Eva Irgl: Kršitve človekovih pravic v sodnih postopkih kažejo, da je nujna reforma pravosodja.
sreda, 16. 9. 2015Poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice o kršitvah človekovih pravic kaže, da se je Slovenija 148 kršitvami na milijon prebivalcev znašla v samem evropskem vrhu po številu kršitev človekovih pravic. Poslanke in poslanci na današnji izredni seji obravnavajo predloga priporočila v zvezi z ugotovitvami evropskega sodišča za človekove pravice o kršitvah človekovih pravic iz pregleda dela v letih 1959 do 2014 za Republiko Slovenijo. Predlog priporočila je v obravnavo zboru predložila skupina 28 poslank in poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom. Predlog je na seji obrazložila poslanka Eva Irgl. V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
EVA IGRL: Hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. Spoštovana državna sekretarka.
V poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo predlagali priporočilo glede ugotovitev Evropskega sodišča za človekove pravice o kršitvah človekovih pravic za Republiko Slovenijo. Zakaj? Zadnji dogodki povezani z objavo podatkov Evropskega sodišča za človekove pravice o kršitvah človekovih pravic namreč kažejo, da se je Slovenija 148 kršitvami na milijon prebivalcev znašla v samem evropskem vrhu po številu kršitev človekovih pravic, kar na prvem mestu. Objavljeni podatki so nadzorno pokazali realnost stanja na področju pravosodja v Sloveniji z vidika zagotavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sodnih postopkih. Pokazalo se je še nekaj drugega. Namreč to, kar že vrsto let v Slovenski demokratski stranki opozarjamo, da je potrebna nujna reforma pravosodnega sistema. Potrebno je vzpostaviti odgovornost v sodstvu, odpravljanje okoliščin, ki zbujajo videz pristranskosti, dvom v neodvisnost sodstva, poštenost sodnih postopkov ter dvigniti zaupanje ljudi oziroma javnosti v sodstvo oziroma celotno pravosodje. Tukaj mi dovolite, da uvodoma opozorim kaj je povedal in že leta 2003 ugotovil nemški sodnik Norman Dukoff, svetovalec v naših predpristopnih pogajanjih. Že leta 2003 je namreč ugotovil, da je sodstvo v Sloveniji neučinkovito oziroma bistveno premalo učinkovito. Pred zaključkom svojega mandata pa je na novinarski konferenci ugotovil, da ni bilo prav nikakršne spremembe pri mentaliteti slovenskih sodnikov, na to opozarjamo v SDS že zelo dolgo pa se praktično nič ne zgodi na tem področju. Ocenil je, da se sodniki pri nas ukvarjajo bolj z ščitenjem svojih privilegijev in plačil. Stanje na tem področju pa se od takrat do danes ni izboljšalo, še več, trdimo, da se je celo poslabšalo. Temu pritrjuje tudi dokument Evropske komisije le iz leta 2013, ki v mnogih pogledih je za našo državo zaskrbljujoč. Evropska komisija namreč v omenjenem dokumentu poudarja, da so v Evropi, zaradi finančne in gospodarske krize nastale korenite spremembe, ki zahtevajo spremembe tudi v sistemu pravosodja. Evropska komisija namreč vidi v procesu reform in vrnitvi zaupanja in ponovni gospodarski rasti bistveno vlogo prav v pravičnih, pravosodnih sistemih držav članic, zato tudi poudarja, da je nujni pristop do učinkovitega pravosodnega sistema in da je ob enem potrebno zagotoviti izboljšanje njegove kakovosti in tudi neodvisnosti. Mi se zadnje čase zlasti od kar je na tem mestu minister za pravosodje gospod Goran Klemenčič ukvarjamo zgolj z kozmetičnimi popravki pravosodne zakonodaje ne pa z reformnimi ukrepi. Evropska komisija je marca letos sprejela tudi pregled stanja na področju pravosodja v EU za leto 2014 in sicer vse z namenom za učinkovitejše pravosodne sisteme. Iz pregleda je razvidno, da ima Slovenija eno najnižjih stopenj zaznane neodvisnosti pravosodja v EU. Za njo so samo še Grčija, Hrvaška, Romunija, Bolgarija in Slovaška. Pri čemer pa je potrebno vedeti, da imajo vse te naštete države naraščajoč trend stopnje neodvisnosti v primerjavi s preteklim letom, Slovenija pa žal padajočega. Zaupanje, kot sem že dejala, v pravosodni sistem, v Sloveniji je trenutno najnižje med članicami Evropske unije. Učinkovitost pravosodja je bistveno nižja od povprečja držav EU. Številni sodniki pri nas žal zbujajo videz pristranskosti in dvom v neodvisnost in poštenost sodnih postopkov. Spomnimo samo na primer Patria, ampak o tem zagotovo tudi več kasneje v nadaljevanju v razpravah. Sodni svet pa, navadno, teh zadev ne obravnava. Iz tretjega vmesnega poročila raziskave prof. dr. Lovra Šturma, prav