Eva Irgl: "Razkritje lokacije varne hiše je večplasten problem in ima dolgoročne posledice."
torek, 17. 12. 2013varne hiše, krizni centri in zatočišča za ženske in otroke, žrtve nasilja delujejo na tajnih lokacijah, saj je to nujen pogoj za zaščito najbolj ogroženih posameznic in posameznikov.
Tajnost lokacije je osnovni pogoj za zaščito tistih žensk in njihovih otrok, ki z drugimi oblikami pomoči, namenjenimi žrtvam nasilja, ne uspejo zagotoviti lastne varnosti.
Razkritje lokacije varne hiše je večplasten problem in ima dolgoročne posledice.
Razkritje lokacije varne hiše namreč pomeni, da je ogrožena varnost vseh uporabnic in njihovih otrok, ki v varni hiši bivajo ter vseh žensk, žrtev nasilja, ki bi umik v varno hišo potrebovale v prihodnje.
Objava lokacije varne hiše povzroči, da je varno hišo na isti lokaciji v prihodnje nemogoče uporabljati, saj ne more nuditi potrebne zaščite.
S tem nastane velika premoženjska in nepremoženjska škoda, pri čemer so materialni stroški nujne selitve varne hiše na drugo lokacijo ocenjeni na 130. 000 EUR, kar je 4 x več kot redna selitev (brez kriznega nameščanja žrtev ipd).
Med nematerialno škodo nedvomno sodi strah, povečan občutek ogroženosti, občutek nemoči zaradi nezmožnosti zaščite s strani države, stres ob ponovni selitvi in menjavi delovnega in šolskega okolja ter ostalo.
Z razkritjem lokacije varne hiše se prav tako v celoti onemogoči varno in kakovostno izvajanje programa, ki ga država in nevladne organizacije izvršujejo na podlagi verifikacije s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
To pomeni, da bi bil z razkritjem prizadet tudi splošen javni interes.
Tajnost lokacije je torej nujna za delovanje varnih hiš, kriznih centrov in zatočišč zaradi naslednjih razlogov:
– Ker država znotraj sistema ne more na drug način zagotoviti osnovnih pravic ženskam, ki so žrtve nasilja in zaradi ogroženosti ter zaščite lastne varnosti in življenja potrebujejo umik v varen prostor (na tajno lokacijo).
– Ker je umik ženske na tajno lokacijo v primerih nasilja v družini ob odločitvi ženske, da zapusti nasilnega partnerja, pogosto edina možnost, da povzročitelju nasilja prepreči nadaljnje izvajanje nasilja, manipuliranje in ogrožanje življenja in varnosti.
– Gre za začasno obliko pomoči, dokler niso zaključeni ostali postopki za zaščito žrtve nasilja (kazenski in civilni – dodelitev otrok, stiki, delitev premoženja).
– V kolikor se povzročitelj lahko dokoplje do informacije o lokaciji in z njo razpolaga, se povzročiteljem nasilja posreduje sporočilo, da lahko vplivajo na kvaliteto življenja partnerke tudi, če se ta umakne v varno hišo. Tako dobijo ponovno priložnost, da zlorabljajo svojo moč.
Država mora dati jasno sporočilo, da je objava tajne lokacije varne hiše nedopustna.
Dopuščanje tovrstne prakse brez sankcioniranja in ukrepanja države pomeni krčenje pravic žrtev nasilja do ustrezne zaščite v primerih, ko je zaščita žrtev nasilja znotraj sistema pomoči možna samo v okviru bivanja na tajni lokaciji.
Prav tako odpira vprašanje javnega interesa do absolutne zaščite tajnosti lokacije, kjer bivajo žrtve nasilja in vprašanje odgovornosti države pri uresničevanju posameznikovih pravic do varnosti in neogroženosti.
Ker s trenutno zakonodajo sankcioniranje izdaje tajnosti lokacije varne hiše ni opredeljeno, je pa za zagotavljanje varnosti žensk in otrok, ki prebivajo v varni hiši, nujno, me zanima, ali Ministrstvo za pravosodje razmišlja o rešitvi te problematike oziroma kakšno je vaše stališče kot pristojnega ministra, da se v Kazenskem zakoniku opredeli kot kaznivo dejanje in predvidijo sankcije za:
– zbiranje informacij, poizvedovanje, zasledovanje in ostala dejanja, s čimer bi lahko prišel do podatka o (tajni) lokaciji varne hiše, kriznega centra ali zatočišča,
– izdajo lokacije varne hiše/kriznega centra/zatočišča.
Prav tako me zanima vaše stališče glede predloga, da se pregon začne na predlog, saj se na ta način izognemo sankcioniranja tistih dejanj, ki za varnost žrtev nasilja nimajo konkretnih in dolgoročnih posledic.
