»Kje so stotine žrtev, ki so bile leta 1946 in tudi kasneje pomorjene in celo žive zasute v zakloniščih Slovenske Bistrice, v Betnavi pri Mariboru in drugje po Sloveniji? Kje so žrtve oziroma kje je spomin na žrtve tistih komunističnih sužnjev, ki so do leta 1957 kopali podzemno Mačkovo kraljestvo v Gotenici, nato pa izginili neznano kje? So bili tudi oni »z vojno povezane žrtve«? Deset let po koncu vojne?« izpostavlja Cukjati.
Intervju s Francetom Cukjatijem, ki ga je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija 27. julija 2017. Z njim se je pogovarjal Gašper Blažič.
Sloveniji znan kot predsednik državnega zbora v mandatu 2004-2008. Rodil se je leta 1943, po končanem študiju gradbeništva se je za nekaj časa pridružil jezuitom in končal študij filozofije v Zagrebu ter teologije v Frankfurtu. Kasneje si je ustvaril družino in vpisal še študij medicine ter ga uspešno končal. Najprej je kot splošni zdravnik deloval v delovnih organizacijah (Iskra, Litostroj), nato je postal direktor Zdravstvenega doma Vrhnika, zatem pa je bil zdravnik koncesionar, med drugim je bil generalni sekretar Slovenske zdravniške zbornice. V politično življenje se je aktivneje vključil leta 2000, ko je v Bajukovi vladi postal državni sekretar za osnovno zdravstvo pri tedanjem ministru za zdravstvo Andreju Bručanu. Istega leta je bil na volitvah izvoljen za poslanca na listi SDS. Leta 2001 je bil med pobudniki referenduma o zakonu o zdravljenju neplodnosti in umetni oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Po mandatu predsednika državnega zbora je bil za poslanca izvoljen še tretjič in postal podpredsednik DZ. V času svoje poslanske funkcije je bil tudi vodja poslanske skupine SDS ter član in predsednik številnih delovnih teles v DZ. Po letu 2011, ko mu je prenehal poslanski mandat, ostaja aktiven v SDS kot član Izvršilnega odbora SDS in član Izvršilnega odbora Krščanskega foruma SDS. Nekaj let je bil predsednik Sveta SDS. Od leta 2015 je predsednik Zbora za republiko.
Gospod Cukjati, ni skrivnost, da ste Vrhničan. Ta kraj je nedavno doživel veliko ekološko katastrofo s požarom v Kemisu. Kako ste ta dogodek osebno doživljali?
Od Kemisa sem oddaljen kake štiri kilometre severovzhodno. Tisti večer sem z balkona opazoval širok in gost črn dim, ki se je valil proti nebu, občasno pa ga je do višine kakih petdeset metrov presvetlila ogromna ognjena krogla. Potem se je ta dim oblikoval v velik vodoraven steber, ki je kakšnih tristo metrov nad tlemi počasi potoval proti severozahodu in pod sabo spuščal zaveso prahu, saj ali ne vem česa, podobno kot zaveso ustvari hud naliv. Vse to je prekrilo večerno zarjo in bilo je resnično grozljivo.
Ker ste zdravnik in ste bili v preteklosti direktor Zdravstvenega doma Vrhnika, me zanima, kakšni bodo po vašem mnenju vplivi na zdravje prebivalcev ...
