Eva Irgl: "Ta država obsoja ljudi celo brez dokazov."

V Slovenski demokratski stranki zahtevamo sodstvo, ki bo učinkovito in pravično za vse ter bo politično nepristransko, predvsem pa takšno sodstvo, ki bo odgovarjalo za storjene napake. Poslanke in poslanci na današnji izredni seji na zahtevo poslanske skupine SDS obravnavajo  predlog sklepa v zvezi s stanjem v pravosodju. Stališče Poslanske skupina Slovenske demokratske stranke je predstavila poslanka Eva Irgl.EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani gospod minister. Najprej mi dovolite naslednje. V zvezi s sklicem seje Državnega zbora so potekali v tem tednu naravnost nerazumni zapleti, ki nakazujejo na sum prepletenosti leve politične opcije in sodne veje oblasti. Iz ugotovljenih dejstev, kjer sta jasna tako čas kot način, je mogoče sklepati, da so se namerne in očitne kršitve Poslovnika Državnega zbora dogajale z namenom, da bi se seja o razmerah v pravosodju sklicala na točno isti dan kot je bila razglašena za nekatere očitno v naprej znana sodba v zadevi Patria. Namen je bil več kot jasen. Zamegliti probleme v pravosodju, ki nedvomno so, ter sejo na drugi strani zlorabiti v namene političnega obračunavanja. Naj pojasnim. Zahtevo za sklic izredne seje Državnega zbora smo v Slovenski demokratski stranki vložili v petek 24. maja 2013. Tri dni kasneje je bilo jasno, da bo okrajno sodišče sodbo v primeru Patria razglasilo v ponedeljek 3. junija. Sodišče je namreč v skladu z drugim odstavkom 443. člena Zakona o kazanskem postopku dolžno razglasiti sodbo na dan, ko se končajo zaključne besede obdolženih. Zaključne besede so bile podane. Izreka sodbe pa tisti dan ni bilo. V petek 31. maja je Kolegij predsednika Državnega zbora sklenil, da bo seja o stanju v pravosodju v sredo 5. junija natančno ob 12. uri. Okrajno sodišče je nato v ponedeljek po zaključnih besedah obdolženih zaradi domnevne zapletenosti zadeve izrek sodbe, kako zanimivo, prestavilo ravno na dan izredne seje o razmerah v pravosodju in to le uro pred njenim začetkom.Ob sami razglasitvi sodbe v zadevi Patria je bilo očitno, da tako dolge obrazložitve na 40-ih straneh ni bilo mogoče spisati v dveh dneh. Povsem očitno je, in kar je poudaril tudi odvetnik Hribernik, da je bila sodba spisana že pred ponedeljkovo zaključno besedo obdolženih. To dokazuje tudi članek Tonija Periča v zadnji številki Nedeljskega dnevnika, ki je izšel še pred izrekom sodbe, in kjer je se je zanimivo že pisalo o vsebini obsodilne sodbe zoper Janeza Janšo. Zanimivo tudi afera je bila avgusta leta 2008 napovedana v istem dnevniku. Lahko rečemo, da se je vse nekako vrnilo na kraj zločina. Zato je bila prestavitev razglasitve sodbe na sredo natančno prilagojena začetku izredne seje. Ker se v torek Odbor za pravosodje ni končal tudi izredne seje v sredo ni bilo mogoče izpeljati. To pa očitno ni sledilo načrtom nekaterim akterjem tako v politiki kot v pravosodju, da bi se seja izvedla neposredno po razglasitvi sobe v primeru Patria. To je povsem evidentno, saj je podpredsednik Odbora za pravosodje, ki prihaja iz Pozitivne Slovenije v nasprotju s Poslovnikom prestavil kar mimo predsednika odbora, že sicer sklicano nadaljevanje seje za sredo dopoldne, ob uri, ko je vzporedno ravno potekala razglasitev sodbe v zadevi Patria.Nenavadno in usklajeno sta se v sredo oziroma v torek zvečer dogodila še