Franc Breznik: Leta 1991 smo Slovenijo branili s puškami, v letu 2018 jo bomo branili s tehnološko superiornostjo!

Vabljeni k branju intervjuja s poslancem SDS Francem Breznikom, ki je bil v Tedniku Demokracija objavljen 21. decembra letos. Z njim se je pogovarjal novinar Gašper Blažič.

Franc Breznik je poslanec SDS, sicer pa tudi veteran vojne za Slovenijo, podjetnik in inovator. Po izobrazbi je diplomirani inženir elektronike in diplomirani ekonomist, podiplomsko pa študira na Evropski pravni fakulteti. Sodi v prvo generacijo Slovenske vojske, saj je vojaški rok služil v Pekrah in tam doživel tudi prvi konflikt z JLA. Med vojno za Slovenijo je bil v Kočevski Reki in bil v spopadu tudi ranjen. Je nosilec več vojaških odlikovanj. Po koncu vojne je nekaj časa poklicno deloval v Avstriji, in sicer na področju razvoja hotelskih kartičnih sistemov. Bil je med pionirji razvoja in uvajanja brezkontaktnih kartičnih sistemov, ki delujejo po principu induktivne zanke. Delal je za podjetja Munin, Hugin-Sweda, Multicard in Siemens. Po vrnitvi v Slovenijo leta 1997 se je zaposlil v Slovenski vojski, kje je deloval na projektu prenove tankov T-55S in logistične oskrbe. Leta 2010 se je zaposlil v Steklarni Rogaška Slatina, kjer je prevzel prodajo za področje Švice in Nemčije. V politiko je stopil leta 2011, ko je zmagal na državnozborskih volitvah v okraju Lenart. Za poslanca je bil znova izvoljen na predčasnih volitvah leta 2014.

Zmotili smo vas sredi poslanskih vprašanj (pogovor je potekal 11. decembra, op. p.). Kaj sprašujete vlado?

Današnje poslansko vprašanje je vezano na energetsko samooskrbo Slovenije. Predvsem me z vidika energetske oskrbe po letu 2030 zanima, ali bomo zadovoljili potrebe slovenskega trga. Ne gre samo za slovensko produkcijo elektrike za slovenska gospodinjstva, industrijo, ampak za potrebe elektromobilnosti. Revolucionarnih sprememb v mobilnosti se tako vlada kot njeni organi ne zavedajo v celoti. Spremembe bodo silovite in bodo popolnoma spremenile geopolitično podobo sveta. Evropa in Japonska želita biti energijsko neodvisni. Po letu 2022 se bo zgodila nova prelomnica na tem področju – prodaja akumulatorjev z novim elektrolitom, s čimer se bo kapaciteta akumulatorja povečala za sto odstotkov pri isti teži in velikosti glede na sedanjo, s tem pa se bo produkcija dvignila v nebo. Poceni elektrika, ki jo sedaj še dobimo iz uvoza, bo preteklost. Graditev novih elektrarn mora združiti vse bistvene slovenske potenciale, ki omogočajo skladen, celovit in sistematičen razvoj naprednih tehnologij, ki bodo pospešile prehajanje Slovenije v nizkoogljično družbo.

Ministru za infrastrukturo želim predvsem odpreti oči. Želim izvedeti, ali se zaveda, za koliko se bo dvignila poraba in podražila elektrika. Zagotovo bodo tudi dajatve. Podjetja že razvijajo te protokole. Ko bomo želeli polniti baterijo avtomobila, tudi ko se bomo prijavili na domači vtičnici, bo avtomobil poslal povratni signal. Cena v trenutku ne bo več ista, ampak bo višja.

Je bila vlada torej preveč optimistična, ko je sprejela sklep, da po letu 2030 ne bo več registracije novih vozil na klasičen pogon, na motor z notranjim izgorevanjem torej?