Težko je napovedati posledice, saj niti upravljavci nevarnih odpadkov menda »ne vedo«, kaj je gorelo. Vsekakor pa se pri takem požaru sproščajo v zrak ne samo ogljikov monoksid, žveplove in dušikove spojine in hlapni ogljikovodiki, ampak tudi cianidi, hlapi in soli težkih kovin ter dioksini. Prav hlapi in soli težkih kovin ter dioksini zbujajo skrb. Če ne ponoči, pa vsaj naslednje jutro bi morali gasilcem in okoliškim prebivalcem opraviti preiskavo krvi, urina in izdihanega zraka. Opraviti bi morali preiskavo vsaj na tiste kemikalije, za katere imamo podatke iz nacionalnega biomonitoringa okoljskih kemikalij. Predvsem dioksin ni nedolžna stvar. Celo za atentat na ukrajinskega predsednika Viktorja Juščenka leta 2004 niso našli boljšega strupa, kot je dioksin. Najhujši je tetraklorodibenzo-p-dioksin. Težave povzroča že ob sprejemu desettisočinke grama. Dioksin je tudi zelo topen v maščobah, zato ga je najlaže odkriti v materinem mleku. V naslednjih desetletjih bi morali vsem okoliškim materam po porodu analizirati mleko.
Zanimivo je, kako vlada zagotavlja, da ni nobenih škodljivih posledic. Ji verjamete?
No, če ni nobenih škodljivih posledic, potem ni treba te vrste odpadkov izvažati v Avstrijo in za to plačevati tako visoke cene. Sežigajmo jih kar tu, na naših dvoriščih, bosta Kemis in z njim država prihranila veliko denarja! A pri gorenju pod 1100 stopinj se dioksin veselo sprošča v zrak in nato konča tudi v naših pljučih ali na naši zemlji in zelenjavi. Če zgori tisoč ton nevarnih odpadkov in gre vseh teh tisoč ton v zrak ter prej ali slej pade na zemljo ali zaide v naša pljuča, potem ne gre samo za pikograme dioksina.
Tu je potem še primer Magne in njene lakirnice v Hočah ...
Ne razumem vlade, da tako lahkotno uničuje najboljše obdelovalne površine, čeprav je na razpolago dovolj degradirane državne površine, po kateri se med zapuščenimi industrijskimi objekti podijo le podgane in zablodeli psi. Kje je naša okoljska ozaveščenost, ki jo tako vztrajno zahtevamo celo od Trumpa. Gozdovi so naša pljuča, polja pa filtri pitne vode. Da o pomenu prehranske samooskrbe niti ne govorimo. O škodljivosti topil, ki končajo v zraku ali vodi, bi se lahko pogovarjala vse popoldne. Veste, kakovost življenja ni odvisna le od zaslužka in BDP, ampak tudi od čiste vode, šumečih gozdov in zelenih livad.
In ko smo že pri zdravju: SDS, ki ji pripadate, je nedavno vložila interpelacijo proti ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc. Zakaj je po vaše interpelacija upravičena?
Že za lani je ministrica obljubljala zdravstveno reformo. A do danes ni njeno ministrstvo rodilo nič resnega. Plačevanje dopolnilnega zavarovanja iz levega žepa namesto iz desnega pač ni reforma. Tudi na področju zdravstvene dejavnosti ni videti nobenega predloga, v katerem bi lahko zaslutili, da se ministrica spozna na zdravstvo in ključne probleme njegovega delovanja. Loteva se le tistih sistemov, ki edini še dobro delujejo, na primer koncesijska dejavnost. Ali pa napoveduje neposredne posege v parcialne probleme, ki jih morajo reševati nižji nivoji, recimo vodstva javnih zavodov. A ti jih sedaj niti ne morejo reševati, ker ministrica ne opravi svoje funkcije pri reševanju sistemskih problemov delovanja javne zdravstvene službe. Neposredno posega v reševanje na primer popoldanskega dela zaposlenih zdravnikov, krajšanja čakalnih vrst, naročanja materialov itd., namesto da bi vzpostavila tak sistem vodenja zdravstvene službe, v katerem bi vodstva zavodov sama reševala vsa ta vprašanja. Pri tem ji ne bi bilo treba odkrivati tople vode, saj taki sistemi pri zahodnih sosedah dobro delujejo. Morala pa bi drastično spremeniti svojo kadrovsko politiko in na vodstvena mesta zavodov postavljati sposobne in odgovorne ljudi ne glede na njihovo strankarsko pripadnost. To pa bi bil za to politiko verjetno pretrd oreh.
