Florian T. Rulitz: "Politični zapor in politično sodstvo, kot v primeru Janeza Janše, v EU-državah v nobenem primeru ne morejo najti svojega mesta!"

“Slovensko sodstvo, ki je še vedno pod vplivom starih komunističnih navez, Slovensko demokratsko stranko in njenega predsednika Janeza Janšo venomer nepravično preganja,” je v soboto v Teharjih poudaril avstrijski zgodovinar dr. Florian Thomas Rulitz. skupni uradni položitvi vencev s slovenskimi, hrvaškimi in avstrijskimi politiki v spomin vsem žrtvampolitičnega nasilja v Titovem koncentracijskem taborišču Teharje: Spoštovani udeleženci prekomejne spominske slovesnosti, Slovenije, Hrvaške in Avstrije, dragi politični predstavniki, predstavniki narodnostnih skupnosti, predstavniki kulturnih zvez in znanstveni delavci – hvala ker ste prišli. Zahvalil bi se tudi soorganizatorjem današnje slovesnosti: Andreju Ajdiču, predstavniku nemško govoreče skupnosti v Sloveniji in predstavnikom Slovenske demokratske stranke. ? Posebej bi se rad zahvalil koroškim politikom avstrijske Ljudske stranke, prav posebej deželnemu svetniku za kulturo, dipl. ing. Christianu Bengerju ter celovškemu predsedniku avstrijske ljudske stranke in mestnem svetniku Petru Steinkellnerju, kakor tudi mestu Klagenfurt/Celovec in županu Christianu Scheiderju in mestnemu svetniku Wolfgangu Germu, brez njihove podpore današnja slovesnost ne bila izvedljiva.??Že samo dejstvo, da so se danes zbrali tukaj v bivšem Titovem partizanskem koncentracijskem taborišču Teharje ljudje iz HRVAŠKE, SLOVENIJE in AVSTRIJE in da se lahko skupaj v miru spominjajo na tukajšne žrtve, je zame kot prepričanega Evropejca, zagovornika evropske ideje in miselnosti in prekomejnega spomina, senzacionalno in hkrati tudi ganljivo.??Pred 30. leti je bilo kaj takšnega v Sloveniji in na Hrvaškem absolutno neizvedljivo in življenjsko nevarno.Ob koncu 40. let prejšnjega stoletja so bili avstrijski državljani, ki so se poklanjali spominu žrtvam partizanskih zločinov na avstrijskih tleh v koroškem obmejnem območju s strani jugoslovanskih komunistov ugrabljeni, nasilno pripeljani na jugoslovansko stran ali umorjeni. Omenil bi samo nekatere: Josef Krpan, avstrijski korošec, Anton Sadounig, Ilija Abramović, avstrijski žandarji Lepuschitz in Götzhaber, avstrijski korošec, Jamnig in Josef Stifter. Še v sedemdesetih letih je bilo na avstrijsko koroške ustanove izvedenih kar 19. do sedaj dokazanih bombnih napadov, zadnji takšen je bil leta 1979 izveden na Domovinski muzej v Völkermarktu/Velikovcu. Študenta teologije Stjepana Crnogorca, leta 1972 slovenska UDBA ugrabi in pripelje v Jugoslavijo, kjer je bilikvidiran. Avstrijski državljan hrvaške narodnosti Nikola Martinović, je bil 17. Februarja 1975, pred spominsko slovesnostjo na Bleiburški masaker ( sinonimu za grozovit zločin partizanov nad Hrvati), ki poteka vsako leto na Bleiburškem/Pliberškem polju, ubit –likvidiran.To se je zgodilo dobesedno pred očmi in s privoljenjem tedanjih političnih voditeljev »Socialistične republike Slovenije«. V pripravah na teroristične akcije proti Bleiburškemu častnemu vodu so prav tako sodelovale Socialistična republika Hrvaška in Socialistična republika Bosna in Hercegovina.??Biti tukaj, sredi bivšega Titovega koncentracijskega taborišča Teharje in se spominjati na žrtve brez strahu pred nasiljem in za lastno življenje, zame kot zgodovinarja ni samoumevno. To pred zlomom komunizma v vzhodni in južni Evropi in pred ustanovitvijo naše skupne evropske domovine – Evropske unije ni bila samoumevnost. Ne bi pa smeli prezreti tudi tega, da je EU vedno znova predmet ekstremnih kritik in omaloževanj.??Vendar pa bi se morali zavedati prednosti, ki jih prinaša EU-MLADINE, kot so zagotavljanje človekovih pravic, prostega pretoka ljudi, različnost mnenj in istočasno bi morali politikom za njihovo delo in skupen projekt EU izreči veliko ZAHVALO. Glede nato je treba ljudem objasniti, da