France Cukjati: Ne igrajte se s življenjem tistih, ki so vam izročeni!

V nadaljevanju objavljamo nagovor Franceta Cukjatija na shodu Odbora 2014 pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani, 21. januarja 2016:

“Je že tako, da stanje v državi lažje razumemo, če besede in dogodke spremljamo, jih ne pozabimo in jih med seboj primerjamo. Dovolite samo dva primera.

Prvi: Nekoč je nekdo – verjetno od svoje silne želje, da bi se vendarle našlo kaj obremenilnega –  sanjal, da je Janez Janša sprejel obljubo podkupnine. Seveda: neznanega dne, na neznanem kraju, na neznan način. In oblast ga je z veseljem zasliševala, obsodila, zaprla in mu odvzela poslanski mandat.

Minister Mramor pa je na znane dneve na znan način prejemal do centa znano nezakonito premoženjsko korist, pa ga oblast očitno ne bo obsodila, ne zaprla in ne bo mu odvzela ministrskega mandata. Mramor se je menda opravičil in napovedal, da bo vrnil nezakonito pridobljena javna sredstva. Janša se seveda ne more opravičiti, ker ni ničesar nezakonitega storil. In tudi vrniti ne more ničesar, ker ni ničesar vzel.

Drugi primer: Slovenija je znana po celi vrsti vladnih in civilnih aktivistov, ki zelo glasno in odločno zahtevajo zaščito žensk in spoštovanje njihovih pravic. Ob ropanju, pretepanju in posiljevanju žensk, deklet in šolskih deklic s strani imigrantov pa so nenadoma tiho. Tiste, ki na to opozarjajo, pa etiketirajo s ksenofobi.

Imam občutek, da še nikoli doslej ni bila ta moralna dvoličnost na vseh področjih družbenega življenja tako očitna in tako lahkotno tolerirana. Moralna načela so postala potrošni material v službi dnevne politike. A šele takrat, ko javnost ne bo več tolerirala take dvoličnosti in bo kritično obsodila vsako laž, vsako krajo in vsako nasilje, se bo tu pod Triglavom spremenilo na bolje. Zato pa mora biti neizmaličena resnica javnosti vedno dostopna.

Dr. Radan – cela Slovenija ga pozna. Vsi tekoče spremljamo sodni postopek, ker naj bi nekaterim neozdravljivim bolnikom skrajšal življenje. Vemo za njegovo ime in njegovo fotografijo smo že stokrat videli v časopisih in na televizijskih ekranih. Prav je tako. Vedeti moramo, kaj se dogaja v bolnišnicah, kajti jutri bomo morda sami pristali tam. Pa tudi postopek proti njemu je opozorilo vsem zdravnikom: »Ne igrajte se s življenjem tistih, ki so vam izročeni!«

Sodnik oziroma sodnica pa – katera? Ne vem. Fotografija? V sodni dvorani je ne sme nihče slikati. Sodna odločitev – kje jo lahko vidimo? Kako so odločali posamezni sodniki v senatu? Ne boste izvedeli!  Ali nismo že pred petindvajsetimi leti zapustili časov, ko so politične oporečnike zasliševali in obsojali neznani ljudje po neznanem postopku?  Zakaj so uradne objave sodnih odločb še vedno anonimne? Zakaj se sodniki skrivajo? Jih je sram, ker ne delajo tako, kot bi morali?

Če zdravnik stori strokovno napako s hudo posledico za pacienta, je kaznovan in javnost je o tem obveščena. Kaj pa če sodnik celo namerno, brez dokazov, pošlje nekoga v zapor, da bi na volitvah omogočil zmago politični konkurenci? Tudi takega sodnika bi morali kazensko obravnavati, da bi s tem opozorili vse druge sodnike: »Ne igrajte se s življenjem tistih, ki so vam izročeni!«

A to se verjetno še dolgo ne bo zgodilo. Čim prej pa se mora zgoditi, da bo javnost objektivno seznanjena z imeni sodnikov in njihovim ravnanjem. Že to bo pomenilo pritisk, da se ne bodo tako lahkotno igrali z usodo ljudi.

Zato pozdravljam pobudo Odbora 2014, da pošlje v javno razpravo Predlog zakona o ukrepih za vzpostavitev javnosti, preglednosti in odgovornosti v pravosodju. Čas je namreč, da tudi tisti sodniki, ki s svojim sojenjem dokazano kršijo zakone in ustavo, postanejo bolj odgovorni. Pa čeprav le zaradi strahu pred javnostjo.”