Javno zdravstvo je že nekaj časa na udaru tudi zaradi močnih lobističnih vplivov nekdanjih funkcionarjev Udbe, zlasti Janeza Zemljariča. Vas to preseneča?
To me ne preseneča. Preseneča pa me, da koruptivna omrežja, vzpostavljena v času Udbe, še vedno tako močno delujejo. Ne samo državne banke in velika državna podjetja, tudi največji javni zdravstveni mastodonti predstavljajo korito, na katerega so poleg številnih malih pijavk prisesani tudi veliki kalibri.
Na splošno pa ni problem samo ministrica za zdravje, ampak kar celotna vlada. Videti je, da ni veliko možnosti za predčasne volitve. Kakšen vtis ste si ustvarili o vladi in njenem predsedniku Miru Cerarju?
No, predsedniki vseh treh vladnih strank so posebne politične perle. Tudi slovenska zunanja politika in slovensko kmetijstvo ter skrb za obdelovalno zemljo so v tem mandatu temu primerni. Miro Cerar, od katerega sem pričakoval vsaj nekaj intelektualne širine, pa je takoj na začetku mandata vsem oznanil, da z Janševo stranko pod nobenim pogojem ne bo nikoli sodeloval, s čimer je odločno napovedal svojo izključevalno politiko. Nato je podprl odvzem poslanskega mandata Janezu Janši, ki je bil legalno izvoljen in je prejel daleč največ glasov od vseh poslancev parlamenta. K sreči je ta pravni kriminal nato razveljavilo ustavno sodišče. Civilno iniciativo, ki je pred sodiščem protestirala proti pravni samovolji v aferi Patria, pa je zmerjal, da ruši pravno državo. A tudi tu ga je sodba ustavnega sodišča jasno povozila. Najbolj pa me je v tem mandatu razočarala izključevalna kadrovska politika, ki je vsa vodilna mesta v državi strankarsko nepredušno zaprla. Spet se je pokazalo, da imajo mnogi pravni laiki neprimerno več čuta za pravno in pravično državo kot pa nekateri - tako imenovani - strokovnjaki za ustavno pravo.
Pričakujete zmago slovenske pomladi na prihodnjih volitvah?
Nisem prerok, da bi lahko napovedoval, in to celo eno leto pred volitvami.
Ne glede na to, da SDS vodi v anketah, v primeru zmage ne bo mogla sestaviti vlade sama. Pričakujete, da bo do takrat nastala še kakšna nova stranka? Napoveduje se zelena alternativa Bojana Požarja ...
Če bo SDS relativna zmagovalka volitev, sem prepričan, da bo v koalicijo povabila vse stranke, katerih politični program je kompatibilen s programom SDS oziroma so pripravljene sooblikovati skupni politični program. Osebne zamere ne smejo igrati odločilne vloge. Pomembni so skupni državniški cilji in pot, po kateri naj bi do teh ciljev prišli. Pomembne so morda le še osebne lastnosti, kot so spoštovati resnico in držati dano besedo. Morda pa bodo do konca tega mandata pokazali več politične modrosti tudi tisti politiki, ki so se nekoč zaklinjali, da ne gredo v koalicijo z določeno stranko, če ne zamenja svojega predsednika.
Ko so nedavno na Škrabčevi domačiji predstavljali knjigo o nadškofu Šuštarju, je bil tam zbran celoten vrh NSi in tudi Milan Kučan.
Približevanja NSi Milanu Kučanu in njegovemu Forumu 21 ne želim komentirati. Se ne spodobi. NSi je samostojna stranka, ki svobodno izbira politične partnerje. Delovanje vodstva stranke naj ocenjujejo njeni člani, ki tudi samostojno izbirajo svoje vodstvo in po notranjih pravilih potrjujejo politično usmeritev svoje stranke. Bilo bi dobesedno nesramno, če bi kritiziral njihovo novo politično usmeritev ali celo nagovarjal njihove člane, naj zamenjajo svoje vodstvo. Zadnjo besedo o politični usmeritvi posamezne stranke pa imajo itak volivci.
