Franci Matoz: »Sodba v večji meri temelji na indicih, ki po mnenju obrambe ne bi smeli pripeljati niti do obtožnega predloga, kaj šele do sodbe«.

Objavljamo povzetek zagovora predsednika SDS Janeza Janše in njegovega odvetnika Francija Matoza na pritožbeni seji Višjega sodišča v Ljubljani, 19. marca 2014, v zadevi Patria. Senat, ki bo na višjem sodišču odločil o pritožbi obtoženih v zadevi Patria sestavljajo predsednik senata Milan Štrukelj, sodnica poročevalka Mateja Lužovec in sodnica Silvana Vrebac Arifin. Predsednik senata je že pred začetkom seje dejal, da senat ne bo razglasil odločitve takoj, ampak bodo skušali odločitev sprejeti v roku 30 dni.Ob tem je odvetnik Franci Matoz opozoril na sestavo senata, na to da predsednik senata ni vprašal prisotnih, ali imajo kakšne pomisleke in povedal, da je iz podatkov spisa, ki ga je pregledal na Višjem sodišču v Ljubljani, razvidno, da je sodnica prve stopnje poslala tudi sodbo finskega sodišča ter želel pojasnilo v zvezi s tem. Glede slednjega je predsednik senata odgovoril: »Na nas sodbe tujih sodišč nimajo nikakršnega in ne smejo imeti nikakršnega vpliva. Ta sodba ne more biti niti del dokaznega postopka in zato je iluzorno pričakovati, da bi sodišče dostavilo sodbo strankam, kot rečeno, na senat ta sodba ne more vplivati«.Odvetnik Janez Janše Franci Matoz je v uvodu zagovora opozoril na »bistvene kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona, sodba nima odločilnih dejstev in zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker pa sodnica prve stopnje samo sklepa na nekatera dejstva, je tudi to sklepanje zmotno in zmotno je ugotovljeno dejansko stanje. Bistveno je, da v celotni sodbi, ki je obširna, ni predstavljen niti en neposreden dokaz, da bi obdolženi Janez Janša storil kaznivo dejanje, ki se mu očita. Sodba v večji meri temelji na indicih, ki po mnenju obrambe ne bi smeli pripeljati niti do obtožnega predloga, kaj šele do sodbe, saj je opis kaznivega dejanja popolnoma pomanjkljiv in sam po sebi ne predstavlja kaznivega dejanja, ki se dejansko očita. Tudi kadar sodba temelji na posrednih dokazih, je Vrhovno sodišče v sodbi že ugotovilo, da je treba z gotovostjo ugotoviti kaznivo dejanje, ki se storilcu očita in ne zadostuje neka faza prepričanja ali samega sklepanja, kot si je sodišče dovolilo. Takšni sklepi, kot jih uporablja sodnica v tem primeru, rezultirajo v kršitvah pravil in postopka, ker se prepletajo stvari in to tudi opišemo v pritožbi«.»Sodba je konfuzna, nepregledna in iz nje ni mogoče potegniti obširnih dejstev. Kljub obširnemu dokaznemu postopku, nismo dobili odgovora na bistvena vprašanja: na kakšen način, kje in kdaj naj bi obtoženi Janez Janša sprejel obljubo nagrade. V obširni obrazložitvi sodbe ni mogoče najti, razen v abstraktnem delu, kjer se opisuje zakonske znake kaznivega dejanja, ne bo mogoče najti, kdaj naj bi dejanje storil. Sodišče niti v enem stavku niti ne zatrdi, da je sprejel obljubo nagrade. Zgolj na strani 109 (v sodbi) navede, da naj bi bila Janez Janša in Zagožen seznanjena z obljubo nagrade. To pomeni bistvene kršitve postopka,« je dodal.»V nadaljevanju sodišče z življenjsko logiko, na katero se sodnica sklicuje, opiše, da je med obdolženim Janezom Janšo in Zagožnom obstajala kontinuirana komunikacija. To komunikacijo zatrjuje z SMS sporočili, elektronsko komunikacijo. Kontinunirano, po SSKJ, kar sem preveril, pomeni nepretrgano, neprekinjeno. Ker sodišče, ki utemeljuje kontakt, zapiše, da gre za neprekinjeno komunikacijo, ta telefonska komunikacija se sploh ne nanaša na obdobje, ko se obdolženemu očita kaznivo dejanje. Sploh ne v času obravnavanega obdobja. Sodišče nedopustno sklepa, da, če se je komunikacija vršila takrat, se je zagotovo vršila tudi prej. Prav tako je napačna telefonska številka,« je pojasnil Matoz in nadaljuje: »Kontinuirana komunikacija v sodbi predstavlja 4 SMS sporočila med obdolženim Janezom Janšo in Zagožnom, ki so se zgodila 24. 