demokratična, ljudem in državljanom prijazna Evropa, predstavlja projekt miru.???Zgodovinarji in politiki pa morajo tudi bdeti in opozarjati na bodoče nevarnosti. Pod pritiskom bivših komunistov se še vedno preprečuje razkritje in sodno obravnavo primera umora Nikole Martinovića, bivšemu slovenskemu ministerskemu predsedniku Janezu Janši, so brez konkretnih dokazov vzeli prostost.Politični zapor in politično sodstvo, kot v primeru Janeza Janše v EU-državah v nobenem primeru ne morejo najti svojega mesta. Današnja skupna spominska slovesnost naj bo mladim v opomin pred različnimi enotnostnimi ideologijami in totalitarističnimi nevarnostmi v prihodnosti. Zato je zelo pomembno naši mladini objasniti, da demokratična, ljudem in državljanom prijazna Evropa, predstavlja projekt miru.??Prav tako kot danes, so bili tudi takrat, pred dobrimi 70. leti tukaj na Teharjah, kot žrtve prisotni ljudje treh narodnosti: nemški Staroavstrijci, nemški spodnje Štajerci, nemški spodnje Korošci iz Mislinjske doline, Slovenci (civilisti in slov. domobranci), Hrvati (civilisti in domobrani) in Srbi, poleg tega pa tudi 30 avstrijskih Korošcev, štajerski rojaki, ki so bili tukaj internirani in ubiti. Skoraj nihče v Sloveniji in Avstriji ne ve zagotovo kateri od 130. ubitih avstrijskih koroških civilistov in 30. avstrijskih štajerskih civilistov (predvsem iz Eibiswaldske regije) so bili ob koncu vojne, koncem maja 1945 pripeljani v severno Slovenijo in tam ubiti.??Današnje spominjanje ni zgolj enostransko ampak vsestransko, spominjamo se skupno preko meja, spominjamo se vseh, ne glede na etnično pripadnost, spominjamo se vseh žrtev totalitarnega nasilja – jemljemo pa si tudi pravico, da se v javnih diskusijah in zapisovanju zgodovine spominjamo tudi tistih zamolčanih žrtev partizanskega nasilja. Žal še vedno obstajajo politiki in tudi zgodovinarji, ki poskušajo žrtve partizanskega nasilja relativirati in celo postavljati pod laž in to ne samo v Sloveniji ali na Hrvaškem, ampak tudi v Avstriji. Razen malega števila kvalificiranih strokovnjakov, številni mladi ljudje na šolah in na univerzah sploh ne vedo in ne poznajo ničesar znanstvenega, zgodovinskega ali avtentičnega o zločinih Titovih komunistov in partizanskih zločinih. Na podlagi lastnih izkušenj v javnih debatah lahko povem, da so žrtve partizanskega nasilja, potomci teh žrtev in žrtve narodnostnih skupin kot takšne večinoma tretirane kot drugorazredne in pogosto tudi zastraševane.Te skupine žrtev se v 21. Stoletju na takšen način ne more več obravnavati.??Na podlagi izkušenj z nekaterimi travmatiziranimi očividci se dejansko zavedam kako pomembno je za posamezne žrtve in njihove potomce kot pripadnike nekega naroda, skupine ali neke družine, da so njihove izkušnje z nasiljem vzete resno in da se jim tega ne odreka. Dostojanstven spomin na žrtve je prav tako človekova pravica. ??Žal je danes med nami zelo malo takšnih zgodovinarjev, ki bi se trudili razjasniti zgodovinsko resnico in obdelati skupno čezmejno zgodovino med Slovenijo, Avstrijo in Hrvaško.??»Kdor deluje kot zgodovinar se nikakor ne sme omejiti zgolj na črno – belo podobo. Znanstvena zgodovina, kot je v vseh svobodnih deželah razumljena vsem resnim znanstvenikom, je zaprisežena samo k zgodovinski resnici. Samo če smo pripravljeni vsa dejstva položiti na mizo in imeti pogum za objektivno obdelavo zgodovine v Alpe-Adria prostoru, še posebej med avstrijsko Koroško, Slovenijo in Hrvaško, pa tudi z Italijo in Srbijo, ki zgodovinarjem dopušča objaviti vse vire in dejstva in da nihče od obeh strani svoje žrtve ne poskuša relativirati ali odrekati, bomo dobili resnici pričujočo sliko dogodkov in bomo v stanju razumeti konflikte. Brez tega razumevanja ne more priti do resne sprave med narodi in manjšinami, še manj pa do resnične sprave med narodi in državami v Alpe-Adria prostoru in na Balkanu. ?Samo z zgodovinskim konsenzom in zastopanjem resnice v