France Cukjati ob slovesu velikega sina slovenske zemlje

Objavljamo nagovor predsednika Zbora za republiko in predsednika Sveta Slovenske demokratske stranke Franceta Cukjatija ob zadnjem slovesu dr. Ljuba Sirca, v Kranju, 28. januarja 2017.

Spoštovani Ljubo Sirc.

Prestopil si prag smrti. Tvoje bivanje ni več ujeto v prostor in čas. A čas, v katerem si živel, je bil čuden. Že v času študija na Pravni fakulteti si se povezal s Staro pravdo, ki se je po okupaciji leta 1941 kot domoljubna skupina intelektualcev priključila Osvobodilni fronti. A ker ste nasprotovali prepovedi upora zunaj komunističnega vodstva, ste bili izključeni iz Osvobodilne fronte. Pobegnil si v Švico in se proti koncu vojne vrnil s Peto prekomorsko brigado. Ker ste znanci iz Stare pravde po vojni snovali nekomunistično opozicijo, si bil tudi ti žrtev Nagodetovega procesa.

Ker si ljubil Slovenijo, te je slovenska oblast obsodila na smrt! Razumi, kdor lahko razume!

Smrtna kazen je bila kasneje spremenjena na 20 let prisilnega dela. V zaporu si bil nato sedem let in pol, od tega dve leti v samici. Ker so ti bila v »svobodni« Sloveniji in v celotni Jugoslaviji zaprta vsa vrata zaposlitve, si leta 1955 zbežal v Veliko Britanijo. Doktoriral si iz ekonomije in leta 1983 ustanovil londonski Center za preučevanje komunističnih ekonomij (CRCE ali Centre for Research intu Communist Economies).

Za zasluge pri širjenju demokratičnih idej v Vzhodni Evropi ti je angleška kraljica leta 2001 podelila visoko britansko odlikovanje (CBE).

Zakaj si pustil pravo in se s tako strastjo lotil preučevanja komunistične ekonomije? Zakaj, če ne zato, ker te je bolelo, v kakšno slepo ulico je komunizem potegnil slovensko gospodarstvo! Vedel si, da socialistična družba brez svobode in pravičnosti nima bodočnosti. Govoril si svetu in upal, da te bodo slišali tudi v domovini. A tudi drugi režimi vzhodne Evrope te niso hoteli slišati in ti niso verjeli. Šele padec Berlinskega zidu je dokončno potrdil tvoje napovedi.

Ko smo mislili, da je tudi na južni strani Alp padel berlinski zid, si se začel vračati v domovino. Brez zamere, brez zagrenjenosti, v mladostnem upanju, da bo tvoja in naša domovina zadihala s polnimi pljuči. Sprejel si celo kandidaturo za predsednika nove Slovenske države. A spet si bil politično izigran. Nezaželen. In v naslednjih letih si spet v živo spoznal, kako trdovratna je komunistična zabloda dvajsetega stoletja. In spet te to ni zlomilo, le svoj inštitut si (leta 1996) preimenoval v Center za preučevanje post-komunističnih ekonomij.

In spet si s svojim neumornim delom hotel pomagati svoji domovini. In spet se zdi, da te domovina ne sliši in da celo preganja tvojo misel o nujni svobodi in spoštovanju sadov, ki jih rojevajo pridnost, nadarjenost in poštenost posameznikov. Klasična beseda »liberalnost«, ki je bila vedno v ozadju tvoje misli, je – kot se zdi – v Sloveniji še vedno nezaželena. Bomo morali tudi tu, sredi tvoje in naše domovine, doživeti padec »berlinskega zidu«, da se bomo končno streznili?

Spoštovani Ljubo.

Že ko si bil pred šestdesetimi leti izgnan oziroma prisiljen v pobeg, ti je bila povzročena velika krivica in velika škoda. A še večja je bila povzročena nam, ki smo ostali tu, brez mnogih sposobnih in srčnih domoljubov. Brez tistih, ki bi že takrat znali pogumno in jasno opozarjati na škodljivost komunistične avanture. In koliko škode se še danes povzroča slovenskemu narodu, ko državne institucije ne sprejemajo v svojo sredo tistih razgledanih in visoko izobraženih sonarodnjakov, ki so v tujini že dosegli zavidanja vreden ugled, pa bi srčno radi prispevali k normalizaciji in k blaginji svoje domovine.

Spoštovani Ljubo!

Slovenija te ni hotela poslušati, mi pa smo te in vse bolj spoštujemo tvoja stališča in tvoja spoznanja. In vse več nas je, ki odkrito priznavamo, kako prav si imel!

Ker si ljubil Slovenijo, te je slovenska oblast obsodila na smrt, nato pa prisilila v izgnanstvo. Danes, spoštovani Ljubo Sirc, pa te domovina dokončno sprejema v svoje naročje.

Tu si doma! Naš si!

Velik sin slovenske zemlje!