Eva Irgl: "Z zaprtimi arhivi svojci žrtev nikoli ne bodo poznali krvnikov, krvniki pa nikoli ne bodo odgovarjali za svoja dejanja"

“Pri nas pa za kulturni genocid, kar je uničevanje arhivov, ne odgovarja nihče. Zato sem vložila ovadbo zoper Ivana Eržena, zadnjega načelnika SDV,” je v kolumni za Večer zapisala Eva Irgl.

Na referendumu o noveli arhivskega zakona, ki bo potekal 8. junija, ne bomo odločali zgolj o tem, da naj arhivi ostanejo odprti, temveč bomo na simbolni ravni odločali tudi o tem, ali želimo poznati zgodovinsko resnico o naši preteklosti, kakšno sedanjost želimo živeti in ali želimo graditi drugačno, boljšo prihodnost. Večina vzhodnoevropskih držav, ki je razčistila s preteklostjo, ima danes stabilno gospodarstvo in vse pogoje za svetlo prihodnost. Nekdanji nemški predsednik Wullf je nekaj časa nazaj ob odprtju razstave Stasija, ki je bil tajna politična policija, prav tako kot UDBA, dejal naslednje: » Odkrito spoprijemanje s preteklostjo, je med največjimi dosežki naše politične kulture.« Žal pa pri nas levi politični pol še vedno ščiti ravnanja, ki jih je v imenu komunističnega režima izvajala SDV. Dokler ne bomo sposobni enotno obsoditi zločinov, ki so grobo kratili človekove pravice in posegali celo v nedotakljivost človekovega življenja, do takrat bomo ujetniki preteklosti in daleč od narodove sprave. Na referendumu bomo odločali tudi o tem, ali smo družba vrednot, ki terja, da krvniki odgovarjajo za dejanja, ki so jih storili, ali pa smo družba, ki se strinja s tem, da žrtve in njihovi sorodniki nikoli ne najdejo miru in počitka ter groba. Pravica do groba je osnovna civilizacijska norma, je neodtujljiva pravica vsakega posameznika, vsem nam skupna in nas tudi loči od barbarstva.

V času kampanje boste morda pogosto slišali očitke, da smo v SDS odgovorni za referendum, vendar je treba povedati, da se je vladajoča koalicija odločila za spremembo zakona o arhivih, ki je že prestal referendumsko odločanje, in da so se za spremembe odločili predvsem zaradi političnih razlogov, ne pa zaradi strokovnih, kot je sedaj mogoče slišati. Vse skupaj se je namreč pričelo s tem, ko sta dva raziskovalca Igor Omerza in Roman Leljak, začela preko arhivskega gradiva odkrivati umore, ki jih je zagrešila Služba državne varnosti oziroma UDBA še konec osemdesetih let. Leta 1988 se je na primer zgodil poskus umora Nikole Štedula. Še več, odkrivati sta začela tudi tiste, ki so bili naročniki umorov in likvidacij, ali pa so za to neposredno vedeli, ali pa celo dajali navodila o tem. In ker nekatera kazniva dejanja ne zastarajo, je morala vladajoča levica takšna razkritja, v katera so vpleteni še danes živi posamezniki, ki so bili del nekdanje partijske nomenklature, preprečiti s tem, da z novelo zakona arhive zaprejo.

Ministrstvo za kulturo ves čas zavaja, ko pravi, da bodo arhivi ostali odprti. Dejstvo je, da se s postopki anonimizacije, kot jo predvideva arhivska novela, onemogoča normalno dostopanje do arhivov. Če povemo na primeru: arhivski spis, ki obsega več kot 65.000 strani, imamo pa zgolj dva  arhivarja, postopkov anonimizacije ne moreta opraviti v doglednem času. Anonimizacija takšnih besedil lahko traja tudi desetletje in več, kar v praksi pomeni nič drugega kot onemogočanje raziskovalcem, da pridejo do podatkov in s tem perfidno zapiranje arhivskega gradiva. In tega se zelo dobro zaveda tudi minister Grilc. Če želimo, tako kot pravi novela zakona, anonimizirati celotno arhivsko gradivo, potem bi za to potrebovali približno 125 let. V tem primeru gre za perfidno, načrtno zapiranje arhivskega gradiva, zato da raziskovalci ne bi mogli raziskovati zločinskih dejanj, ki jih je počela nekdanja SDV oziroma tajna politična policija.

Druga sporna točka novele arhivskega zakona pa je v tem, da se izenačuje žrtve in storilce kaznivih dejanj, kar je sramotno in nesprejemljivo ter povsem v nasprotju s temeljnimi človeškimi načeli in normami. V zakonu iz leta 2006 so bili zaščiteni samo osebni podatki žrtev, ne pa tudi storilcev, kar uveljavlja sedanja novela zakona. Izenačevanje storilcev zločinskih dejanj in njihovih žrtev kaže tudi na siceršnjo odsotnost zavedanja o tem, kaj vse so žrtve pretrpele.

K temu, da moramo imeti arhive odprte, nas zavezuje tudi Resolucija Evropskega parlamenta o Evropski zavesti in totalitarizmih. Prav tako je tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi zapisalo, da je objavljanje arhivskega gradiva nekdanje tajne politične policije v interesu javnosti, kar pomeni, da je kakršnokoli onemogočanje dostopa do arhivskih gradiv, nesprejemljivo. Že tako je bilo pri nas uničenega približno 80 odstotkov udbovskega gradiva, kar potrjujejo tudi strokovnjaki, ki so te številke potrdili tudi na Komisiji za peticije, zato moramo za preostanek arhivskega gradiva še toliko bolj skrbeti, saj gre za narodovo identiteto.  

V Nemčiji je bilo, na primer, uničenega približno pet odstotkov arhiva Stasija, vendar, ko se je ugotovilo, da v stavbah nekdanjega Stasija uničujejo gradivo, se je na ulicah v trenutku zbralo več kot sto tisoč ljudi, ki so protestirali proti uničevanju. Za zločine so posamezniki v Nemčiji tudi odgovarjali. Še več, danes celo delajo neke vrste rekonstrukcijo uničenih koščkov, jih lepijo skupaj in delajo vse, da se ohrani ta manjkajoči, vendar zelo pomemben del zgodovine. Pri nas pa za ta kulturni genocid ne odgovarja nihče. Tudi iz teh razlogov sem na Kriminalistično policijo in Vrhovno državno tožilstvo vložila ovadbo zoper Ivana Eržena, zadnjega načelnika SDV, ki je dal obvezno navodilo za uničevanje arhivskega gradiva, mesec dni pred prvimi demokratičnimi volitvami. Vložila sem jo zaradi suma storitve več kaznivih dejanj povezanih z uničevanjem arhivskega in dokumentarnega gradiva.

Večina arhivske stroke se strinja, da se arhivi zapirajo, zato vas vljudno vabim, da se 8. junija udeležite referenduma in glasujete PROTI uveljavitvi novele zakona o arhivskem gradivu.

Prvič obljavljeno v Večeru, 31. 5. 2014.