Eva Irgl na sejo komisije za človekove pravice povabila politične zapornike iz celotne nekdanje skupne države

Na seji komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti so obravnavali peticijo “Z resnico in svobodo nad laž in prisilo”, ki jo je podpisalo več političnih zapornikov iz časov komunističnega totalitarizma. Danes je potekala seja komisije za peticije ter za človekova pravice in enake možnosti, na kateri so poslanke in poslanci obravnavali peticijo “Z resnico in svobodo nad laž in prisilo”, ki jo je na komisijo s prošnjo in željo po čim prejšnji obravnavi naslovil prvopodpisani pod peticijo David Tasić.

Podpisniki peticije s prvopodpisanim Davidom Tasićem, enim izmed obsojenih v procesu JBTZ leta 1988, opozarjajo na zaskrbljujoče režimske trende v Sloveniji, ki spominjajo na tiste iz svinčenih komunističnih časov.  “Ljudje, ki so bili že takrat del pravosodne nomenklature skupaj s svojimi dediči vzpostavljajo kontinuiteto z nekdanjimi totalitarnimi praksami. Dejstvo, da ima Slovenija političnega zapornika, je namreč le vrh ledene gore! V zadnjih petnajstih letih je bilo kar 613 primerov, v katerih so sodišča na nižjih stopnjah ugotovljeno kršila človekove pravice in svoboščine. Poleg tega je bila Slovenija do konca leta 2013 pred Evropskim sodiščem za človekove pravice kar 249-krat obsojena zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Po številu teh obsodb glede na število prebivalstva, je Slovenija z naskokom prva v Evropi!” je med drugim zapisano v omenjeni peticiji.Podpisniki peticije, več političnih zapornikov iz časov komunističnega totalitarizma, zavračajo in ostro obsojajo vse regresivne trende v demokratični Slovenij, ki se kažejo v poskusu odstranitve vodje opozicije iz političnega življenja, ki je bil eden od najbolj vidnih znanilcev demokratičnih sprememb ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Podpisniki peticije tudi izražajo svojo neomajno privrženost vrednotam svobodne, demokratične in pravične družbe, temelječe na vladavini prava, kot najpomembnejšimi pridobitvami sodobnih držav v transatlantskem prostoru. Na seji komisije so tako bili: David Tasić, prvopodpisani pod peticijo ter politični zaporniki: mag. Andrej Aplenc, Adem Demaći, politični zapornik z najdaljšim stažem v nekdanji državi, mag. Marko Grubišić, dr. Anto Kovačevič, Ivan Beljan in Nikola Štedul, politična žrtev atentata. Na seji odbora je bil prisoten tudi Aleš Primc iz Odbora 2014.Poslanke in poslanci koalicijskih strank so se s seje komisije opravičili, z argumentacijo, da omenjena peticija ne sodi na sejo komisije za človekove pravice. Tako predsednica komisije Eva Irgl kot poslanec SDS dr. Vinko Gorenak sta bila mnenja, da je opravičilo koalicijskih strank za njihovo odsotnost s seje neprimerno. Eva Irgl je menila, da je opravičilo neutemeljeno in kaže na to, da v koaliciji ne želijo razpravljati o stvareh, ki so izjemnega pomena.  Dr. Gorenak pa je izpostavil, da se vsakič znova dogaja, da ko močne in vsemogočne koalicijske stranke, ki imajo skorajda več kot dvotretjinsko večino v Državnem zboru, nimajo argumentov, njihovi poslanci preprosto ne pridejo na sejo.

