Fleksibilnost delodajalcem in varnost zaposlenim

»Absolutno bi morali sprejeti paket ukrepov na trgu dela, s katerim bi zagotovili večjo fleksibilnost delodajalcem, zaposlenim pa omogočili ustrezno varnost,« je na današnji novinarski konferenci dejala parlamentarna govornica Odbora za delo, družino, socialne  zadeve in invalide Alenka Jeraj. V nadaljevanju objavljamo celotni prispevek Odbora za delo, družino, socialne  zadeve in invalide pri Strokovnem svetu SDS.

OCENA DELA MINISTRSTVA ZA DELO DRUŽINO IN SOCIALNE ZADEVE PO PRETEKU ENEGA LETA

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je bilo v preteklem letu eno bolj aktivnih ministrstev v okviru vlade. Čeprav program dela, ki je bil predstavljen v začetku mandata ni bil niti približno uresničen, lahko nekatere ukrepe ocenjujemo kot pozitivne. Sprejetih je bilo nekaj interventnih zakonov, ki jih je narekovala predvsem grožnja velike nezaposlenosti in socialna stiska ljudi. Med ukrepi na trgu dela prevladujejo kratkoročni ukrepi in finančne spodbude, ni pa ukrepov, ki bi vodili k strukturnim premikom, omogočili večjo fleksibilnost in nastajanje novih delovnih mest z višjo dodano vrednostjo. V letošnjem letu prenovljena aktivna politika zaposlovanja nadaljuje smernice, ki so bile že začrtane v času prejšnje vlade, predvsem pa ne ponuja rešitev, ki bi pomenile prestrukturiranje delovnih mest. Predstavljena so bila tudi izhodišča modernizacije pokojninskega sistema, ki niso več kot nabor možnih usmeritev, brez natančneje predstavljenih in utemeljenih rešitev in brez ocene finančnih posledic. Ministrstvo je objavilo tudi novo oceno minimalnih življenjskih stroškov, ki naj bi predstavljala podlago za določitev višine socialnih transferov. Objave izhodišč in ocen pa še ne pomenijo tudi dejanskih ukrepov, katerih pozitivne posledice bi čutili vsi državljani in državljanke.

Trg dela

Kljub vsem ukrepom se število brezposelnih vse bolj približuje številki 100.000. Ob koncu oktobra 2009 je bilo na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljenih 94.591 brezposelnih oseb, kar je 51,1% več kot oktobra 2008.

Oba interventna zakona, zakon o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa in zakon o delnem povračilu nadomestila plače, sta bila ugodno sprejeta med delodajalci. Vprašanje je ali bo zaradi obeh zakonov zares ohranjenih 20.000 delovnih mest, kot trdi ministrstvo, gotovo pa bi jih bilo ohranjenih precej več, če bi Slovenija po vzoru Nemčije sprejela zakon o kratkotrajnem delu. Prav tako Slovenija ni izkoristila možnosti koriščenja sredstev iz evropskega globalizacijskega sklada, kar so storila številna evropska podjetja iz tekstilne panoge. Sredstva, ki bi jih Slovenija lahko pridobila iz tega sklada bi bila v primeru Mure neprecenljiva.

Ministrstvo je za 33 milijonov EUR povečalo sredstva za izvajanje aktivne politike zaposlovanja, kar je pohvalno. Več sredstev pa ne pomeni nujno tudi večje učinkovitosti. Tako ministrstvo zgolj predvideva, da bo na podlagi vključitev v posebne programe, zaposlitev dobilo 17.000 brezposelnih oseb. Še posebej problematični so programi samozaposlovanja. Povpraševanje po sredstvih za samozaposlitev je seveda razumljivo, vendar je brez ustreznega podjetniškega znanja verjetnost, da bi samozaposlena oseba tudi po daljšem času ohranila isti status,  zelo majhna. Več pozornosti bi zato moralo biti namenjeno tudi pridobivanju znanja o podjetništvu.  Opozoriti velja, da velik del sredstev za izvajanje aktivne politike zaposlovanja izvira iz sredstev evropskega socialnega sklada, kar glede na problematiko črpanja, postavlja učinkovitost izvajanja programov APZ še pod večji vprašaj. Velika pričakovanja in obljube glede poenostavitve postopkov se namreč v letu dni niso uresničili.

