Eva Irgl: "Varuh človekovih pravic mora povzdigniti glas, ko je na preizkušnji pravna in socialna država"
četrtek, 24. 10. 2013EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo.Spoštovana varuhinja človekovih pravic z namestnikoma, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci.Kot že rečeno, imamo pred seboj 18. redno letno poročilo varuha človekovih pravic za leto 2012. Kot je uvodoma pojasnila že varuhinja, gospa Vlasta Nusdorfer, je tokrat kot varuhinja prvič v vlogi, da predstavlja poročilo, ki je sicer nastalo pod okriljem še prejšnje varuhinje, gospe Zdenke Čebašek Travnik.Vendar pa mi dovolite, da predno se osredotočim na samo vsebino poročila pojasnim, da je prav funkcija varuha človekovih pravic tista, ki je izjemnega pomena za dobro delovanje pravne, predvsem pa pravične države in družbe.
Varuh človekovih pravic je tisti, ki je poklican, da varuje človekove pravice in temeljne svoboščine v razmerju do državni organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil.Varuh človekovih pravic je prva oseba in avtoriteta v državi, ki se mora v skrbi za spoštovanje človekovih pravic pri varovanju le teh, določati na podlagi Ustave. Odločati se mora na podlagi deklaracije in resolucije o človekovih pravicah na podlagi mednarodnih aktov, konvencij zakonov, nikakor pa se ne sme nikoli in nikdar o tako občutljivih vprašanjih, ki največkrat seveda posegajo tudi v človekovo integriteto in dostojanstvo, odločati ali presojati politično.Ko začne svoja opažanja glede kršitev človekovih pravic presojati politično, ne pa po načelih varovanja človekovih pravic, potem je bolje, da svoj položaj prepusti nekomu drugemu.V Slovenski demokratski stranki stojimo na stališču, da se mora varuh človekovih pravic jasno zavzeti tudi do stališč vezanih na aktualne dogodke, če zazna, da so kakorkoli bile na preizkušnji človekove pravice. Zakaj to govorim?V preteklosti smo namreč večkrat opažali, da varuhi človekovih pravic, tudi takrat, ko so bili s strani različnih institucij, tudi Državnega zbora, pozvani, da se opredelijo do določenih vprašanj kršenja človekovih pravic, tega niso storili. Varuh človekovih pravic mora po našem mnenju povzdigniti glas, ko je na preizkušnji pravna država. Seveda mora varuh človekovih pravic povzdigniti svoj glas takrat, ko je na preizkušnji socialna država. In danes je veliko problemov, ki izhajajo ravno iz preizkušnje socialne države. In seveda mora varuh človekovih pravic povzdigniti svoj glas takrat, ko je na preizkušnji pravična država. Žal pa v preteklosti varuh ni vedno deloval v skladu s temi načeli, ampak vse prevečkrat politično.Vsakoletno poročilo varuha človekovih pravic predstavlja pomemben dokument s področja spoštovanja in varovanja človekovih pravic. Varuhinja, gospa Vlasta Nussdorfer, v svojem uvodu ugotavlja, da v 25% pobude, ki prihajajo na njihov naslov, ocenjujejo kot utemeljene. Ob tem pa dodajajo, da gre za velik delež, glede na to, da je varuh le dodatno sredstvo za varstvo človekovih pravic in svoboščin. Poročilo varuha človekovih pravic vsako leto opisuje probleme, s katerimi se soočajo posamezniki, ko menijo, da so jim bile kršene človekove pravice. Na urad varuha se obračajo takrat, ko se soočajo s tem, da jim institucije države ne prisluhnejo v taki meri, kot bi si želeli. S tem problemom, da določene institucije ne opravljajo dovolj dobro svojega dela, se soočamo tako, recimo, tudi na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ko velikokrat tudi po več urgencah bodisi ne dobimo določenih odgovorov ali pa v zakasnelih časovnih okvirih. Seveda se s tem problemom soočamo tudi poslanke in poslanci, ko postavljamo, recimo, poslanska vprašanja ministrom, nekateri čakajo na njihove odgovore tudi po štiri mesece. Seveda razumem, da na vsa vprašanja ne moreš odgovoriti takoj, vendar pa se je treba držati nekaterih rokov. Neodzivnost nekaterih organov je zato zaskrbljujoča.