razjasnjevanju zgodovine in vključitvijo vseh narodov v Alpe-Adria prostoru, bo možno doseči trajen mir. Nestrokovnjak prežet z radikalno antifašistično partizansko ideologijo, ali pa z nacistično ideološkim pogledom na zgodovino, bo sejal le novo nejevoljo in konflikte.??Preko 10 let že raziskujem tematiko komunističnih zločinov v avstrijsko-slovenskem mejnem območju. Publiciral sem tudi znanstveno knjigo, Nasilje partizanov v južni Avstriji, Bleiburška in Viktrigška tragedija – partizansko nasilje, ki je bila izdana pri slovenski Mohorjevi založbi v Celovcu, kakor tudi več člankov o komunističnem nasilju (med drugim tudi primer Martinović) na koroško slovenskem mejnem območju, ki so izšli tudi v slovenskem jeziku.Zgodovinar bi moral posedovati dar izoštrenega ter različnega mišljenja in bi moral biti vedno na sledi resnice. V tem smislu vidim tudi nadaljnjo potrebo po organizaciji takšnih ekskurzij, da bi mojim rojakom lahko posredoval del izobrazbe in zmožnosti različnega razmišljanja v povezavi z etnopolitičnimi ideološkimi konflikti.?Današnja izobraževalna ekskurzija v Slovenijo poteka pod geslom: »Po sledi resnice in neraziskane polpretekle zgodovine« in le to spoznati, sprava, postavitev nemške knjižnice in sožitje s slovenskim in hrvaškim sosedom v zornem polju. Veliko mojih avstrijskih rojakov vidi šele sedaj, da so enako številni Slovenci in Hrvati bili žrtve komunističnega partizanskega nasilja in se odmikajo trdno vsajenim miselnim vzorcem.??Politično ideološka travma se za številne Avstrijce in Slovence začenja razblinjati. Ta, že v tretji generaciji prisotna nacionalna travma naproti vsakokrat drugi Narodnostni skupini in v povezavi s politično izkušnjo nasilja, se lahko razreši samo s takšnimi izobraževalnimi in spominskimi prireditvami. Z obojestranskim obtoževanjem, obsojanjem in stigmatizacijo, ter z enačenjem vse kar je nemško (avstrijsko) je tudi nacistično in vse kar je slovenskega je Tito-komunistično, antifašistično in partizansko, se mora v 21. Stoletju nehati. Današnja spominska slovesnost v Titovem-koncentracijskem taborišču Teharje je dokaz zato, da se številni Slovenci in predvsem Slovenska demokratska stranka, ki je danes tukaj s svojimi predstavniki navzoča, zavzemajo za odpravo komunističnih zakonov, t.j. nepravičnega diktata proti vsemu nemškemu v Jugoslaviji in odpravo AVNOJSKIH-SKLEPOV in za objektivno obdelavo komunističnih zločinov in grozodejstev partizanov.??Mi Avstrijci se moramo tej pogumni stranki za njeno angažiranost zahvaliti.To je tudi vzrok zato, da slovensko sodstvo, ki je še vedno pod vplivom starih komunističnih navez, Slovensko demokratsko stranko in njenega predsednika Janeza Janšo venomer nepravično preganja. Janez Janša je tudi forsiral raziskovanja masovnih grobišč in posebej Hude jame, kar seveda ni bilo po godu starolevim navezavam v Sloveniji.??Striktno je treba zavrniti vse poskuse nekaterih neizobraženih Avstrijcev, ki hočejo vsesplošno za zločine partizanov in komunistov pavšalno obdolžiti Slovence ali Slovenijo, oziroma Hrvate in Hrvaško kar povprek. Zločini so se dogajali pod vladavino-diktaturo komunistov v »Socialistični republiki Sloveniji«. Po drugi strani, pa mora tudi slovenska stran imeti razumevanje, da nemško govoreča oziroma nemška narodnostna skupnost v Sloveniji nima ničesar z nacističnimi zločini nad Slovenci. Pavšalne obsodbe so samo instrument moči v rokah nazadnjaških ideologij totalitarizma.??Naj bo današnja narodna in prekomejna spominska slovesnost v Titovem koncentracijskem taborišču Teharje, kakor tudi ustanovitev nemške biblioteke v Sloveniji prvi korak v smeri razumevanja in skupne obdelave zgodovine. Andrej Ajdič, želim si, da boš Biblioteko naredil dostopno in odprto tudi za slovensko večinsko prebivalstvo in da bo postala nemška Biblioteka center medsebojnega razumevanja in stičišče med Slovenci, nemškimi Staroavstrijci, Hrvati in Avstrijci.