Prav iz vrst NSi pogosto prihajajo opazke, da slovenska pomlad ne bo zmagala na volitvah, dokler bo predsednik SDS Janez Janša. Vaš komentar?
No, ta neumna trditev se je najprej rodila v povsem drugih logih, nekateri iz vodstva NSi so jo le pridno povzeli in jo kar naprej ponavljajo. Če bi SDS zamenjala svojega predsednika, bi se njeno članstvo verjetno krepko osulo. Vsi ti pa verjetno ne bi prešli v kakšno drugo desnosredinsko stranko. Volilna abstinenca na račun »slovenske pomladi« bi se bistveno povečala. Nekomu bi to zelo godilo. Pa ne NSi in desnosredinskim strankam. Koristilo bi predvsem tistim, ki se že četrt stoletja z vsemi močmi trudijo, da bi Janšo diskreditirali, uničili, zaprli, ali kot so vplivni posamezniki spontano vzkliknili: »Janšo je treba sfukat!« ali »Janšo je treba ubit, ubit, ubit ...« Ti izbruhi niso prišli iz ust vodstva NSi, so pa izraz istega nerazumljivega »protijanšizma«, ki ga lahko začutimo tudi ob pozivu, naj stranka SDS vendarle zamenja svojega predsednika. Morda pa bo NSi s to novo politiko na prihodnjih volitvah uspelo in bo dosegla relativno večino. Potem bo pač ona prevzela nalogo oblikovanja vladne koalicije, v katero pa očitno ne bo povabila SDS. Moram pa reči, da osebno poznam kar nekaj aktivnih članov NSi, ki so krasni ljudje in smo glede pomembnih političnih vprašanj na isti valovni dolžini. Pri njih ni zaslediti nobene izključevalnosti ali »protijanšizma«. Kot da gre za dve stranki, dve različni politični usmeritvi. No, to so le moji vtisi in lahko se motim.
Je mogoče ponoviti izkušnjo z Demosom oz. pomladno mavrično koalicijo?
Seveda je mogoče. A nabor strank, ki bi sestavljale novi Demos, bi bil verjetno drugačen, kot je bil takrat. Nekatere takratne stranke so ugasnile, nekatere zapuščajo svojo izvirno politično usmeritev, ob tem pa se pojavljajo nove, na katere pa se tudi lahko računa.
Videti je, da se zadnje čase Kučan znova veliko pojavlja v javnosti in daje nasvete. Zanimivo je, kako skuša ljudem dopovedati, da nima popolnoma nobenega vpliva na politiko...
Kučan je vse življenje na pomembnih političnih funkcijah. Tako zelo javno izpostavljene osebe so seveda tudi pogosto predmet ocen in komentarjev. Izkušenega politika, kot je on, to seveda ne more motiti. Že v rani mladosti ga je takratni režim opazil, sprejel in nekako predestiniral za vodilne politične funkcije v času tako imenovane »permanentne revolucije«. Vse te funkcije je odlično opravljal. Osebnostno se je navezal nanje in imam vtis, da se je dobesedno identificiral z metodologijo komunističnega vladanja. Ponotranjil je komunizem ne samo v svojem socialnem leporečju in odločnem ohranjanju vzvodov oblasti, ampak očitno tudi v tisti značilnosti, ki jo je Vaclav Havel opisal s prispodobo, da je laž nesmrtna duša komunizma. Da se razumeva, nikogar ne obsojam. Želim samo razumeti nekatera tranzicijska dogajanja, ki so sama po sebi težko razumljiva.
