Eva Irgl: "Ta država očitno ščiti tiste, ki so pokradli naše skupno premoženje."

Zahtevamo sodstvo, pri katerem državljanke in državljani ne bodo imeli občutka, da je politično pristransko in da ne odgovarja za storjene napake. Poslanke in poslanci na današnji seji obravnavajo predlog novele zakona o kazenskem postopku. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila vlada. Stališče poslanske skupine SDS pa je na seji predstavila poslanka Eva Irgl.

EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo, gospa predsedujoča. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. Pred seboj imamo zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku. V Slovenski demokratski stranki upamo, da bo ta zakon vsaj malo peljal v smeri izboljšanja stanja v pravosodju, pa čeprav niso bile upoštevane nekatere spremembe Slovenske demokratske stranke, ki bi, po našem mnenju, naredile postopke v pravosodju bolj transparentne in pregledne.

Zakon o kazenskem postopku je bil nazadnje noveliran novembra leta 2011. Predlog zakona o dopolnitvah in spremembah zakona o kazenskem postopku, ki ga imamo danes v tretji obravnavi pa ne predstavlja celovite reforme, kot bi si jo v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke želeli, uvaja pa nekatere bistvene pozitivne spremembe, s katerimi bo v večji možni meri mogoče pričakovati krepitev oziroma učinkovitost kazenskega postopka ter krepitev pravne varnosti s popravo pomanjkljivosti v zakonskem besedilu in odpravo nekaterih administrativnih ovir pri delu policistov in tožilcev.

Vendar pa ob obravnavi predmetne novele zakona o kazenskem postopku v tretjem branju ne moremo zaobiti najaktualnejšega primera, pobega Hilde Tovšak, ki meče ne samo senco na delovanje in učinkovitost pravosodja, temveč še dodatno poglablja nezaupanje javnosti v pravno državo in v nepristranskost pravosodnega sistema. To, kar se je zgodilo, je naravnost šokantno in nedopustno in zahteva takojšnje odgovore javnosti na neverjetno ravnanje sodišč in tožilstva. Razjasniti pa se morajo tudi ozadja, komu je pravzaprav ustrezalo, da Hilda Tovšak ne bi spregovorila o drugih tajkunih in aferah ter političnih botrih. So ji zato omogočili izginotje? Zato, ker je na sodišču, kjer je bila v več kazenskih postopkih preveč govorila in so se nekateri ustrašili, da bi lahko preveč povedala? Tega seveda ne moremo z gotovostjo trditi, lahko pa rečemo, da izginotje ni bilo naključje. In še več, poleg tega je iz kazenskega spisa Hilde Tovšak izginilo 150 listov. To pa je že pravno norčevanje iz vseh nas.    

Stanje v sodstvu je ne več samo zaskrbljujoče, ampak že kar alarmantno. Dogajajo se nam konflikti interesov, recimo, pri stečajnih upraviteljih, ki so delovali v spregi s pravosodjem na vrtnih zabavah, pa še kje. Dogaja se nam Balkanski bojevnik, ko se ne upoštevajo evidentni dokazi, zato ker imamo bojda višje standarde človekovih pravic v tej državi. Zaradi teh višjih standardov pa danes vpleteni v to afero zahtevajo od države 300.000 evrov za prestane bolečine. Prvovrstno norčevanje iz vseh nas. Dogaja se nam vrsta drugih odmevnih  primerov gospodarskega kriminala, ki pa večkrat dobijo na koncu, če sploh dobijo, zelo čudne zaključke. In dogajajo se nam, ne nazadnje, politično motivirani procesi, kjer postopki trajajo in trajajo pa spet trajajo tudi po več let, kjer se z namenom slabljenja političnega tekmeca ti postopki vlečejo iz enih volitev pa do naslednjih.

Na to dejstvo v Slovenski demokratski stranki opozarjamo že vrsto let. Opozarjamo na to, da morajo subjekti v pravosodju končno prevzeti svoj del odgovornosti. V vseh teh primerih, ki sem jih naštela še nihče ni sprejel nikakršne odgovornosti pa bi jo morali. Vendar smo mi, ki smo v Slovenski demokratski stranki vedno opozarjali na to, naleteli na očitke, da posegamo v neodvisnost tretje veje oblasti, pa čeprav zahtevamo samo učinkovito sodstvo in pravičnost za vse. Zahtevamo torej takšno sodstvo, pri katerem ne bodo državljanke in državljani imeli občutka, da je politično pristransko in da ne odgovarja za storjene napake.

Potrebna je zaveza vseh subjektov v pravosodnem sistemu, s katero bi se zavezali k skupnim potrebam in ukrepom za delovanje pravne države. Ta zaveza mora izhajati iz sodstva samega, kajti le tako bo dejansko storjen premik naprej k dvigu zaupanja v pravosodni sistem. Ta je zaenkrat in sploh danes na ničli. Primer Hilde Tovšak, primer Balkanskega bojevnika, nešteto ostalih primerov, kjer so tisti, ki so zahtevali pravico, na koncu ostali brez pravnega in človeškega zadoščenja, tisti, ki pa so storili kaznivo dejanje, so ostali nekaznovani ali pa je primer zastaral, kažejo na neučinkovitost, na nesposobnost in najverjetneje tudi na skorumpiranost slovenskega pravosodja.

