Eva Irgl: "Opozicija želi pod pretvezo mnenja Ustavnega sodišča rigorozno poseči v Zakon o verski svobodi ter z njim ob nepravem času odpreti ideološko razpravo."

Predlagatelji sprememb Zakona o verski svobodi želijo verske skupnosti odriniti na rob družbenega premoženja, pripadnikom verskih skupnosti pa omejiti izvrševanje pravice do udejanjanja veroizpovedi. V okviru 4. redne seje Državnega zbora RS je potekala prva obravnava predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o verski svobodi. Stališče Poslanske skupine SDS je predstavila poslanka Eva Irgl.

EVA IRGL: “Pred nami je torej v splošni razpravi novela Zakona o verski svobodi, ki sta ga v parlamentarno proceduro vložili opozicijski poslanski skupini skupaj s prvopodpisano mag. Majdo Potrata. Ampak, da se vrnem najprej približno šest let nazaj, ko smo imeli že zelo vročo in intenzivno razpravo o vprašanju verske svobode.

Leta 2006 smo tako po 30-ih letih spreminjali in na koncu tudi sprejeli zakon o verski svobodi, ker je takratna koalicija želela končno doseči evropsko primerljiv zakon, temelječ na zagotavljanju človekovih pravic, kamor sodi tudi pravica do verske svobode, vzpostavljena na strpnosti in medsebojnem razumevanju ljudi do različnih prepričanj. Zakon, ki je sedaj v veljavi in je bil kot že rečeno prvič pravzaprav popravljen po 30-ih letih, je odpravil pravno praznino, ter končno uredil in zavaroval z ustavo zagotovljeno versko svobodo. Z zakonom o verski svobodi iz leta 2006 smo takrat uredili tako registracijo verskih skupnosti, kot njihovo financiranje. In tukaj ni odveč pojasniti naslednje. Takratna Ropova vlada je načrtovala dvig proračunske podpore za socialno zavarovanje duhovnikov na 100 %, medtem ko je sedaj veljavni zakon to postavko znižal na 60 %. Tudi sicer v Sloveniji že desetletja obstaja delno plačevanje socialnih prispevkov in tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije se še nikoli ni izreklo, da bi bilo to kakorkoli v nasprotju z ustavo, ampak danes se s tem predlogom novele zakona ukinja tudi to.

Natančno se je leta 2006 z zakonom o verski svobodi definiral tudi odnos uslužbencev duhovnikov na delu v policiji in vojski ter na misijah, kar je Ustavno sodišče potrdilo kot ureditev, ki nikakor ne krši ustavnega načela ločenosti cerkve od države. Sedaj veljavni zakon, ki ga želi opozicija kot kaže na vrat na nos spreminjati, pa čeprav za to ni prav nobenega tehtnega razloga ali argumenta, še argument, da je potrebno slediti odločbi Ustavnega sodišča ne vzdrži, saj je samo Ustavno sodišče kasneje to neskladje v nekaterih členih razveljavilo, daje enake pogoje oziroma izhodišča vsem verskim skupnostim, kar pomeni, da nobene ne privilegira in nobene ne diskriminira oziroma nobeni ničesar ne jemlje. Z zakonom iz leta 2006 se strinjajo verske skupnosti in ni razloga, da se ne bi tudi njeni pripadniki. Predstavniki katoliške, evangeličanske, srbske pravoslavne ter islamske skupnosti so pred kratkim poudarili naslednje, citiram: Obstoječi zakon je popolnoma skladen z ustavo in primeren, spremembe pa bi obstoječe in že dosežene standarde varovanja človekovih pravic občutno znižale, konec citata. Nadaljevali pa so še, citiram: Ideološko obremenjena politika poskuša zakon o verski svobodi spremeniti v smislu zniževanja evropsko priznanih standardov, verske svobode ter mimo volje tistih, ki jih zakon zadeva. Konec citata.