Eden izmed obsojenih v procesu JBTZ David Tasič je v svoji razpravi dejal, da »ker se temelji demokracije  vse bolj pogrezajo, stavba za naše zanamce pa vse bolj maje, je treba vzdigniti glas.« Poudaril je, da medtem ko se ljudje in predstavniki ljudstva ukvarjajo z ideologijo, že 25 let poteka sistematična kraja državnega premoženja. Izpostavil je, da je Slovenija postala otok sredi Evrope, pada na vseh lestvicah konkurenčnosti, pri tem pa pri vplivnih omrežjih iz ozadja velja rek, da »čim slabše nam gre, tem bolje za njih, kajti tem močnejši so glasovi, ki nas vračajo v preteklost, v Jugoslavijo. To je že skoraj farsa.« David Tasič je povedal, da so na današnji seji komisije prisotni ljudje, ki so prestajali svoje kazni v najhujših jugoslovanskih zaporih, zaradi svojih prepričanj in dejavnosti. Nato je opozoril na to, da v naši državi v vseh teh letih po osamosvojitvi nismo opravili svoje civilizacijske dolžnosti in pokopali svojih mrtvih iz bratomorne vojne. »V vseh teh letih po osamosvojitvi tudi pravosodje ni opravilo svoje naloge in obsodilo tistih, ki so izvajali genocid,« je dejal in poudaril, da slovensko pravosodje danes sodi po političnem prepričanju in ne po zakonih, ki bi morali biti za vse državljane enake. V nadaljevanju je Tasič še dejal, da se danes pred našimi očmi ruši ravnotežje in prihodnost naše družbe. »Naloga poslancev je,da varujejo pravice drugače mislečih. To je temelj demokracije,« je dejal. Dodal je še, da pri današnji seji in dogajanju, v katerega je vpet, nima nobenih političnih kalkulacij v ozadju in nobenih finančnih interesov. »Vest mi ne dovoljuje, da sem tiho,« je bil jasen.Mag. Marko Grubišić  je v svoji razpravi poudaril, da so ljudje, ki so odločali o naših usodah v nekdanjem času, tudi tisti ljudje, ki odločajo o stvareh danes, tako na Hrvaškem, kot tudi v Sloveniji. Izpostavil je, da je pretekli režim sistematično uničeval vse tiste, ki so mislili drugače. »Na Hrvaškem je bilo več kot 15.000 političnih zapornikov, od tega tudi več kot 3000 žensk, mnoge med njimi obsojene na smrt,« je poudaril in dodal, da niso bili le zaprti, temveč da so znotraj zapora obstajale tudi interne kazni, kot so izolacija, mučenje. Glede primera političnega zapornika predsednika SDS Janeza Janše je dejal, da je paradoks, da je nekdo, ki se je zavzemal za svobodno državo, sojen v imenu ljudstva,v  tej državi. Po njegovi oceni je Janez Janša zaprt, ker moti grupacijo, ki je danes na oblasti. Izpostavil pa je tudi, da ne Hrvaška in ne Slovenija nista storili nič za obsodbo totalitarističnih režimov. Po besedah Grubišića tudi nikoli ne bi smeli zapirati ljudi, ker drugače mislijo, ker pripadajo določeni politiki in ker želijo dobro svojemu narodu. Zavezal pa se je tudi, da bodo različne skupine političnih zapornikov in društev, ki delujejo v državah nekdane Jugoslavije delale v smeri, da obvestijo Evropski parlament o  dogodkih v postkomunističnih državah. “Zavedamo se, da UDBA, KOS in komunizem še vedno živijo,” je svojo razpravo zaključil Grubišić.

Anto Kovačevič pa je dejal, da je bil na montiranem političnem  procesu obsojen na 8 let zapora in da po njegovi obsodbi tudi njegovi najbližji niso vedeli, kje je in kaj se mu je zgodilo. Po njegovih besedah je bil v zaporu le zato, ker je drugače gledal na svet in drugače razumel svobodo. “Borili smo se za drugačno svobodo,in ne za komunistično svobodo. Borili se bomo še naprej, da bodo zločinci UDBE procesirani,” je dejal Kovačevič.
Dejal je še, da je po tem času očitno, da nekateri nosijo svojo domovino v žepu, drugi pa v srcu in da nekateri gledajo le na svoje premoženje, drugi pa na državo. Obenem je izpostavil tudi, da so se Janez Janša, Igor Borštner in David Tasič že leta 1988 borili za resnico. “In to počnejo še danes,” je dejal.