dva dogodka, ki dodatno izkazujeta, da naključij pri nas ni, pa če še tako zamahujemo z rokami. Prvi se je zgodil v torek zvečer, ko so predstavniki vlade in pravosodja šele tedaj podpisali zavezo o izboljšanju stanja v sodstvu. Manever z zavezo dan pred izredno sejo Državnega zbora sledi samo ustvarjanju nekega zunanjega občutka, da želi sodstvo resnično prevzeti svoj del odgovornosti za izboljšanje delovanja pravne države, pri čemer je zanimivo, da je minister Pličanič v celoti umaknil svoje dosedanje ugotovitve glede stanja v pravosodju in popolnoma sprejel ugotovitve sodstva, ki jih je sicer do sedaj dosledno zavračal. Nihče pa se ni v tej zavezi, ki je bila podpisna med predsednico vlade, ministrom Pličaničem in gospodom Maslešo, nihče od njih se v tej zavezi ni zavezal k prevzemu odgovornosti z odstopom, ko pride do nepravilnosti napak v pravosodju. V resnici se zato ne bo nič spremenilo s to zavezo. To je le metanje peska v oči. Gre samo za to, da gospod Masleša in gospod Fišer ostaneta na svojih položajih, glede na fiasko, ki so ga doživeli v preteklih dnevih.Drugi nenavadno terminsko usklajene dogodek pa je bil predstavitev poročila tožilstva v primeru Hilde Tovšak. Mimogrede pa se je obračunalo še z zahtevo Slovenske demokratske stranke po odškodnini zaradi klevetanj v Delu, vse to na isti dan. Odškodnina ni bila dosojena, obenem pa se je prisodilo nenormalno visoko odškodnino za, pa mi dovolite, da lahko tako rečem, brezvezne nalepke v zadevi Mirage. Res, usklajeni dogodki.Tistim, ki ne verjamemo v naključja, se to lahko seveda upravičeno zdi kot nedopustno usklajevanje med sodno in aktualno izvršilno vejo oblasti ter koalicijo. V Slovenski demokratski stranki smo takoj, ko se je začela seja odbora v pravosodju, želeli opraviti javno predstavitev mnenj na temo stanja v pravosodju, pa so jo oziroma ste jo koalicijski poslanci zavrnili. Kaj takšnega se je, od kar sem sama poslanka, pa sem tukaj že približno 9 ali 10 let prvič zgodilo. Javna predstavitev mnenj je namenjena vsem, ki želijo izraziti o neki zadevi določeno mnenje. Tukaj imajo seveda vsi priložnost, če govorimo o konkretni zadevi, tako predstavniki pravosodja, kot zainteresirana javnost in politika, da izrazi svoje stališče in do zdaj se je tak način še vedno izkazal za dobrega in učinkovitega. Naj samo spomnim na javno predstavitev mnenj glede insolventne zakonodaje. Prav javna predstavitev mnenj je v dobršni meri doprinesla k izboljšanju te zakonodaje, saj so se tekom razprave odprla nešteta vprašanja na katera so opozarjali vsi, ki se jih je predmetna zadeva dotikala. Tudi minister Pličanič je priznal, da mu je prav javna predstavitev mnenj takrat pomagala k boljši zakonodaji na področju insolventnih postopkov. Vendar, koalicija očitno zaradi nekih drugačnih ciljev, zagotovo bolj vezanih na politične koristi, ponujene roke v širši razpravi glede stanja v pravosodju ni sprejela. Še več, s tem ste v koaliciji onemogočili tako generalnemu državnemu tožilcu, kot predsedniku vrhovnega sodišča, da bi lahko povedali svoje mnenje, pa čeprav so prav oni tisti del pravosodja o katerem bi razpravljali.In naj za vse tiste, ki nas danes tudi spremljajo, da bo jasno kaj smo želeli v Slovenski demokratski stranki z javno predstavitvijo mnenj. Kakšna so bila naša vprašanja. Želeli smo odgovoriti na naslednje.Prvič. Ali je stanje na področju pravosodja povsem skladno z načeli slovenske ustave in akti Evropske unije.Drugič. Kako vpliva stanje na področju pravosodja na ugled države Slovenije v tujini in na konkurenčnost slovenskega gospodarstva ter s tem na razvoj.Tretjič. Katere spremembe zakonodaje so potrebne za uresničitev priporočil institucij Evropske unije na področju pravosodja.