12. 2006 in 17. 9. 2007. Torej na dan okoli božiča in na dan rojstnega dneva obdolženega Janeza Janše. Po mnenju sodišča sta si izmenjala več SMS-jev, zaradi česar se lahko sklepa, da ni šlo za čestitko za rojstni dan in za božič, ampak nedvomno za dogovor o nečem. Tako sklepanje pomeni bistveno kršitev postopka, ker sodišče ne obrazloži, zakaj tako sklepa«.Po besedah zagovornika Matoza »sodišče tudi dejansko stanje nepopolno ugotovi, zaključek pa je zmoten, ker je Zagožen v svojem zagovoru povedal, da je imel zapisane sestanke, ki pa se niso izvršili. Nikakor ni mogla potekati kontinuirana komunikacija. Sam sem bil več v komunikaciji z vrhovnim državnim tožilcem, kot je bil Janez Janša z Zagožnom. Če je le pet SMS-ov, bi lahko iz življenjskih izkušenj rekli, da komunikacije pravzaprav sploh ni, oziroma je je izjemno malo. Nedopustno je sklepanje, ki si ga je sodišče na prvi stopnji dovolilo.«»Sodišče nepodprto zatrjuje, da naj bi se sestanki zgodili. Sodišče bi moralo preveriti glede sestankov v najbolj kritičnem obdobju oz. famozno kosilo, ki naj bi se zgodilo v Ribiškem domu Žuže. Vsi smo iskali ta kraj, tega kraja v Sloveniji ni, tega kraja ni. Kasneje smo ugotovili, da se je hči dogovorila z očetom za kosilo v Lučah. Prepričanje, da so se sestanki zgodili – sodišče bi moralo preveriti, ali so se te sestanki dejansko zgodili, ali ne – je skladno z inkvizicijsko maksimo,« je še dejal Matoz. Menil je, da bi si ju gostilničar gotovo zapomnil, glede na to, da se ju označuje za vplivno osebo. »Čeprav ima sodišče možnost, da bi to preverilo, tega ni storilo. Zaključki sodišča so s tega vidika popolnoma zmotni«. Po njegovem mnenju gre za »nedokazanost sestankov in nedovoljeno sklepanje«. Poudaril je še, da se »sodišče zaveda, da se za predsednika vlade lahko preveri njegovo gibanje 24ur dnevno in se zateče k neki argumentaciji, da do takšnega priporočila bi lahko obtoženi Zagožen kakorkoli prišel do stika z Janezom Janšo. Že s tem »bi lahko bilo« anulira svoje trditve.«»Sodba na splošno je polna nedoločnikov, imen in konkretizacij ter opisov ravnanj, ki so pomanjkljiva in nimajo mesta pri opisu takšnega kaznivega dejanja,« je poudaril in pojasnil, da sodišče za utemeljevanje, kdaj naj bi prišlo do dogovora med Janezom Janšo in Zagožnom uporablja citate kot so »najmanj med, pred in po, ali v telefonski komunikaciji«. »V odločilnih dejstvih, kdaj naj bi se kaj zgodilo, ni navedeno, ampak se sodišče zateka k nedoločnikom. Dejstvo je, da sodba v tem delu nima odločilnih dejstev in je skozi časovna konfuznost, tako da je obramba težko sledila tem navedbam in opisu, ki so med seboj v nasprotju v sami sodbi,« je še poudaril Matoz.»Ob takšni konfuzni časovni komponenti pa elektronska sporočila tvorijo neko jasno predstavo o časovnem redosledu dogajanj. Časovni okvir, ki ga je vrhovno državno tožilstvo predstavilo, je avgust 2005. Pritožbeno sodišče naj pojasni, kako je nekdo obljubil nagrado, drug jo je sprejel, preden je bilo že karkoli dogovorjeno. Ni bilo ne lokalnega partnerja, ne provizije, ničesar.« Glede na vse je po besedah Francija Matoza »jasno, da ni odgovora na to, kdaj, kje in na kakšen način naj bi Janez Janša storil kaznivo dejanje«.»V pomanjkljivi argumentaciji sodišča, le-to zopet izpelje zaključek iz življenjske logike, to je vlogo obdolženca Janeza Janše kot predsednika vlade in tudi ves čas izvajanje obrambe, da si je Riedl z Nityenenom marsikaj izmislil in da je šlo za pretiravanja. Med drugim je bilo potrjeno tako s strani Nityenena kot Kryžanowskega in Mladenova, da je pri tej komunikaciji z Ridlom in Nityenenom šlo za pretiravanje. Sodišče vse to prezre. Obramba je navedla, da so bile nekatere