Eva Irgl: Slovenska politika naj se končno poenoti in obsodi vse totalitarne in avtoritarne režime
sreda, 15. 7. 2015Evropski parlament je 2. aprila 2009 ob upoštevanju splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah ter v preteklosti že sprejetih resolucij o demokraciji in spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. V njej je obsodil totalitarne režime in poudaril, da je treba ohranjati spomin na preteklost, ker brez resnice in spomina ne more biti sprave. Hkrati pa odločno in jasno obsoja vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi. Žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom pa izraža sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje.
25 let po razpadu komunističnih diktatur v srednji in vzhodni Evropi, se v nekaterih državah članicah še vedno neupravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike in za znanstvene raziskave in nič drugače ni pri nas v Sloveniji. Evropski parlament zato poziva države članice naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanje tajne politične policije.Za okrepitev evropske zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni režimi je potrebno podpirati dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave. Vsem totalitarnim režimom, tudi komunizmu v Sloveniji oziroma nekdanji Jugoslaviji je bil skupen temelj sistemsko in načrtno kršenje človekovih pravic. Zato, da so prišli na oblast in zato, da so se na oblasti ohranili. Za namen prevzema oblasti so uporabljali tajne oborožene enote, pri nas VOS, KNOJ, OZNO, UDBO, SDV. Praksa tajnih služb za ohranitev oblasti in boj proti notranjemu sovražniku pa se je v totalitarnih režimih ohranila vse do njihovega konca. V preambuli temeljne ustavne listine v samostojnosti, neodvisnosti Republike Slovenije je bilo tako ugotovljeno dejstvo, da tedanja SFRJ ni delovala kot pravno urejena država in so se v njej hudo kršile človekove pravice. V SFRJ je oblast imela komunistična partija, ki je po vseh mednarodno političnih in strokovnih kriterijih ter številu žrtev, ki jih je komunizem pustil s svojim delovanjem postavljena v kategorijo totalitarizma. Tako kot nacionalsocializem in fašizem. Resolucija evropskega parlamenta je še posebej pomembna za Slovenijo, saj naša država trpela pod vsemi tremi totalitarizmi. Slovenija je bila torej del integracije SFRJ, ki je razpadala in razpadala v krvavih vojnah za katero so bili značilni množični vojni in povojni zločini, ki so se lahko zgodili v nekdanjem sistemu oziroma režimu predvsem zato, ker je bilo kršenje človekovih pravic za dosego ideoloških ciljev nekaj samoumevnega, politično opravičljivega in način oziroma sredstvo za ohranjanje totalitarnega režima. V Slovenski demokratski stranki menimo, da je ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne in ob 20. obletnici genocida v Srebrenici sedaj skrajni čas, da se slovenska politika končno poenoti in obsodi vse totalitarne in avtoritarne režime. Resolucija spoštovane kolegice in kolegi namreč ne prinaša nič drugega kot spoštovanje osnovnih civilizacijskih norm. Spoštovanje do žrtev in spomin na našo tragično skupno preteklost. Več pa bom kot predlagateljica točke pojasnila potem v razpravi, ko se končajo stališča poslanskih skupin. Hvala.