Tisto, kar me zanima kot poslanca in inženirja, je predvsem to, ali bo Slovenija del tega razvoja in ali bomo stopili na vlak, ki nas bo peljal v prihodnost. Vlak četrte industrijske revolucije nas čaka na peronu. Potrebujemo pragmatično vlado, ki se zaveda prostora in časa, v katerem živimo, predvsem pa neverjetnih priložnosti, ki jih prinašajo silovite tehnološke spremembe. Slovenija lahko postane velik igralec na tem področju. Lahko bi razvili tudi baterijsko tovarno, podobno tisti, ki jo gradi Panasonic. Bruselj si prizadeva za neodvisnost na tem področju in bo predvidoma ob koncu te finančne perspektive začel spodbujati in investirati v evropska baterijska podjetja. To bo prvovrstno politično vprašanje.

Američani so naredili na tem področju ogromno, ambicioznost Tesle je izjemno velika, Nemci pa so zaradi številnih delničarjev, ki prihajajo iz bogatih islamskih držav, nekako zavirali ta razvoj, zato je tudi prišlo do afere Dieselgate. Nemška protiofenziva bo v naslednjih letih silovita. Četrta industrijska revolucija ni nekaj, kar se bo zgodilo v prihodnosti in kar bi lahko izbrali, ampak je kompleksen, dinamičen in izjemno hiter proces, sredi katerega smo in s katerim moramo interaktivno delovati. Zato je izjemno pomembno, v katero smer bo šla Slovenija, kako bomo razvijali komunikacijsko infrastrukturo, pametna mesta, pametne vasi, pametna omrežja pa tudi vzgojno-izobraževalni sistem, kar bo skupaj z debirokratizacijo in spodbudno davčno politiko lahko generiralo spodbudno poslovno okolje za resnega partnerja v industriji 4.0.

December je praznični mesec pa ne samo zaradi božično-novoletnih praznikov, pač pa tudi zaradi prelomnih dogodkov, ki so zaznamovali nastanek slovenske države: Litostrojska stavka, stavka strojevodij, plebiscit, postroj TO. Menite, da slovenska država primerno zaznamuje te obletnice?

Božični prazniki leta 1990 so bili zame kot domoljuba res nekaj posebnega. Dobili smo največje božično darilo v zgodovini slovenskega naroda. Potekali so plebiscitni dogodki, Slovenci smo naredili korak naprej. To so bili najsvetlejši trenutki slovenske samobitnosti. 26. december je zato zame eden najpomembnejših praznikov.

Poglejva postroj TO malo pred plebiscitom. Takrat Kučan ni želel biti navzoč in šele zadnje čase seje izvedelo, da je tedanjemu načelniku RS TO Janezu Slaparju prepovedal, da bi premierju Lojzetu Peterletu oddal raport …

Zelo zanimivo je, da je moj vstop v slovensko politiko leta 2011 povezan prav z ljudmi, ki so bili na najvišjih funkcijah in so vrgli največ polen pod noge. Milan Kučan tako predstavlja simbol te politike. Zelo uspešno si je s pomočjo medijskega monopola in šolstva priboril nekakšen status osamosvojitelja, ki pa mu v resnici ne pripada. Ti ljudje so poskušali v neuspešni tranziciji sebe promovirati kot osamosvojitelje, čeprav dokumenti o njihovih ravnanjih dokazujejo, da so želeli neko drugo Jugoslavijo z drugačno upravno ureditvijo. So bili pa jasno proti slovenski osamosvojitvi, slovenski samobitnosti, proti resnični demokratizaciji, proti svobodnemu državljanu, ki se svobodno odloča, ki ima možnost izbire v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Njihova vloga v neuspešnem procesu tranzicije je postavljanje štirih monopolov, ki so še ostali, in zaradi tega moramo Slovenijo transformirati v resno državo z ustavno demokracijo in s svobodnim tržnim gospodarstvom. Tu velja izpostaviti monopole na področju medijev, vzgoje in izobraževanja (razprava o financiranju zasebnega šolskega sistema z javno veljavnimi programi), sodstvo s starimi režimskimi kolektivističnimi miselnimi vzorci ter na gospodarskem področju, kjer imamo še vedno velika podjetja v državni lasti, pa naj bo to Zavarovalnica Triglav, Telekom Slovenije ali NLB. In seveda sem spada tudi silen odpor starih struktur, da se ti monopoli nikoli ne odpravijo in ostanejo stebri financiranja privilegijev na povojnem genocidu postavljene partijske nomenklature z njenim podmladkom vred.

