France Cukjati: "Dan državnosti ima letos grenak priokus"

“Dokler bomo ustrahovani, smo obsojeni na podrejenost. Zato je tako pomembno, da se veča število ljudi, ki si upa povedati resnico in vsemu svetu zakričati: To je laž! To je krivica! To je zločin!” je v svojem govoru na dan državnosti v Celju povedal predsednik Sveta SDS France Cukjati. V nadaljevanju objavljamo govor Franceta Cukjatija, ki ga je imel ob dnevu državnosti v Celju.Spoštovani!Gospe in gospodje, državljanke in državljani, dragi prijatelji!Dan državnosti! Praznik, posvečen naši lepi domovini – in veselju, da imamo svojo državo, o kateri so tisoč let sanjali naši predniki. Žal pa ima letos ta praznik grenak priokus. Boleče ga je onečastila krivica, ki je v globino srca pretresla našo državniško zavest. Doživeli smo odmevno norčevanje iz pravne države, tragedijo montiranega političnega procesa Patria, ki predstavlja finale petindvajsetletnega preganjanja Janeza Janše. Cilj tega pregona pa ni le odstranitev političnega tekmeca, ampak predvsem izničenje plebiscitarne pomladne usmeritve v svobodno in pravično državo!Da! V svobodno in pravično državo! Po dobrih dvajsetih letih osamosvojitve pa z žalostjo ugotavljamo, da slovenska država še zdaleč ni pravična in da celo vse bolj postaja »dežela krivic«. Krivice se dogajajo delavcem zaradi tajkunskega izčrpavanja podjetij, iskalcem zaposlitve, kadar so brez zvez in poznanstev, sposobnim ponudnikom, ki ne uspejo na prirejenih javnih razpisih, žrtvam komunizma, ko se poveličujejo njihovi rablji, političnim oporečnikom, ki jih oblast preganja zaradi »verbalnega delikta« …Krivična sodba v zadevi Patria je vsej slovenski javnosti do dna razgalila podedovani sistem krivičnega sodstva, ki se je uveljavil že v času Dachavskih procesov. Očitno tudi sedaj, v pregonu opozicijskega liderja, izhaja iz Bavconovega nauka, da »je kazensko pravo sredstvo za zatiranje in za sistematični boj proti določenemu delu prebivalstva«. Torej sredstvo za zatiranje – nekoč nasprotnikov komunizma, danes pa očitno – nasprotnikov tovarišijskega kapitalizma.Vsaka krivica seže globoko v človekovo intimo in surovo prizadene vso njegovo družino. Urška Bačovnik Janša je ob odhodu svojega moža 20.6.2014 na Dobu rekla svojemu možu: »Doslej nisem srečala bolj skromnega in poštenega človeka. /…/ Sprejela bi tvoj odhod v zapor, če bi bil kaznovan za dejanje, ki bi ga storil. Vem, da bi tudi ti kazen takrat brez besed ponižno sprejel. Nikoli pa ne bom sprejela te sramotne, primitivne, žaljive predvsem pa krivične obsodbe. /…/ Jakob in Črtomir ne smeta tega sveta spoznavati brez tebe. Nihče nima pravice, da jima s prevaro vzame očeta.«Spoštovani! Če kdaj, potem se v teh časih jasno razkriva dejstvo, da gre za spopad dveh svetov. Sveta laži in resnice. Sveta krivic in pravičnosti. Sveta strahu in svobode, totalitarizma in demokracije. Na eni strani imamo trdovratno ohranjanje vzvodov nedemokratične oblasti, ki porajajo krivice, na drugi strani pa vztrajno borbo za bolj pravično državo. In sredi tega spopada so naše osebne usode. Na nek način smo še vedno v stanju »državljanske vojne«. Brez pravičnosti pa ni in ne bo nikoli miru!Kdor se želi resnično zavzemati za mir in spravo, se mora najprej spoprijeti s krivicami, ki so jih in jih še doživljajo izpostavljeni posamezniki in cele generacije Slovencev. Tudi če bi vse desnosredinske stranke postale »žlahtne« in bi zamižale pred krivicami ter se spoprijateljile z miselnostjo, ki temelji na ideologiji o »notranjem sovražniku« in »drugorazredni« polovici naroda,  ne bi dosegli trajnega miru in sprave. Če bi se odpovedali kritiki sistemske krivičnosti in borbi za bolj pravično družbo, bi se morda pomirili z omrežjem, ki obvladuje državo, a tak mir bi bil lažen. Kot je bil lažen mir razvpitih režimov prejšnjega stoletja. Temeljil je na krivicah in trpljenju prestrašene in molčeče javnosti.Brez pogumne in glasne javnosti namreč ni demokracije. Kdor celo ob največjih krivicah molči, pomeni, da se z njimi strinja in da podpira poglabljanje in utrjevanje sistema krivic. »Qui tacet