France Cukjati o predlogu družinskega zakonika

Objavljamo stališče, ki ga je na javni predstavitvi mnenj danes, 12. oktobra 2009, v državnem zboru predstavil poslanec SDS France Cukjati. Predlagani Družinski zakonik vsebuje kar nekaj posameznih pozitivnih sprememb, kot so prepoved telesnega kaznovanja, možnost intervencije države, prenos nekaterih odločitev na sodišče, uvedba zagovornika otroka, možnost družinske mediacije, predporočne pogodbe, itd.

A ob vsem tem stopa v ospredje temeljna anomalija predloga, ki se kaže v izkrivljenem pojmovanju “zakonske zveze” in “družine”. Sedaj veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih iz leta 2004 ju takole definira: “Zakonska zveza je z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene. Pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine.  /…/  Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo.” Predlog zakonika pa zakonsko zvezo definira kot življenjsko skupnost dveh oseb istega ali različnega spola.

Ker torej predlagatelj zakonsko zvezo razširja na istospolno partnersko skupnost, ki nima v sebi biološkega potenciala za spočetje novega življenja, mora tudi v primeru zveze moškega in ženske zanemariti ta biološki potencial in posledično tudi to zvezo oropati statusa družine. Tako zakonik določa, da je družina vsakršna skupnost življenja otroka z odraslo osebo. Družino ustvarja otrok. Če ni otroka, ni družine. Po tej filozofiji torej tudi zakonska zveza moškega in ženske še ni družina, če še nima otroka, oziroma preneha biti družina, če ji otrok slučajno umre.

Z izenačevanjem z istospolno partnersko skupnostjo postaja zakonska zveza sama sebi namen. Njen pomen ni več “v zasnovanju družine” in oblikovanju naravnega, varnega in toplega gnezda za novo življenje. Posebno družbeno varstvo ni več namenjeno naravnim okoliščinam otrokovega spočetja, rojstva in življenja, ampak zadovoljevanju osebnih želja odraslih. Otrok ni več cilj, ampak postaja sredstvo!

Da ne bo pomote!
Leta 2005 je bila v DZ sprejeta zakonska ureditev istospolne partnerske skupnosti in tudi danes nihče ne nasprotuje zahtevi Ustavnega sodišča, da se glede dedovanja istospolna partnerska skupnost izenači z zakonsko zvezo. A zakaj pri tem degradirati in izkrivljati zakonsko zvezo, katere pomen je po sedaj veljavnem zakonu in po širokem družbenem konsenzu “v zasnovanju družine”? In zakaj na silo spreminjati več tisoč let staro pojmovanje družine, ki jo sedaj veljavni zakon prav tako na podlagi širokega družbenega konsenza pojmuje kot življenjsko “skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo”? Zakaj družinski vrednostni sistem na silo postavljati na glavo in pri tem še uporabljati floskulo, da je vse to zaradi velike skrbi za otroke!?

Pravim “na silo”, ker bo ta zakonik očitno sprejet s preglasovanjem, vladna stran pa bo storila vse, da do referenduma ne bi prišlo. Pričakujemo namreč, da bo s pomočjo Ustavnega sodišča preprečila referendum in s tem ustavno pravico državljanov, da odločajo o tako pomembnih zadevah, kot je vrednostno pojmovanje zakonske zveze in družine. Kako naj si sicer razlagamo, da predlagatelj skuša neskladje 22. člena Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti, na katero je opozorilo Ustavno sodišče, razrešiti v tem Družinskem zakoniku in ne preprosto s spremembo samega Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti? Očitno zato, da bi se ob eventualni pobudi za referendum lahko “ugotovilo”, da bi zavrnitev Družinskega zakonika na referendumu pomenila nadaljevanje protiustavnosti 22. člena omenjenega zakona.

Sprejemati dokument, kot je Družinski zakonik, brez širokega nacionalnega konsenza, ki vzdrži vsakršen preizkus na referendumu, pomeni politično neresnost, nesramnost, aroganco ali še kaj hujšega. Sedanje pojmovanje zakonske zveze in družine namreč ni od včeraj, ampak je rezultat večtisočletnega vrednostnega zorenja zahodne civilizacije.

Modrost, ki je bila že pred tri tisoč leti zapisana v biblijo in je vgrajena v temelje zahodne civilizacije, pravi, da je Bog ustvaril človeka kot moškega in žensko zato, da živita skupaj, si z medsebojno ljubeznijo lepšata življenje, se medsebojno osebnostno bogatita in rojevata otroke.

Pri tem ni toliko pomembno, ali pod pojmom Bog razumemo osebnega boga ali pa le absolutne naravne zakonitosti, ki veljajo vedno in povsod, ne glede na naše zakonodajne stranpoti. Dejstvo je namreč, da se je človeštvo že pred več kot tri tisoč leti zavedalo, da je skupnost moža in žene nekaj posebnega, ker je od Boga oziroma od Narave dana in da je le v njenem okviru možno uresničevati vse tri razsežnosti zakonskih odnosov:

•    ljubezensko-erotično-seksualno razsežnost,
•    medsebojno dopolnjevanje moške in ženske narave, ter
•    usmerjenost v spočetje in rojstvo novega človeka.

Vsaka odgovorna politika bi se morala zavedati, da se neupoštevanje naravnih zakonitosti prej ali slej bridko maščuje, kot se na primer maščuje nespoštovanje ekoloških zakonitosti – ali pa nespoštovanje prastarih načel “ne laži, ne kradi, ne ubijaj”. Spomnimo se, kakšna je bila videti Evropa v dvajsetem stoletju, ko so si nekateri režimi uzurpirali oblast nad resnico, oblast nad zasebno lastnino – ali še huje – oblast nad življenjem in smrtjo.

Zato pozivamo sedanjo Pahorjevo vlado, naj ne vsiljuje razvrednotenja družine in zakonske zveze in naj ljudstvu ne preprečuje, da bi smelo za ohranjanje temeljnih civilizacijskih vrednot uveljaviti svojo ustavno pravico do neposrednega odločanja na referendumu.