Pojavil seje tudi pri odkritju spomenika žrtvam vojne. Se vam zdi, da se s tem ponavlja prevara iz Kočevskega roga leta 1990?
Gre za dva zelo različna dogodka. V Kočevskem rogu se je zbrala množica drugorazrednega naroda, da po petinštiridesetih letih prvič javno izpove svojo bolečino in trpljenje, ki ji ga je povzročila komunistična revolucija. Vrh komunistične partije se je »politično modro« udeležil tiste slovesnosti, saj se je na neki način gotovo tudi bal sprememb po padcu berlinskega zidu. Najnovejšega odkritja spomenika žrtvam vojne pa se je zadnje vodstvo komunistične partije udeležilo kot uresničitve tistega projekta, ki ga je načrtovala in izvedla postkomunistična levica brez spravnega sodelovanja s tistim delom naroda, ki ga še vedno srečujemo v Kočevskem rogu, na Teharjah in ob Hudi jami. Je bilo pa na Kongresnem trgu videti tudi kakšnega znanega desnega politika, ki je bil prepričan, da je »politično modro« udeležiti se tega odkritja.
Kako sicer gledate na spomenik žrtvam vojne? Je potreben? Ali lahko pripomore k spravi glede na to, da spomeniki komunističnim krvnikov še vedno stojijo?
Uradno gre za spomenik žrtvam vseh vojn ali točneje »spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju RS«. Nikjer ni napisa, da gre tudi za žrtve revolucionarnega nasilja, ki nima nobene zveze z drugo svetovno vojno! Kje je na desettisoče Slovencev in Slovenk, fantov in deklet, starcev in otrok, ki so bili v revolucionarnem nasilju zverinsko pomorjeni po koncu vojne in v času miru? Kje so stotine žrtev, ki so bile leta 1946 in tudi kasneje pomorjene in celo žive zasute v zakloniščih Slovenske Bistrice, v Betnavi pri Mariboru in drugje po Sloveniji? Kje so žrtve oziroma kje je spomin na žrtve tistih komunističnih sužnjev, ki so do leta 1957 kopali podzemno Mačkovo kraljestvo v Gotenici, nato pa izginili neznano kje? So bili tudi oni »z vojno povezane žrtve«? Deset let po koncu vojne? Ves dan bi se lahko pogovarjala o množičnih žrtvah komunističnega nasilja, ki jih hoče ta novi spomenik namenoma zamolčati. Petindvajset let po padcu berlinskega zidu in takšno sprenevedanje! Pač v smislu nesmrtne duše komunizma.
Poleg tega me moti uradna razlaga spomenika, ki jo je omenil predsednik Pahor v svojem slavnostnem govoru. Umetnina, če je umetnina, sama govori in v kontekstu z drugimi ljubljanskimi spomeniki mi ta spomenik govori nekaj povsem drugega. Če se sprehodite od predsedniške palače do novega spomenika, srečate najprej spomenik Kidriču, nato Kardelju in končno Rozmanu Stanetu. Jasni, mogočni, v bron vliti in v granit vklesani spomeniki »slavnih« načrtovalcev in povzročiteljev revolucionarne morije. Potem pa pridete pred ogromno gmoto betona brez obraza, brez izraza, brez imen. Kot bi gledali ogromne kupe brezimnih in brezobličnih kosti v breznu Hude jame. Kupe zanikanih, izničenih in do kraja ponižanih žrtev. S tem je novi spomenik - na koncu »avenije revolucionarnega zločina« - dobil svojo pravo grozljivo vsebino sprenevedanja in laži. Jaz bi ga zato imenoval »spomenik nesmrtne duše komunizma«.
Lani ste v intervjuju za Demokracijo dejali, da je odnos do resnice v Sloveniji mnogokrat celo bojevito sovražen.