ubi loqui debuit ac potuit consentire videtur«, so trdili že stari Latinci pred dva tisoč leti, kar pomeni »kdor molči, ko bi moral in mogel govoriti, se zdi, da pritrjuje«. Zato smemo in smo dolžni tudi na ta praznični dan govoriti o krivicah, ki nam preprečujejo, da bi postali normalna in pravična država.Smo na nek način žrtev akterjev sprevržene morale. Če so nekoč iz zločincev delali heroje, pa danes iz pravih herojev in osamosvojiteljev Slovenije hočejo narediti zločince. A če je laž nesmrtna duša komunizma, pa sam komunizem ni nesmrten. Obsojen je na propad kot vsak totalitarizem in vsaka velika laž. »Sile teme« imajo svojo moč le, če ostanejo v temi. In le če zlo razkrinkamo, se ga lahko osvobodimo. Dokler bomo ustrahovani, smo obsojeni na podrejenost. Zato je tako pomembno, da se veča število ljudi, ki si upa povedati resnico in vsemu svetu zakričati: To je laž! To je krivica! To je zločin! Kot ni totalitarizma, očitnega ali prikritega, brez pokvarjenih ljudi in brez prestrašene in upogljive javnosti, tako tudi demokracije ni brez pogumnih človekoljubov in osveščene ter pokončne javnosti.V spopadu s krizo se razkrijejo slabosti gospodarstva in sposobnost posameznika. V orkestriranem medijskem linču prepoznamo brezvestne novinarje, pa tudi tiste, ki ne prenesejo laži. V krivičnem sodnem procesu spoznamo pokvarjene sodnike, pa tudi tiste, ki so za obrambo pravičnosti sposobni zastaviti svoj ugled in svojo kariero. So časi in so trenutki, ko priplavajo na površje vse grde pa tudi vse lepe stvari naših ljudi in naše družbe. In danes so ti časi!Časi, v katerih se pokvarjeni ljudje v osveščeni javnosti sami lustrirajo. Zato so to prelomni časi za Slovenijo, ki je še vedno na poti v bolj pravično državo. Pogosto se zazdi, da na tej poti naredimo korak naprej in dva nazaj. Ali bo zadnjemu velikemu koraku nazaj, ki ga je uprizorilo krivično sodstvo, sledilo – ne dva, ampak – deset velikih korakov naprej, pa je odvisno od nas, od naše osveščenosti.In od našega poguma povedati resnico in se izpostaviti za pravičnost, pa čeprav bomo morda deležni orkestriranega medijskega pogroma ali celo sodnega pregona. V Sloveniji je veliko dobrih in zaupanja vrednih ljudi. Veliko v gospodarstvu, šolstvu, zdravstvu, pa tudi med novinarji, politikih in sodnikih. Le sliši se jih premalo. Zato pa toliko bolj cenimo tiste, ki jasno in glasno razgaljajo laži in krivice ter se ne glede na svoje osebne koristi zavzemajo za resnico in pravico. Na njih temelji naše upanje v zmago resnice in v bolj pravično državo. Zato naj na dan državnosti vsem njim in vsem, »ki dobro v srcu mislimo«, velja poziv, da bomo iz te nesrečne, izropane in krivične države, sebi in svojim otrokom ustvarili bolj pravično in vsem prijazno domovino. Če bomo odločni, je ni moči, vidne ali prikrite, ki bi nam to preprečila!Ob odhodu v zapor na Dobu je Janez Janša (20.6.2014) rekel:
»Stvari so postavljene na glavo. Ena sama pot je, da se to spremeni. Pred petindvajsetimi leti, ko so me poslali na Dob, se je začelo finale slovenske pomladi. In takrat smo se osamosvojili, nismo se pa osvobodili. Nismo se osvobodili laži, prevar, privilegijev. Nismo se osvobodili tega, da se stvari prevračajo, da se belo prikazuje kot črno in obratno, nismo se osvobodili laži. To je očitno težje kot pa osamosvojitev in postavitev normalne države. To delo, dragi prijatelji, nas še čaka. Prej, preden nam bo to uspelo, pa je treba v slovenski javni prostor vrniti resnico. V slovenski javni prostor vrniti resnico! V slovenskem javnem prostoru se mora poveličevati ljubezen in ne sovraštvo. V slovenskem javnem prostoru se mora grajati slabo in hvaliti dobro. V slovenskem javnem prostoru moramo biti strpni. V slovenskem javnem prostoru se resnica ne sme razglašati za sovražni govor.«Tako naš »Nelson Mandela«, ki iskreno lahko ponovi Cankarjeve besede, »jaz pa vem za domovino«. Pa tudi mi vemo zanjo! Vemo, o kakšni domovini sanjamo,  kakšno hočemo imeti in jo tudi bomo imeli!
Takšno zavezo smo že ob osamosvojitvi dali sebi in svojim otrokom.Hvala!

France Cukjati, dr. med.