Četrtič. Kateri ukrepi so najbolj nujni za izboljšanje stanja v pravosodju?Petič. Ali so poleg sprememb zakonodaje potrebni tudi posegi v ustavo na področju pravosodja.Šestič. Kakšni so dejanski učinki dosedanjih aktivnosti za zmanjševanje sodnih zaostankov ter katere je treba nadaljevati oziroma okrepiti.Sedmič. Kakšni so učinki varčevalnih ukrepov na področju pravosodja?In osmič. Ali bi morali zaostriti vprašanje odgovornosti za procesne napake ter druge nepravilnosti v pravosodju in kako.To so bila vprašanja na katera smo želeli odgovore v širši razpravi. In tudi, sem prepričana, da državljanke in državljani si želijo teh odgovorov, ampak koalicija se je odločila, da takšne razprave ne bo. Zakaj – bodo najbrž znali sami bolj pojasniti v nadaljevanju.V Slovenski demokratski stranki že leta in leta opozarjamo na slabo delovanje pravosodnega sistema. Naša opozorila se niso začela šele pred pol leta, kot so to na primer počeli vstajniki na ulicah, ki so, sedaj že lahko tako rečemo, bili politično zlorabljeni za namene leve politične opcije. Niti se naš boj za pravično državo, za pravno in socialno državo, za pošteno sodstvo ni začel s primerom Hilde Tovšak ali pa balkanskega bojevnika. Naša opozorila glede okostenelosti pravosodnega sistema se vrstijo že vse od osamosvojitve dalje, vendar jih nihče ni želel slišati. Danes do pa si tako zelo pametni. Politična prepletenost leve opcije, tako s sodstvom kot z mediji, pa si je očitno uspavala do te mere, da ne prepoznate več niti tako v nebo vpijajočih napak kot je bila napaka v primeru Hilde Tovšak. Če bi jih prepoznali, bi zahtevali tudi odgovornost. Vsi nadaljnji postopki v tem primeru s strani pravosodja so zato zame le metanje peska v oči. Odgovornosti v obliki odstopa namreč ni prevzel nihče.V Slovenski demokratski stranki, kot že rečeno, že vrsto let opozarjamo na naslednje stvari v pravosodju. Na neučinkovitost, na dolgotrajnost stečajnih in drugih postopkov, opozarjamo na prepletenost politike in pravosodja, ki rezultirajo tudi v politično montiranih procesih zoper posameznike, opozarjamo na sojenje v nerazumno dolgih rokih, že vrsto let opozarjamo in odpiramo vprašanja trajanja sodniškega mandata, odpiramo vprašanja vezana na odgovornost v sodstvu. Opozarjamo tudi na izrazito solidarnost, ko se posamezniki v sodstvu medsebojno ščitijo. Stečajni sodniki tako ščitijo upravitelje, sodna uprava ščiti svoje sodnike, nadrejeno sodišče pokriva napake podrejenega sodišča, na koncu pa sodni svet se odziva na vse skupaj izjemno mlačno ali pa sploh ne, ne odziva se na eklatantne pojave, nespoštovanja temeljnih pravnih načel in kršenja človekovih pravic.Nihče tudi ne prizna zavlačevanja postopkov, obenem pa se vse nadzorstvene pritožbe avtomatično zavrnejo kot neutemeljene, ne glede na prekoračitve zakonskih in drugih razumnih rokov. Naslednja stvar na katero tudi že vrsto let opozarjamo in je pravzaprav ključna, je to, da opozarjamo na politično nastavljene ljudi na najvišjih funkcijah v