Eva Irgl o objavi dela arhivskega gradiva na spletu: "Gre za ceneno piar potezo."

“Ali je Arhiv Republike Slovenije danes objavil dosje Mitje Ribičiča? Ni. Vse je le igra,” je v odzivu na današnjo objavo dela arhivskega gradiva na spletni strani Arhiva Republike Slovenije dejal Roman Leljak, mag. Igor Omerza pa: “En arhivist lahko pogleda in počrni 20.000 strani v enem letu. 2,5 milijona strani bi bral 125 let.” Provpodpisani pod referendumsko zahtevo proti zapiranju arhivov UDBE Eva Irgl, mag. Igor Omerza in Roman Leljak so se danes odzvali na objavo arhivskega gradiva UDBE na spletni strani Arhiva Republike Slovenije.Prvopodpisana in poslanka Eva Irgl je uvodoma pojasnila, da je arhivsko gradivo že bilo odprto. “Leta 2006 je vlada Janeza Janše arhivsko gradivo, nastalo pred 17. 5. 1990, v celoti odprla. Zaščitila je samo osebne podatke žrtev, ne pa tudi osebnih podatkov storilcev, kar pa uveljavlja sedanja novela zakona. To je za nas popolnoma nesprejemljivo, je nedostojno, je žaljivo in je sramotno – izenačevati storilce kaznivih dejanj z žrtvami.”Po njenem sedanja oblast ne želi narediti jasne ločnice med žrtvami in storilci ter tako varovati integriteto žrtev, ampak “se z izenačitvijo raje ščiti integriteto storilcev, ki so delovali proti človekovim pravicam, ki so delovali proti človekovemu dostojanstvu in ki so delovali tudi proti pravici do nedotakljivosti človekovega življenja.”Ko je leta 2011 tedanji direktor Sove Sebastjan Selan protipravno onemogočil dostop do arhivskega gradiva publicistu in raziskovalcu, danes drugopodpisanemu pod referendumsko pobudo Igorju Omerzi, je to sprožilo pobudo za referendum. “Gospod Omerza je že takrat želel vpogledati v arhivska gradiva za leta od 1973 do 1984. Tisto, kar je najbolj zanimivo, je to, da je največ težav imel z mikrofilmi iz dveh let, in sicer za leto 1979 in 1980,” je pojasnila in dodala, “da je to bilo obdobje, ko se je v Velikovcu zgodil bombni napad in ko je bil predsednik Komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri Zvezi komunistov nihče drug kot nekdanji predsednik države in sedaj tudi pretendent za generalnega sekretarja OZN Danilo Türk.””Na referendumu leta 2011 se je 70,88 % opredelilo proti zapiranju arhivov. Danes pa lahko vidimo, da Vlada, Ministrstvo za kulturo, stranke oz. poslanske skupine koalicije, pa žal tudi Nova Slovenija, to ljudsko voljo teptajo,” je poudarila. “Leta 2011 je bil za zaprtje arhivov Udbe tudi g. Bojan Cvelfar, danes direktor Arhiva Republike Slovenije,” je povedala.Ustrezen odnos države do preteklosti se po njenem mnenju kaže tudi v boljši gospodarski situaciji, kot jo ima naša država. “Vse države, ki so razčistile s preteklostjo, imajo danes ekonomsko in gospodarsko stabilnost in zato imajo tudi vse pogoje za svetlejšo prihodnost. Takšen prelom se bo moral zgoditi tudi pri nas.”Prvopodpisana pod referendumsko pobudo je jasno izpostavila tudi cilj zdajšnjega zapiranja arhivov: “Cilj je bil jasen: onemogočiti publicistom, onemogočiti raziskovalcem, zgodovinarjem, pa tudi drugim uporabnikom arhivskega gradiva dostop do njega, da ne bi mogli odkrivati zločinskih dejanj Udbe, obenem pa tudi onemogočiti rehabilitacijo žrtev tega propadlega režima.”Potezo Arhiva RS in Vlade, ki sta objavili zanemarljiv delček arhivskega gradiva na spletu, je Irglova označila za “ceneno piar potezo, s katero  naj bi se navidezno dajalo vtis o večji transparentnosti in preglednosti, v resnici pa se bo na splet objavljalo splošne podatke iz arhivskega gradiva.” Še posebej sporna je anonimizacija, saj obsežnega gradiva ni mogoče pregledati v doglednem času. “Ni človeka na tej zemeljski obli, ki bi to zmogel,” je dejala.Ključno vprašanje, na katero še vedno ni bilo odgovora, pa je, zakaj Arhiv ni najprej objavil gradiva o zločincih. “Jaz bi jim predlagala, naj na spletu najprej objavijo dokumente krvnikov, storilcev kaznivih dejanj, kajti to po sedanjem zakonu lahko storijo.”Na vprašanje, koliko podpisov smo zbrali, je odgovorila: “Več kot polovico. Zbiranje podpisov proti zaprtju arhivov Udbe sicer poteka zelo dobro. Tudi sama kot prvodpodpisana hodim po terenu in lahko povem, da sem bila nazadnje v Izoli, Kopru in Piranu. Ljudje zelo dobro poznajo tematiko, jasno jim je, da mora vsak narod poznati