Franc Rosec: Gospodarstveniki bi morali biti zaskrbljeni nad politično situacijo

Ker izhaja iz delavske družine, v kateri sta bila delo in medsebojna pomoč največja vrednota, ga moti pasivna drža gospodarstva. Magister strojništva Franc Rosec je bil, preden je postal poslanec SDS v državnem zboru, zaposlen v Termoelektrarni Šoštanj. To je njegova zgodba.

Tudi zgodba njegovih staršev je na svoj način povezana s Termoelektrarno Šoštanj. Njegov oče je bil zidar, v petdesetih letih je sodeloval pri graditvi termoelektrarne, poleg tega sta se prav v Termoelektrarni Šoštanj spoznala z bodočo ženo Pavlo, mamo Franca Rosca. Zaradi finančne stiske je oče odšel na delo v ZR Nemčijo in se po naključju (ali pa tudi ne) vrnil, ko so začeli v Šoštanju graditi blok 5. Od tod pravzaprav njegova navezanost na TEŠ, pravi Franc Rosec, ki je v svoji družini odraščal kot najmlajši otrok. Ima še starejšo sestro Milko, ki živi na kmetiji, in starejšega brata Rafka, ki se ukvarja z lesarstvom. Brata in sestra si med seboj veliko pomagajo, zato je Franc pri tem pridobil tudi veliko izkušenj s področja lesarstva in kmetijstva, ki so mu prišle zelo prav. Od staršev živi samo še mama, oče pa je umrl pred enajstimi leti. Sicer pa se Franc Rosec svojega otroštva z veseljem spominja in meni, da je živel veliko bolj ustvarjalno kot marsikateri današnji otrok. Spominja se, da so na vsaki luži, ki je pozimi zamrznila, igrali hokej, ko pa je zapadel sneg, so imeli vse hribe »poštanfane«. Poletje je bil čas za nogomet na travniku, ki je bil prvi pokošen; pa tudi koš za košarko na vrbi zraven doma krajanov je bil stalnica v odraščanju Franca Rosca.

Preizkus poguma

»Največji preizkus ‘korajže’ je bil skok na skakalnici v Vrtaški dolini, ki je bila zgrajena po pravilih FIS,« v smehu pripoveduje Rosec. »Najprej se je bilo treba spustiti do skakalnice po ‘puklu’ in ko si to obvladal brez padca, je bila vstopnica za skok s skakalnice v rokah.« Vzornike za podvige so v tistih časih iskali v starejših, Rosec pa je imel prednost, ker je imel starejšega brata in tako vzornika kar doma. Za prvo vožnjo traktorja pa je bila pravi motivator njegova sestra. Glede na to, da je v času njegovega otroštva oče delal v Nemčiji, je bila Roščeva hiša polna veselja ob njegovi vrnitvi, saj je oče iz Nemčije otrokom prinašal vse mogoče stvari in igrače, ki jih v tedanji Jugoslaviji še ni bilo. Franc Rosec se iz časa otroštva še posebej rad spominja prav posebne otroške igre s pnevmatiko tovornjaka, ki so jo kotalili na hrib in jo nato spuščali v dolino. Pri tem jo je bilo seveda treba pravilno usmeriti, da se ni kotalila v napačno smer in povzročila škode.

Izbira poklica

V času odraščanja je bil najbolj popularen poklic strojni tehnik. Vstopnica za v pravo, strojno šolo torej, ki jo je obiskoval v Velenju, je bilo sledenje tako imenovanim idejam Akrapoviča, pripoveduje Franc Rosec, ki je nekoč doma predelal izpušno cev motornega kolesa; to je odrezal in predelal dušilec zvoka, nad čimer pa starši niso pokazali preveč navdušenja. Srednješolskih učiteljev se Rosec spominja z veliko spoštovanja, saj so nanj naredili velik vtis kot osebnosti. »Z mag. Albinom Vrabičem, tedanjim predavateljem mehanike, sva danes strankarska kolega in še vedno je tak, kot je bil pred leti: zelo načelen,« pripoveduje Rosec. Dogodek, ki se ga z začetka srednje šole najbolj spominja, pa je požar na kmetijskem poslopju pri njegovi sestri. Takrat je ves svoj prosti čas namenil pomoči sestri pri postavitvi novega kmetijskega poslopja. V zidarstvu se je Roseč kalil tudi takrat, ko je novo hišo gradil njegov brat, in te izkušnje uporabil pri graditvi svoje; ta obveznost je bila v tistih časih seveda nekaj samoumevnega.

Vojak iz Velenja

Po končani srednji šoli in pred študijem je moral Rosec na obvezno služenje vojaškega roka. Opravil ga je deloma na Malem Lošinju, deloma pa v Divuljah na Hrvaškem. To enoletno obdobje si je zapomnil po dveh stvareh: sprijazniti se je moral, da so mu poveljevali ljudje, ki so šele nedavno prvič videli televizijo, in po čiščenju WC, ki ga je dobil za »nagrado«, ker je dejal, da prihaja iz okolice Velenja in ne iz »Titovega Velenja«, kakor se je mesto takrat imenovalo.