Poslanka Eva Irgl je v razpravi kot predlagateljica povedala tudi naslednje:EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Sedaj smo slišali stališča vseh poslanskih skupin in moram reči, da se prav ničemer ne spreminjajo od tega, kar smo poslušali na Odboru za pravosodje in dan prej na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Celo več, morda je v nekaterih razpravah oziroma v nekaterih stališčih bilo zaznati celo kanček več sovražnega govora ali pa sovražne nastrojenosti do resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih. Ampak najprej naj pojasnim zakaj smo sev Slovenski demokratski stranki odločili, da ponovno v Državni zbor vložimo resolucijo Evropskega parlamenta. Ne iz razlogov, ki so jih tukaj naštevali poslanci koalicije, ne iz teh razlogov. Niti najmanj pa ne iz razlogov lustracije, lustracijskih elementov, ampak o tem bom rekla več kasneje. Smo pa to resolucijo ponovno vložili v Državni zbor zaradi tega, ker menimo, da je ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne in ob 20. obletnici genocida v Srebrenici sedaj pa res skrajen čas, da storimo ta enoten zlasti pa zrel, res zrel korak, civilizacijski korak da vsi skupaj obsodimo vse tri totalitarizme in avtoritarne režime, ki so grobo kršili človekove pravice in temeljne svoboščine. In ravno Slovenija je tista država, kjer smo trpeli pod vsemi tremi totalitarizmi, pod fašizmom pod nacionalsocializmom in komunizmom zato bi bilo prav, da bi enkrat si pogledali v oči in iskreno rekli, res je, zakaj ne bi storili tega koraka, zakaj ne podpreti resolucije evropskega parlamenta, ki so jo mimogrede podprli prav vsi slovenski evropski poslanci v evropskem parlamentu. Ampak takrat so tako ravnali – zlasti tisti iz levice – zaradi tega, ker jih je budno spremljala evropska javnost. In seveda bi bilo precej čudno, če bi nasprotovali takšni resoluciji, ki ima en sam namen – potrditi osnovne civilizacijske norme. Čudno bi jih gledali. Ampak, ko so ti ljudje prišli domov, je ena izmed poslank evropskega parlamenta takrat, ki je glasovala za to resolucijo, potem v domačem varnem okolju s podporo večinskih medijev, dejala, da je ta resolucija navadno skropucalo. Toliko o integriteti, toliko o zavesti o kateri govorite.
Se pravi, Slovenska demokratska stranka je resolucijo vložila izključno z enim namenom, da se slovenska politika končno poenoti pri teh vprašanjih. Res je, prvič smo resolucijo Evropskega parlamenta v Državni zbor vložili v mesecu oktobru leta 2009, to je približno mislim da šest mesecev, pol leta po tistem, ko je bila resolucija sprejeta v evropskem parlamentu. In moram priznati, da sem takrat pa tudi danes, morda danes še toliko bolj, res naivno pričakovala, da pa je trenutek dovolj zrel, da bo resolucija dobila podporo, pa je ni. Resolucija ni dobila podpore, koalicija se je odločila, da bo glasovala proti. Še več, namesto te resolucije je na nek način podtaknila deklaracijo, ki uvaja zelo selektiven pristop do obsodbe totalitarizmov. In tisto, kar je najbolj ključno, v deklaraciji ni obsodbe totalitarizma, kar pa je ravno nasprotni namen, ki ga ima resolucija Evropskega parlamenta. In seveda, zato pravim, da je bila ta deklaracija preprosto podtaknjena, tako kot že ničkolikokrat, ko gre za takšne teme. Namesto, da bi si zopet, bom rekla, pogledali v oči in končno rekli, če je bil zločin narejen, potem ga je treba obsoditi. In, če je se vse to dogajalo v nekdanji skupni državi, potem je potrebno to obsoditi.
Kasneje bomo mogoče šli še bolj v detajle kaj je komunizem kot takšen bil in da je bil absolutno tudi v Sloveniji oziroma v bivši Jugoslaviji totalitaren.
Že zadnjič sem ob predstavitvi stališča poslanske skupine glede povojne morije povedala, da mora biti država sposobna enotno obsoditi bolečo zgodovinsko izkušnjo, da moramo kot zreli politiki, zlasti tisti, ki ste na novo v tem Državnem zboru, kjer se od vas resnično pričakuje, da bo nek drug pogled na neke določene zadeve, zlasti pa na tiste, ki so obče civilizacijske, da boste vedeli, če gre za neko normo, ki bi morala biti vsem nam skupna, ki predstavlja evropske in civilizacijske vrednote, pa še kakšne druge, da boste pač ravnali drugače, kot so ravnali vaši predhodniki. Ampak ne ravnate čisto nič drugače, ampak to je še huje. Prodajate se pa za nekaj, kar v resnici niste. V ta parlament ste prišli s tezo po višjih etičnih moralnih standardih, kar vključuje tudi spoštovanje človekovih pravic, spoštovanje človeškega dostojanstva in tudi spoštovanje oziroma odnos do osnovnih civilizacijskih norm. Pod to tezo ste prišli v Državni zbor. Danes boste pa ravno sami sebe zanikali, proti glasovali, proti tem lastnim vašim tezam, ki jih imate v resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih. Skratka, slovenska država, zlasti pa vseh nas 90 poslancev, ki sedimo tukaj bi morali biti že enkrat sposobni obsoditi komunistični režim in povojno revolucijo, tako kot je storil to tudi Evropski parlament. Kot že rečeno z vsemi slovenskimi evropskimi poslanci. In to bi morali obsoditi vsi predstavniki ljudstva v okviru pač nekih ustavnih pristojnosti. To je v okviru kateregakoli formalnega akta in seveda resolucija Evropskega parlamenta, spoštovane kolegice in kolegi, se zdi kot najbolj priročna za takšno stvar. In ni v ničemer sporna. Ni v ničemer sporna. V Evropskem parlamentu so zanjo glasovali poslanci predstavniki Alde, če se ne motim Stranka modernega centra sodi ravno pod njihovo okrilje v Evropskem parlamentu, pa še kakšna druga stranka, ki bo danes tudi glasovala proti tej resoluciji. In kolikor jaz vem so tam celo zelo goreče, zelo goreče potrjevali to resolucijo v Alde. Ampak danes ste proti. Verjetno boste morali komu kaj pojasniti tudi na evropskem parketu.