V TO ste vstopili leta 1991.

Kot mlad vojak sem začel vojaško kariero 15. maja v 710. Učnem centru TO v Pekrah na služenju vojaškega roka. Tako sem samo en teden kasneje neposredno doživel pekrske dogodke. V času vojne za Slovenijo sem bil v Kočevski Reki, kjer sem doživel letalski napad s kasetnimi bombami in s 120 -milimetrskimi minometi. Takrat sem bil huje poškodovan. Nekaj dni pred 26.j unijem 1991 pa sem postal član častne čete TO, ki je na proslavi ob razglasitvi samostojnosti Slovenije ponosno dvignila novo slovensko zastavo.

Častni četi je takrat povečeval Tone Krkovič.

Da, poveljeval ji je Krkovič. V njej smo bili vsi redni vojaki iz obeh učnih centrov, iz Peker in z Iga. Izbrani smo bili tisti, ki smo dosegali telesno višino med 180 in 190 centimetri. Verjel sem, da bomo po spustu stare zastave z rdečo zvezdo in z dvigom nove slovenske zastave doživeli popoln prelom z nekdanjim sistemom. Prepričan sem bil, da bodo vsi simboli in tudi spomeniki nekdanjega nedemokratičnega sistema odstranjeni z javnega prostora. Zal sem se zelo zmotil.

Novo zastavo so prinesli na prireditev tako rekoč zadnji hip.

Da, verjetno je šlo za nagajanje, prinesli so namreč zastavo, ki je imela napačno prišit grb. Srečna okoliščina je bila, da je bil v bližini sedaj že pokojni smučar Boris Strel, ki je prinesel svojo veliko zastavo. Nanjo smo prišili karabine, da smo jo potem lahko dvignili. Bilo nas je strah, ali bo zastava, dolga več kot deset metrov, zdržala ta dvig. Kajti šlo je za največje simbolno dejanje proslave, dvig nove zastave z novimi simboli. To dejanje naj bi simbolno nakazalo prelom s prejšnjim sistemom. Na žalost je šlo pri številnih indoktriniranih Slovenkah in Slovencih res samo za simbolno dejanje in ne za notranji prelom s prejšnjim sistemom.

Sabotaž na sami razglasitvi samostojnosti ni manjkalo. Iz kroga komunističnih strank so nasprotovali tako častni četi kot blagoslovu lipe, ljubljanskemu nadškofu Alojziju Šuštarju so celo izklopili mikrofon.

Prva sabotaža z njihove strani se je zgodila že v času pekrskih dogodkov. Številne medijske objave, ki smo jih v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve zbrali v zborniku Bela knjiga slovenske osamosvojitve, so bile tudi zahteve LDS, da se oba učna centra TO takoj razpustita, in to takoj po veliki moralni zmagi Maribora in Štajercev, ki so obkolili enote JLA! Nekdanji podmladek komunistov je torej terjal, da učne centre prepustimo komunistični armadi. Sloje za popolno izdajo že v prvi fazi. Kot ste dejali, so nasprotovali formiranju častne čete, čeprav brez nje ni nobenega protokolarnega dogodka. Zelo simbolen je bil tudi izklop mikrofona v času blagoslovitve lipe. Lipa je namreč simbol slovenstva. Kjerkoli je bilo mogoče, so komunisti in njihovi nasledniki poskušali nagajati in metati polena pod noge akterjem slovenske osamosvojitve.