pravosodju in na ljudi, ki so na svoje položaje prišli kljub temu, da so že njihova imenovanja zaradi spornih dejanj v preteklosti sprožala in še vedno sprožajo številne pomisleke in dvome v njihovo delo na tako občutljivih funkcijah kot sta funkciji generalnega državnega tožilca in predsednika vrhovnega sodišča.Takšna imenovanja nedvomno predstavljajo velik problem za neodvisnost sodstva, predvsem pa za pošteno in pravično sojenje, ki mora biti osnovna intenca pravosodja, če želi slediti iskanju resnice in iskanju pravice. Pri nas pa se zdi, da ima pred pravico, pred resnico in celo pred dejstvi prednost, politična motiviranost postopkov in zrežirani procesi, kot se je to zgodilo recimo v primeru Patrija. Primer, ki bo nedvomno še za dolgo zaposlil pravnike, tako v Sloveniji kot tudi v tujini, na to kaže tudi razdvojenost, ne samo ljudi, ampak celo pravne stroke, ki opozarja na posledice takšne razsodbe, kjer ni bilo nedvoumnih dokazov, ki bi pričali o tem, da je bilo kaznivo dejanje v resnici storjeno. Sodstvo mora operirati na podlagi dokazov, trdnih in neomajnih. Prepričana sem, da bo ta primer romal na evropsko sodišče, kjer se bo nedvomno izkazalo, da ta razsodba na prvi stopnji predstavlja največjo sramoto za slovensko pravosodje v celotnem obdobju samostojne Slovenije. Le v kateri evropski državi bi takšen primer s takšnimi dokazi, ki jih ni, s takšno obtožnico sploh prišel do sodišča, kaj šele do takšne obsodbe. Morda bo pravnomočnost razglašena pred naslednjimi državnozborskimi volitvami, kot je bila praska sprožanja afer v zvezi z SDS tudi do sedaj. Vsi si želimo pravno državo, sodstvo, ki bo učinkovito in pošteno razsojalo vendar vedno, ko v Slovenski demokratski stranki pokažemo na neučinkovitost in na anomalije znotraj pravosodnega sistema naletimo na očitke, da se vtikamo v neodvisno sodno vejo oblasti.V razpravi na Odboru za pravosodje je bilo skozi različna mnenja predstavnikov pravosodja jasno, da sodstvo pa tudi tožilstvo nista sposobni samorefleksije. Ob enem pa se je tudi pokazalo, da ne preneseta nobene kritike in vsako pripombo, pa naj si bo ta še tako dobronamerna jemljejo kot napad na neodvisnost sodne veje oblasti.Kolega Gorenak je tako v imenu predlagatelja kot že zadnjič na Odboru za pravosodje predstavil natančno sliko stanja v pravosodju, še posebej v delu, ko je nanizal podatke o tem koliko sodnikov in tožilcev ima Slovenija v primerjavi z nekaterimi drugimi članicami Evropske unije. Podatki kažejo, da tudi po trikrat več na sto tisoč prebivalcev vendar pa je njihova učinkovitost bistveno manjša, odgovornosti, ko bi morali odgovarjati s sankcijami za storjene napake pa skoraj da ni.Število sankcij, izrečenih zoper sodnikov v letu 2006 kaže, da je Nemčija izvršila enainpetdeset sankcij, Avstrija šestindvajset, Slovenija pa eno samo sankcijo zoper napake sodnikov. To nam najverjetneje ne pove, da so slovenski sodniki nezmotljivi ter skoraj nad človeško učinkoviti. Najverjetneje pa nam pove, da ni nobenega občutka za sprejemanje odgovornosti, predvsem pa da se med seboj sodniki ščitijo na kar kaže tudi praksa.V Slovenski demokratski stranki zahtevamo sodstvo, ki bo učinkovito in pravično za vse ter bo politično nepristransko, predvsem pa takšno sodstvo, ki bo odgovarjalo za storjene napake.Generalni državni tožilec, gospod Zvonko Fišer je nekaj časa nazaj v Odmevih