Ampak, zakaj ne podpremo resolucije Evropskega parlamenta enotno? Zakaj? Zaradi tega, ker za slovensko politiko na nek način velja in to se danes vidi, ne samo danes, ampak to je simptomatično vedenje pač politiko v Sloveniji, namreč, za slovensko politiko nekako velja, da desnica obsoja vse totalitarne režime, vse totalitarne režime in tudi pravi, da je treba pokopati vse mrtve, ne glede na to, v kateri strani je življenje pripadalo, ne glede na to. Levica ali pa večina politikov s strani levice in to ne govorim na pamet, ampak to govorijo vaše besede tudi danes izza zagovornice, verjetno še v razpravi v nadaljevanju pa že v mnogih razpravah prej, pa obsoja fašizem in nacizem, kar je seveda prav, ampak ko govorimo pa o komunizmu, te obsodbe ni. Te obsodbe ni in ko govorimo o žrtvah komunizma, se jih navadno samo relativizira.
Ampak, spoštovane kolegice in kolegi, zločinov zoper človečnost, kršitev človekovih pravic pač ni mogoče razlikovati glede na to, v imenu katerega totalitarizma so bile storjene. Obsodba mora biti jasna in ne kakorkoli diskriminatorna. Odsotnost takšne obsodbe pa lahko pomeni le eno. Pomeni, da vam je figo mar za človekove pravice v resnici. Čeprav res je, besede govorijo svoje, dejanje pa spet nekaj drugega, ampak to, ta odsotnost obsodbe lahko pomeni le tiho odobravanje zločinov in kršitev človekovih pravic, kar pa je najnevarnejša okoliščina. To pa res, najnevarnejša okoliščina. To pravijo tudi sociologi – da se kakršnakoli oblika totalitarizma ponovno ponovi. Če tega ne obsodiš, ob pravem času, potem se vrne kot bumerang nazaj in seveda ni bilo treba dolgo čakati za nekatere primere. Zgodili so se ne tako dolgo nazaj, 20 let nazaj v Srebrenici.
Dejstvo je torej, da Državni zbor do zdaj še nikoli ni bil sposoben enotno z nekim formalnim aktom obsoditi vseh treh totalitarizmov, pa se lahko sklicujete na deklaracije, ki so bile tukaj sprejete, pa na ne vem kakšne zakone, pa na ne vem kaj, to ne odtehta tega, da ne podprete takšne resolucije. Ne more odtehtati. Tukaj gre samo za iskren odnos do tega, ali meniš in čutiš, da je prav, da obsodiš zločin ali pa preprosto nekoga in sistem ščitiš. Zakaj? Si boste znali sami odgovoriti, ampak privilegiji mnogih lahko govorijo tudi to zgodbo, pa ne vaših, ne govorim zdaj o vas, ampak o sistemu, ki ga pogledamo širše. Zato ni nikoli obsodbe teh zločinov. In z deklaracijo tega ne morete storiti.