Še vedno imamo prepočasno odzivnost s strani inšpekcijskih služb, na kar iz leta v leto opozarja varuh človekovih pravic, tudi v tem poročilu za leto 2012. Odgovori inšpekcijskih služb so pogosto nevsebinski, neredko pa tudi medsebojno nasprotujoči. Ponavlja se dolgotrajnost postopkov in neodgovarjanje pobudnikom. Zaradi tega se pojavlja vprašanje določitve prioritet pri delu inšpekcijskih služb. Zato varuh v letošnjem poročilu tudi meni, da bi morala biti merila za določitev vrstnega reda obravnave določena v predpisu, saj bi bila le tako zagotovljena preglednost, obenem pa bi se povečalo zaupanje v delo inšpekcijskih služb. V Slovenski demokratski stranki to pozdravljamo in to pripombo, priporočilo vidimo kot dobro. Poročilo varuha predlaga tudi določene rešitve, ki jih vsako leto potem ponuja v razmislek Vladi, tudi ostalim institucijam, nazadnje potem o teh priporočilih govorimo tudi v Državnem zboru. Obenem pa varuh opozarja, da velikokrat s svojimi opozorili naletijo na gluha ušesa, zato tudi nekatera svoja priporočila iz leta v leto ponovijo. V Slovenski demokratski stranki tudi opažamo, da večkrat varuh kakšna priporočila ponovi, pa čeprav so v tem času že bila implementirana v zakonodajo ali pa na nek drug način upoštevana. Ravno iz tega razloga v Slovenski demokratski stranki večkrat predlagamo še paket svojih priporočil k letnemu poročilu varuha.Varuhovo poročilo nam vsako leto prikaže tudi vsaj delni prikaz, kako strpna družba smo, koliko strpnosti dejansko premoremo do drugače mislečih, koliko v resnici damo na varovanje in spoštovanje človekovih pravic, predvsem pa, kakšen odnos imamo kot družba, kot posamezniki do najšibkejših, do najranljivejših skupin. Skozi poročila varuha lahko vidimo, da so ljudje vedno znova v vedno hujših stiskah, predvsem socialnih. Še posebej danes, ko je država v hudi finančni in gospodarski krizi pa tudi krizi vrednot. In zato je seveda nerazumljivo, da vlada Alenke Bratušek s svojimi ukrepi še bolj posega v socialno državo in jo ruši in seveda je zaradi tega še toliko bolj nerazumljivo, da tiste, ki že tako komaj preživijo potiska na rob preživetja. Tudi s tem, da uveljavlja nepremičninski davek, da zvišuje cene vinjetam, da dodatno obremenjuje predvsem družine z več otroki, da povišuje cene prevozov otrok, poleg tega pa bodo morali danes državljanke in državljani zaradi odločitve vlade, da gre v nenadzorovano likvidacijo dveh zasebnih plačevati še tajkunske kredite.Seveda pa ta vlada Alenke Bratušek na drugi strani ohranja privilegije nekaterih posameznikov preko ekstremno visokih pokojnin. V Sloveniji je veliko ljudi, ki so jim kršene človekove pravice, ki so v hudih stiskah in potrebujejo pomoč, ki že leta in leta opozarjajo na krivice, tako kot na primer oškodovanci po drugi svetovni vojni ali pa posamezniki, ki že vrsto let opozarjajo na anomalije v pravosodnem sistemu, ampak o tem več kasneje. Ali pa ljudje, ki jim je že leta kršena ustavna pravica do zdravega življenjskega okolja. Tukaj govorimo recimo o hrupu, smradu, onesnaževanju z nevarnimi delci PM10. Varuh ugotavlja, če pogledamo samo hrup, da se vsakoletno pojavlja večje število pobud o motečem hrupu, problemi nastajajo, ker se kršitve predpisov glede hrupa ugotavljajo zgolj z meritvami, pri čemer pa se meritve hrupa največkrat izvajajo takrat, ko ni prekoračitev. Ko govorimo o smradu, iz različnih virov, od kompostarn, čistilnih naprav, prašičjih farm, farm puranov, tudi sama sem že večkrat opozarjala na te stvari, nekoč pred leti smo celo na Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti imeli sejo na to temo in obravnavali to točko dnevnega