Mirno lahko tudi rečem, glede na primernost trenutka, ko ste vložili to novelo zakona v parlamentarno proceduro, da nas v opoziciji z dajanjem takšnih predlogov v parlament pravzaprav silite, da govorimo o ideoloških vprašanjih, da odpiramo ideološke teme, pa čeprav smo se znotraj koalicije zavezali, da ideoloških tem ne bomo odpirali. Toliko v poduk, ko se bo govorilo, da je koalicija tista, ki odpira ideološke teme. Odpirate jih vi ravno v času, ki po mojem mnenju ni vendar najbolj primeren. Ko ima država kup drugih bistveno bolj pomembnih problemov, kako bo reševala finance, kako bo reševala že tako slabotno, ponekod pa popolnoma zlomljeno gospodarstvo, kako bo zagotovila socialne pravice tistim, ki so zaradi pohlepnega lastninjena podjetij s strani lastnikov čez noč ostali na cesti, brez dela in brez dohodkov.

Poglejmo samo zadnji primer Primorja. Zakaj to pravzaprav počnete v opoziciji, ko pa vendarle, verjetno sedaj že veste, ker celotna državo to tudi ve, da je situacija težka in da je potrebno uperiti vse sile v to, da se izvlečemo in tega položaja, tudi z vašo pomočjo. Vendar ne na način, kot kaže sedaj, saj sredi največjih, najhujših težav odpirate ideološke teme, ki že desetletja, bodisi zaradi nerazčiščene preteklosti bodisi zaradi trajajoče načrtne in dosledne indoktrinacije razdvajajo oziroma polarizirajo slovenski narod.

In tudi zato na tem mestu ni odveč naslednje vprašanje. Koga sedanji Zakon o verski svobodi moti? In koga se v resnici zakon dotika? Političnih strank, ali tistih, ki jim je namenjen? Najbolje si boste najbrž na to vprašanje znali odgovoriti tisti, ki danes želite zakonodajo, vezano na vprašanje verske svobode tako rigorozno in prav nič v duhu s časom in demokratičnimi standardi spreminjati, pa čeprav vas v večini v ničemer ne prizadeva. Nasprotno pa tiste, ki jih verski zakon zadeva, se pravi verske skupnosti, izvzemate iz pogovorov in samoiniciativno želite spremeniti nekaj, s čimer se prizadeti ne strinjajo in še celo več, celo zadovoljni so s sedaj veljavnim zakonom. To je približno tako, kot če bi Zakon o uravnoteženju javnih financ, ki smo ga pred kratkim sprejeli, pripravljali in sprejemali mimo reprezentativnih sindikatov. Kam to lahko pelje, smo videli na primeru pokojninskega zakona.

Ko se je pisalo sedaj veljavni zakon, se pravi zakon iz leta 2006, se je upoštevalo dialog, upoštevalo se je različnost mnenj, predvsem pa se je skušalo napravili takšen zakon, ki bo spoštoval vse verske skupnosti, seveda z doslednim upoštevanjem načela ločitve Cerkve od države. Danes pa smo žal v tem državnem zboru priča popolnoma drugačni praksi. Priča smo ignoriranju verskih skupnosti in posledično s tem državljank in državljanov Republike Slovenije vseh veroizpovedi.

Vprašanje verske svobode in opredeljenosti posameznika do verskega prepričanja je pravica posameznika in njegova osebna odločitev. Biti veren oziroma pripadati neki verski skupnosti je neodtujljiva pravica, v katero ne sme nihče posegati, seveda pod jasnimi omejitvami, da je Cerkev ločena od države. Tako kot nihče ne sme posegati v pravico do ateističnega nazora in pogledov, ki oblikujejo človeka in jim je le-ta predan. Pri nas pa se dogaja ravno v nasprotju kot v večini evropskih držav, kjer se spoštuje versko opredeljene, da se o tem, kako bi morale verske skupnosti delovati, ali pri nas bom bolj specifična, recimo katoliška cerkev, ker je največji trn v peti, najbolj izrekajo prav tisti, ki s to katoliško cerkvijo in ostalimi verskimi skupnostmi nimajo nič, razen tega da so do njih, vsaj do katoliške cerkve, sovražno nastrojeni.Pred leti sem ob neki podobni razpravi dejala, da imate na levici vcepljen gen proti pojmu Cerkev in moram reči, da se glede na dinamiko dela v tem Državnem zboru in glede na to, kaj danes obravnavamo tako rokohitrsko, temu samo pritrdim, znova.