dejal, da tožilstvo in on kot predstojnik ne bi smeli imeti na sebi bremena odgovornosti. In seveda se tukaj upravičeno vprašamo ali je potemtakem sodstvo izvzeto iz vsakršne odgovornosti? Tudi sodstvo se ne more in se ne sme izogibati zakonsko določeni odgovornosti in nadzoru. Vsaka veja oblasti ima nadzor, zakonodajna s strani volivcev kar se seveda pokaže potem na vsakokratnih volitvah, izvršilna ima nadzor s strani parlamenta, edino pri sodni veji se zdi, kot da se od nje ne sme terjati odgovornosti. Zavračajo celo koncept objektivne odgovornosti, ki se v tujini, v primerih kot je bilo na primer izginotje Hilde Tovšak jemlje kot nekaj samoumevnega. Ni nobenih razprav o tem, točno se je kaj mora nekdo storiti.Primer Hilde Tovšak, primer Balkanskega bojevnika, nešteto primerov, kjer so tisti, ki so zahtevali pravico na koncu ostali brez pravnega in človeškega zadoščenja, tisti, ki pa so storili kaznivo dejanje pa so ostali nekaznovani ali pa je primer zastaral, nekateri so celo dobili nagrado, se pravi visoke odškodnine. Vse to kaže na neučinkovitost, na nesposobnost pa tudi na skorumpiranost slovenskega pravosodja.Ta država obsoja ljudi celo brez dokazov, tiste, ki pa so pokradli naše skupno premoženje, ki so pripeljali na račun lastnega pohlepa banke do skorajšnjega zloma pa ostajajo na prostosti in proti odgovornim za takšna dejanja, za takšno stanje se ne vodi nikakršnega postopka. Celo več, Janez Janša je bil obsojen na prvi stopnji nad ve leti brez dokazov. Medtem ko imamo na primer na drugi strani primer recimo gospoda Mitje Ribičiča in genocidnih povojnih pobojev kjer je znan čas in tudi način, pa se nič ne zgodi. In zato se v tem Državnem zboru sprašujemo o odgovornosti slovenskega pravosodja. Primer Hilde Tovšak že lahko to potrdi. Ko se je zgodilo izginotje Tovšakove bi morala takoj in nemudoma odstopiti tako predsednik Vrhovnega sodišča gospod Masleša kot generalni tožilec gospod Fišer. Vendar sta se namesto tega po medijih in v javnosti obnašala arogantno do vseh, ki so se drznili kaj takšnega izreči na glas. Moram priznati, da sem tudi od ministra za pravosodje pričakovala bolj pogumen odziv, predvsem pa poziv k odstopu. V kolikor na njegovo zahtevo ne bi generalni državni tožilec in predsednik Vrhovnega sodišča odstopila pa bi, po mojem mnenju, moral svoj odstop nemudoma minister ponuditi sam. Ne zato, ker ne dela svojega dela dobro, ne zato, ampak s tem bi dal vedeti, da se v tej državi vendarle sprejema odgovornost za storjene napake in upanje v to, da Slovenija postane nekoč pravična država bi postalo večje. Pa se ni nič zgodilo. Vsi so si raje s podpisom medsebojne zaveze pred dvema ali tremi dnevi, ki naj bi izboljšala stanje v pravosodju lepo umili roke, v resnici pa bo vse ostalo po starem in spremenilo se ne bo nič. Ampak predstava za javnost je bila vendarle narejena.V pravosodju se dogajajo tudi zgodbe, ki zaradi političnega vpliva očitno ne bodo nikoli sprocesirane. Naj ponovno omenim primer gospe Simone Dimic. Zadeva še vedno ni pripeljana do konca, pa je kar nekaj dokazov v igri. Primer gospe Katarine Kresal, nekdanje notranje ministrice. Sklenila je koruptivni posel v zadevi Nacionalni preiskovalni urad, vendar je gospa izvzeta iz vseh postopkov, čeprav je ona podpisala pogodbo. Morda zato, ker ima vpliv v pravosodju.Pa tudi nedavni primer gospoda Viranta, korupcija