Nedavno ste imeli predavanje o vojnih ujetnikih. Kako je slovenska stran ravnala z njimi? Marsikdo skuša danes prikazati ravnanje TO kot barbarskega, poskusi so se dogajali že konec devetdesetih let z afero Vič-Holmec …

Lahko povem, da sem se z mednarodnim kazenskim pravom ukvarjal kot podiplomski študent in da sem o tem primeru predaval tudi na Škofijski gimnaziji v Mariboru. Tam sem predvajal zaslišanje srbskega oficirja na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu, ko je odgovarjal na vprašanje, zakaj so storili genocid v Srebrenici. Dejal je, da so povojne oblasti pobile na tisoče ljudi pa za to ni nihče odgovarjal. Prepričani so bili, da tudi za genocid v Srebrenici nihče ne bo odgovarjal in da bodo sledove odkrili šele kakih petdeset let kasneje, ko bo že vse pozabljeno. Želim reči, da se je zaradi nikoli sankcioniranega komunističnega genocida ta vzorec ponovil. Potrebovali bi komunistični Nurnberg, o čemer sem že večkrat govoril. Prav zaradi odsotnosti mednarodne obsodbe komunističnih zločincev se ta ideologija vedno znova vrača v številne, tudi demokratične države.

V Slovenski vojski ste se kasneje za nekaj časa zaposlili, sicer pa ste večino časa delovali kot podjetnik in inovator. Med drugim ste sodelovali tudi v akciji Korzika. Šlo je za sanacijo območja, kjer je v začetku osemdesetih let strmoglavilo slovensko potniško letalo.

Projekt na Korziki je bil posledica moje dveletne raziskave. Več kot polovico svoje poklicne kariere sem namreč preživel v tujini, med drugim sem delal za Siemens, Hugin-Sweda in podjetje Multicard. V Slovenski vojski pa sem se ukvarjal pretežno s posodobitvijo tankov T-55 v T-55s pa z vojaško logistiko. V tem času sem se ljubiteljsko ukvarjal tudi z letalstvom in tako sem v letu 2007 začel na lastno pest preiskovati prizorišče največje slovenske letalske nesreče na Korziki. Med raziskovanjem na težko dostopnem Krokarjevem grebenu v bližini gore S. Pietro sem našel številne osebne predmete in posmrtne ostanke žrtev. Zato sem s pomočjo novinarke Jane Kobal sprožil vseslovensko akcijo vnovične sanacije te letalske nesreče. Vnovično sanacijo smo tako izvedli leta 2008. V treh tednih je naša skupina s podporo vrhunsko usposobljenih reševalcev in specialistov za gorsko reševanje z višine približno 1.300 metrov odstranila 27 ton ostankov nesrečnega letala DC 9 super 80. Pri tem smo našli več kot sto delov skeletov ponesrečenih potnikov in njihove osebne predmete. Ta projekt, na katerega sem izjemno ponosen, nikoli ne bi uspel, če ga ne bi odobrila tedanja vlada pod vodstvom Janeza Janše. Akcija je potekala ves mesec maj 2008. Gospod Janša je takrat deloval kot predsedujoči Evropski uniji, kot predsednik vlade je nosil izjemno odgovornost za ta projekt pa so ga kljub temu naši mediji potiskali v ozadje. Če bi pri sanaciji prišlo do kakšne nesreče pa bi mu takoj naprtili odgovornost. Prav zaradi te akcije sem dobil pozitiven odnos do dela slovenske politike. Verjamem, da je politika zmožna velikih projektov, če vodstvo prevzamejo odločni in pogumni, predvsem pa ciljno usmerjeni ljudje. In tu sva se toliko let po osamosvojitvi spet našla z gospodom Janšo, kar je tudi vplivalo na moj vstop v politiko.

Boste spet kandidirali za poslanca?

Sem na listi kot eden od kandidatov v volilnem okraju Lenart, kjer sem bil že izvoljen.

Govorili ste že o tem, da ni bilo obsodbe komunističnih zločincev. Sedaj sem se spomnil, da ste kot član Odbora DZ za obrambo imeli precej neprijetno soočenje s predsednikom borčevske zveze Titom Turnškom.

