Eva Irgl: "Udba še vedno pretresa Slovenijo!"

V nadaljevanju objavljamo intervju s poslanko SDS in predsednico Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Evo Irgl, objavljenega v tiskani izdaji časnika Slobodna Dalmacija 27. januarja 2014. Intervju je preveden v slovenski jezik. Slovenska levica meni, da o likvidacijah SDV ne bi bilo potrebno razpravljati na seji Komisije za peticije, temveč na Komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Zakaj ste primere Crnogorac in Martinović nedavno vendarle odprli prav na seji vaše komisije?Interpretacija koalicijskih poslancev je namenjena zgolj temu, da bi se pozornost iz vsebine, ki je ne želijo slišati,saj ščitijo posameznike, ki so bili na najvišjih položajih SDV (UDBA) in še danes vplivajo tako na politično kot gospodarsko situacijo v državi, preusmerila v postopkovne zaplete, da bi vse skupaj razvodenelo. Komisija za peticije, ter za človekove pravice in enake možnosti je edino parlamentarno telo, ki se ukvarja tudi z vprašanji polpretekle zgodovine, opozarja na kršenje človekovih pravic in razpravlja o širših družbeno političnih vprašanjih. Primera Crnogorac in Martinović sta le dva izmed številnih drugih primerov zločinskega ravnanja SDV (Udba), ki je vse do poznih osemdesetih let, ne samo po nedolžnem zapirala ljudi na montiranih procesih, temveč tudi nezakonito in skrivoma ugrabljala in morila tako domače kot tuje državljane. Da gre za zločinsko organizacijo, je povedalo v svoji odločbi tudi Vrhovno sodišče RS. Kot predsednica Komisije sem dolžna spoštovati odločitve Vrhovnega sodišča RS, zato menim, da je  Komisija, ki jo vodim, dolžna spregovoriti o tej temi skozi prizmo človekovih pravic zagotovljenih z Ustavo Republike Slovenije; to je pravici do nedotakljivosti človeškega življenja in pravici do osebnega dostojanstva in varnosti.Sklepi, ki ste jih predlagali na seji komisije v zvezi z omenjenima primeroma, pa vendarle niso bili sprejeti?Poslanci leve koalicije, ki imajo v Komisiji večino, so zavrnili vseh pet sklepov, ki sem jih predlagala. Zavrnili so tudi sklep, da naj vse tri veje oblasti naredijo vse, da bodo svojci in potomci umorjenih oseb našli njihove posmrtne ostanke in jih lahko končno pietetno pokopali. Slovenska javnost je bila nad takšnim brezsrčnim in nehumanim ravnanjem, ko se ne spoštuje osnovnih civilizacijskih norm, uveljavljenih že od Antigone naprej, zgrožena. Očitano mi je bilo, da odpiram ideološka vprašanja. Odgovarjam, da vprašanje nedotakljivosti človeškega življenja, ni ideološko vprašanje, temveč vprašanje spoštovanja civilizacijskih norm. Dokler bom jaz vodila to Komisijo, bom vztrajala, ne glede na diskreditacije v javnosti, ne glede na žaljiva pisma, ki jih prejemam, da se odpirajo zamolčane teme in da se za voljo prihodnjih generacij razčistijo poglavja iz nam bližnje zgodovine, ki tako zelo bremenijo in razdvajajo slovenski narod. In če želimo to doseči, moramo resnico odkrivati in ne zakrivati. Seveda pa to tudi pomeni, da morajo tisti, ki so zločine storili, zanje odgovarjati. K pregonu in pravičnemu kaznovanju zločincev nas ne nazadnje zavezujeta tudi Ustava RS in Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu.Kaj mislite o predlogu aktualne slovenske vlade, da se dostop do arhivov omogoči šele po preteku 80 let, po vzoru, ki velja glede arhivskih gradiv v zahodnih državah?V Sloveniji so trenutno na oblasti politične stranke, ki so naslednice nekdanje Zveze komunistov Slovenije ali pa sledijo tej dediščini. Te politične stranke imajo večino tudi v Komisiji za peticiji