Ob obeh interventnih ukrepih, kjer gre v prvi vrst za razdeljevanje denarja in gašenje požara, pa ministrstvo še vedno ni predstavilo sistemskih ukrepov, ki bodo tudi po izteku obeh interventnih zakonov zagotovili čim bolj polno zaposlenost.

Ob stalnih opozorilih delodajalcev in strokovne javnosti  ter ocenah domačih in tujih institucij, kot sta UMAR in OECD, glede togosti delovno pravne zakonodaje v Sloveniji, je povsem nerazumljivo, da ministrstvo sprememb Zakona o delovnih razmerjih ni uvrstilo v program dela. Sprejem ZDR v času prejšnje vlade je bil velik uspeh, dosežen v soglasju z delodajalci in sindikati,  potrebne pa so nadaljnje spremembe v smeri večje fleksibilnosti. Ob nadpovprečni obremenjenosti dela z davki in prispevki, je delovnopravna zakonodaja ena največjih ovir, ki delodajalce odvrača od novega zaposlovanja.

Za premik v smeri kakovostnejših delovnih mest, ki pomenijo tudi ustvarjanje večje dodane vrednosti bi bilo zato potrebno takoj sprejeti novi paket ukrepov na trgu dela, ki vključuje ukrepe za zmanjšanje stroškov dela ter ukrepe za večjo fleksibilnost delovno pravne zakonodaje. Vzporedno s temi ukrepi je potrebno sprejeti tudi ukrepe, s katerimi bi ustrezneje in bolj pravično kot sedaj, zagotovili varnost zaposlenih v primeru izgube zaposlitve.

Prav tako bi bilo potrebno sprejeti nov zakon o minimalni plači. Čeprav gre za kratek zakon z enostavnimi določbami, je prav ta zakon izrednega pomena za določanje plačnih razmerij nasploh. V prejšnji vladi smo že pričeli s postopnim dvigovanjem minimalne plače. Minimalno plačo smo poleg redne uskladitve še dodatno povišali, s posebnimi davčnimi olajšavami pa tudi v celoti razbremenili plačila davkov. S temi ukrepi bi morali nadaljevati, na novo bi bilo potrebno opredeliti tako vsebino kot višino minimalne plače. Nova višina minimalne plače pomeni tudi korak k  prestrukturiranju delovnih mest. Dodaten argument za povišanje minimalne plače predstavlja tudi dejstvo, da so razmerja med socialnimi pomočmi, nadomestili za brezposelnost, minimalno plačo, osnovnimi plačami in pokojninami povsem porušena.

Sociala

Zavajajoč je občutek, da je ministrstvo še posebej veliko naredilo na področju sociale. Pravice, ki omogočajo socialno varnost brezposelnih in socialno ogroženih so zagotovljene s predpisi, ki so bili sprejeti v času prejšnje vlade ali celo prej, zato bi povečanje sredstev za te namene težko šteli za poseben dosežek te vlade.

Enako zavajajoče je, da si ministrstvo med dosežke na področju sociale pripisuje tudi ohranjanje nizke stopnje revščine. Ne glede na to, za koliko so se sredstva na račun sociale povečala, gre le za realizacijo pravic, ki izhajajo iz že sprejetih zakonov. Ministrstvo izpostavlja sprejem Zakona o posebnem dodatku za socialno ogrožene, s katerim je bil 125.000 upravičencem izplačan poseben dodatek. V prejšnjem mandatu je bilo s podobnim interventnim zakonom zagotovljen dodatek 250.000 upokojencem.
Na področju sociale je vlada v tem napovedala pripravo in sprejem štirih ključnih zakonov: Zakona o socialno varstveni dejavnosti, Zakona o denarni socialni pomoči, Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Noben od naštetih zakonov še ni sprejet niti predstavljen javnosti.