Na tisti seji sem kot vojni veteran in pripadnik tako VSO kot Zveze društev general Maister v 15-minutnem nagovoru dejal, da več kot pol milijona evrov v trenutku, ko zmanjkuje denarja in iz Slovenije odhajajo tehnično izobraženi kadri, kar izredno vpliva na razvoj slovenskih visokotehnoloških produktov, porablja nekdo, ki nam ponuja lažno zgodovino. To je Zveza borcev NOB. Takrat sem dobival grožnje z njihovih lažnih profilov na Facebooku, vdirali so mi v elektronsko pošto, v moj FB in Twitter profil, številne grožnje s smrtjo. Obvestil sem tudi policijo, vendar se ni nihče zganil. Še vedno so izredno agresivni, ko se morajo soočiti z resnico. In nato ne morejo odgovoriti z argumenti, pač pa z agresijo, kot so že vajeni. Na oblast so prišli z agresijo in ves čas tako vladali. Mislijo, da bodo lahko tako vladali tudi danes.

Še vedno pa je čutiti razočaranje zaradi predsedniških volitev. Marsikateri režimski medij pa v anketah že napihuje Marjana Šarca. Se bojite, da bi zmagal?

Narod, ki si želi nekoga, ki ni predstavil niti svoje ekipe in programa pa je že postavljen na prvo mesto v anketah? Tu gre za norčevanje iz državljanov in državljank. Očitno ljudje še vedno živijo po črednem nagonu in se odzivajo na ukaz. Verjamem pa, da je marsikdo že spregledal vse njihove prevare, tudi medijske konstrukte, in da bo leta 2018 pokazal, da si želi napredka. Ker se v tem času najbolj ukvarjam s projektom četrte industrijske revolucije, bi morala biti to osrednja tema na volitvah. Slovenija ima možnost, da se prebije v vrh tehnološko razvitih držav. Imamo sposobnosti, saj smo navsezadnje izpeljali osamosvojitev. Prihajamo v zrelo obdobje po tranzicijski puberteti, v drugo fazo osamosvojitve. To pomeni močne reforme, kijih moramo postaviti v prid preboja Slovenije v znanstvenem in tehnološkem smislu. Tako da bo »made in Slovenia« postalo nekaj, na kar bomo ponosni. Tu mislim na področje mehatronike, nanotehnologije, bionike, umetne inteligence. In ko sem v začetku intervjuja omenil elektromobilnost: to je čas, ko bodo v ospredje namesto diplomantov FDV v ospredje prihajali inženirji, tehniki in mojstri.

Čas druge faze slovenske osamosvojitve mora iti v smeri tehnološkega preboja Slovenije. To bo čas, ko mora v ospredje stopiti slovenska tehnična inteligenca. Ta je nekaj najboljšega, kar premoremo poleg športnikov. Leta 1991 smo Slovenijo branili s puškami, v letu 2018 jo bomo branili s tehnološko superiornostjo. In to je čas velikih geopolitičnih sprememb. Karte se bodo mešale na novo. Vlak četrte industrijske revolucije lahko tudi manjše države pripelje na velike perone v smislu visoke razvitosti, izdelkov z visoko dodano vrednostjo, prek katerih lahko razvijemo tudi multinacionalna podjetja, ne samo nišnih proizvajalcev.

Ob tem, kar pravite, sem se spomnil na Boruta Pahorja, ki je v času, ko je bil premier, govoril o Sloveniji kot evropski Silicijevi dolini.

Nekdo, ki niti s prstom ni mignil, da bi dal slovenskim inženirjem in inovatorjem podporo, je zadnji, ki lahko govori o Silicijevi dolini. Silicijeva dolina sloni na spopadu duhov in idej ter na pluralizmu. Spodbujajo tudi več dobre konkurence. Tekmovalnost med podjetji in univerzami ne dviguje samo kakovosti, ampak tudi niža korupcijo. Hkrati dobra tekmovalnost sili človeka, da zaupa v jasno postavljena pravila in spoštuje drugega, še posebej šibkega. Ko se nekaj dogovorijo o strategiji in ciljih, se morajo temu podrediti izobraževalni sistem, sociala in vse drugo.

