Eva Irgl: »Pravosodni sistem bi moral slediti resnici in iskanju pravice.«

Ko gre za procesiranje političnih primerov, tožilstvo ravna izjemno pristransko in neprofesionalno, zaradi česar ljudje ne morejo imeti zaupanja ne v tožilstvo, ne v pravosodje, kot celoto. Poslanke in poslanci SDS na današnji izredni seji Državnega zbora obravnavajo predlog sklepa v zvezi s stanjem na Vrhovnem državnem tožilstvu v zvezi s pregonom najhujših oblik gospodarsko finančnega kriminala in v zvezi z odkrivanjem osumljencev kaznivih dejanj nekdanje SDV. Predlog sklepa je v obravnavo zboru predložila skupina 26 poslank in poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom.

V razpravi je sodelovala poslanka SDS Eva Irgl.
V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.

EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci.

V Slovenski demokratski stranki zelo dosledno in že vrsto let opozarjamo na anomalije znotraj pravosodnega sistema. In zelo dosledno opozarjamo tudi na neučinkovito funkcioniranje oziroma delovanje tožilstva. Seveda tukaj moram biti natančna in ne smem biti krivična, zagotovo ne gre za tožilstvo v celoti, marsikateri tožilec svoje delo zelo dobro opravlja, zelo profesionalno, predvsem pa hitro in učinkovito. Torej, ni problem, ko govorimo o vprašanju delovanja tožilstva, v tožilstvu v celoti, ampak je ključen problem v tem, da ga žal vodi napačna oseba. Seveda ta napačna oseba ni zaradi svojih strokovnih referenc, te nedvomno ima. Ampak zaradi vprašanja integritete. Oseba oziroma dr. Zvonko Fišer, kot generalni državni tožilec, je v preteklosti kršil človekove pravice, sedaj pa je varuh zakonitosti in ne nazadnje lahko rečemo, da je tudi varuh človekovih pravic. In seveda je na mestu, če se vsi skupaj vprašamo, vsaj tisti, ki tukaj sedimo ali pa tisti, ki morda spremljajo preko televizije, ali je lahko takšna oseba, ki je v prejšnjem sistemu kršila človekove pravice, danes na čelu organa, ki preganja ali pa bi moral preganjati kriminalna dejanja različnih vrst? Tudi takšna, kjer pride do kršenja človekovih pravic.

Tukaj sedaj pridemo do problema, ki se mu reče politično nastavljeni ljudje. To so režimski ljudje za vse čase očitno in tudi za vse vloge, prilagodljivi in upogljivi, ko je to treba. In to ravno v primeru pravosodnega sistema, ki bi moral prvi delovati popolnoma neodvisno od politike, pri svojih odločitvah. Slediti bi moral izključno resnici in iskanju pravice. Če pa govorimo v primeru tožilstva pa bi tožilstvo moralo slediti izključno pravičnemu in neselektivnemu pregonu oseb, ki jih morda sumijo kaznivih dejanj. Bodisi na področju gospodarskega kriminala, bodisi na področju bančnega kriminala ali pa na področju kaznivih dejanj, vezanih na nedotakljivost človeškega življenja. Tukaj seveda govorim o vprašanjih vezanih na delovanje Službe državne varnosti, ki ni bila nekakšna humanitarna organizacija, ampak zločinska organizacija, kar je povedalo tudi že vrhovno sodišče v svoji odločbi leta 2002. In tukaj moram izreči obžalovanje, da koalicijske poslanske skupine ne premorejo tega koraka, da bi obsodile takšno delovanje. Tukaj ne gre za ideološka vprašanja ampak gre za vprašanja nedotakljivosti človeškega življenja, se pravi za vprašanja vezana na obče civilizacijske norme oziroma vrednote, znane že od Antigone naprej. Vsak civiliziran narod jih spoštuje. Prvo zlato in najpomembnejše pravilo.