Tudi žrtev neuspelega političnega atentata Nikola Štedul je poleg vseh predhodnih sogovornikov javno  izrazil podporo predsedniku SDS Janezu Janši. Povedal je, da je jugoslovanski režim zaradi Štedulove emigrantske dejavnosti skušal narediti atentat nad njim celo na Škotskem. Izpostavil je še, da je pred časom v eni izmed svojih kolumn napovedal, da bo “formalno tranzicija trajala manj časa, mentalno pa dlje. Nisem verjel, da bo to trajalo tako dolgo.” Štedul je še povedal, da je problem, ker se v nekdanjih komunističnih državah ne procesira udbašev. “Hrvaško pravosodje desetih letih ni storilo nič v primeru Perković, zoper katerega sem podal ovadbo,v Nemčiji se je začel proces,” je dejal.

Mag. Andrej Aplenc je v svoji razpravi spregovoril predvsem o delu Odbora 2014. Izpostavil je nastop pravosodnega ministra mag. Klemenčiča v Odmevih, ki se je neprimerno izrekal o delu Odbora 2014 in v bran katerega se je postavil mag. Aplenc. Ob tem je še dejal, da je sam bil dvarkat a Golem otoku in r da je bil rehabilitiran, “Tudi Jože Pučnik je bil dvakrat zaprt in rehabilitiran, prav tako je sedaj že drugič zaprt Janez Janša, in tudi on bo rehbilitiran,” je izrazil prepričanje mag. Aplenc.Svojo zgodbo je opisal tudi Ivan Beljan, ki je dve leti preživel v zaporu kot politični zapornik in ki je v svoji razpravi izrazil tudi močno čustveno in moralno podporo predsedniku SDS Janezu Janši.

Adem Demaći, politični zapornik z najdaljšim stažem v SFRJ, ki ga nekateri imenujejo tudi kosovski Nelson Mandela, je v svojem nastopu spregovoril predvsem o  tem, da je primer političnega zapora Janeza Janše alarm, ne le za Slovenijo, temveč za vse  države nekdanje Jugoslavije. “Pred očmi Evrope se dogaja to, da na čelo držav prihajajo ljudje iz starega režima ali pa ki nadaljujejo star režim. Za javnega tožilca v Kosovu prihaja nekdo, ki je bil javni tožilec v času Tita. Mnogi sodniki iz časa Tita prihajajo na oblast. Vračajo se torej stare barabe, ki želijo vzpostaviti stare režime, ki so naredili ogromno škode Slovencem, Albancem, Bošnjakom…” je bil jasen. Dejal je, da bi slovensko ljudstvo moralo prositi za pomoč tam, kjer pomoč lahko dobi in od koder pomoč lahko pride.” Evropa želi naprej. Ne nazaj. In za boljšo prihodnost se moramo vsi skupaj boriti.” Po besedah Demaćija si moramo vsi skupaj prizadevati, da oblikujemo Balkan, ki bo oaza miru, prijateljstva in sodelovanja. “Napredne družbe, ki gledajo daleč v prihodnost, poznajo sodelovanje,” je ob tem dejal.

Aleš Primc iz Odbora 2014 pa je povedal, da je po današnjih razpravah jasno, da  je predsednik SDS Janez Janša politični zapornik. “To govorijo ljudje, ki so politični zapor izkusili na lastnih plečih,” je dejal. Kar se tiče primera predsednika SDS Janeza Janše, je Primc dejal, da so vsi koraki v zvezi z obsodbo bili narejeni tik pred volitvami in so imeli izjemen vpliv na vse volitve v zadnjih šestih letih. Po njegovih besedah je tudi to dodaten dokaz, da gre za politično sodbo. Primc je še poudaril, da v Odboru 2014 delajo vse, da bi bil  Janez Janša  čim prej izpuščen iz nezakonitega in krivičnega zapora. Primc je na kratko predstavil tudi peticijo odbora, s katero zahtevajo javnost in preglednost sodniškega dela ter vzpostavitev sistema odgvornosti.

Predsednica komisije Eva Irgl je današnjo razpravo zaključila z mislijo, “da se je vredno vsakič znova boriti za človekove pravice in za resnico.”