V Pahorjevi vladi so vladali predvsem nekdanji pripadniki zloglasne Udbe in kvazistrokovnjaki s področja družboslovja in humanistike, ki so slovensko družbo v večini parametrov postavili na najnižji nivo v Evropi. Namesto 4. industrijske revolucije nam je Pahorjeva vlada ponudila nadaljevanje in obujanje socialistične revolucije, ki je dodatno monopolizirala vzgojno-izobraževalni sistem in preprečila privatizacijo, s kadrovanjem nekdanjih realsocialističnih kadrov pa nas je dodatno usodno razdelila.

Če pogledamo samo makroekonomsko področje, šolstvo, zdravstveni sistem in poslovno okolje, nas je Pahor s svojimi ideološkimi sopotniki vrnil desetletje nazaj.

Če želimo biti podobni Silicijevi dolini, moramo graditi na tem, kar imamo. Naš največji kapital je marljivost, dober geopolitični položaj ter uveljavljeni in uspešni državljani doma, še posebej pa v tujini (v Silicijevi dolini, Vzhodni Evropi, tudi v Indiji in na Kitajskem).

Je lustracija sploh še mogoča?

Problem je, kot je v enem od člankov zapisal profesor dr. Boštjan M. Zupančič, da so »udbovska deca« hujša od svojih prednikov. Sam menim, da moramo v tem času govoriti predvsem o lustraciji slovenske mentalitete t. i. kaviar-levice, ki je nesprejemljiva za čas in prostor, v katerem živimo. Ljudi je treba ozaveščati, da so njihove nizke pokojnine in slab ekonomski položaj posledica 70-letne vladavine neke doktrine. Ti ljudje, ki nam vladajo, se niso sposobni soočiti z izzivi časa, s tehnološkimi spremembami torej in s časom, ko bo treba braniti svojo varnost in suverenost. To morata biti osrednji temi pred volitvami.

Imam vtis, da je edina tema, zaradi katere bi se Slovenci lahko obrnili v drugo smer, migrantsko vprašanje. Za zdaj ne kaže, da bi bila Slovenija zaradi tega neposredno ogrožena, pa čeprav je v Savljah migrant napadel z nožem. Vtis pa imam, da si tudi Evropska komisija želi migrantov.

Hibridna migrantska vojna je posledica četrte industrijske revolucije. Z nafto bogate muslimanske države na Bližnjem vzhodu se zavedajo, da je to njihov konec, saj je islam kot sociodejavnik zelo negativno vplival na razvoj znanosti v teh državah. Njihove države so bile navajene samo izkoriščati naravne vire. Elektromobilnost pa je največje zlo za te države. Zato so te države kupovale veliko delnic visokotehnoloških podjetij in tako skušale največkrat blokirati elektromobilnost. Čas, ki prihaja, pa jim ni naklonjen. Odvisnost od zemeljskega plina in nafte bo v naslednjih letih začela upadati. Spomnil bi na Reaganov program med letoma 1980 in 1988, ki so ga poimenovali »War of the evil empire«, ko so se proti Sovjetski zvezi in njenim komunističnim satelitom borili s strategijo nižanja cen nafte, ker so takrat iskali nove naftne vire in nove tehnologije za črpanje nafte, prepovedjo prodaje mikroprocesorjev Sovjetski zvezi in njenim satelitom, in z iznajdbo novih orožij s pomočjo novih tehnologij. S tem je prišlo tudi do propada Sovjetske zveze, padca berlinskega zidu in do nastanka novih držav v Evropi. Verjamem pa, da se je treba ubraniti pred to hibridno vojno tako, kot je to znal Reagan. Z visoko tehnologijo bo Evropa postala konkurenčna Kitajski, ki se izredno hitro razvija, pa tudi proti drugim »azijskim tigrom«. Seveda je treba Evropo tudi braniti. Migranti, ki prihajajo v Evropo, imajo cilj, dajo naredijo za nekonkurenčno, da se namesto z znanostjo in s tehnologijo ukvarjamo z varnostjo. Tudi varnost ima namreč svojo ceno in veliko stane. Ne samo migranti, ki jih je treba preživljati in so nezaposljivi tudi v državah, od koder so prišli. Bogate islamske države se morajo odpreti v prid podjetništvu, lahko jim pomagamo, ne smemo pa jim pustiti specialnega napada na zahodno civilizacijo, kar se dogaja tudi z migracijami. Prav obramba pred tem bo eden največjih varnostnih izzivov v prihodnjem desetletju.