Dokler ne bomo sposobni spoznati in priznati resnice, se ne bo nič spremenilo. Dokler tudi politika in predvsem oblast ne bo sposobna zločinu reči zločin, kraji reči kraja, goljufiji goljufija, zlorabi oblasti zloraba, laži laž ... in dokler sodniki kljub navodilom zakulisnih stricev ne bodo sposobni obsoditi zločinca in oprostiti nedolžnega, se ne bo nič spremenilo. In dokler državljani ne bomo sposobni pogumno in javno izpovedovati resnice in opozarjati na laž, se ne bo nič spremenilo. Še vedno bomo ujeti v tisti sistem, katerega nesmrtna duša je laž.
Mimogrede, Kučan je nedavno v Nedeljskem dnevniku delil nasvete, kakšnega predsednika naj Slovenci volimo na letošnjih predsedniških volitvah. Videti je, da ni ravno naklonjen Borutu Pahorju ...
Svoj politični okus je pokazal že takrat, ko je jasno podpiral Danila Türka. Verjetno bi tudi sedaj najraje videl kandidata, ki izhaja iz okolja nekdanje Udbe. Bo pa njegovo mnenje imelo seveda pomemben vpliv na določen del volivcev.
Seznam kandidatov sicer še ni izoblikovan, a vendarle: koga bi podprli?
Ko bodo znani kandidati, se bom odločil za tistega, ki bo po moji presoji najboljši oziroma najmanj škodljiv za slovenski narod.
SDS je nedavno imela kongres z naslovom »Slovenija v srcu«. Kakšen vtis ste dobili? Je to zmagovalni program?
S kongresom sem bil zelo zadovoljen. Vsi odbori strokovnega sveta so zadnji dve leti trdo delali. V svoje vrste so pritegnili mnogo dobrih poznavalcev posameznih področij. Politični program je zorel skozi številne in mestoma polemične razprave, tako da je stranka lahko nanj ponosna. Če bi nam ta program uspelo v čim manj okrnjeni obliki pretopiti v prihodnjo koalicijsko pogodbo, bi tudi mene prevzelo novo navdušenje nad prenovo slovenske države.
Od lani ste predsednik Zbora za republiko. Vtis imam, da to dejstvo v pomladnem taboru ni všeč vsem ...
Zbor za republiko ni strankarska tvorba. Nekateri so člani posamezne politične stranke, nekateri niso v nobeni stranki, za nekatere pa niti ne vem. Glede tega vlada v njem zelo zdravo ozračje. Biti član politične stranke ni ne prednost ne ovira za članstvo in sodelovanje v Zboru za republiko. In čeprav so med nami člani različnih strank, ki imajo morda v posameznih vprašanjih različna stališča, pa Zbor svoje izjave za javnost toliko časa obdeluje, dokler ne najde soglasne rešitve. Mene je za predsednika najprej predlagal prejšnji predsednik, ki je že eno leto prej prosil, da ga zamenjamo. In ni mi znano, da bi takrat kdo od članov Zbora nasprotoval moji kandidaturi. Verjamem pa, da nekaterim, ki niso člani Zbora, to ni všeč. Podobno kot nekaterim, ki niso člani stranke SDS, ni všeč, da je bil Janez Janša v stranki znova izvoljen za predsednika.
Zbor za republiko, ki mu predsedujete, je nedavno izdal tudi izjavo o arbitražni sodbi, kije, kot ste zapisali, za Slovenijo katastrofalna. Zakaj?