napake, ampak da je šlo za napako v komunikaciji,« je dejal in na tej podlagi opozoril na »nelogično in nedopustno sklepanje sodišča«. Izrazil je prepričanje, da je sodnica prve stopnje pretirano težila k temu, da bi obtožence obremenila, »ko pa bi morala preveriti podatke, ki so bili v prid obtoženim, jih je zavrnila kot pavšalne«. Tudi to po njegovih besedah dokazuje, da je sodila »očitno pristranska sodnica«.»Ves čas postopka je bila kršena pravica do obrambe,« je poudaril Matoz in pojasnil: »Nemogoče je, da čas, kraj in okoliščine niso zakonski znaki kaznivega dejanja; vendar pa tako kraj kot čas kot način dajejo dejanju tisto komponento, da to ravnanje lahko definiramo in da gre za enkratno dejanje, ki ga lahko pripišemo samo tej osebi. Nemogoče se je braniti na sintagmo »neugotovljen način, neugotovljeni kraj in iz katerega dejstva izhaja, da je nagrado sprejel.« Ob tem je poudaril, da »ne moremo mimo sodbe Ips153/2012, kjer Vrhovno sodišče jasno zapiše, da se lahko obtoženi brani za očitke za konkretno opisano ravnanje«.»Pritožbeno sodišče naj upošteva, da gre za vest in voljo prejemnika, ki se mora navzven izražati, torej mora biti vidna v zunanjem svetu. V takem opisu dejanja pa ni. Ker tega ni, smo ostali pri miselnem deliktu,« je sklenil zagovornik Janeza Janše in dodal, da tudi »sostorilstvo ni pojasnjeno«.V nadaljevanju je na očitke odgovoril Janez Janša: »Tudi sam sem imel težave pri branju sodbe, čeprav sem spremljal dokazni postopek, sodeloval pri najpomembnejših delih in prebral vsa pričanja, v celotnem besedilu sodbe nisem našel odgovora na vprašanje, kdaj, kje in kako naj bi prejel obljubo nagrade, niti ni napisano, kakšna naj bi bila ta obljuba. Sodba se v ključnih dejstvih izogne. Sodba je popolnoma konfuzna tudi v časovnem smislu. Na eni strani naj bi bila obljuba nagrade prejeta avgusta 2005, na drugih mestih se govori, da naj bi bila obljuba dana decembra 2005. Kako je možno sprejeti obljubo nagrade prej, če je bila ta dana kasneje?«Vprašal se je, koliko časa bo to trajalo? »To se vleče na sodišču že šest let, večino prič je predlagalo tožilstvo, vseskozi smo postavljali isto vprašanje: kdaj, kje, kako in na kakšen način ter kaj je bilo obljubljeno? Kako si predstavlja vrhovno državno tožilstvo, da se nekoga podkupi z obljubo neznane nagrade, verjetno se ne da podkupiti brez tega, da se mu pove, kaj se mu bo dalo? Nismo dobili odgovora, tako se ni bilo mogoče braniti proti kateremukoli konkretnemu očitku, saj le-teh ni bilo. Če bi bil naveden kraj, bi se dalo zavrniti, kraj, način, čas. Vse. Ne poznam sodbe, kjer bi se takšnemu dejstvu lahko izognili,« je dejal.Izrazil je prepričanje, da bi moralo vrhovno državno tožilstvo navedbe, na katere se je sklicevalo, šlo je za dopisovanje med lobisti, kjer je bilo navedeno, da naj bi se predsednik vlade sestal s predstavniki vlade ali lobisti v Mariboru, na Dunaju, preveriti. Poudaril je, da so vse priče »tisto, kar se je dalo preverjati, zanikale. Mariborski župan je povedal, da sploh nima hiše in da sestanka ni bilo, poti na Dunaj ni bilo ipd.«. Pojasnil je še, da so »zapisi v rokovniku g. Zagožna namerno napačno interpretirani, ni se preverilo, ali obstaja ribiški dom, ali obstaja kraj, kjer naj bi se dobili«. Janez Janša je jasno izjavil: »Nisem imel nobenega kosila z Zagožnom, tožilstvo pa je vztrajalo na tem«.Janez Janša je napovedal, da bo na navedbe tožilstva odgovoril po njihovi predstavitvi odgovora na pritožbo, toda predsednik senata Štrukelj ga je zavrnil z besedami: »Pritožbena seja je danes, ne glavna obravnava. Na glavni obravnavi imajo obdolženci zadnjo besedo. Tožilec formalno vztraja na svojem odgovoru, ni konkretno navajal ničesar, samo splošno navajal, znane so pritožbe, odgovori. Odgovora na odgovor zakon ne predvideva in zato sejo zaključujem«.