Velik problem je, če se na takšne funkcije, kot je funkcija generalnega državnega tožilca ali pa funkcija predsednika Vrhovnega sodišča postavljeni ljudje, ki v javnosti zaradi spornih ravnanj v preteklosti, vezanih predvsem na vprašanja človekovih pravic, nosijo oziroma imajo številne pomisleke in dvome v to, da bodo lahko zaradi preteklih ravnanja na tako pomembnih funkcijah delali strokovno, pošteno, korektno, predvsem pa do vseh enako. Tako, kot jim veleva Ustava in kot jim velevajo zakoni, ne pa tako, kot jim recimo prišepetava neko politično ozadje, ki s svojimi škodljivimi ravnanji zaradi ohranjanja lastnih privilegijev še iz prejšnjega sistema, hromijo slovenski politični prostor in tudi preprečujejo normalen razvoj te države.
   
Moramo si nekaj priznati. Navkljub demokratični preobrazbi, ki se vendarle je zgodila iz enopartijskega sistema smo prišli v večstrankarskega, to se je zgodilo, ampak očitno pri nekaterih ljudeh zgolj navidezno. Modus operandu, modus vivendi, če želite, je ostal popolnoma enak. Mentaliteta vseh ljudi na teh vodstvenih položajih, predvsem v pravosodju na vodstvenih položajih, ostaja popolnoma enaka. Nespremenjena.

In kaj je tisti ključni impulz, ki žene te ljudi, da ostajajo na takšnih funkcijah in da nihče, tudi od koalicijskih poslancev, ne reče, glejte, to je pa resen problem? Takšni ljudje ostajajo na teh funkcijah zaradi oblasti za vsako ceno, če govorimo o politiki in na vodilnih funkcijah, če govorimo recimo o funkcijah v pravosodju pa tudi v gospodarstvu in še kje, tudi za vsako ceno ostati na teh funkcijah, to je ključna prioriteta teh ljudi. Ta je pomembnejša od resnice, pomembnejša je tudi od pravičnega pravosodja in ne nazadnje pomembnejša je od blaginje ljudi.

Poglejte, že kolega Gorenak je povedal, da se soočamo z neučinkovitim tožilstvom, ki svojih stvari, nekaterih ne sproducira dovolj hitro, predvsem pa, ko govorimo o procesiranju primerov, ko gre recimo za politike, to tožilstvo ravna izjemno pristransko in zato tudi neprofesionalno in zato ljudje tudi ne morejo imeti zaupanja ne v tožilstvo, ne v pravosodje, kot celoto. Poglejmo samo dva primera. Proti Jankoviću ne teče noben postopek. Nič se ne procesira. Že leta in leta. Nič. Kralj na Betajnovi. Proti Janši vsak, ki ima pet minut časa, lahko razpiše nek postopek. Vsak. Ne glede na dokaze. Največkrat teh sploh ni, nikakršnih.

Poglejmo naslednji primer. Ko gre za novinarja Valenčiča, ki je v svojem dokumentarcu o ekstremizmih izdal tajne podatke na televiziji, tožilstvo ne stori nič. Nič ne stori, pa čeprav bi moralo že po svoji osnovni dolžnosti reagirati na takšne stvari, kot je izdaja tajnih podatkov. Tajnih podatkov. Ko pa na primer novinar Politikisa objavi dokument, ki v prvi vrsti ni tajen, se pravi prejšnji je bil tajen, ta pa ni tajen in ima pravico, da ga objavi, seveda pa ni treba oziroma logično je, da noben novinar vira ne navede, na tožilstvu takoj sprožijo  preiskavo. Zdaj pa vas vprašam, kolegi predvsem iz koalicije, so to dvojna merila ali kako bi vi temu to rekli oziroma kako bi to opredelili?

V Slovenski demokratski stranki tudi vedno znova opozarjamo na problem ne prevzemanja odgovornosti za ostale napake, v sodstvu in v tožilstvu, bodisi da gre za procesne napake ali pa da gre za vsebinske napake. Pri nas tožilci in sodniki skorajda v nobenem primeru za napake ne odgovarjajo, ne odgovarjajo, žal.