Ko sva ravno pri tehnologiji, sem se spomnil različnih tehnoloških inštitutov pri nas. Nekdaj so bili v službi totalitarnega režima, imam pa vtis, da tudi danes ne služijo pravemu namenu. Ob zadnjih odkritjih o Kemijskem inštitutu, s čimer je povezan tudi umor njegovega direktorja dr. Janka Jamnika pred tremi leti, se ta občutek le še krepi.

Lahko povem, da po dokumentih, ki sem jih našel v Arhivu RS, lahko izpostavim tudi opojna sredstva. Vsi ti inštituti so jih izdelovali, v dokumentih se sicer največkrat pojavlja Inštitut Ruder Boškovič iz Zagreba, delno pa tudi ljubljanski Kemijski inštitut (Borisa Kidriča). Sprašujem se, koliko tega znanja iz teh ustanov smo implementirali v slovenske izdelke. Vidimo, da bore malo. Sicer imamo znanje v inštitutih, ne pa tudi v gospodarstvu. Zato se sprašujem, kam gre ves denar, ki ga vlagamo v inštitute. Da ne govorim o področjih, ki niso legalna. Tu lahko izpostavimo številne indice, ki smo jih dobili v zadnjem obdobju.

Potencial Kemijskega inštituta bi morali povečati na razvoju elektromobilnosti, mislim predvsem na razvoj novih baterijskih tehnologij. Ta čas imajo tam zaposlenih okrog 10 razvojnikov. Potem je tu potreben še inženiring in razvoj proizvodne tehnologije. Če želimo izkoristiti potencial tega inštituta, potrebuje inštitut podrobno kontrolo in revizijo poslovanja, seveda pa tudi močno politično podporo na področjih, kjer delajo dobro in kjer bi lahko naredili silovit tehnološki preboj.

Informacije, ki smo jih pridobili v primeru zaprtega dr. Milka Noviča, pa so resnično skrb zbujajoče in terjajo resen pregled poslovanja.

Če bo zadeva prišla na dan, bo verjetno precej velik škandal.

Bojim se, da bo tako. Imamo informacije glede drog in znanstvene podpore pri redčenju teh drog ter izdelavi kemijskih substanc v ta namen. Zato bi bilo treba narediti temeljit pregled. Verjamem sicer, da večina znanstvenikov na Kemijskem inštitutu deluje v prid slovenske znanosti in legalnih poslov, prepričan pa sem, da samozadostnost in odtujenost teh institucij od širše javnosti ni dobra.

Pa vendar imam včasih občutek, kot da afere s pranjem denarja v NLB pa korupcija v zdravstvu večine sploh ne zanimajo. Smo Slovenci res tako brezbrižni?

Menim, da gre za slovensko mentaliteto. Ena od posebnosti komunističnih sistemov je, da potem ko uničijo elite, prerodijo mentaliteto nekega naroda. Tudi za Slovence to velja. In to je mentaliteta črednega nagona, kolektivistična miselnost, nezainteresiranost za javno dobro. In vsakega, ki izstopa iz tega povprečja, ki opozori na napake in zlorabe in ki razmišlja zunaj »škatle«, nekako odrežejo. Anemičnost številnih Slovencev, predvsem mladih, je zaskrbljiva. To je posledica dolgotrajne indoktrinacije, ko odloča peščica ljudi, državljanom pa prek medijskega monopola sporočajo, naj se ukvarjajo s svojim delom in nič z javnimi zadevami. Na tej platformi nam komunisti in njihovi ideološki nasledniki vladajo zadnjih 70 let. Naloga demokratičnih pomladnih sil je predvsem mobilizacija ljudi, da je sistem mogoče spremeniti. Če bomo Slovenci še naprej naivno volili neizkušene politike, predvsem pa stranke, ki ne nastajajo iz potreb ljudi, ampak so projekti mainstream medijev, bo to vodilo v rast globoke paradržave države, zaton ustavne demokracije in posledično v manjšo blaginjo državljanov.