Še posebej alarmantno je, da ministrstvo ni uspelo pripraviti Zakona o upravičenosti do javnih sredstev, na podlagi katerega bi dobili pregledno in jasno sliko o vseh upravičencih do javnih sredstev na enem mestu. V času, ko se transferi skokovito povečujejo in je med prejemnike vključenih vse več ljudi, še vedno ni ustreznih evidenc, ki bi omogočale ustrezen nadzor. Sprejem tega zakona je potrebno zagotoviti v najkrajšem času, saj bi s tem omogočili, da bi do javnih sredstev zares prišli najbolj upravičeni in na drugi strani preprečili zlorabe.  

Pokojnine

S predstavitvijo izhodišč za modernizacijo pokojninske reforme je ministrstvo v javnosti izzvalo predvsem burne odzive glede načrtovanega dviga upokojitvene starosti na 65 let. Dobra dva meseca po uvodni predstavitvi, konkretni predlogi še niso znani. Na obljube o visokih pokojninah bodo morali upokojenci še nekaj časa počakati, nasprotno pa že sedaj upokojenci solidarno nosijo breme gospodarske krize. Pokojnine se novembra niso uskladile, za naslednje leto pa vlada napoveduje tudi prepolovitev usklajevanja pokojnin.

Pokojninska reforma ostaja izziv, ki bo pokazal ali je vlada sposobna poiskati ustrezne rešitve v okviru socialnega dialoga v dobro vseh državljanov in državljank. Pot do zvišanja upokojitvene starosti pa mora biti predvsem pot socialnega dialoga, upoštevanja razlik med zaposlenimi ter ustreznih spodbud, ki bodo naravnane tako, da se bodo zaposleni in delodajalci sami odločali za podaljšanje aktivnosti.

Socialni dialog

Nenazadnje je potrebno opozoriti še na pomen socialnega dialoga, ki je v preteklem letu padel globoko pod raven socialnega dialoga, ki ga je vodila prejšnja vlada. Gospodarska situacija, ki je terjala sprejemanje interventnih ukrepov pri tem ne more biti izgovor, ampak je lahko le še dodaten argument za sodelovanje. Ukrepi, ki se oblikujejo na področju ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, zahtevajo še posebej intenzivno sodelovanje s predstavniki delodajalcev, zaposlenih in tudi drugimi interesnimi in strokovnimi javnostmi. Rešitve, ki pomembno vplivajo na položaj posameznih skupin ni mogoče sprejeti brez širšega družbenega soglasja.  

Predlog najnujnejših ukrepov

•    Sprejem paketa ukrepov na trgu dela s katerim bi zagotovili večjo fleksibilnost delodajalcem, zaposlenim pa omogočili ustrezno varnost, pri čemer sta najnujnejši sprememba Zakona o delovnih razmerjih in sprememba Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti;
•    Nova opredelitev in zvišanje minimalne plače s katero bi zagotovili pošteno plačilo za pošteno delo;
•    Takojšen sprejem Zakona o  uveljavljanju pravic iz javnih sredstev s katerim bi zagotovili enotno vstopno točko v sistem socialnih pomoči in enotno evidenco vseh pomoči, ki jih prejema posameznik;
•    Sprejem Zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, s katerim bi uredili  zavarovanje za starejše in jim na domu omogočili enakovredno oskrbo kot v domovih za starejše;
•    Dvig pokojnin za polno delovno dobo nad prag revščine;
•    Ponovna vzpostavitev ustrezne ravni socialnega dialoga.

Odbor za delo, družino in socialne  zadeve pri Strokovnem svetu SDS