ter za človekove pravice in enake možnosti. Povsem logično je, da imajo te politične stranke težave s svojimi pogledi na preteklost, še posebej v luči razkritij do katerih je prišel  Roman Leljak. Žalostno pa je, da niso bile sposobne izglasovati povsem civilizacijskega sklepa, ki je govoril o obsodbi umorov in potrebi po sodnem pregonu, če je ta še mogoč.Arhivi nekdanje SDV (Udba), nastali pred 17.05.1990, so po našem zakonu sedaj odprti, zlasti kar se tiče funkcionarjev nekdanje SDV. Vlada Boruta Pahorja jih je leta 2011 skušala zapreti, toda na referendumu so se ljudje  jasno odločili, da morajo ti arhivi ostati odprti. Vsak poskus sedanje vlade, da bi arhive nekdanje SDV ponovno zaprla, bomo v SDS, ki ji pripadam, skušali preprečiti, pa če tudi bomo o tem ponovno imeli referendum. Zaradi zgodovinarjev, publicistov in raziskovalcev. Zaradi resnice. Tudi že prej omenjena Resolucija Evropskega parlamenta, pravi, da naj države članice podpirajo dokumentiranje in pričevanje o boleči in nemirni preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave in naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov. Tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih služb. Žal pa je Komunistična partija pred prvimi demokratičnimi volitvami veliko večino dokumentov, ki bi lahko odkrili resnico, uničila.  Nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan trdi, da se z odkrivanjem likvidacij SDV ne bi smeli ukvarjati zgodovinarji – amaterji, kot je na primer gospod Roman Leljak. Zakaj ste za trditve iz knjige Romana Leljaka o likvidacijah hrvaških emigrantov vendarle ocenili za verodostojne?Propagandni stroj Milana Kučana že več kot 20 let problematizira odkrivanje resnice o zločinski naravi komunističnega režima in razlaga, da naj »zgodovino prepustimo zgodovinarjem«. Gre za odvračanje od vsebine in resnice. V tej zadevi ni pomemben  Roman Leljak, še manj pa njegova preteklost, o kateri zadnje dni pospešeno pišejo slovenski mediji. Pomembna so odkritja, katerim pritrjuje tudi publicist Igor Omerza in ki slonijo na originalnih dokumentih iz arhivov, ki so se skorajda po čudežu uspeli ohraniti vse do danes in kažejo na umore, ki jih je izvajala Služba državne varnosti. Tako Milan Kučan kot Janez Zemljarič nista zanikala avtentičnosti objavljenih dokumentov. Zločin je zločin in umor je umor. Ne glede na to, kdo in kdaj ga je izvršil. Če pa ga je politični režim za ohranjanje svoje oblasti, pa je toliko bolj zavržno in v nasprotju z občečloveškimi in demokratičnimi vrednotami.Ubiti Stjepan Crnogorac, ki ga je UDBA likvidirala zaradi njegove domnevne povezanosti s takoimenovano bugojansko teroritstično skupino,m je bil študent telogije. Je morda ta podatek vplival na vaše simpatije do omenjenega primera, glede na to, da ste tudi sama študirala teologijo?Če je bil Stjepan Crnogorac osumljen kakršnegakoli kaznivega dejanja, bi ga morali postaviti pred avstrijsko ali tedanje jugoslovansko sodišče in mu soditi, ne pa ga ugrabiti v Avstriji, pripeljati v Slovenijo in ga tu, najverjetneje v Gotenici, umoriti. Umor leta 1975 je bil kaznivo dejanje in v nasprotju z jugoslovanskim pravnim redom, kot je kaznivo dejanje danes, ko smo člani Evropske unije. Ko so Crnogorca umorili, je bil star 26 let, bil je izobražen, govoril je sedem jezikov in med drugim, kot ste dejali, tako kot jaz, študiral tudi teologijo. Vendar pa to, da smo tudi na podlagi njegovega primera odprli vprašanje delovanja SDV na Komisiji, nima nobene povezave s skupnim študijem, ima pa veliko z občečloveškimi normami. Prepričana