Študijska leta

Naziv inženir strojništva je Franc Rosec pridobil v letih 1987−1993 med študijem na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru. Študijsko obdobje je zaznamovalo vsakdanje študentsko življenje in želja po samostojni državi Sloveniji. V tem času je veliko prebiral Mladino, ki je v takratnem obdobju zastopala napredne misli. Študentska leta so bila polna pozitivnega naboja in veselja ob samostojni državi, kar Franc Rosec zdaj pogreša. Dodatna obremenitev zanj je bila v tistem času tudi nesreča, zaradi katere je oče postal tetraplegik. Po končanem študiju se je lotil iskanja službe in jo našel v Termoelektrarni Šoštanj, kjer je ostal zaposlen vse do izvolitve v državni zbor, nazadnje je bil v TEŠ predstavnik vodstva za razvoj in investicije. »25-letno delovanje v kolektivu vsekakor pusti posledice v razmišljanju, razvije pa se tudi pripadnost in lojalnost kolektivu. Če ocenjujem svoje delo v kolektivu, moram predvsem izpostaviti odnos do delavcev, saj smo uresničili marsikatero nalogo, za katero so skeptiki menili, da ji ne bomo kos, pa naj je šlo za obsežne remonte ali obsežna intervencijska popravila. Pravočasno ali predčasno končan poseg je pomenil zmanjšanje izpada prihodka. Zaupanje delavcev se je odražalo tudi v tem, da sem bil njihov predstavnik v NS TEŠ v obdobju 2005−2012,« pravi Rosec, ki je leta 2005 postal diplomirani inženir strojništva, leta 2013 pa je opravil še magisterij iz strojništva.

Življenjsko vodilo

Franc Rosec se drži načela, da se v življenju ni treba ničesar bati, treba je samo razumeti. »Tako v življenju kot v politiki je treba sprejemati kompromise. V tehniki pravimo, da je treba poiskati tehnični optimum,« pravi Rosec, ki se je tudi na področju tehnike nemalokrat prepričal, da obstajajo ovire, ki so predvsem posledica neustrezne politike. Za odpravo neumnosti, ki jih zakuhajo politiki in različni kvazi strokovnjaki pri pripravi zakonov, je potem treba vlagati ogromno energije in truda, da ti zakoni ne bi otežili razvoja gospodarstva. Prav to je Rosca privedlo do razpotja, ko se je znašel pred odločitvijo, ali bo ostal le statist ali pa bo naredil kaj koristnega za skupnost. Ta je v njem videla človeka, ki lahko stvari obrne na bolje. Da se vključi v aktivno politiko, se je odločil prav na podlagi teh dejstev in na podlagi izkušenj, ko je bil kratek čas direktor v TE Šoštanj. Najprej se je odločil, da bo deloval na lokalni ravni, nato pa kmalu spoznal, da je za kakšen pozitiven premik treba stopiti stopnico više.

Glas gospodarstvu

Skozi 25-letno delovanje v gospodarstvu je Franc Rosec spoznal, da gospodarstvo v naši državi nima dovolj močnega glasu, ki bi ga potrebovalo za napredek. »Iz zgodovine vemo, da vsak napredek družbe temelji na industrijskem razvoju. V Sloveniji pa dobiš občutek, da tehnika in gospodarski razvoj nista ključna dejavnika za razvoj države in s tem zagotavljanje višjega standarda. Hote ali nehote se soočiš z realnostjo, da so državo prevzeli pravniki. Seveda pa ta situacija še kako ustreza ozadju, da lahko še naprej uveljavlja svoje interese,« pravi Rosec, ki meni, da je prav to dodaten razlog, da mladi izobraženi kadri zapuščajo državo. Mladi tudi nimajo možnosti, da bi se dokazali doma. Tu ne misli samo tistih z dokončano univerzitetno izobrazbo, temveč tudi tiste, ki znajo zamisli inženirjev uresničiti s svojimi rokami. »Takih ljudi nam namreč primanjkuje, saj delo ni ne cenjeno ne plačano, in dokler se situacija ne popravi, se državi slabo piše,« pravi Franc Rosec.

Trenutki z družino

Ob številnih obveznostih in službi Francu Roscu prostega časa ne ostane veliko. Toda spoznanje, da lahko zaradi preobremenjenosti v službi pregoriš in da gre svet brez tebe vseeno naprej, je nekoliko spremenilo njegove prioritete. Ob vseh vzponih in padcih mu je v oporo žena Nina, s katero je poročen 22 let. Skupaj imata sina Žiga in hčerko Tejo, oba pa sta na svojega očeta zelo ponosna in mu prispevata pogled na svet mladih in njihovih želja. Prav zato mu je vsak trenutek, ki ga preživi v krogu družine, najpomembnejši. Za svojo družino in zase pravi, da uživajo v vsakem letnem času: hodijo na morje, kolesarijo, smučajo, še posebej radi pa izkoristijo ugodno vreme za izlet v gore. Dopust izkoristijo predvsem za to, da kolikor se le da pozabijo na vsakdanje skrbi in si naberejo moči za nove izzive.

Volilni sistem

O sestavljanju vladne koalicije s strani levih strank, kar smo spremljali zadnji mesec, Franc Rosec meni, da smo videli amatersko delovanje. Kot še pravi Rosec, skušajo leve stranke narediti nekakšno »horuk« koalicijo, katere glavni program je »samo ne s SDS«. V resnici pa jim gre za ohranjanje obstoječih privilegijev in krajo še preostalega premoženja, s katerim upravlja SDH. »Za napredek Slovenije bi bilo zelo pomembno, da se poleg volilnega sistema spremeni tudi razmišljanje ljudi,« pravi Rosec, ki ga preseneča pasivna drža gospodarstva pri tem. V tem trenutku in dani situaciji, ko se ustvarja neka »čudna« koalicija, bi morali biti gospodarstveniki najbolj zaskrbljeni.