Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

Sodelavci Študijskega centra za narodno spravo (SCNR) od sprejetja resolucije Evropskega parlamenta vsako leto pripravijo spominsko slovesnost, s katero opozarjajo na množične kršitve človekovih pravic, svoboščin in dostojanstva, ki so jih povzročili vsi trije totalitarizmi: fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Opominjajo, da je treba ohranjati spomin, da se množična grozodejstva ne bi nikoli več ponovila. Vsem, ki so kadarkoli doslej dali življenja za mir in sožitje med človeštvom ali so bili žrtve krutosti in človeških zablod, smo dolžni izreči spoštovanje in se jih spominjati. Tudi ob tej priložnosti so pripravili sporočilo za javnost, ki ga objavljamo v nadaljevanju.

Evropska zveza je utemeljena na spoštovanju človeka, na pravni zaščiti posameznika, svobodi izražanja in sožitja med različno mislečimi. Dve svetovni vojni v 20. stoletju in nasilje treh totalitarizmov so med Evropejci pustili boleče zareze, ki jih je mogoče pozdraviti le z verodostojno razlago zgodovinskih dogodkov, priznanjem napak, obsodbo zločinov in njenih storilcev, soočenjem z resnico in zagotovilom, da nam današnji čas zagotavlja varnost in svobodo. Prizadevanje vsakega posameznika za mir in spravo prinaša gotovost za srečno prihodnost vseh evropskih državljanov. V teh prizadevanjih se vidi veličina človeka, ki se ne zapira egoistično v svoj svet, ampak mu je mar za skupno dobro in je za to pripravljen tudi nekaj storiti in tvegati.

Ob letošnji svečanosti se bomo še posebej spomnili izredne žene, ki je pred kratkim v 94. letu končala svojo zemeljsko pot. To je gospa Jelka Mrak Dolinar, nekdanja taboriščnica, preizkušena s strani treh totalitarizmov, pogumna borka in zagovornica trpečih in ubogih, polna življenja do zadnjega trenutka. Bila je ljubeča mati, soproga, babica in prababica, bila pa je tudi ponosna Slovenka, čeprav ji je bila domovina mačeha v cankarjanskem pomenu besede. Bila je namreč ena izmed mnogih žensk, ki so po koncu druge svetovne vojne na Slovenskem izkusile taborišča in zapore zaradi svojega političnega, svetovnonazorskega ali verskega prepričanja.

Starši Jelke Mrak Dolinar so se po prvi svetovni vojni pred nasiljem fašizma s Tolminskega preselili v tedanjo Jugoslavijo. Oče je bil kot finančni uradnik tik pred drugo svetovno vojno premeščen v Skopje. Po izbruhu vojne so Nemci in Bolgari družino od tam izgnali. Uspelo jim je priti v Ljubljano. Proti koncu leta 1943 je Jelka z materjo odšla k materinim sorodnikom na Tolminsko, kjer sta bili zaradi suma sodelovanja z domobranci aretirani. Maja 1945 se je družina umaknila na avstrijsko Koroško. Jelka je s sestro Kristo kot prostovoljka Rdečega križa spremljala ranjene domobranske vojake na vlaku, ki so ga partizani pred Jesenicami ustavili. Ranjence so umorili, ostali potniki na vlaku pa so bili aretirani. Jelka in Krista sta bili obsojeni na dvanajst let prisilnega dela. Zaprti sta bili v Begunjah na Gorenjskem, v Rajhenburgu, prisilno delo sta opravljali na Cesti bratstva in enotnosti, nato pa sta bili poslani nazaj na Rajhenburg, kjer sta dočakali amnestijo. 2. januarja 1951 sta bili izpuščeni iz zapora. Jelka se je čez nekaj let preselila v Spittal na Koroškem, kjer se je poročila in si ustvarila družino.

Slovenska zgodba trpljenja ter predane in nesebične pripravljenosti pomagati šibkejšim, nam odpira vrata v veličino človekovega duha. Lahko smo ponosni na gospo Jelko Mrak Dolinar in na številne posameznike, ki so se v izredno težkih zgodovinskih trenutkih odzvali tako, da je prišla do izraza človeška sočutnost in bližina, ki je lajšala trpljenja mnogih.

Iz njihovih zgledov črpamo za prihodnost, preko njih nas preteklost uči in opominja!