njegovi identiteti, nato so svoje pse spet dali na povodce in ga prepustili dežurnemu oficirju. Šele čez poldrugo uro so grozljivo poškodovanega ubežnika prepeljali v pol uro oddaljeno vojaško bolnišnico. Malo zatem je umrl,” je uvodoma zapisal novinar Thomas Thiel.”Smrt bi bilo možno preprečiti. Poškodbe niso bile smrtno nevarne, hiter poseg bi lahko ubežnika rešil. To je povedal sodni izvedenec v procesu, ki se je odvijal po obratu in ki se je končal z oprostilno sodbo zoper obmejnega vojaka. Vodilni vojaški državni tožilec Tibor Gaplovský kljub medicinskim ugotovitvam ni hotel priznati nobene kršitve zakonodaje. Tudi v preteklem letu ponovno odprte policijske raziskave so bile kmalu ustavljene,” je zapisal.Primer o ravnanju s komunističnimi zločini je po njegovem simptomatičen za vse države nekdanjega vzhodnega bloka. “Več kot 300 ljudi je med komunistično diktaturo umrlo na češkoslovaški meji. Noben obmejni vojak zaradi tega ni bil poslan za zapahe. Če pride do obsodb, jih višja sodna inštanca praviloma razveljavi,” je poudaril.”Komunistično in fašistično nasilje zahtevata različno vrednotenje. Pri obravnavanju totalitarne dediščine nasilja dvajsetega stoletja pa vendarle obstaja ena temeljna diskrepanca. Medtem ko so bili nacionalsocialistični zločini v Nürnberških procesih mednarodno preganjani, pa po propadu komunizma ni bilo ustanovljenega nikakršnega primerljivega tribunala. Nasproti 86.000 obsojenih nacionalsocialističnim zločincem stoji nekaj sto obsojenih komunistov. O kakšni celoviti sodni praksi ne more biti govora. Veliko nekdanjih komunistov danes zaseda pomembne funkcije v družbenem življenju. Do obsodb komunističnih zločinov ne pride skorajda nikoli. Podobno je stanje na področju raziskovanja komunističnih diktatur,” je zapisal.”Češka je sicer ena od naprednejših dežel. Urad za preganjanje komunističnih zločinov je leta 1995 začel s preiskovanjem, a ni požel velikih uspehov. Pred petimi leti je bil v Pragi ustanovljen Inštitut za preučevanje totalitarnih režimov, ki pa sam stoji v središču političnih bojev za interpretacijo in je od nenadne odstavitve direktorja tega maja ohromljen med različnimi frontami. Cilja, najvišje predstavnike komunističnega režima postaviti pred sodišče, inštitut doslej ni izpolnil. Vrsta zakonov iz devetdesetih let jasno dokazuje nezakonitost komunistične oblasti in izraža simbolno in materialno priznanje antikomunističnemu odporu” je ugotovil.Vendar pa so po njegovem v pravni praksi zadeve nekoliko drugačne. “Marsikateri primeri pridejo pred sodišče, marsikateri storilec je obsojen, toda višje inštance sodbe razveljavijo. Direktorica Platforme evropskega spomina in zavesti Neela Winkelmann pripisuje višjemu sodišču v Pragi ključno vlogo. Izstopajoča je zasedba sodišča z nekdanjimi zagovorniki sodstva iz časa diktature, posebej vojaškimi sodniki in vojaškimi odvetniki, ki so bili že po uradni dolžnosti pogosto vpleteni v mejne konflikte, bili so člani stranke in zelo blizu tajni službi. ‘Gre za škandalozno kršenje pravice do poštenega sojenja, da je takšnim osebam dovoljeno soditi o obmejnih pobojih,’ povzema Winkelmannova. Glede na javno objavljen seznam ima več kot 30 od 92 sodnikov na višjem sodišču komunistično preteklost,” piše FAZ.”Vse prepogosto sodstvo sodi o svoji lastni preteklosti. Po besedah filmskega ustvarjalca Luděka Navara, ki je ustvaril opazen niz dokumentarcev o železni zavesi, je red napredovanja te sodnike na najvišjih položajih naravnost zabetoniral. Če slučajno kak mlad sodnik izreče pogumno sodbo, bo ta na višji inštanci razveljavljena,” je zapisal. “Kar preseneča, je izostanek kontinuirane javne razprave o dediščini komunističnega nasilja. Luděk Navara ocenjuje, da bo ta tema ostala praktično brez posledic, če se ne bo o njej začelo na veliko razpravljati. ‘Preteklost je bojišče sodobne politike,’ piše zgodovinar Vilém Prečan. Še zelo pogosto duhovi komunizma sodijo o sedanjosti,” je še zapisal Thomas Thiel za Frankfurter Allgemeine Zeitung.Celoten članek je na volja na spletni strani FAZ