reda, tudi to je pogost razlog za pobude in ukrepanje. To pa opozarja predvsem na nujnost sprejetja predpisa o emisiji smradu v okolju, saj tega ne ureja noben predpis, kar pomeni, da tudi nadzor ni mogoč. Težave se kažejo tudi na področju merjenja izpustov, kjer so normativi sicer določeni, vendar pa bi morali meritve izpustov izvajati pooblaščenci, ki bi bili povsem neodvisni od upravljavcev. Varuh človekovih pravic v svojem poročilu tudi ugotavlja problematiko onesnaževanja z nevarnimi delci PM10, predvsem v Mežiški dolini, Celjski kotlini in Zasavju, izboljšanje kakovosti zraka zaradi presežnih delcev zahteva ukrepe, ki jih je Evropska komisija že zahtevala, vendar pa realizacije v našem prostoru do zdaj še ni bilo. In tudi čisto zadnje raziskave, če pogledamo, študij kažejo, da je kar 90% meščanov Evropske unije izpostavljenih najmočnejšim onesnaževalcem zraka in sicer na ravneh, ki močno škodujejo zdravju. Poročilo, ki ga je sprejela Evropska agencija za okolje in ga je objavila prav v tem tednu, kaže da sta dva glavna onesnaževalca zraka, ozon in trdi delci, še vedno vzrok težav z dihanjem, povzročata kardiovaskularne bolezni in krajšata življenjsko dobo. Nova raziskovanja tudi kažejo, da že manjše koncentracije onesnaževalcev v zraku vplivajo na zdravje. Slovenija je po podatkih Evropskega statističnega urada Eurostat iz leta 2011 po onesnaženosti s trdimi delci na 10. mestu v Evropski uniji, po onesnaženosti z ozonom pa kar na 3. mestu. Vsi ti podatki, ki sem jih zdaj povedala kažejo na to, da je pravica do zdravega življenjskega okolja v tem času še posebej na preizkušnji in zahteva večjo skrb vseh nas, da prostor v katerem živimo bolj varujemo, tudi zaradi prihodnjih generacij.Naslednja tema, ki se je želim dotakniti, nanjo opozoriti je področje pravosodja. Tudi v tokratnem poročilu varuha človekovih pravic, 18. rednem letnem, varuhinja ugotavlja, da je na veliki preizkušnji pravna država, predvsem zaradi kršenja pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter sojenja v razumnem roku. Prav tako Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da bi morala država omogočiti bolj kakovostno in širše dostopno brezplačno pravno pomoč, ki mora biti strankam na voljo pravočasno. Naj pojasnim, da tudi na nas poslance v Slovenski demokratski stranki, verjetno tudi na druge, se obračajo posamezniki, ki niso upravičeni do brezplačne pravne pomoči, in kot tudi Varuhinja opisuje v svojem poročilu, samo zaradi tega, ker za malenkost presegajo cenzus, do katerega jim je brezplačna pravna pomoč še omogočena. So pa zardi situacije v kateri se je znašla ta država in zaradi osebnih stisk, tudi zaradi tega, ker so morda močno zadolženi, si pač plačila pravne pomoči ne morejo privoščiti. Vendar pa Vlada Alenke Bratušek za nameček še povišuje sodne takse in tako še dodano omejuje posameznikom dostop do iskanja pravice in do sodnega varstva. Na področju sodnih postopkov je varuh v letošnjem poročilu obravnaval 460 zadev, od tega jih je bilo največ vezanih na civilne in kazenske postopke. Poslanke in poslanci Slovenske demokratske stranke prejemamo različne pobude posameznikov zaradi nezadovoljstva z delovanjem sodišč zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov ter zaradi dvomov o nepristranskost sodnikov. Veliko pobud pa se nanaša tudi na pričakovanja pobudnikov po vsebinski presoji na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. V zvezi s tem moramo seveda pobudnikom večkrat pojasniti, da nimamo pristojnosti za ocenjevanje pravilnosti in zakonitosti sprejetih sodnih odločb in njihove vsebine, jim pa zato razložimo kakšna pravna sredstva so jim na voljo. Vendar pa kljub temu, da ne smemo posegati v sodno vejo oblasti, kot zakonodajna veja oblasti, pa bi želela pojasniti, da