v primeru letalskih kart, nič se ni zgodilo. Gospod Virant je privarčeval celih 7.000 evrov, ampak na račun lastnega žepa, da ne bo pomote. Vendar v tem primeru ni bilo še nič sprocesiranega. Pa da ne omenjam tudi gospoda Jankovića, kjer še vedno stojijo seveda vse stvari, vse zadeve, nič ni sprocesirano, ampak on je še vedno veliki župan Ljubljane. Imamo pa tudi zgodbe, ki se v pravosodju vlečejo nenormalno dolgo, kjer so zaradi tega uničene družine, pa na koncu zato nihče ne odgovarja. Že večkrat sem omenila zgodbo gospoda Fojkarja, pa se mi zdi prav, da jo še enkrat, kajti prav ta zgodba potrjuje, da pri nas pravna država še zdaleč ne funkcionira. Zaradi dolgotrajnega kazenskega postopka je bil gospod stigmatiziran, njegovo zdravstveno stanje slabo, vendar kljub spornemu načinu dela državne tožilke le-ta ni sprejela odgovornosti za storjene procesne napake. Tožilka je namreč z vlaganjem obtožb in pritožb zoper oprostilne sodbe ravnala nestrokovno, nesmotrno in najverjetneje celo nezakonito, na kar je v oprostilni sodbi opozoril tudi okrožni sodnik.Soočamo se s primeri stečajnih postopkov, ki kažejo na sprego med stečajnimi upravitelji in sodniki. Spomnimo se tudi dveh primerov vezanih na nepravilnosti v stečajnih postopkih. Stečajni postopek Sicure je vodilo Okrožno sodišče v Ljubljani. Stečajni upravitelj je bil Brane Gorše, ki je bil nedavno obsojen na štiri leta zapora. Zanimivo pa je, da sodnici, ki je postopek vodila niso zadostovali dokazi, ki so jih upniki navajali v svojih pritožbah. Goršetu je odmerila šestkrat previsoko nagrado. Upniki so s svojimi pritožbami razveljavili 16 njenih sklepov, vendar zoper njo ne bo nobenega postopka.Poglejmo stečajni postopek Videm-Krško. Tam je bilo upravitelju Branku Ogorevc izplačanih 346 tisoč evrov. Pred tem še 117 tisoč evrov. Sodnik je pri tem pozabil na dejstvo, da je upravitelj Ogorevc že dobil akontacijo in sicer v višini 137 tisoč evrov. To je kasneje ugotovilo Višje sodišče v Ljubljani, vendar tukaj se ne da kljub vsem dejstvom, dokazom nič več storiti. Denar je bil izplačan. Upniki so prikrajšani, ampak sankcij ni nobenih, odgovornosti pa tudi ne. In še nekaj primerov nepravilnosti na področju pravosodja. Spomnimo se primera sodnika Antona Šubica, ki je šel med odvetnike in 9 mesecev ni napisal sodbe v zadevi Elan, tako da je zadeva posledično potem lahko zastarala.Naslednji primer. Sodnik Janko Keček je bil tudi predsednik okrajnega sodišča, ki je primer obravnaval je zadevo suma storitve kaznivega dejanja grožnje predsedniku vlade takratnemu Janezu Janši zavlačeval tako dolgo, da je postopek zoper policista Gomilška zastaral, pa je šlo za ugotovljen kraj, za ugotovljen čas in tudi način. Sodnik je potreboval najprej tri leta, da ni storil ničesar, nato pa skoraj dve leti, da je o tem obvestil stranke v postopku. Epilog je bil naslednji. Zadeva je zastarala, sodnik ni odgovarjal, nasprotno bil je ta sodnik celo nagrajen. Na začetku leta 2010 pol leta po zastaranju zadeve ga je takratni pravosodni minister in vidni član LDS Aleš Zalar spet imenoval za predsednika Okrajnega sodišča v Ormožu, vrhovno sodišče pa ga je nagradilo z medaljo za življenjsko delo, ker od leta 1981 …/nerazumljivo./.. uspešno vodi sodišča in spada med nadvse uspešne sodnike. Policista Gomilška pa je takratna ministrica za notranje zadeve in predsednica