Evropska zavest na prepihu

V nadaljevanju objavljamo prispevek poslanke SDS in predsednice Komisije za peticije in človekove pravice ter eneke možnosti Eve Irgl, ki je objavljen v današnjem Dnevnikovem objektivu. V slovenskem družbeno-političnem prostoru se že nekaj časa razplamteva razprava o odnosu do polpretekle zgodovine, kamor sodijo tako povojni poboji izvensodno pobitih, kot vrednotenje komunizma kot enega izmed totalitarizmov, ki je globoko zaznamoval slovenski prostor, čas in ljudi. 

Skozi razprave lahko, žal, opazimo, kako ogromne razlike so v načinu podajanja in pojmovanja polpretekle zgodovine med takoimenovanimi levimi in desnimi politiki ter med simpatizerji ene in druge politične opcije. Če se politikom levega kroga v večini slovenskih medijev pripisuje verodostojnost in edino pravilno interpretacijo zgodovine brez vsake kritičnosti, pa se desno sredinskemu krogu politikov  namensko podtika željo po revidiranju zgodovine in nestrpnost v izrekanju. Simpatizerji prvih navadno glasno protestirajo in v imenu raznih ti. nevladnih organizacij uveljavljajo svoje mnenje, medtem ko se simpatizerji drugih navadno ne izpostavljajo in so tiho. Iz preprostega razloga; prvi imajo zaščito že desetletja v različnih organizacijah in politično nastavljenih kadrih, tudi v sodstvu in medijih, drugi pa so še vedno preplašeni, saj so metode, ki jih je uveljavljal komunizem za dosego lastnih ciljev, še tako žive, da v ljudeh sprožajo še danes velike stiske in strah. Desno sredinskemu polu se avtomatično prepoveduje kakršnokoli možnost po iskanju objektivne resnice. Vsak, ki si jo želi iskati, ali pa se javno izreka o njej, je že vnaprej označen kot rušitelj tiste resnice, ki je že leta predstavljena zgolj enostransko.

Da ne omenjam tega, da je tisti, ki jasno izraža stališča do omenjene tematike, ki se ne skladajo z edino veljavno resnico, deležen skoraj popolne medijske blokade oz. medijskega molka. Če pa se že poroča o tem, se na način, da se osebo, ki omenjeno vsebino izreka, diskreditira ali žali. Celo več, ko je takšno stališče ali raziskava kljub vsemu objavljena, je pogosto v isti številki zraven objavljenih še več nasprotnih mnenj, katerih namen je zmanjševati težo novemu spoznanju oz. raziskavi. Pri tem pa je samoumevno, da se za nasprotno mnenje v trenutku mobilizira strokovnjake, izvedence, ki so svoj način razmišljanja izgradili v institucijah totalitarnega režima, in so mu še danes zato čustveno zavezani. Zato sem imela še kako prav, ko sem na okrogli mizi o registru totalitarnih pojavov izrekla med drugim tudi to: “…da so posledice komunizma v Sloveniji vidne še danes.” O tem bi morali govoriti tako, da omogočimo konstruktivno, odprto in strpno razpravo. Vendar se bojim, da je do takšnega koraka še dolga pot, kajti dokler je zločin/uboj v naši družbi pojmovan kot nekaj sprejemljivega, toliko časa bo tudi  vprašanje do objektvine resnice izkrivljeno. Gre za vprašanje elementarnega odnosa do spoštovanja človeškega življenja, ne glede na to, kateri strani je to človeško življenje pripadalo. ?Evropsko resolucijo o Evropski zavesti in totalitarizmu, je 2. aprila sprejel EP, podprlo jo je 89 odstotkov navzočih poslancev, med njimi tudi vsi slovenski EP ne glede na strankarsko pripadnost ali različno politično prepričanje. To enotno glasovanje vseh slovenskih evropskih poslancev, je dajalo upanje, da se Slovenija vendarle lahko poenoti pri prepoznavanju in obsodbi vseh zločinskih sistemov, vključno s komunizmom in s tem postavi nove, zdrave temelje prihodnosti.