Kako pa gledate na razmere na Bližnjem vzhodu? Npr. Trump in Jeruzalem pa prevzem oblasti v Makedoniji …

Že od nekdaj je bil pokojni palestinski voditelj Jaser Arafat tema številka ena v televizijskih dnevnikih. A vsi ameriški predsedniki doslej so Jeruzalem imeli za prestolnico judovske države. Trump je morda samo uresničil to, kar je napovedal. To vprašanje sploh ni žgoče. Tisočletja je bilo to mesto del judovske države, tudi ko so ga zasedli Palestinci. Zato menim, da Jeruzalem pripada Judom, preselitev ameriškega veleposlaništva v Jeruzalem pač pomeni formalno priznanje prestolnice. Menim, da je ta odločitev pravilna, ni pa to prvorazredna tema v Sloveniji. Sam se še dobro spominjam, kako so nam pred osamosvojitvijo na televiziji kazali Arafata pa lačne otroke v Afriki, češ da smo mi še na dobrem, drugje je še slabše, mi, ki smo živeli le korak stran od najbolj razvitih evropskih držav, pa smo se vozili po sistemu par-nepar, stali smo v vrstah za kruh, za pralni prašek in gradbeni material. Imeli smo redukcijo elektrike, o tehničnih izdelkih smo lahko le sanjali, mediji pa so nam trosili tuje probleme. To je tipično za režime, ki ne želijo reševanja lastnih problemov; vsiljujejo nam tuje teme, namesto da bi reševali lastne probleme in se zgledovali po boljših od sebe. Če pogledamo naše športnike, lahko ugotovimo, da smo Slovenci superioren narod, a tega ne znamo izkoristiti.

Kaj je torej treba storiti za boljšo prihodnost Slovenije?

Ustvariti moramo boljše poslovno okolje, v katerem bo lahko posameznik imel svobodno izbiro. Namesto tega lahko korenite tehnološke spremembe dojemamo kot poziv k samorefleksiji in razmišljanju o lastnem odnosu do sveta in vlogi Slovencev v njem. Bolj ko bomo razmišljali o tem, kako bi lahko izkoristili tehnološko revolucijo, bolj se bomo poglobili vase in v temeljne družbene modele, ki jih te tehnologije poosebljajo in omogočajo, ter posledično pridobili več priložnosti za sooblikovanje politike na takšen način, da se bo izboljšalo stanje v naši družbi. Prvi korak k spremembam se mora zgoditi na prihodnjih volitvah. Če želimo spreminjati svet in Slovenijo, moramo začeti pri sebi.

V stranki SDS, ki ji pripadam, se tega v celoti zavedamo. Glas za SDS bo na prihodnjih volitvah bo pomenil glas za razvoj in preboj Slovenije med tehnološko superiorne sile. Slovenija ima potencial, tega se v stranki zavedamo in ne želimo zamuditi vlaka industrije 4.0, ki je pripeljal na naš peron; z njim bomo državljane odpeljali na potovanje silnega tehnološkega razvoja in preboja. Po tem potovanju bo zlorabljeni stavek z razglasitve naše samostojnosti »nikoli več ne bo, kot je bilo« predvsem pomenil svobodo, pluralizem, meritokracijo, spoštovanje pravne države, predvsem pa bodo vrhunski končni izdelki in storitve z visoko dodano vrednostjo, obogateni s certifikatom narejeno v Sloveniji, postali porok za blaginjo državljanov Slovenije.

Foto: Polona Avanzo