In, bom še enkrat ponovila kaj je generalni državni tožilec, gospod Zvonko Fišer pred časom v Odmevih dejal. Dejal je: »da tožilstvo in on kot predstojnik ne bi smeli imeti na sebi bremena odgovornosti.« In tukaj se seveda sprašujem, kaj pa je tožilstvo, kdo so ti ljudje, da ne morejo na sebi imeti bremena odgovornosti, so oni izvzeti iz vsakršne odgovornosti?

Vse tri veje oblasti imajo nadzor nad seboj in morajo sprejemati tudi odgovornost, tako zakonodajna kot izvršilna in seveda tako bi moralo biti tudi s sodno oziroma pravosodno vejo oblasti. Vendar pa v teh vodah zavračajo tudi koncept objektivne odgovornosti. Veliko primerov je bilo takšnih.

Že prej sem dejala, da vrhovno državno tožilstvo deluje po mojem mnenju zelo selektivno, večkrat tudi politično, nekatere zadeve izjemno hitro procesirajo, druge se niti ne začnejo pa čeprav gre tudi za zločine, vezane na nedotakljivost človeškega življenja. Ta pravica do nedotakljivosti človeškega življenja pa je zagotovljena z Ustavo v 17. členu.

Zakaj to govorim? Zaradi tega, ker vrhovno državno tožilstvo in ostali preiskovalni organi niso naredili skorajda, ampak res skorajda nič, na primeru najnovejših odkritij gospoda Romana Leljaka in gospoda Igorja Omerze za umore, za zločine, ki ne zastarajo. V sedemdesetih in osemdesetih letih, še v poznih osemdesetih letih je služba državne varnosti še vedno morila ljudi, za nekatere še danes ne vedo kje sploh ležijo, kje so njihovi posmrtni ostanki. In koalicija odreka družinam, da bi ta država naredila vse, da bi poiskali te posmrtne ostanke in da bi te ljudi končno potem tudi dostojno pietetno pokopali.

Čisto za konec, glede na to da bodo tudi še moji poslanski kolegi potem v nadaljevanju govorili. Gospod Brulc, prej ste uvodoma omenjali Komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ki jo vodim. Verjamem, da vam je ta komisija velik trn v peti, ne samo vam, to vidim tudi po odzivih, kar se zadnje čase dogaja na moj račun v povezavi z mojim imenom, ko prihaja seveda do naročenih, načrtnih diskreditacij, ki jih spretno širite. Te zadeve poznate, govorim na splošno gospod Brulc, in seveda se potem to tudi objavlja v vam naklonjenih medijih. Diskreditacije, ki nimajo nikakršne osnove in so popolna laž. Ampak, tako ste pač navajeni delati.

Naj vam samo še pojasnim, dokler bom jaz predsednica te komisije, torej Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, bom opravljala razprave o človekovih pravicah, o kršenju človekovih pravic, še posebej če so te vezane na nedotakljivost človeškega življenja. Tega mi ne bo nihče preprečil, ne glede na diskreditacije in ne glede na to kakšna pisma, mail-e dobivam. Za moj mir, verjemite mi, bi bilo bolje da bi bila tiho, pa vem, da to ni prav.

In prav je, da enkrat ljudje spoznajo kaj se je počelo v tej državi in da tiste svete krave, če tako rečem, ki že dolgo delujejo iz ospredja in ozadja, krojijo slovensko usodo, da se ve kaj so počele v preteklosti. Dokler teh stvari ne bomo razčistili, slovenski narod nima prihodnosti. Nima prihodnosti. Lahko se sprenevedamo, lahko se slepimo, lahko rečemo, da to ni pomembno, lahko rečemo, da bi se morali bolj s pomembnimi stvarmi ukvarjati, ampak na koncu vemo samo to, da dokler ne bomo vsi skupaj priznali, da ljudem, ki je bilo nasilno odvzeto življenje, da jih ne pietetno pokopljemo, potem do takrat imamo izjemno velik problem v tej državi. Hvala.