nam se več ljudi poroča, da so bili ali pa so žrtve napak v pravosodju. Že večkrat sem pojasnila, tudi več sej je bilo že sklicanih na temo anomalij v pravosodju, in tudi takrat sem že večkrat pojasnila, da v Slovenski demokratski stranki že vrsto let opozarjamo na neučinkovitost pravosodnega sistema, da opozarjamo na dolgotrajnost stečajnih in drugih postopkov, že vrsto let odpiramo vprašanja trajanja sodniškega mandata. Seveda pa to, ker je v tem trenutku verjetno še najbolj ključno, najbolj pomembno, odpiramo tudi vprašanja vezana na sprejemanje odgovornosti v sodniških in tožilskih vrstah. Opozarjamo tudi na izrazito solidarnost, ko se posamezniki v sodstvu medsebojno ščitijo, za napake pa navadno ravno zaradi tega ne odgovarja nihče.Poglejmo samo prikaz glede izrečenih sankcij zoper sodnike v Sloveniji v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami. To smo že večkrat povedali, tako iz tega mesta kot iz klopi. Kolega Gorenak je nekoč imel natančno razdelano analizo stanja v pravosodju. Ampak dovolite mi, da še enkrat ponovim nekatere podatke, ker so izjemno pomembni. Podatki kažejo, da ima Slovenija tudi po trikrat več sodnikov in tožilcev v primerjavi z nekaterimi drugimi članicami EU na 100.000 prebivalcev. Vendar pa je njihova učinkovitost bistveno manjša, prevzemanja odgovornosti za napake v postopkih pa skorajda ni. V Italiji je bilo, recimo, tako v letu 2006 izrečenih 51 sankcij zoper napake sodnikov. V Nemčiji 25. V istem obdobju v Sloveniji pa zgolj ena sama sankcija. To nam verjetno nekaj pove. Najbrž to ne pomeni, da so sodniki pri nas nezmotljivi. Kaže pa na to, da ne sprejemajo odgovornosti oziroma da se medsebojno ščitijo potem, ko pride do neke napake. In tukaj mi dovolite, da najprej spomnim na primer Fojkar. Že večkrat sem ga omenila in ga bom verjetno še večkrat. Gre za zelo tragično zgodbo, sicer, hvala bogu, s srečnim koncem, vendar pa zgodbo, ki potrjuje, da pri nas pravna država še zdaleč ne funkcionira tako kot bi morala. Predvsem pa ta zgodba potrjuje, da nihče ne odgovarja zaradi procesnih pa tudi vsebinskih napak v postopku.Večkrat sem se tako kot poslanka kot predsednica Komisije za človekove pravice srečala z gospodom Fojkarjem, ki mi je zaupal svojo kalvarijo in pred leti želel, da mu pomagamo, na njegovo zgodbo sem takrat seveda opozorila vse ustrezne državne organe, tudi Varuhinjo človekovih pravic, moram reči, da se je zavzela za ta primer, Ministrstvo za pravosodje, pa tudi Vrhovno državno tožilstvo. Gospod Fojkar je bil zaradi dolgotrajnega kazenskega postopka stigmatiziran in tudi njegovo zdravstveno stanje je bilo zaradi vseh teh dolgih postopkov, zelo slabo, posledice čuti še danes. Šlo je za sporen način dela okrožne državne tožilke, ki je z vlaganjem obtožb in pritožb zoper oprostilne sodbe ravnala nestrokovno in morda celo nezakonito, na kar je v obrazložitvi oprostilne sodbe opozoril tudi okrožni sodnik. Ampak tožilki se v tem primeru ni zgodilo nič. Nikoli ni odgovarjala za storjene napake. In tukaj bi se želela zahvaliti ponovno poslanskemu kolegu, v tistem času pa ministru za notranje zadeve, kolegu gospodu Gorenaku, ki je skupaj z ministrom za pravosodje, gospodom Pličaničem, se v imenu države opravičil gospodu Fojkarju za 11 let trajajočo osebno kalvarijo.Poglejmo pa še en primer, ki je vezan na primer gospe Franje Šilih. Zelo dobro poznate ta primer, vsaj upam, ker je bil tudi že nekajkrat v javnosti, pa vendarle mogoče potrebuje še dodatne razjasnitve in pojasnitve. Primer gospe Franje Šilih je takšen, da se postopki na sodiščih glede smrti njenega sina vlečejo že celih 21 let. Leta 1993 se je zgodila zdravniška napaka. Tožilstvo kljub do potankosti narejeni preiskavi in postavljenim sumom pregona, ni hotelo izvesti oziroma