Eva Irgl: »Vprašanje nedotakljivosti človeškega življenja ni vprašanje ideologije, temveč gre za civilizacijsko normo.«

Slovenska policija in organi pregona se glede dveh primerov likvidacij SDV v pol drugem mesecu niso odzvali. Danes je potekala nujna seja Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ki jo vodi poslanka SDS Eva Irgl.

Na seji Komisije so obravnavali pogled na delovanje nekdanje Službe državne varnosti skozi prizmo človekovih pravic “nedotakljivosti človekovega življenja” in “do osebnega dostojanstva in varnosti”.

Na sejo so bili vabljeni tudi Milan Kučan, Janez Zemljarič, Silvo Gorenc in Zdenko Roter ter predsednik Društva za raziskovanje polpretekle zgodovine RS Roman Leljak, sorodnica ene od žrtev UDBE, Bernardina Mila Crnogorac, strokovnjaka in zgodovinarja Jože Dežman ter dr. Andreja Valič Zver, med vabljenimi pa je tudi  publicist Igor Omerza. Tako Janez Zemljarič, kot tudi Silvo Gorenc ter Zdenko Roter so se s seje komisije opravičili, medtem ko nekdanji predsednik države opravičila s seje komisiji ni posredoval, kar je predsednica SDS Eva Irgl pospremila z besedami, da nekdanji predsednik očitno ne spoštuje institucij pravne države kot je tudi parlament.

Predsednica komisije in poslanka SDS Eva Irgl je po več proceduralnih predlogih poslank iz vrst koalicije, pojasnila, zakaj se je odločila za sklic seje komisije z omenjeno točko dnevnega reda. Poudarila je, da je “prejšnji režim uprizarjal montirane procese in likvidiral posameznike, tisti, ki so odvzeli človeško življenje, bi morali za to odgovarjati,« je poudarila. Spomnila je na to, da je leta 1984 potekal proces proti osmerici, ki je bila po krivem obsojena. Na seji komisije pred nekaj leti, ko je bilo govora o tej temi, žena enega od obsojenih povedala, da je »kri špricala po stenah«, da so njenemu možu vse »zobe izbili«, in da so se z ljudmi počenjale »grozne stvari«. Gospa je povedala tudi, da so nekako verjeli,  mislili, da ko bo demokracija leta 1990/1991, da so se takšne stvari pač dogajale, ampak nova država ni zmogla niti opravičila za tovrstna dejanja. »To je samo ena od zgodb, ampak za takšne zgodbe nikdar ni nihče odgovarjal, celo več, ti ljudje so dobili dobro plačane službe ob osamosvojitvi Slovenije in so vztrajali na visokih položajih,« je dejala poslanka SDS Irglova. Poudarila je, da v teh primerih ne gre za ideologijo, temveč za obče-civilizacijske norme, ki jih ves svet priznava. »Na podlagi novih dejstev, ki jih predstavljata tako gospod Leljak kot gospod Omerza glede likvidacije ljudi in delovanja UDBE, ocenjujem, da je prav, da tudi o tem spregovorimo na tej komisiji,« je dejala poslanka.

V nadaljevanju je poslanka spregovorila tudi o primeru gospoda Stjepana Crnogorca, ki so ga ubili pripadniki UDBE v Salzburgu leta 1972 ter izpostavila osebe, za katere je iz arhivskih dokumentov razvidno, da so odgovorni za omenjeno likvidacijo.

»Dolžna sem bila to sejo sklicati in narediti in zdi se mi prav, da se končno spregovori tudi o resnici, ki se je dogajala ne leta 1945, ampak še vse do osemdesetih let, ko je deloval SDV,« je dejala poslanka in predsednica komisije Eva Irgl. Poudarila je tudi, da vse mreže in sprege izvirajo prav iz tistih časov in »tudi zato imamo danes tako velike težave kot jih imamo.«

»Vprašanje nedotakljivosti človeškega življenja je, ne glede na situacijo in stanje države, ključnega pomena, saj gre za osnovno civilizacijsko normo, ki bi jo morali vsi spoštovati,« je dejala predsednica komisije Eva Irgl. Poudarila je, da tu ne gre za ideologijo, temveč za vprašanje človeškega življenja..

Poslanec SDS dr. Vinko Gorenak pa je dejal, da želi slovenska politična levica storiti vse, kar je mogoče, da današnje seje ne bi bilo. Dejal je, da po njegovem mnenju nekdanjega predsednika države gospoda Kučana nikoli ne bo v to dvorano, ter izrazi upanje, da bo prišel pred preiskovalce v Avstriji. Po mnenju dr. Gorenaka »politična levica na čelo tožilstva in pravosodja postavlja ljudi, ki so takšne zločine ščitili in nikoli ne bodo ukrenili nič za razjasnitev teh stvari. Sam pa vendarle globoko verjamem, da bomo prišli do resnice,« je dejal dr. Gorenak. Ob tem je poudaril, da Slovenija ni več zaprta država, da so tu tudi organi pregona tudi iz tujih držav in da očitno slovensko politično levico grabi smrtni strah. »Zato ščitijo vse te zadeve in želijo pripeljati do tega, da o tem ne bi več govorili,« je še dejal dr. Gorenak. Predsednik Društva za raziskovanje polpretekle zgodovine RS Roman Leljak je izrazil veselje nad tem, da je bil povabljen na sejo komisije. Opozoril je, da se »mesec in pol od predstavitve problema ugrabitve in likvidacije Stjepana Crnogorca, niti organi pregona, niti novinarji, ki bi poročali in predstavili, kaj se je zgodilo, niso zganili. Potrebno je bilo odkritje novega primera, umora Nikice Martinoviča, ko me je že drugi dan po predstavitvi primera kontaktirala avstrijska policija, me poklicala v Celovec in so na osnovi dveh dokumentov odprli postopek,« je pojasnil Leljak. Ob tem je dejal, da je naš tožilec nedavno izjavil, da omenjeno zadevo še preučujejo. »Med nami so ljudje, ki bi nekaterim družinam lahko odgovorili na vprašanja in vrnili svojce, četudi so umrli,” je dejal Leljak. V nadaljevanju je predstavil tako primer likvidacije Stjepana Crnogorca kot tudi primer Nikice Martinoviča.