V Slovenski demokratski stranki torej predlagamo, da Državni zbor podpre prizadevanja Evropskega parlamenta po obsodbi vseh treh totalitarizmov. Jaz osebno sem verjela, da bo z drugačno sestavo to možno doseči, da je vendarle nastopil ta zrel korak, da to vsi skupaj storimo, pa sem se zmotila. Ampak, mogoče bomo imeli v prihodnje še kakšno možnost, da to vsi skupaj popravimo.Zdaj pa mi dovolite, glede na to, da skorajda ni bilo govora, razen s strani nekaterih posameznikov do zdaj o sami vsebini resolucije, da preberem tiste ključne točke resolucije, ki jih koalicijske stranke in Zavezništvo Alenke Bratušek in Združena levica ne podpirajo.Zakaj poslanci Evropskega parlamenta menijo, da je bilo treba sprejeti resolucijo. Ker so jo pač sprejeli in sprejeli so jo vaši politični prijatelji, sopotniki iz strank, ki ji vi pripadate, mi pripadamo tudi na evropskem nivoju. Skratka, poslanci Evropskega parlamenta menijo, da je bilo treba sprejeti resolucijo zaradi tega, ker noben politični organ ali politična stranka nima izključne pravice do razlage zgodovine, in ker ti organi in stranke ne morejo trditi da so objektivni. Temu vi nasprotujete, temu vi nasprotujete. Govorite sicer, da politika ne more in ne sme razlagati zgodovine, ampak temu preprosto nasprotujete. Hvala, gospod Battelli. Temu torej poslanci koalicije nasprotujete. Če ima kdo kakšen odgovor na to, potem naj mi ga poda v nadaljevanju, ampak dvomim, dvomim.Naprej. Ker je osrednji cilj procesa evropskega združevanja zagotoviti, da se spoštujejo temeljne pravice in načela pravne države. Vi ste proti temu, jaz tudi vem zakaj ste proti. Jaz tudi vem, zakaj ste proti – ker se to vidi na različnih nivojih delovanja, zlasti pa v sodstvu, ker imamo problem s pravno državo in vladavino prava, ampak vi ste pač proti. Potem, ker je treba ohraniti spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominov. Vi ste proti temu. Verjetno vas moti obsodba storilcev, mogoče ali pa to, da sprava se lahko začne ali pa lahko do nje pridemo le, če temelji na resnici in spominu in ne na neki enoznačni zgodbi, ki se je leta in leta govorila v javnosti. Ker se v drugih stvareh pač ni smelo govoriti, ker smo pač živeli v enopartijski sistemu, to je dejstvo. To je dejstvo. In, če je enopartijski sistem, kjer je bila ena sama stranka, ki je seveda vse nadzirala samo zato, da je obdržala lastno oblast in privilegije, potem je verjetno to bil nedemokratičen sistem, verjetno je bil totalitaren sistem, totalitaren sistem. Potem pa smo nekako prišli res v demokratični sistem, ampak bolj navidezen demokratičen sistem, žal to je vidno danes, to je vidno danes. Navidezna demokracija se temu reče, navidezna demokracija. Res smo prišli iz enopartijskega, enostrankarskega sistema v večstrankarskega, ampak to je bilo pa skoraj, da vse. Zelo, zelo dobro razvito strankarsko življenje imamo, vsako leto vznikne neka nova stranka tako, da to je mogoče celo v nekem momentu dobrodošlo, največkrat pa ne, ker povzroča probleme in težave in zato tudi v gospodarskem smislu smo, kjer smo. Smo kjer smo, ker se večina levih politikov ukvarja izključno sami s sabo ali pa z mandatom Janeza Janše.
Naslednje. Ker je bilo totalitarnih in avtoritarnih režimih 20. stoletja v Evropi pregnanih, zaprtih, mučenih in ubitih na milijone žrtev. Vi ste s tem ne strinjate. Mogoče zaradi tega, ker smatrate, da ima Evropa neko svojo zgodovino in svoj vrednostni sistem. Na drugi strani pa Slovenija očitno svojo zgodovino in svoj res edinstven vrednostni sistem, ampak to govorim o politikih, ne o ljudeh. Ti že vedo, kaj je pravičen prav in pošten vrednostni sistem, govorim pa o politiki. In se bo treba malce v tem smislu zazreti tudi vase.