prevzeti. Upam, da mi gospa ne bo zamerila, če povem kaj je v enem od večkratnih obiskov pri zdaj že žal pokojnim generalni državni tožilki, gospe Zdenki Cerar, kaj je generalna državna tožilka dejala. Dejala je, da gospa takrat oziroma ni se takšna klima, da bi se lahko borili proti zdravniškim napakam. Se pravi, ni še takšna klima, da bi se lahko borili proti zdravniškim napakam. In zaradi tega sta z možem zadevo prevzela sama kot subsidiarna tožilca in izbrala dovolj dokazov, da je obtožnica postala s sklepom leta 1999 pravnomočna. A se je zgodila takrat prva pa tudi ne zadnja sodna napaka. Obtožnica obdolženki namreč ni bila vročena. Zakaj? Najverjetneje zato, ker so se takrat s strani obdolžene zdravnice in bolnišnice pričele pritožbe in na koncu je bila zadeva kot neutemeljena in brez dovolj dokazov ustavljena. Dve leti po smrti sta nato zakonca Šilih vložila tudi odškodninsko tožbo. Vse je bilo zavrnjeno. Ampak kasneje sta se odločila za tožbo proti državi Sloveniji in uspela na Evropskem sodišču za človekove pravice zaradi kršitve konvencije in sicer v členu pravice do življenja in ker Slovenija nima instituta za ugotavljanje zdravniških napak. V Sloveniji sta nato uspela tudi na vrhovnem sodišču, ustavnem sodišču in zadeva je bila potem, ko sta že vse to naredila, vrnjena nazaj na prvostopenjsko sodišče. Okrožno sodišče v Mariboru, kamor gresta zakonca Šilih tokrat že tretjič, da ne govorim tega, da jim ne dovolijo zaslišati izvedenca. In zato se ob takšnih zgodbah seveda lahko opravičeno vprašamo, ali se vam zdi to pravična in pravna država. Gre za v nebo vpijajočo krivico, ki jo je evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, pri nas pa še vedno tečejo postopki, ker se več kot očitno ščiti določene ljudi, morda tudi v neki spregi zdravstvo pravosodje. Ljudje zaradi takšnih ravnanj pravosodja zbolijo, materialno bankrotirajo, predvsem pa zaradi vedno novih in predolgo trajajočih postopkov ne morejo najti notranjega miru, da bi lahko končno kljub bolečini, ki ostaja za vedno, bolj svobodno in neobremenjeno zadihali. Ko govorimo o pravosodju tudi ne moremo mimo pregona kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala. Že na Komisiji za peticiji ter za človekove pravice in enake možnosti, ko smo obravnavali letno poročilo, sem povedala, da ravno zaradi gospodarskega kriminala ali pa tudi zaradi gospodarskega kriminala je pri nas veliko kršitev človekovih pravic. Naj tukaj omenil lažne stečaje oškodovanja upnikov, poslovne goljufije, preslepitve pri pridobitvi posojil ali ugodnosti, utajo davkov, prikazovanje napačnih podatkov davčni upravi, pranje denarja, sumljive transakcije in tako naprej. Iz vseh teh naštetih kaznivih dejanj izvirajo mnoge kršitve človekovih pravic, ki jih nad zaposlenimi izvajajo posredni ali neposredni lastniki podjetij do katerih pa so mnogi prišli na sumljiv način. In na tem mestu v Slovenski demokratski stranki pričakujemo, da varuh ob tako grobih kršitvah človekovih pravic, ki se kažejo zlasti v zlorabljanju delavcev, reagira bolj samoiniciativno in ne zgolj na podlagi prijave ali pobude. Moramo se namreč zavedati, da se posamezniki bojijo spregovoriti na glas zaradi strahu pred morebitnimi, pa recimo temu povračilnimi ukrepi. Varuh pa je tisti, ki ima možnost, da na podlagi 9. v povezavi s 26. členom varuha človekovih pravic lahko začne postopek tudi na lastno pobudo in ne le tako, da čaka na prijavi in pobude posameznih prizadetih.V tem trenutku iz pravosodja prehajam na področje socialnih zadev, natančneje na dve ključni vprašanji tega časa, v katerem smo sploh v naši državi, na brezposelnost in vprašanje revščine. Veliko je bilo že povedanega o tem, še posebej v stališču Slovenske ljudske stranke, pa vendarle mi dovolite, da tudi sama