Najprej moram povedati, kako naše izjave nastajajo. Prvi osnutek pripravi nekdo, ki se na zadevo dobro spozna. Nato osnutek temeljito obdelamo, popravimo, dopolnimo ... avtor osnutka pa nato pripravi končno verzijo. No, da je sodba arbitražnega sodišča za Slovenijo porazna, smo razložili v sami izjavi. Za izjavo pa smo se odločili zato, ker se je v vladni politiki in osrednjih medijih kar naprej ponavljalo slepo navdušenje, utemeljevano na nerazumevanju oziroma na zavajajočih trditvah. Predvsem gre za dejstvo, da po arbitražni presoji nismo več pomorska država, ker nimamo več neposrednega stika z odprtim morjem, ampak prek hrvaškega morja samo še služnostno pot, ki nam po mednarodnih konvencijah že itak pripada. Ne vem, zakaj bi to skrivali pred državljani in jim lagali. Drugo, kar nas zelo moti, pa je določitev kopenske meje. Najbolj neprimerno sedanjo mejo ob Kolpi, Sotli, Dragonji in v Brezovici v Beli krajini je arbitraža zabetonirala po še bolj nori katastrski meji. Pri tem pa se arbitražno sodišče ni nič vprašalo, kam že vso zgodovino gravitirajo prebivalci teh vasi. Kam vozijo otroke v vrtec, kam v šolo, zdravstvene postaje itd. V normalni humani družbi se pri takih odločitvah upošteva tudi volja prebivalcev. Že pred sto leti so koroške Slovence tuje oblasti vprašale, kje želijo biti. V našem primeru pa slovenske oblasti oziroma slovenskih svetovalcev in pogajalcev v Haagu očitno ni prav nič zanimalo, kje želijo Slovenci živeti. Zato je ta razsodba 60 Slovencev nasilno preselila na Hrvaško in 5 Hrvatov na slovensko stran. Tudi to se članom Zbora za republiko ne zdi razlog za veselje.
V izjavi je na koncu zapisano, da je treba vse tiste, ki so pripomogli k takšni sodbi, seveda na slovenski strani, poklicati na odgovornost Menite, da bodo sploh kdaj odgovarjali za to?
Čeprav morda ne bodo nikoli odgovarjali za usodne spodrsljaje, ki so bili v nekaterih primerih očitno celo namerni, se je vendarle treba zavedati teh napak, da bi se na njih učili in se jim v prihodnje izognili.
Lani ste na Otočcu dejali: »Tradicionalni Slovenec, ki je medijsko zasmehovan, politično izrinjen in družbeno degradiran, je še vedno na preizkušnji, da se utrujeno poslovi od svojih osamosvojitvenih sanj po svobodni in pravični družbi. Je v nevarnosti, da se poraženo sprijazni z neuspelo tranzicijo, ugrabljeno državo, s kulturnim marksizmom ... in svojo drugorazrednostjo.« Se vam zdi, da smo se takšnega stanja res že tako navadili, da ga imamo za normalnega?
Bojim se, da se domovinska apatija širi in poglablja. To se vidi na vse večji volilni abstinenci, vse večjem begu mladih v tujino in v tem, da se na neumne politične odločitve in krivične sodne procese javnost vse manj odziva. Tudi v osrednjih javnih medijih je zaznati vse večjo korajžo za širjenje laži in dezinformacij. Ob vsem tem pa lahko tudi opažamo, da manjši, a kritični del prebivalstva postaja vse aktivnejši. Del prebivalstva se torej vse bolj vdaja v usodo nadaljnjega izčrpavanja NLB in snovanja novih precenjenih investicijskih projektov, kot je drugi tir, v smislu novega korita za napajanje tranzicijskega omrežja itd. Vse bolj popušča tudi izključevalni vladni kadrovski politiki, ki surovo zavrača »nenaše«, zlorabi državnih mastodontov, kot je UKC, v smislu kadrovskega in korupcijskega vrtička ... A hkrati je v drugem delu prebivalstva opaziti vse večji nemir in protest. Nekateri celo menijo, da smo na pragu nove državljanske vojne. Edino zdravilo je dvigniti volilno udeležbo in zaupanje v demokratične procese. A preprečitve sedanje oblasti, da bi bil referendum o drugem tiru in volitve za predsednika na isti dan, ne moremo razumeti kot prispevek k večjemu zaupanju v demokracijo in večji udeležbi demokratičnega odločanja.