Naprej. Ker je bilo v totalitarnih in avtoritarnih režimih 20. stoletja v Evropi pregnanih, zaprtih, mučenih in ubitih na milijone žrtev. Ker je bil nacizem glavna zgodovinska izkušnja zahodne Evrope in, ker so v srednje in vzhodnoevropskih državah izkusili tako komunizem kot nacizem, ker je treba spodbujati razumevanje za dvojno diktatorsko zapuščino teh držav. Zdaj, če ugibam kaj vas moti v tem stavku mogoče bom celo zadela, ker pač temu nasprotujete. In, če ugibam potem bi rekla, da ne morete razumeti dvojne diktatorske zapuščine teh držav. Ampak to je pač vaš osnovni problem, ta bistvo, ki prihaja iz vas, to je ključen problem, zato vi ne podpirate te resolucije, ker ne uspete priznati nekih osnovnih tudi zgodovinskih dejstev. Ker si ne uspete priznati, ker si že generacije ne uspejo tega priznati oziroma politične generacije, politične generacije. Ljudje marsikaj vedo, marsikaj povedo, kako pa je v politiki je pa seveda zadeva malce drugačna. Skratka ne se strinjati s tem, da je bil nacizem glavna zgodovinska izkušnja zahodne Evrope. Kaj bi vi želeli pravzaprav, da piše v tej resoluciji? Potem, ker Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino. Če ne bo priznala nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in, če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav v njihovih zločinih v prejšnjem stoletju, tudi temu nasprotujete. Na odboru oziroma na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti smo opravili razpravo o tej resoluciji in zelo zanimivo je bilo, da so vsi po vrsti zatrjevali, da te resolucije ne podpirajo. Tudi vlada je bila zelo močna v svojih argumentih, zakaj resolucije ne morejo podpreti, ampak, ko sem jih naravnost vprašala, kako bi ravnali s to resolucijo v Evropi, je bila pa tišina tudi na vladni strani. Ker tam je pač drugačna situacija, ker te tam spremljajo drugačni ljudje. Ker te tam spremljajo ljudje, ki so recimo podpisniki praške izjave. Smatram, da verjetno marsikdo še za to izjavo sploh slišal ni in to je problem. In resolucija, torej v tej točki K, natančno pravi, da je potrebno opraviti poglobljeno razpravo o tragičnih dogodkih, ki so se zgodili v Evropi in da je potreben skupen napor in skupen boj vseh nas, da se upremo totalitarnim in avtoritarnim režimom. Vi pa ne želite poglobljene razprave.
Jaz sem se, iskreno povem, naveličala poslušati vedno istih izgovorov in argumentov, da je potrebno govoriti o prihodnosti, da kaj govorimo stalno o preteklosti. Nihče ne govori stalno o preteklosti. Opozarjamo samo na ključne stvari, ki niso bile storjene takrat, ko je bil čas za to in sedaj se nam seveda vračajo kot bumerang nazaj, kar je povsem normalno. Če ne razjasniš stvari, jih ne pojasniš, se nekoč vrnejo in takrat je prepozno. In to se dogaja sedaj nam in se nam bo še v večji meri v prihodnje. Tudi jaz sem za to, da je vsem nam bolje in lepše v tej državi. Da mladi dobijo zaposlitev, da mladi imajo možnost, ker so izobraženi, da nekje ustvarjajo in pokažejo to svoje znanje.
Ampak žal, tukaj bom pa rekla, tudi zaradi tega, ker nismo stvari opravili takrat, ko je bil čas za to, imam danes takšne težave tudi na ekonomskem in gospodarskem področju. In lahko pogledamo širše in bomo videli, da so vzhodnoevropske države, ki so izšle iz komunizma, opravile takšno ali drugačno vrsto lustracije, ne bo se zgodilo, da boste videli na ulicah, v nekaterih mestih, nekaterih še, ampak po večini ne, kipe klavcev naroda, pri nas pa imamo take kipe in jih častimo in poveličujemo še vedno. In to je problem. Ta zavest, ki bi morala biti drugačna, ki bi morala biti resnično evropska zavest. Evropska zavest. Mi vsi skupaj smo se odločili, da bomo del evropskih narodov. In prav bi bilo, da bi to spoštovali ne samo državljanke in državljani, ker to delajo, ampak tudi politiki ali pa najprej politiki, ker politiki smo tisti, ki smo zgled, bi morali biti zgled ljudem tudi pri takšnih vprašanjih.
Naprej. Ker je z vidika žrtev vseeno kateri režim jih je iz kakršnegakoli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal. Tudi tega ne podpirate. Tukaj pa ne potrebujem niti nobenega argumenta, ker sam stavek pove vse. Zlasti pa povedo vse žrtve, ki so izkusile ta teror. In to pove več kot 600 prikritih morišč pri nas, v Sloveniji, ko je Slovenija dejansko prepredena s posmrtnimi ostanki ljudi.
