Eva Irgl: "Neizpeljava lustracije je bila napaka."

Ta napaka, se nam danes v obliki družbenih anomalij, nepravičnega pravosodja in nesposobnosti spopadanja s krizo, vrača nazaj kot bumerang. V nadaljevanju objavljamo komentar poslanke SDS in predsednice Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Eve Irgl v povezavi z Resolucijo EPP o Sloveniji.

Nedavno je politična skupščina Evropske ljudske stranke s podporo vseh njenih članic sprejela Resolucijo o Sloveniji. V njej izraža skrb nad razmerami, ki trenutno vladajo v Sloveniji in daje podporo stranki SDS kot eni izmed ključnih političnih sil v državi. Pričakuje, da bo sodni proces proti predsedniku SDS zaključen v obljubljenem 3 – mesečnem roku in da bo v pritožbenem postopku upoštevana temeljna človekova pravica do poštenega sojenja. Poudarja, kako pomembno je nepristransko in neodvisno sodstvo in poziva k hitremu sprejetju učinkovitih zakonov lustracije v vseh državah članicah, ki tega še niso storile, kot tudi njihovo dosledno izvajanje.

Takrat, ko je bila za to največja priložnost, žal, v Sloveniji nismo opravili potrebnih sprememb znotraj družbeno političnega prostora, zaradi česar imamo danes posledice, ki se med drugim kažejo v težki ekonomsko-gospodarski situaciji in v krizi vrednot. Kažejo se v obujanju totalitarnih simbolov, v nepravičnem pravosodju, v veliki brezposelnosti in vedno večji revščini, v odhajanju mladih v tujino, kjer iščejo nove in boljše priložnosti, v pomanjkanju vizije ter vse prevečkrat tudi v nespoštovanju osnovnih civilizacijskih norm.

Še danes namreč ne znamo pietetno pokopati svojih mrtvih, za zločine storjene po vojni, pa nihče ne odgovarja. Prav pri vprašanjih pietete, bi morala politika, ne glede na siceršnja vsebinska in politična razhajanja, pokazati enotno in najvišjo etično moralno držo. Šele, ko bomo tega sposobni, bomo lahko začeli celiti narodove rane iz preteklosti.

Ključni elementi tranzicije niso bili narejeni. Leta 1991, žal, ni bilo lustracije, o kateri govori tudi resolucija ELS. Z demokracijo ni prišlo do spremembe v miselnosti, ki je v nekih segmentih še danes ostala elementarno totalitarna. 

Mogoče je takratna politika naivno verjela, da se bodo stvari uredile in izpeljale kar same po sebi, tudi brez lustracije. Vendar pa danes, tako kot pravi tudi resolucija ELS, lahko ugotovimo le to, da je bila neizpeljava lustracije napaka.
Napaka, ki se nam v obliki družbenih anomalij, nepravičnega pravosodja in nesposobnosti v spopadanju s krizo, danes vrača nazaj kot bumerang.

Nedvomno se je slovenska država v prvem obdobju razvoja morala ukvarjati z zaščito samostojnosti in neodvisnosti, z vrednotami, ki so se zdele takrat bolj pomembne. Zavedala se je, da so sile kontinuitete, ki so svoje korenine pognale v prejšnjem sistemu, tako močne, da bi v slučaju lustracije lahko resno ogrozile projekt takrat komaj rojene države in njene samostojnosti. Zato se je, žal, v mnogih delih ohranila politična kontinuiteta iz preteklega režima, ohranili pa so se tudi privilegiji, katere mnogi neupravičeno prejemajo še danes. Vlada Alenke Bratušek pa namesto, da bi se spopadla z neupravičenimi privilegiji, med drugim tudi s Kučanovim dodatkom, raje sprejema dodatne finančne obremenitve za državljanke in državljane, ki jih nekateri še komaj lahko prenesejo.

Gospodarska kriza je na plano naplavila vso umazanijo, ki jo je prejšnja leta prikrivala dozdevna blaginja. In kot lahko vidimo, kriza vodi tudi do obujanja jugo-nostalgije, kajti človeški spomin je selektiven, saj se ob tem pozablja na vse krivične in zločinske elemente, ki jih je komunistični sistem udejanjal in zaradi katerih posledice še danes trpi veliko število ljudi.