LDS Katarina Kresal spet zaposlila. Čisto nekaj drugega se je dogajalo v primeru Josipa Zagajskega, ko je takrat grozil predsedniku vlade Borutu Pahorju.Poglejmo si še kakšen primer dvojnih meril glede uvedbe disciplinskih postopkov v tožilskih vrstah. Aleksandra Štiblar, državna tožilka je v primeru koroške deklice javno spregovorila o domnevnih nepravilnostih tožilstva v omenjenem primeru. Generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer se je zato odločil sprožiti disciplinski postopek zoper njo. Tožilka Štiblerjeva je pred disciplinsko komisijo Vrhovnega državnega tožilstva poskušala zavreči vse očitke iz predloga, ker ji je bilo očitano, da je kršila ugled in dostojanstvo svoje službe, ker je zbudila sum, da ni bilo storjeno vse kot bi moralo biti. Na zadnje je sedaj že nekdanja državna tožilka gospa Aleksandra Štiblar zaradi tega dogajanja zapustila tožilske vrste. Primer, ki bo dejstvo, da se generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer ni odločil tako hitro in odločno ukrepal v primeru vodje specializiranega državnega tožilstva gospoda Furlana, vsekakor vzbuja ravno tako sum dvojnih meril. Vse to so metode, ki pritičejo nekemu zanimivemu načinu delovanja. Svoje ščitimo dokler pridno molčijo in ubogajo, ko pa se kdo odloči, da na glas spregovori o nepravilnostih ali pove, da je cesar nag je to osebo potrebno takoj onemogočiti diskreditirati in po možnosti tudi preganjati.
 
Iusticia- simbol pravice naj bi bila praviloma slepa. V eni roki naj bi nosila tehtnico, kjer naj bi se tehtali argumenti tožnika in zagovornika. V drugi pa dvorezni meč, ki simbolizira razum in pravico ter ga lahko vihti za ali proti katerikoli strani. Njena slepota pa predstavlja nepristranskost in objektivnost. Pa se pri nas v resnici držimo vseh teh načel? Žal se vidi, da smo tudi na podlagi vseh prej naštetih primerov nedopustnih praks v pravosodju daleč stran od vsebine, ki jo predstavlja prej omenjeni simbol pravice. In vprašanje je na kakšen način bomo povrnili zaupanje ljudi tako v sodstvo, kot v institucije pravne države. Z obsodbami brez dokazov, še posebej, ko manjkajo tudi posrednik, kot je dejal v včerajšnjih Pogledih Slovenije odvetnik Čeferin, ko je komentiral zaključno sodbo v primeru Patria, najverjetneje ne. S takšnimi sodbami, ko puščamo dvom v korektnost postopka in politično nepristranskost ter neodvisnost, upravičeno izzovemo burne odzive ljudi in jih znova delimo. Tudi zaradi takšnih sodb se znižuje ugled pravosodja in zaupanja vanj in prav nič čudnega ni, da rezultati ankete Episcentra o stanju o pravosodju kažejo na to, da je kar 72 % ljudi z delovanjem pravosodja nezadovoljnih.V Slovenski demokratski stranki že vrsto let opozarjamo na vse te naštete nepravilnosti in anomalije znotraj pravosodja. Upali smo tudi, da se bodo reforme pravosodja zgodile že leto dni nazaj. Takrat očitno ni bil dovolj ugoden trenutek oziroma se je na ugoden trenutek čakalo. Slovenska država, če želi končno postati zares pravična, pravna in socialna kot je zapisano tudi v Ustavi, potrebuje zavezo, vendar ne takšno, na takšen način, ko se še vedno ne ve, kdo pije, kdo plača. Ampak zavezo, v kateri bo jasno, da mora tudi sodstvo seveda ob spoštovanju svoje neodvisnost sprejemati odgovornost za svoje delo in svoje napake ter ne jemati vsake kritike kot napad na neodvisnost sodstva. Hvala.