Naprej. Zakaj je Evropski parlament sprejel to resolucijo? Zato, da izrazi spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi in se poklanja vsem, ki so se borili proti tiraniji in zatiranju. Tega vi ne podpirate. Ne podpirate borbe proti tiraniji in zatiranju.
Govorimo o beguncih, ki so velik problem in to vprašanje bo potrebno urediti, ampak potem pa ne podpreti tega, da se je treba pokloniti ljudem, ki so se borili proti tiraniji in zatiranju. In to brez, ampak to iskreno, da bi se poklonili, ne tako, da jih potem obenem še ideološko etiketiramo. Ampak iskreno, iz srca. Zato resolucija obnavlja svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi. To je stavek, ki ga zelo rad pove tudi dr. Brglez v svojih nagovorih. Torej, resolucija obnavlja svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi, ki temelji na vrednotah kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravica. To govori resolucija, ki je ne podpirate. Resolucija opozarja, da so se zadnji zločini proti človečnosti in dejanja genocida v Evropi dogajali še julija 1995, ter da je za boj proti nedemokratičnim, ksenofobičnim, avtoritarnim ali totalitarnim idejam in težnjam potrebna stalna budnost. Še posebej si je potrebno zapomniti zadnji dve besedi, stalna budnost. Zakaj? Zato, da se določene stvari ne ponovijo več ponovno, še enkrat. Zato je potrebna stalna budnost. In če je potrebna stalna budnost, to verjetno pomeni, da je potrebno o tem govoriti, tudi v parlamentu. Vendar vi stalno odmikate stran to razpravo, vas ne zanima, vam je nepomembna, kar je pa omalovažujoče. Omalovažujoče do vseh tistih, ki so pa vendarle izkusili trpljenje totalitarnih in avtoritarnih režimov. Resolucija poudarja, da je treba za okrepitev evropske zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni in nedemokratični režimi, podpirati dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave. Se pravi, to pomeni, da moramo, če ne drugega, o tem razpravljati poglobljeno, zlasti pa odpreti vse arhive, ne pa jih zapirati, tako kot smo to storili v lanskem letu z Zakonom o arhivskem gradivu, jih popolnoma odpreti in dati seveda možnost zgodovinarjem, publicistom, novinarjem, vsem tistim, ki se ukvarjajo s to polpreteklo zgodovino, da opravijo svoje delo natančno, v veri, da bodo poiskali resnico. To je ključno, v veri, da bodo poiskali resnico. Lahko jo poiščejo samo tako, da imajo na razpolago vse vire, ne samo nekaterih, ki so jih imeli do sedaj, ne samo tistih, ki jih mogoče obravnava gospod Pirjevec pa gospod Repe, ampak tudi kakšni drugi viri, ki so bili do sedaj skriti nekje in so še danes skriti, ker ste arhiv preprosto zaprli. Zakaj ste ga zaprli? Mogoče kasneje več v nadaljevanju. Potem resolucija obžaluje, da se dvajset let po razpadu komunističnih diktatur v srednji in vzhodni Evropi, v nekaterih državah članicah še vedno ne opravičeno omejuje dostop do dokumentov – to je to o čemer sem prej govorila – ki so pomembni za posameznike ali potrebni za znanstvene raziskave. Poziva vse države članice, naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov tajne politične policije. Se pravi tistih arhivov, ki jih je pri nas ostalo približno 20 %. 80 % arhivskega gradiva smo uničili. Kdo je dal navodilo, obvezno navodilo za to uničevanje arhivskega gradiva? To tudi piše, ampak tožilstvo se ne premakne, kljub temu, da sem sama vložila ovadbo na tožilstvo in pa na policijo glede kulturnega genocida, ki se je zgodil, ko se je uničilo 80 % arhivskega gradiva, v nekaterih delih arhiva celo več, celo 95 %. In tukaj lahko recimo na hitro naredim neko primerjavo. V Nemčiji recimo se je, ko se je razvedelo, da uničujejo arhivsko gradivo tajne politične policije, se pravi Stasija, na ulicah nemudoma zbralo več kot 100 tisoč ljudi. Veste zakaj? Zato, da bi preprečili to uničevanje, ker gre pač za zgodovino naroda in za kulturni genocid, ker ljudje imajo pravico vedeti, kaj se je v nekem obdobju dogajalo in če so bili to zločini jih je na podlagi arhivskega gradiva pač potrebno razbrati. In veste koliko arhivskega gradiva je bilo uničenega v Nemčiji? 