Odnos do slovenstva se kaže tudi v migrantski politiki, saj levica pri nas in po svetu pospešuje priseljevanje iz muslimanskih držav. Zdi se, da sekularizirana Evropa tem izzivom ni kos.
Zgodovina jasno uči, da majhen narod propade, izgine in preplavijo ga drugi narodi, če ne varuje svojih meja. Zato povsem razumem Avstrijo, ki napoveduje zaporo svojih meja, če Slovenija ne bo zavarovala svoje schengenske meje. V primeru migrantov je EU pogrnila na celi črti. Namesto da svojim članicam ukazuje, koliko migrantov morajo sprejeti, bi morala zavarovati svoje meje, v svojih ambasadah zunaj svojih meja pa vzpostaviti učinkovite službe za pridobivanje vstopnih vizumov. S tem bi že zunaj svojih meja preverjala, koga sprejeti in kdo je pomoči potreben. Hkrati pa bi za tiste migrante, ki naj bi jih sprejela, lahko že pripravila sprejemna mesta. Le organizirana pomoč je lahko učinkovita. In le tako se lahko narod izogne posledicam, ki jih prinaša anarhična poplava tujih narodov. Seveda je tu še problem radikalnega islama. Nedopustno je, da se v velikih evropskih mestih že pojavljajo islamske četrti, v katerih vlada šeriatsko pravo in se rojeva teroristični fanatizem. Migranta, ki ne sprejema ustavne ureditve države, ki ga gosti, bi bilo treba »pospremiti« v eno od muslimanskih držav oziroma tja, od koder je prišel. To pa se ne dogaja. Evropa popušča tujemu pravnemu redu, tuji kulturi, tujemu vrednotnemu sistemu. Stopila je na zelo nevarno pot. Hkrati se vse bolj neprijazno obnaša do krščanstva in vse bolj izničuje pomen desetih božjih zapovedi in evangeljskih načel spoštovanja človekovega dostojanstva in življenja. S tem izgublja ontološki temelj svojega pravnega in demokratičnega sistema.
Problem pa ni samo terorizem, ampak tudi vzpon nasilnega levičarstva. Prizori v Hamburgu so pokazali že večkrat videno: divjanje levičarskih skrajnežev.
Res je. Bolj kot islam Evropo ogroža notranji razkroj njenih krščanskih korenin, njenega vrednotnega sistema. Če ni več moralnih ovir, nič več načel »ne laži, ne kradi, ne ubijaj«, potem je mnogo laže sprožiti tudi nasilne demonstracije, metanje granitnih kock, zažiganje avtomobilov, razbijanje izložb in ropanje trgovin. Mladih, ki želijo postati člani tolpe in doživeti adrenalina polno izgredništvo, ni težko organizirati in z njimi kakršnekoli mirne demonstracije spremeniti v nasilne. V slovenskih razmerah potrebujete le nekaj upokojenih udbovcev in nekaj gotovine iz črnih udbovskih fondov ali iz »humanitarne« pomoči gospoda Sorosa. Za preprečevanje takih razbijaških ekscesov pa ni dovolj po ulici loviti najstniških razgrajačev. Treba je raziskati in preprečiti delovanje organizacijskega ozadja takšnih demonstracij. To organiziranje je namreč skrbno načrtovano in vedno sledi pomembnemu političnemu cilju, ki se ga razgrajajoči niti ne zavedajo.
Je mogoče sploh še preprečiti razkroj krščanskih korenin?
Imam vtis, da evropsko množično krščanstvo resnično bledi, a se hkrati očitno krepi krščanska zavest manjših skupin in posameznikov. Verjetno so taka ciklična razvojna gibanja normalna in celo potrebna. Nobeno gibanje - in krščanstvo je gibanje - se ne obnovi in ne utrdi, če ne gre skozi krizo. Kriza mu lahko da nov zagon in nov kakovostni razmislek. Kljub vsemu sem torej optimist.