Vendar nihče ni tu, da bi kakorkoli branil tradicionalne verske skupnosti, še najmanj pa nekatere njihove katastrofalne napake, kot je na primer še vedno sveži primer kapitalskih stranpoti v mariborski nadškofiji, ki je zaradi slabega upravljanja premoženja zašla v likvidnostne težave, marsikoga pa razočarala, ker so ji zaupali premoženje v upravljanje. Zato morajo družbe, povezane z nadškofijo, prevzeti vso odgovornost za nastalo situacijo v skladu s sedaj veljavno zakonodajo. Kot to seveda velja tudi za vse ostale slabe upravljavce naložbenega premoženja.Skratka, ne branimo nikogar, želimo pa, da se opredeljevanje pravice do verske svobode v zakonu izraža kot ustavno zagotovljena pravica pozitivnega statusa. Ne pa tako kot je predlagano v noveli zakona, ko predlagatelji želite vse verske skupnosti odriniti na rob družbenega premoženja, pripadnikom verskih skupnosti pa tako omejiti izvrševanje pravice do izražanja oziroma udejanjanja veroizpovedi.

Vendar pa likvidnostnih težav, s katerimi se sooča posamezna verska skupnost, ne moremo vzeti kot argument, zaradi katerega bi lahko omejevali versko svobodo ter na tako rigorozen način, kot ste si ga zadali v opoziciji, posegali v konceptualno ureditev Zakona o verski svobodi. S takšnimi posegi, ki smo jim danes priča, ste, to lahko rečem mirno, presegli celo gospoda Guliča, nekdanjega poslanca in direktorja Urada za verske skupnosti v njegovem osnutku Zakona o verski svobodi – tisti, ki ste bili poslanci v prejšnjem mandatu zagotovo veste o čem govorim. Sicer pa sem vsaj za njega prepričana, da tega ni gospod Gulič počel zaradi nekakšne organske nestrpnosti.

Predlog novele zakona, ki ga imamo pred seboj s svojimi rešitvami lahko vodi v protiustavnost saj nasprotuje stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je v svojih odločitvah postavilo jasne smernice in opredelitve pri pojmovanju ločenosti verskih skupnosti od države, samo natančno jih je potrebno prebrati.

Pa poglejmo kakšne rešitve ponuja novela Zakona o verski svobodi; predlagatelji zakona manipulirajo, da je potrebno zakon spremeniti in dopolniti zaradi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, vendar to ne drži in gre le za izgovor, s katerim se drastično posega v organizacijo verskih skupnosti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo dne 15. aprila 2010 ugotovilo neustavnost sedaj veljavnega zakona o verski svobodi iz leta 2006 v dveh sklopih, vezanih na registracijo verskih skupnosti ter na zaposlovanje duhovnikov v javni upravi, kasneje pa je te sporne člene v zakonu razveljavilo oziroma natančneje, mnenje, da je ustavna odločba zakonodajalcu kaj naložila, je zmotno. Ustavna odločba zakonodajalcu ni naložila ničesar, temveč je ustavno sodišče v izreku odločbe z razveljavitvijo nekaterih zakonskih določb ugotovljena neskladja z Ustavo že samo odpravilo. S tem, ko je nekatere določbe Zakona o verski svobodi razveljavilo, je Ustavno sodišče natančno določilo novo vsebino Zakona o verski svobodi, obrazložilo pa je tudi namen odložitve učinka te razveljavitve. Eden od namenov je dati zakonodajalcu možnost, da zakonsko snov, ki so jo opredeljevale razveljavljene določbe, drugače uredi. To pomeni preprosto, dalo je zakonodajalcu možnost ni pa zakonodajalca zavezalo k sprejemu zakona, ki bi to snov kakor koli drugače urejal. Ta argument torej, da sedaj želite novelirati Zakon o verski svobodi zaradi neskladij z ustavo ne vzdrži. Gre zgolj za to, da pod pretvezo mnenja Ustavnega sodišča želite, tako kot že večkrat, rigorozno poseči v Zakon o verski svobodi ter z njim ponovno odpirati ideološko razpravo.