5 %. Tajne politične policije.In to še ni vse, teh 5 % danes, z nami je Gauckov inštitut, delajo rekonstrukcijo teh koščkov arhivskega gradiva. Se pravi, dobesedno koščke lepijo skupaj, teh 5 %. Zato, ker se zavedajo, kako bistvenega pomena je to za narod. Pa ne samo za narod, tudi širše za vse nas, za celotno Evropo. Pri nas pa je vse nepomembno, vse brez veze, ampak to je en sam razlog zato, ker je potrebno ljudi ščititi in sistem, ki je se to povzročil, je potrebno ščititi zato, ker se mnogi še vedno napajajo ravno iz tega zločinskega sistema. To je pač ključni problem.Resolucija odločno in jasno obsoja vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi. Žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom pa izraža sočutje, razumevanje in priznanje za njihova trepljanja. Temu verjetno ni več kaj dodati.Bi pa mogoče za konec tega uvodnega dela kot predlagatelj spomnila samo še na nekaj, že prej sem opozorila ene besede iz resolucije pod točko 2, ki govorijo o zavezanosti miroljubni in uspešni Evropi. Dr. Brglez, predsednik Državnega zbora, je na temo vojnih zločinov, na temo zločinov zoper človečnost in kršitev človekovih pravic imel že kar nekaj govorov v tem Državnemu zboru, ampak to so bili govori namenjeni izključno zločinom, ki so se zgodili na tujih tleh. Ampak, da ne bo pomote, spoštovani gospod predsednik, hvala bogu, da ste te govore imeli, tako ste jih imeli na dan Spomina na Srebrenico, govor ste imeli na dan spomina na holokavst, na našo pobudo ste potem spregovorili o temu v Državnemu zboru ob spominu na Armenski genocid, mi smo vam hvaležni za to, da ste našo pobudo sprejeli in tukaj spregovorili. In, govorili ste ob dnevu spomina na vse totalitarne in avtoritarne režime, prav tako na našo pobudo. In tukaj vse priznanje vam, zaradi tega, ker ste naredili en pomemben korak, ki ga pa drugi predsedniki Državnega zbora niso zmogli. Takrat smo prvič, ob 23. avgustu, dnevu, ki ga je prav ta resolucija postavila za dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov prvič spregovorili v Državnem zboru.
Vendar pa, lahko ste omenili v teh govorih tudi kakšen dogodek, ki se je zgodil v slovenski zgodovini, v moriji po letu 1945, ampak nismo pa zaslišali obsodbe, jasne obsodbe, se opravi obsodbe komunističnega režima in nismo slišali obsodbe povojne revolucije, zlasti pa se ta Državni zbor nikoli ni poklonil žrtvam slovenske morije z minuto molka.Vendar pa je treba še nekaj poudariti; v vseh teh govorih, ki jih je pred nami imel predsednik Državnega zbora, zlasti o zločinih, ki so se zgodili zoper človečnost v tujini, se je predsednik Državnega zbora skliceval prav na resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. Torej, skliceval se je na resolucijo, ki pa je Stranka modernega centra, da ne omenjam drugih, ker je nepomembno, bolj je pomembno da Stranka modernega centra, ki je največja to ve. Kljub temu, da ji dr. Brglez pripada ne podpira. Ampak kljub temu je dr. Brglez v enem izmed govorov zapisal, da moramo zlasti z našim delovanjem in obnašanjem izraziti spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov. Se pravi, z obnašanjem in delovanjem. To pa najverjetneje, spoštovani gospod predsednik, ne pomeni, da se krčevito upiramo, da bi podprli resolucijo Evropskega parlamenta oziroma, kot je rekla ena izmed vaših poslank na seji Komisije za človekove pravice, da preprosto ne podpira ne resolucije kot take, ampak tudi vsebine resolucije ne podpira. Kako lahko ne podpiraš vsebine takšne resolucije? Torej, zavest, da se je zgodilo nekaj strašnega, je zelo močna, ko govorimo o zločinih, ki so se zgodili v tujini. Ko pa govorimo o zločinih, ki so se zgodili pri nas, na slovenskih tleh, po II. svetovni vojni, potem pa je zavest pravzaprav nična, izbrisana, je ni. Hvala.