Da je temu res tako, pričajo tudi dejstva, da celo v primerih kot je izginotje ali pa pobeg, prebeg Hilde Tovšak nihče od ljudi na pristojnih in seveda visokih odgovornih funkcijah v pravosodju ne sprejema nikakršne odgovornosti. Generalni državni tožilec, gospod Zvonko Fišer pa celo na vprašanje ali namerava zaradi nedopustne napaka odstopiti, arogantno izjavi, zakaj pa? Saj res, zakaj pa, gospod Fišer, zakaj? Nekdanji minister za pravosodje, gospod Aleš Zalar je včeraj na Odmevih ob tako nedoumljivem ravnanju sodstva in tožilstva izjavil, da gre v temu primeru samo za hud spodrsljaj. Pri nas torej takšnim stvarem rečemo spodrsljaj in nikomur se nič ne zgodi. V tujini pa ob podobnih primerih nemudoma odgovorni ponudijo odstop.
   
Pred nekaj leti, ko je v Belgiji iz sodišča pobegnil razvpiti pedofil Dutroux, so v dveh urah odstopili trije ministri in še nekateri pravosodni funkcionarji. Večina zaradi objektivne odgovornosti, pri nas pa, kot da se ni nič zgodilo. Zdi se, da ta država ščiti kriminalce, da ta država ščiti preprodajalce drog, da ta država ščiti tiste, ki imajo premoženje v davčnih oazah in kopico poštnih nabiralnikov. Ta država očitno ščiti tiste, ki so pokradli naše skupno premoženje. Skupno premoženje! Pa očitno nikdar ne bodo odgovarjali za to, kar so storili pred pravosodnimi organi. Namesto, da bi ta država zaščitila tiste, ki zahtevajo samo tisto in nič več kar jim pripada.

Iz predloga zakona, ki ga imamo pred seboj je razvidno, da so bile pripombe znanstvenih in strokovnih inštitucij upoštevane do te mere, da se ne bi ogrozilo temeljnega namena zakona in doseganja ciljev, ki si jih je predlagatelj zastavil. V Slovenski demokratski stranki pa obžalujemo dejstvo, da so bili v drugi obravnavi zavrnjeni predlogi amandmajev, s katerimi smo želeli vrniti možnost zvočnega in slikovnega snemanja ter prenosa glavnih obravnav in nadomestiti klasični zapisnik o glavni obravnavi z digitalnim, kot je bilo v predlogu novele Zakona o kazenskem postopku, ki ga je pripravila še Vlada Janeza Janše. Možnost zvočnega in slikovnega snemanja ter prenosa glavnih obravnav bi bila vzpostavljena na naslednji način: neposredni prenos informacij s pisnimi sporočili z uporabo telekomunikacijskih sredstev; slikovno in zvočno snemanje brez neposrednega prenosa ter slikovno in zvočno snemanje z neposrednim prenosom. Sodišča so državni organi in ni razloga, da njihove delovanje ne bi bilo neposredno izpostavljeno javnosti, sploh v tistih zadevah, ki so odprte za javnost ali pa so za javnost zanimive, tako kot že prej našteti primeri.

V okviru predloga za nadomestitev klasičnega zapisnika o glavni obravnavi z digitalnim bi bilo strankam omogočeno predvajanje in pridobitev kopije posnetka iz informacijskega sistema sodišča. Takšna sprememba bi bila po mnenju Slovenske demokratske stranke nujno potrebna za pospešitev delovanja sodnih postopkov ob hkratnem zagotovilu, da se jamstvo pravic strank pred sodišči ne bo zmanjšalo. Z obema navedenima predlogoma, ki ju je sedanja koalicija, žal, črtala v drugi obravnavi, bi sodne obravnave potekale hitreje, brez nepotrebnih premorov zaradi narekovanja sodnika vsebine zapisnika. Zvočni in slikovni zapisi pa bi bili avtentični in natančni dokaz za dogajanje med sodnimi obravnavami, kar je tako v interesu obdolžencev kot tudi tožilcev, sodnikov in javnosti nasploh.

V Slovenski demokratski stranki podpiramo rešitve zakona, ki določajo posebno hitro obravnavanje kaznivih dejanj zoper gospodarski kriminal. Upamo tudi, da bo potem prišlo tudi do kakšnega končnega učinka, čemur ni mogoče racionalno nasprotovati, sploh glede na situacijo, v kateri se Slovenija danes nahaja. Pri tem upamo, da ne bo ostalo samo zapisano v zakonu in se bo realiziralo tudi s strani sodišč oziroma organov pregona.

Prav tako podpiramo rešitev, kot smo v dosedanji obravnavi zakona poudarili, da naj bi oškodovanec v skladu s predlogom sam kril stroške kazenskega postopka, ki se je začel na njegov predlog, vendar samo, če je po začetku glavne obravnave umaknil predlog. V praksi namreč vse prepogosto prihaja do primerov, ko oškodovanec na policiji jasno izpove, da dejanje naznanja le zaradi lažjega uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. Oškodovanec v takšnih primerih največkrat sploh nima interesa za nadaljnji pregon kaznivega dejanja ter kasneje umakne predlog za pregon pri državnem tožilcu. Posledično pa mora policija pred tem opraviti vsa dejanja v zvezi s prijavljenim kaznivim dejanjem. Tako policijske kot tožilske izkušnje kažejo na zelo veliko število umikov predlogov oškodovancev v kasnejših fazah postopkov. Obravnavanje tovrstnih zadev pa po nepotrebnem obremenjuje državne organe in s tem posledično tudi proračun.

Zakon pa prinaša tudi številne druge dobre rešitve. Finančni učinek predlaganega zakona bo pozitiven, glede na to, da se z njim uvajajo novi stroški kazenskega postopka. Med stroške kazenskega postopka se s predlogom uvrščajo tudi stroški zasega, odvzema, hrambe, prodaje in uničenja zaseženih oziroma odvzetih predmetov.

Glede na vse navedeno, kar sem povedala, bomo v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke predlog zakona podprli. Bomo pa v Slovenski demokratski stranki, tako kot že do sedaj, skrbno sledili njegovemu izvajanju in predvsem delu pravosodnih organov. Hvala.