Predlagana novela zakona prinaša tri ključne spremembe, vezane na pogoje registracije verskih skupnosti, financiranje verskih skupnosti ter zaposlovanja duhovnikov v javni upravi. Če se naslonim samo na zadnji dve, lahko pri zaposlovanju vidimo, da ustavno sodišče ni ugotovilo neustavnosti pri zaposlovanju verskih uslužbencev v policiji in vojski zaradi same specifike omenjenih dveh poklicev. To je v prejšnjem mandatu še posebej poudarjala tudi takratna ministrica za obrambo Ljubica Jelušič, ki je med drugim v enem izmed odborov v Državnemu zboru dejala, da bi se s takšnimi rešitvami, ki jih imamo tudi danes na mizi, vrnili približno deset let nazaj oziroma vsaj deset let nazaj. Je pa Ustavno sodišče ugotovilo in tudi odpravilo neustavnost pri zaposlovanju verskih uslužbencev v drugih javnih ustanovah. Če poenostavimo, ustavno sodišče ni razveljavilo možnosti plačila verskim uslužbencem, tako kot to predvideva novela zakona, ki mimogrede celo ukinja plačevanje socialnih prispevkov tem posameznikom, temveč je samo jasno razmejilo možnosti zaposlovanja verskih delavcev v javnih ustanovah.

V Slovenski demokratski stranki nameravamo dosledno spoštovati mnenje Ustavnega sodišča, kot najvišjega organa pri varovanju človekovih pravic, kamor sodi tudi pravica do verske svobode. Glede financiranja pa predlagatelji zakona uvajajo financiranje verskih skupnosti preko deleža dohodnine, ki bi jo vernik do višine 0,5 % dohodnine po svoji lastni presoji namenil verski skupnosti. Ukinjajo pa vsakršno financiranje iz drugih javnih sredstev, kamor sicer svoje prispevke vplačujejo tudi pripadniki te ali one verske skupnosti in imajo upravičen interes, da jim država s sicer minimalnim deležem javnih sredstev omogoča prakticiranje verske svobode kot njihove družbene dejavnosti v okviru verskih skupnosti. Vsak dohodninski zavezanec lahko za splošno koristne namene že sedaj nameni največ do 0,5 % dohodnine. V kolikor bi se financiranje verskih skupnosti omejilo zgolj na višino 0,5 % dohodnine, bi to lahko pomenilo, da bi se posledično zmanjšale dohodninske donacije tistim humanitarnim in dobrodelnim organizacijam, katerim so dohodninski zavezanci sedaj v celoti namenili 0,5 % dohodnine. Po tem zakonu pa bodo za izvrševanje svoje pravice do veroizpovedi primorani celotnih ali del 0,5 % dohodnine nameniti verskim skupnostim, da jim bodo te sploh omogočile nemoteno izvajanje verske dejavnosti. Takšna rešitev bi torej posledično lahko predstavljala, ne pravim da zagotovo, ampak lahko predstavljala varčevanje proračunskih sredstev, predvsem na račun dobrodelnih in ostalih splošno koristnih organizacij, ki so sedaj financirane iz 0,5 % dohodnine po samostojni presoji dohodninskega zavezanca.

Novela zakona uvaja tudi zanimivo rešitev, ki črta pravno podlago za sklepanje sporazumov med državo in matičnimi verskimi skupnostmi. To določilo v prvi vrsti ni v duhu z dunajsko konvencijo o mednarodnih pogodbah. Sveti sedež, na primer kot mednarodno pravno priznana subjektiviteta lahko sklepa sporazume in naravnost neodgovorno je, da bi se pravna podlaga za sklepanje mednarodnih sporazumov zbrisala, sploh če vemo, da je bil Vatikan eden izmed prvih, ki je priznal državo Slovenijo kot samostojno in neodvisno. Novela zakona o verski svobodi, ki jo danes obravnavamo, je bila v parlamentarno proceduro vložena očitno zgolj iz ideoloških motivov, nikakor pa ne iz skrbi za verske skupnosti, ki jih zakonodaja opredeljuje kot splošno koristne organizacije, ki se zavzemajo za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju. Z razvijanjem svojih kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnosti s področja socialne države pa bogatijo nacionalno identiteto, ter s tem opravljajo pomembno družbeno nalogo. Tako kot je naloga verskih skupnosti, da sledi svojim naukom in vrednotam, je naloga politike, da išče družbeni konsenz, ter skuša delovati tudi pri takšnih ideoloških vprašanjih za skupno dobro. Ne pa, da namensko razdvaja ljudi izključno za poceni nabiranje političnih točk. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke bomo glasovali proti temu, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo. Torej to pomeni, da zakona ne bomo podprli.”