Vendar pa se je namesto pomiritve izkazalo nekaj drugega, in sicer, da nekateri evropskost in “širino svojega duha, ” ter demokratičnost in odprtost radi kažejo v Evropi, doma pa na vse to hitro pozabijo in svojo demokratičnost z nepriznavanjem resolucije, celo izničujejo. Tako je ena od evropskih poslank v domačem, varnem zavetju, resolucijo označila celo kot skropucalo, na tujem, ko vsi gledajo, pa zanjo glasovala. V državah z visoko razvito politično demokracijo in medijsko pluralnostjo, bi takšno dvolično ravnanje bilo deležno izjemne kritike, še posebej civilnodružbenih gibanj. Pri nas pa se je očitek o skropucalu uporabilo kot dodaten argument za nepriznavanje evropske zavesti na domačih tleh. Na tem so stranke, ki so v nekaterih segmentih naslednice nekdanjega režima, zgradile amandmaje, ki so resolucijo v celoti izničili. Torej tisto resolucijo, ki jo v Evropi njihovi poslanci  priznavajo in zanjo glasujejo, doma pa jo preprosto izbrišejo.

Takšna totalitarna miselnost je očitno vzpodbudila g. Grego Košaka, ki mi v Dnevnikovem Objektivu s svojim zapisom, negira ustavno pravico, ki izhaja iz 82. člena ustave in mi tudi grozi, ko zapiše, kako sem si lahko dovolila na okrogli mizi Register totalitarnih pojavov v Sloveniji, izražati svoja mnenja. Ob tem, ko zaradi svoje funkcije predsednice Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, dobivam tudi nekatere anonimne grožnje, predvsem pa žaljive zapise, me takšno pisanje, ki trdi, da si lastnih stališč ne bi smela dovoliti, zmrazi in skrbi. V uradnem dopisu naslovljenem name in na državni zbor ter njegovega predsednika Pavla Gantarja, pa g. Košak izrecno zahteva ukrepanje institucij zoper mene, ker sem si drznila javno izreči lastno mnenje. Zanima me koga in katere instuitucije oz. s kakšnim predznakom g. Košak kliče k ukrepanju?! Je morda komu v napoto demokratični parlamentarni sistem?

V tem stilu g. Košak nadaljuje in zaostruje svoj prispevek z vprašanjem, namenjenim g. Batelliju, ki je član stalne delegacije DZ v parlamentarni skupščini OVSE: “Kdo je poslancu italijanske narodne manjšine podelil pravico, da je bil kar v imenu države Slovenije celo iniciator in sopredlagatelj osnutka slovensko – litovske deklaracije. ?” Takšen napad na poslanca in njegove ustavne pravice ter na DZ, bi vsekakor terjal reakcijo tudi s strani vodstva DZ, vendar tega žal nismo dočakali.

Kot očitno ne bomo nikoli dočakali odgovora, zakaj stvari povezanih z vprašanji polpretekle zgodovine, nismo postavili na svoje mesto že leta nazaj.

Je pa nekaj nedvoumno. Če bi se zgodovina vrednotila objektivno in ne bi bila v velikem delu dekla levi politični opciji, če bi se prikazovala stališča obeh strani enakovredno, če bi obe strani druga drugi priznali napake, potem se danes tega obdobja zgodovine ne bi uporabljalo v aktualnih političnih obračunih, temveč bi se nanj gledalo kot na obdobje, ki je del naše zgodovine, kot spomin in kot opomin, kar je tudi sporočilo omenjene Resolucije. Ker pa politika še vedno ostaja na nivoju partizanov in domobrancev, ter osvoboditeljev in kolaboracionistov, imamo na vseh družbenih nivojih še vedno težave, saj v zavesti ljudi še vedno ostaja samo resnica revolucionarne oblasti, katere dediči še vedno krojijo politično vzdušje v državi. Neobsodba totalitarizmov s strani najvišjih predstavnikov države kaže na veliko ignoranco in na dejstvo, da izjava o drugorazrednosti teh tem, ni bila nepremišljena, ampak odraz stanja v katerem se vrti sedanja politična elita.

Stalno se desno sredinskemu krogu tudi podtika očitek o rehabilitaciji kolaboracije, s čimer pa skušajo zagovorniki komunizma ponovno vpeljati logiko državljanske vojne in revolucije. S tem dokazujejo, da gre pravzaprav za rehabilitacijo komunizma v vseh svojih pojavnih oblikah. Zločina, ki je bil storjen nad tisoči Slovencev po vojni, se pač ne da zanikati. ? ?

Eva Irgl
poslanka SDS