preteklost, če želi s polnimi pljuči zadihati prihodnost.”Raziskovalec in publicist mag. Igor Omerza je dejal, da je Ministrstvo za kulturo, ko je dalo predlog zakona na vlado, zapisalo: “Predlog zakona nima finančnih posledic za državni proračun in druga javnofinančna sredstva. Za izvajanje zakona niso potrebna dodatna finančna sredstva”. Nato je pojasnil: “Ko so šli v anonimizacijo, ki je izredno zahteven tehnološki in kadrovski proces, so rekli: mi ne potrebujemo dodatnih sredstev. Torej jih nimajo in bodo to delali z obstoječimi ljudmi”.Poudaril je, da so se težave z dostopnostjo do arhiva začele leta 2010, ko je s svojim delom pokazal, da je tudi v 90-odstotno uničenem arhivu še nekaj uporabnih informacij. Vendar pa z varovanjem občutljivih osebnih podatkov v letih od uveljavitve zakona iz leta 2006 ni bilo težav. “Kdor je prišel v arhiv, je podpisal izjavo o varovanju občutljivih osebnih podatkov in smo neomejeno gledali udbovski in ostale dele arhiva,” je dejal.”Z anonimizacijo se zapira celoten arhiv bivšega propadlega režima,” je poudaril mag. Omerza in dodal: “Delo se bo ustavilo”. Po njegovih besedah je “duh starega zakona odprtje vseh arhivov prejšnjega režima s tem, da se ščitijo žrtve”. Novi zakon pa, kot pravi, odpira večji del arhiva, a ga hkrati tehnično zapira. Za primer je navedel dejstvo, da je v čitalnici slovenskega nacionalnega arhiva zgolj en mikročitalec za 2,5 milijona fotografskih slik.”Sama digitalizacija bi trajala leta, ker je potrebno vse to šifrirati in sistematizirati, kaj šele anonimizacija, ko je potrebno vse to prebrati in počrtati. Da bi bila mera polna, so zelo zaostrili pogoje, kako lahko premagaš anonimizacijo,” je izpostavil publicist.Na vprašanje, ali bi bili pripravljeni odstopiti od referenduma, če bi se vlada zavezala, da bo takoj namenila 500.000 evrov za digitalizacijo, je mag. Omerza odgovoril: “Tega ne morejo obljubiti, ker tega ne morejo izpolniti. Če so ocenili, da potrebujejo 500.000 evrov za digitalizacijo, potrebujejo še 10 milijonov za anonimizacijo, ker potrebujejo armado ljudi, ki bodo to opravljali”. To je ponazoril na praktičnem primeru najmanj pregledanega arhiva, ki vsebuje 2,5 milijona posnetkov na mikrofilmih. “En arhivist lahko pogleda in počrni 20.000 strani v enem letu. 2,5 milijona strani bi bral 125 let. Pa gre le za del arhiva. Če prištejemo še preostali del arhiva, pridemo na 300 do 500 let,” je pojasnil mag. Igor Omerza.Tretjepodpisani pod referendumsko zahtevo in raziskovalec Roman Leljak je povedal, da bi bil zelo vesel, če bi Vlada danes predlagala novelizacijo zakona in 65. člen zakona vrnila v starega. “Po starem členu sem lahko prihajal do vseh informacij in podatkov, ki sem jih rabil za svoje delo. Po novem bom veliko težje,” je povedal. “Imam namreč dovoljenje za Udbo v celoti, če pa bo zakon začel veljati, bom moral oddati vsaj še deset vlog na arhivsko komisijo. In verjamem, da bo komisija dobila vsaj sto vlog, o katerih bo morala odločiti v 60 dneh. Tega res ne rabimo,” je bil jasen. “Ali je Arhiv Republike Slovenije danes objavil dosje Mitje Ribičiča?” se je vprašal. “Ni. Vse je le igra. Vrnimo nazaj 65. člen in delajmo naprej,” je pozval.Sicer je prepričan, da bomo zbrali podpise in da bo do referenduma prišlo. “Referendum ne bo stal nič, če bo toliko politične volje, da bo skupaj z volitvami v Evropski parlament,” je povedal. Na vprašanje, ali bi bili pripravljeni odstopiti od referenduma, je odgovoril, da gre tu tudi za vprašanje zaupanja. “Ali bodo res vsi podatki na spletu? Pogledal sem gradivo, ki ga je Arhiv objavil danes. Med poročili RSNZ na primer ni poročil za leti 1972 in 1975. Gre za leti, ko je bil Crnogorac ugrabljen in Martinovič likvidiran. Tega ni,” je bil jasen. Na novinarsko vprašanje, ali je on predlagal anonimizacijo pa je odgovoril: “Na prvem branju zakona je bilo predlagano, da bi listino, kjer bi se nahajal občutljivi osebni podatek, v celoti umaknili in jo naredili nedostopno javnosti. Nekateri dokumenti imajo tudi 300 strani,” je pojasnil. “A to pomeni, da bodo celoten dokument odstranili? Ker je bil tak prvotni predlog vlade, sem kot boljšo rešitev predlagal, da zatemnijo osebne podatke, anonimizacije, kot je zapisana danes, pa nisem predlagal,” je še povedal raziskovalec Roman Leljak.