povem nekaj o tem. Brezposelnost skokovito narašča že vse od začetka leta 2009 zaradi posledic stečajev podjetij je vedno več ljudi v tako težki socialni situaciji in osebnih stiskah, da preprosto ne vidijo več izhoda iz začaranega kroga. Tako se nemalokrat soočajo z brezupom, malodušjem, pesimizmom, kar pa lahko žal vodi tudi do najhujših posledic, ko ne vidijo več smisla v življenju. Nezaposlenost, iz katere potem izhaja finančna stiska, osamljenost, izolacija, vse to je postala stalnica v naši družbi. Še posebej so temu izpostavljeni invalidi, dolgotrajno brezposelni, starejši od 55 let in težje zaposljive osebe. Prav tem kategorijam pa je namenjen nov Zakon o socialnem podjetništvu iz leta 2011, ki pa žal še ni zaživel popolnoma v praksi. V Sloveniji je danes registriranih samo 14 socialnih podjetij, medtem ko je sektor socialnih podjetij v Evropi vse večji in predstavlja že 10% vseh evropskih podjetij ter zaposluje več kot 11 milijonov ljudi. Zato bi tudi pri nas bilo potrebno, da čim prej zaživi socialno podjetništvo, ki, kot vidimo v Evropi, nedvomno vpliva tudi na stanje zaposlenosti. Pri nas pa je žal število brezposelnih iz dneva v dan večje, to pa povzroča negativno vzdušje tako v lokalnih okoljih kot na nacionalni ravni. Zbrani statistični podatki zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije namreč kažejo, da se je stopnja brezposelnosti po posameznih območnih službah zavoda do letošnjega leta dvignila na 13,4%, medtem ko je za primerjavo recimo v letu 2008 v povprečju znašala 6,7%. Seveda pa, ko govorimo o brezposelnosti, potem ne moremo mimo revščine, tudi te je v Sloveniji iz leta v leto več. varuhinja človekovih pravic gospa Vlasta Nussdorfer opozarja, da se pri svojem poslovanju na terenu, ko se sooča, srečuje z ljudmi, povsod in velikokrat sooča z revščino in socialnimi stiskami.Pri tem še posebej izpostavlja položaj otrok iz revnih družin, ki po njenem prepričanju ne bi smeli deliti usode svojih staršev. Ugotovitve Varuhinje človekovih pravic kažejo, da zakonodaja žal pogosto odpove v praksi, ko se ljudje soočijo z revščino in so nemočni. Pri tem je iz civilne družbe slišati tudi opozorilo, da prizadevanja nevladnih organizacij, ki v pomembnem delu prispevajo in gasijo posledice krize, ne smejo biti potuha državi, da ne opravi svoje naloge v boju proti revščini. Kot opozarjajo psihologi, imajo otroci, ki živijo v revščini ali pa na robu revščine z vidika razvojne psihologije seveda zelo slabo perspektivo. In kot so pred časom povedali v UNICEF-u Slovenija, citiram: smo na točki, ko lahko v prepad revščine izgubimo cele generacije otrok. Treba se je zavedati, da se bodo posledice slabih odločitev čutile ne le v zdajšnjem kriznem obdobju, temveč šele mnogo kasneje. Gospa Anita Ogulin, vsi jo poznamo, kot borko za to, da pomaga revnim, najrevnejšim. Sekretarka zveze prijateljev mladine Ljubljana-Moste Polje poudarja, da je v Sloveniji revščina postala problem številka 1. Iz podatkov statističnega Urada Republike Slovenije izhaja, da je pod pragom tveganja revščine ali socialno izključenih bilo lani 392 tisoč ljudi oziroma 14 %. To pomeni, da je bil njihov dohodek nižji od 606 evrov na osebno na mesec ali da še bolj plastično ponazorim. 