sem, da tudi hrvaška javnost, s spoštovanjem teh civilizacijskih norm, nima težav. Njegova družina je šele po dolgih letih težkega čakanja izvedela, kaj se mu je zgodilo. Zdaj si želijo samo to, da jim slovenska država pomaga najti posmrtne ostanke, da ga lahko pokopljejo in se poslovijo od njega. Samo to in nič več. Lahko takšno prošnjo, ki ne zahteva prav ničesar v zameno, prinaša pa notranji mir in resnico svojcem, odrečeš?Slovenski mediji so v teh dneh poročali, da so tovrstna kazniva dejanja zastarala …Ali so omenjena kazniva dejanja dejansko zastarala, še ne vemo, saj se tožilstvo do tega ni izjasnilo, zato vaše vprašanje jemljem kot hipotetično, na hipoteze pa je vedno nehvaležno odgovarjati, zato bi raje opozorila na naslednje. Kot pripadnici mlajše generacije politikov, mi je dana možnost in s tem velik privilegij, da lahko na dogodke iz bližnje zgodovine gledam popolnoma  neobremenjeno. Zaradi  čustvene in časovne distance, me lahko pri mojem delu vodi samo želja po resnici, ki jo postopoma razkrivamo tudi na Komisiji za človekove pravice. Pregon kaznivih dejanj nekdanje Službe državne varnosti, ki še niso zastarala, pa morajo opraviti zato pristojni organi. Zločin, ki je bil storjen nad Martinovićem, v Avstriji, kjer je bila vložena kazenska ovadba zoper nekdanjega vodjo SDV, Janeza Zemljariča, kolikor mi je znano, ne zastara. Ne dvomim, da bodo avstrijski organi pregona, kjer se je omenjeni zločin tudi zgodil in so torej tudi krajevno pristojni, svoje delo profesionalno opravili. Morda se bo potem tudi pri nas prenehalo ščititi takšne zločine in bomo končno lahko rekli, da živimo v pravni in pravični državi.  V hrvaški javnosti je kar precej zakoreninjeno prepričanje o trdnih povezavah oziroma sodelovanju predsednika vaše stranke Janeza Janše s hrvaškim HDZ-jem. Tudi ni redko prepričanje, da so aktualne zgodbe o UDBI, sinhronizirane z obeh straneh Sotle in da so plod prav tega sodelovanja. Vaš komentar?Sinhroniziran je le odziv aktualne slovenske in hrvaške vlade ter g. Perkovića in g. Zemljariča. Sicer pa odkrivanje zločinov Komunistične partije in njej podrejene SDV (Udbe) ni in nikakor ne more biti strankarski projekt. Gre za odkrivanje resnice. Le kako bi lahko zgodovinska resnica bila stvar le ene politične stranke? Kar pa zadeva odkrivanja glede zločinov SDV (Udbe) v 70-ih in 80-ih letih v Sloveniji, moramo vedeti, da se je vse skupaj začelo z odkritji publicista Igorja Omerze, ki politično prihaja iz levo-liberalnega pola in je najbolj znan po tem, da je odkrival Udbin teror nad slovenskim intelektualcem Edvardom Kocbekom, sicer krščanskim socialistom, ki je med drugim prvi spregovoril o množičnih pobojih. Danes se odkrivanja nadaljujejo tudi z Romanom Leljakom. Prepričana sem, da bi aktualna slovenska in hrvaška politika njej neljuba odkritja pred javnostjo zamolčala, v kolikor se ne bi zgodil primer Perković ter odločna reakcija Evropske unije nanj.Eno od hrvaških sodišč je v teh dneh sprejelo odločitev glede irzočtive Josipa Perkovića, medtem ko je drugega osumljenca oprostilo zaradi zastaranja. So takšne nasprotujoče si odločitve mogoče tudi v Sloveniji?  Ne želim podajati mnenj glede razmer v hrvaškem pravosodju, ker jih ne poznam dovolj dobro, lahko pa rečem, da slovensko pravosodje do sedaj ni obsodilo niti ene osebe za zločine, storjene po vojni in tudi v zadnjih konkretnih primerih zelo zaostaja za interesom, ki so ga pokazali avstrijski organi pregona glede razčiščenja omenjenih primerov.Intervju je v originalnem jeziku dosegljiv tukajFotoarhiv DZ.