Sestra umorjenega Stjepana Crnogorca, Bernardina Mila Crnogorac, pa je spregovorila o »žalostnem družinskem trenutku in mukah, ki traja že več kot 40 let.« Povedala je, da je izginotje pretreslo celotno družino, in da ni minilo le 40 dni ali 40 mescev, temveč 40 let, ki jih je zaznamovalo »naše iskanje, preverjanje, upi, bolečina in udbaško komunistično mučenje celotne družine in šele nedavno smo izvedeli resnico o bratovem izginotju.«

»Kljub naši bolečini nam odkritje resnice, četudi je težka in boleča, veliko pomeni,« je povedala. Dejala je, da je njen brat kot pogumen mlad intelektualec imel svoje poglede na življenje in na družbo samo, kar je zaznala UDBA; ki ga je spremljala, zasledovala, in bi ga po potrebi, če bi začel motiti, umaknila ali likvidirala. »Vendar smo menili, da če bi ga že prijeli, bi zagotovo slišali, da je bil proti njemu uveden sodni postopek, saj nismo mogli verjeti, da bi bili v CK tako nečloveški, da bi človeka ubili, ne da bi šel skozi sodni postopek. Žal je bilo točno tako,« je v svoji pripovedi povedala sestra Crnogorca. »Pogosto smo se vprašali, kje in kako je izginil naš Stjepan, za njim je izginila vsaka sled, zakaj se je nenadoma prenehal javljati, kaj se mu je lahko zgodilo, nenazadnje je živel v urejeni državi Avstriji. Nekdo vendarle mora vedeti, kaj se je z njim zgodilo, in ta nekdo je še danes živ,« je povedala. Nato se je vprašala, »če je naš Stjepan res pokojen, kje so njegovi posmrtni ostanki? Čeprav ni živ, bi bilo lepo, da bi ga kot brata in družinskega člana dostojno pokopali, da bi imel svoj grob, do katerega ima pravico vsak človek.«

»Kar 40 dolgih let o njem nismo vedeli ničesar, skrivnost je bila ohranjena in skrbno očuvana v Udbinem arhivu prav tu v Sloveniji,« je povedala sestra Crnogorca. »Nenazadnje, smo izvedeli, kdo so bili ljudje, ki so ga ugrabili, zasliševali in tudi usmrtili. V skrivnih Udbinih arhivih je gospod Leljak našel verodostojne podatke, kako je UDBA ubila našega Stjepana,« je dejala. Dodala je, da je vse od leta 1972 pa tja do ustanovitve hrvaške države bila »naša družina preganjana in je leta in leta doživljala komunistično nasilje. Oče je umrl od žalosti, obenem pa ga je  mučila duševna bolečina, kaj bo z nami, doživljal je komunistične grožnje. Vedeli smo, da je bila naša družina nenehno pod Udbinim nadzorom,« je še dejala Crnogorčeva.  »Krivce za smrt našega brata prepuščamo božji sodbi, ne želimo si maščevanja, ne nasprotujemo pa temu, da državne institucije opravijo svoje delo,« je svoje pretresljivo izpoved zaključila Crnogorčeva.

Božo Vukišič, sekretar organizacije Pliberški vod, je spregovoril o primeru Perković, ki sedaj omdeva na sosednjem Hrvaškem ter o žalostni usodi Nikice Martinoviča. Pojasnil je tudi, da je  na Hrvaškem bila leta 1992 osnovana komisija za vojne in povojne žrtve, da so pripravili končno poročilo, kjer so natančno popisali metodologijo dela tajnih služb, predvsem specialnih akcij, s katerimi se je opisovalo diverzije in atentate izvedene nad političnimi delavci iz Jugoslavije.  »Kar nekaj dokaznega gradiva je, v katerih najdemo, da sta bila v teh primerih udeležena tudi dva visoka funkcionarja iz Slovenije in upam, da Slovenija ne bo naredila enake napake kot jo je storila naša vlada v primeru Perković,« je dejal Vukišič.

Jože Dežman, zgodovinar, pa je v svoji razpravi povedal, da je vsaj 25.000 slovenskih družin takih, ki se soočajo s podobnimi zgodbami kot je zgodba družine Crnogorac, in ki so bile deležne »režimske diskriminacije, segregacije in stigmatizacije vse do današnjih dni.«

»Država, ki ne ukrepa, ne zagotavlja in ne poskuša žrtvam dovoliti dostopa od podatkov o usodi svojcev in njihovega groba, je v tej evropski skupnosti država s težavami,« je povedal Dežman. Takšne razprave, kot so danes, so po njegovem mnenju potrebne, izrazil pa je tudi misel, da so nepokopani mrtvi del prihodnosti in ne preteklosti. »Tu ni ideologije, gre za problem resnice in sočutja, pravna država pa lahko k temu reševanju kaj pristavi,« je bil jasen Dežman.