Nekdanja država, ki jo nekateri, tudi najvišji predstavniki te države tako radi nostalgično obujajo, je žal dajala le navidezen občutek enakopravnosti in navidezen občutek socialne pravičnosti.

In kljub temu, da so se sčasoma začele kulise podirati ena za drugo, pa se v Sloveniji še vedno poveličuje totalitarne simbole, čeprav smo se jim leta 1991 plebiscitarno odrekli.

Ideologiji totalitarnega sistema smo se Slovenke in Slovenci odrekli tudi zaradi kršenja človekovih pravic. Zato bi se morali vsi tisti, ki še danes poveličujejo totalitarne simbole, obenem pa imajo polna usta človekovih pravic, vprašati ali morda ne ravnajo dvolično.

Določene ideje prejšnjega nedemokratičnega sistema se vračajo s sedanjo vlado.  Predsednica vlade v svojih nagovorih uporablja visokoleteče besede o tem, kako nam gre dobro, kako potrebujemo le čas, in ne denarja, kako je moč v sodelovanju, soglasju, sobivanju. Predsednica vlade v nastopih in govorih zelo rada govori o dialogu, sodelovanju, konsenzu. Težave pa ima s prikazovanjem dejstev, z rabo trdnih argumentov, številk in dokazov. Kulise se tako zopet gradijo.

V SDS že dolgo opozarjamo tudi na anomalije znotraj pravosodja. Ko beseda teče o pravni državi, je treba opozoriti na politično nastavljene ljudi na najvišjih funkcijah v pravosodju. Takšna, politična imenovanja, predstavljajo velik problem za neodvisnost sodstva, in posledično za pošteno in pravično sojenje, ki bi moralo biti osnovno vodilo v pravosodju. Primer Patria zelo nazorno kaže, da imajo pri nas pred dejstvi prednost politične obsodbe brez dokazov. Sedaj je to ugotovila tudi Evropska ljudska stranka in to v Resoluciji o Sloveniji tudi zabeležila, s poudarkom v katerem opozarja, da sta zagotovilo poštenega sojenja ter domneva nedolžnosti temeljni človekovi pravici.

Z obsodbami brez dokazov, še posebej ko manjkajo tudi posredni, kot je dejal odvetnik Čeferin in s katerim se strinja tudi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ne bomo mogli povrniti zaupanja ljudi v sodstvo. S takšnimi sodbami, ko je dvom v korektnost postopka in politično nepristranskost ter neodvisnost očiten, namreč upravičeno izzovemo tudi burne odzive ljudi. Sploh tistih, ki tudi sami že leta in leta iščejo pravico na sodiščih, med katerimi je mnogo takih, ki zaradi procesnih napak v postopku doživljajo težke osebne stiske. Vendar pa za te napake navadno v pravosodju ne odgovarja nihče. Tožilci in sodniki so pri nas zaščiteni bolj kot kočevski medvedje. So praktično nedotakljivi. Da je ugled pravosodja slab in da zaupanja vanj ni, ne kažejo samo sodbe brez dokazov, temveč tudi pred kratkim narejeni rezultati ankete Episcentra o stanju v pravosodju. Kar 72% ljudi je z delovanjem pravosodja namreč nezadovoljnih. 

Za svetlejšo in bolj stabilno prihodnost je, kot sem nekoč že dejala, potrebna postopna evolucija v demokratičnem razmišljanju. Sploh, če želimo v tem hiperaktivnem in sodobnem postmodernem času ponovno pridobiti fokus, ki bo usmerjen v blaginjo in gospodarsko rast, v pravno državo, za katero pa je predpogoj prav pravično pravosodje. In narediti moramo vse, da ohranimo socialno državo, ki jo vlada z vedno novimi davki pospešeno ruši.

Opraviti moramo nekakšno samo-očiščenje družbe, ki se mora izkazati tudi tako, da priznamo ključne napake iz preteklosti in se zanje opravičimo. Predvsem mladim ljudem, ki imajo pred seboj še vso pot, znanje, ideje ter življenjsko energijo.

Resolucija ELS nam da vedeti, da nam ob strani stoji naša evropska družina, katere neločljiv del smo tudi mi.