4-članska družina z dvema odraslima otrokoma in dvema otrokoma mlajšima od 14 let je morala imeti vsaj 1273 evrov razpoložljivega neto dohodka na mesec, dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa vsaj 909 evrov na mesec, da sta se dvignila nad prag revščine. Tudi slovenske humanitarne organizacije in tukaj jim gre vsa zahvala, opozarjajo ne velik problem revščine. V oktobru je bil izpeljan kongres, kjer so opozorili na probleme revščine in socialne izključnosti v Sloveniji, ter na hkrati vedno bolj nepogrešljivo vlogo humanitarnih organizacij pri blažitvi omenjenih stisk in težav. Namen kongresa je bil torej opozoriti na socialno izključenost, ki je tudi posledica revščine in da se pove, da podatki raziskave, ki jo je forum opravil lani, kažejo, da je 744 tisoč prebivalcev Slovenije lani vsaj enkrat potrebovalo pomoč humanitarnih organizacij, vsaj enkrat.Zdaj pa bi se dotaknila še na kratko dveh tem in sicer teme, ki se pojavlja znotraj varuhovega poročila, ne samo v tem poročilu, ampak praktično vsa leta odkar ga vsaj sama spremljam, to je vprašanje senzacionalističnega poročanja. Varuhinja namreč opozarja, da mediji vse prevečkrat dajejo prednost senzacionalizmu. Opozarja tudi, da je nedopustno, da se v medijih razkriva identiteta otrok. Tisto, kar je še posebej zaskrbljujoče, pa je podatek, da se tovrstne kršitve, ko se senzacionalistično poroča o družinskih tragedijah, zraven pa razkriva identiteta in zasebnost otrok, kljub opozarjanju še vedno dogajajo. V zvezi z zakonodajo o zaščiti otrok v medijih, pa je potrebno reči tudi to, hvala bogu je bil pred leti sprejet Zakon o preprečevanju nasilja v družini in poseben člen govori oziroma ureja prav to navedeno problematiko. O žrtvah ali povzročiteljih nasilja ne smejo biti namreč javno posredovani podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati žrtev ali njeno družino. Posredovanje podatkov je mogoče le ob soglasju polnoletne žrtve. Z omenjenim zakonom pa je seveda naložena odgovornost staršev otrokovih skrbnikov, rejnikov ali pa posvojiteljev, da otroka v okviru izvajanja skrbi zanj, varujejo pred izpostavljanjem javnosti.Kazenski zakonik pa kot kaznivo dejanje opredeljuje objavo osebnih podatkov otroka, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali kakršnemkoli drugem postopku ali pa objavo druge informacije, na podlagi katere bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto, sankcija pa je potem denarna kazen ali kazen zapora do treh let.Varuhinja v svojem poročilu ponovno opozarja tudi na mobing oziroma trpinčenje na delovnem mestu. Tega je vedno več. Tudi na komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti dobivamo takšne pritožbe. Večkrat smo tudi že obravnavali to temo, tudi skupaj z odborom za delo, družino, socialne zadeve, je pa nekaj bistvenega kar je potrebno povedati, da je začasa prve Janševe vlade bil sprejet kazenski zakonik, kjer se je opredelilo kaznivo dejanje mobinga po 197. členu, ki se ga kaznuje z zaporom do dveh let. Ravno tako pa 6. člen zakona o delovnih razmerjih prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu.Tudi Ustava Republike Slovenije natančno določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, kar pomeni, da morajo državne oblasti in vsi posamezniki spoštovati pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.Posledice mobinga pa se dobro zaveda tudi Evropska unija, ki opozarja, da je tretjina vseh delovnih dni izgubljena prav zaradi bolezni in odsotnosti, ki so žal vse prevečkrat prav posledica mobinga. Stroški, ki nastanejo zaradi tega manjka, pa gredo v tisoče milijard evrov.Skratka, to je dovolj zgovoren podatek, ki kaže na to, da se moramo o tem še več pogovarjati, da bi morda lahko tudi v nadaljevanju kdaj naredili še kakšno sejo na to temu, tudi z varuhinjo človekovih pravic, kajti gre za pojav znotraj delovnega okolja, ki ga moramo jemati sila resno.Seveda bi lahko še govorila o takšnih in drugačnih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na katere tudi varuhinja opozarja znotraj poročila varuha človekovih pravic za leto 2012, vendar bodo določene teme odprli v nadaljevanju razprave tudi še moji poslanski kolegi in tudi sama.Sicer pa bo poslanska skupina Slovenske demokratske stranke podprla poročilo in priporočilo varuha človekovih pravic. Hvala.