o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so jih povzročili slovenski sodniki in sodišča v Sloveniji izhaja, da je kar 801 sodni sestav slovenskih sodišč in po zadržani oceni najmanj 2254 slovenskih sodnikov v obdobju od leta 1995 ali bolj natančneje od januarja 1995 pa vključno do aprila 2015 kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine. Vsekakor alarmantni podatki, ki pa se ministrstva prav nič ne primejo, pa tudi koalicije očitno ne. Vsi ti podatki in analiza stanj, zlasti tisti, ki prihajajo iz tujine, tukaj namreč moramo vedeti, da nam je tujina pokazala zrcalo, ne samo da na to po večini opozarjamo v Slovenski demokratski stranki, ampak tudi tujina nam je nastavila zrcalo in po našem mnenju vsi ti podatki, ki so bili zdaj predstavljeni, pa še več jih je v nadaljevanju, ogrožajo vladavino prava in stabilnost družbene ureditve ter kažejo na to, da stanje na področju zagotavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sodnih postopkih ni zadovoljivo. Za izboljšanje stanja v zvezi z zagotavljanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sodnih postopkih pa smo v Slovenski demokratski stranki v svojih priporočilih Državnemu zboru že lani predlagali sprejem priporočil, ki pa jih koalicija, tako kot vedno, ni sprejela, pa čeprav je šlo za konkretne in zelo pomembne predloge, ki bi izboljšali zagotovo stanje na področju pravosodja. Morda danes ne bi imeli takšnih rezultatov na področju Evropskega sodišča za človekove pravice. Torej, gre za to, da je treba uskladiti prizadevanje vseh treh vej oblasti, da se izboljša stanje na področju pravosodja. Treba je uvesti, da se sodstvo zaveda svoje odgovornosti. Takšne ukrepe sprejeti, to smo že večkrat povedali, pa naleteli na gluha ušesa. Da Sodni svet mora tekoče ocenjevati delo sodnikov in sodišče ter da Vlada, Ministrstvo za pravosodje, Vrhovno sodišče in Sodni svet preučijo in pripravijo zakonske rešitve s ciljem po večji preglednosti dela sodstva, učinkovitosti, skrajšanju postopkov, preprečitvi zlorabe sodnega sistema, povrnitvi zaupanja in vzpostavitvi personalne odgovornosti sodnikov oziroma nosilcev funkcij v pravosodju. Skratka, da se ne gremo nekih kozmetičnih popravkov, ampak še enkrat, celovito reformo pravosodja.
Evropsko sodišče za človekove pravice ugotavlja, da je Slovenija na vrhu glede ugotovljenih kršitev človekovih pravic na število prebivalcev med članicami Evropskega sodišča za človekove pravice. Ugotavlja, da je Republika Slovenija s 148 primeri ugotovljenih kršitev človekovih pravic na milijon prebivalcev na prvem mestu. Slovenija, ki je članica tega sodišča že vse od leta 1993 je izgubila kar 94 % vseh primerov in po tej statistiki smo nekako primerljivi z Rusijo. Ob tem velja poudariti, da je stanje glede na omenjene podatke za Slovenijo v primerjavi s podatki za države nekdanje SFRJ še bolj zaskrbljujoče. Vse države SFRJ so namreč šle skozi podoben proces razpadanja nekdanje države, nekatere seveda še bistveno bolj boleče, zato je podatek, da je Slovenija po navedeni raziskavi prva po številu kršitev človekovih pravic na milijon prebivalcev med državami nekdanje SFRJ še toliko bolj osupljiv. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da je bila Slovenija izmed držav nekdanje skupne države tudi prva sprejeta v družino Evropske unije. Še najbližje po negativnosti je Hrvaška, kjer so vsaj eno kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ugotovili v 240. primerih, kar pomeni še vedno več kot 10 % manj kot za Slovenijo. Navedena statistika pa bi bila za Slovenijo zagotovo še bolj zaskrbljujoča, če v mandatu 200-2008, ko je delovala Janševa vlada in tedanji minister za pravosodje, dr. Lovro Šturm, če ta Vlada in to ministrstvo takrat ne bi uvedlo projekta Lukenda in druge zakonodaje, zlasti Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, potem bi bila ta statistika še bolj zaskrbljujoča, tako pa smo vendarle prispevali k temu takrat, da se je zmanjšalo kršitev človekovih pravic do sojenja v razumnem roku. Evropsko sodišče za človekove pravice je torej leta 2014 prejelo več kot 8 tisoč 400 tožb iz Slovenije. In zdaj ključni podatki. Razsodilo je v 323. primerih, v 304. primerih pa je ugotovilo vsaj eno kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na število prebivalcev je Slovenija prava po številu ugotovljenih kršitev med 47. članicami Sveta Evrope. Vsekakor skrb vzbujajoč podatek za Slovenijo, ki pa nalaga dolžnost odgovornih za ukrepanje, da bi se vsaj bistveno zmanjšalo, če že ne odpravilo kršitve človekovih pravic v sodnih postopkih. V pregledu dela Evropskega sodišča za človekove pravice v letih 1959 do 2014, se pravi, ko je bila v tem obdobju objavljena ta analiza o katerih bomo danes največ govorili in je bila objavljena maja letos, torej ESČP ugotavlja, vsaj eno kršitev v 304. primerih v treh primerih pa so se potem strani poravnali. Največ ugotovljenih kršitev se nanaša na pravico do sojenja v razumnem roku, kar 256-krat je bila kršena ta pravica. Potem pravico do učinkovitega pravnega sredstva, 262-krat, ki pa seveda omogočata tudi uresničevanje drugih pravic. Tako je očitno, da gre pri teh najštevilčnejših kršitvah za sistemsko vprašanje dolgotrajnosti sodnih postopkov, ki je bilo v Sloveniji dolga leta nerešeno in je spodbudilo veliko število pritožb na Evropsko sodišče za človekove pravice. In ob koncu, kot predlagateljici te točke dnevnega reda mi dovolite, da preberem še kaj je dr. Jurij Toplak povedal v zvezi z objavljenimi kršitvami človekovih pravic, ki jih je objavilo poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice. Poudaril je, da je bilo v preteklosti pred Evropskim sodiščem za človekove pravice veliko obsodb Slovenije zaradi počasnega sojenja. V zadnjih letih pa prevladujejo vsebinske kršitve. Kršitev pravice do poštenega sojenja in pravice do učinkovitega sodnega varstva. Takole pravi dr. Jure Toplak, citiram: Ljudje se obrnejo na sodišče takrat, ko ne vidijo več drugega izhoda za rešitev spora, a sodišče te zavrne na način, da ti sploh ne da možnosti za popravo krivice. Najpogosteje tako, da se izreče za nepristojno ali pa ti postavi pogoje, ki jih ni mogoče izpolniti. Namesto, da bi posamezniku pomagalo, išče načine kako bi ga zavrnilo. Tudi kadar pot do rešitve, vprašanje v zakonu obstaja, zakon sodniki razlagajo tako kot da ne obstaja., konec citrata. Dr. Jurij Toplak je tudi prepričan, da kršitev ne bi smeli pripisovati državi, ampak posameznim sodnikom, ki imajo ime in priimek. To pravimo tudi mi, ker gre tukaj za preglednost in transparentnost postopkov. Citiram: Ve se kdo so ti sodniki. Številni sodniki so odlični, nekateri pa pravice kršijo. Prav je, da se analizira, kjer se pojavljajo kršitve in se tiste, ki ne poznajo prava človekovih pravic, izobrazi. Če ne bomo naredili ničesar, bomo še naprej država z največ kršitvami., konec citata. tako pravi dr. Jurij Toplak. Torej sodstvo oziroma pravosodje v širšem pomenu besede predstavlja steber pravne države. Glede na navedeno, so po našem mnenju potrebni nujni, hitri, zlasti pa učinkoviti in ustrezni ukrepi, ki jih tudi predlagamo v priporočilu. Več o kršitvah človekovih pravic, o samih priporočilih pa, kot predlagateljica točke, v nadaljevanju po končanih stališčih poslanskih skupin. Najlepša hvala.
******V nadaljevanju objavljamo tudi magnetogram razprave poslanke na seji.EVA IRGL: Hvala za besedo, še enkrat. Spoštovani gospod podpredsednik. Najprej naj rečem, da sem pričakovala, da bo na tako pomembni seji, ko govorimo o kršitvah človekovih pravic v pravosodju prisoten minister za pravosodje in ne samo državna sekretarka. To bi res pričakovala pojasnilo, zakaj ministra danes ni med nami. Kar pa zadeva stališča poslanskih skupin sedaj. Zelo pozorno sem jih poslušala stališča do omenjene tematike, ki je bistveno širša od samega poročila Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je med drugim ugotovilo, da smo med državami članicami Evropske unije po kršitvah človekovih pravic v pravosodju na prvem mestu. Moram povedati, da vsa ta stališča, ki so bila sedaj predstavljena zlasti s strani levih političnih strank me pravzaprav niso presenetile v ničemer. Šlo je za opravičevanje tega kar se je zgodilo na Evropskem sodišču za človekove pravice in zlasti je ponovno šlo za ščitenje pravosodnega sistema. Jaz se zavedam, da gospod minister ni odgovoren za te kršitve na Evropskem sodišču za človekove pravice, vendar pa je minister za pravosodje tisti, ki mora spodbuditi najprej razpravo o ukrepih, ki bi izboljšali tako stanje in potem dejansko v ta prostor pripeljati take zakone, ki bodo naredili pravosodni sistem bolj učinkovit zlasti pa bolj transparenten in pregleden pri delovanju sodstva. Danes gospoda ministra ni med nami. Veliko je bilo zrelativiziranja v teh stališčih. Nekaj pavšalnih trditev. Sploh se ni govorilo o kršitvah človekovih pravic. Spoštovana državna sekretarka je na primer govorila o zemljiški knjigi. Jaz vem natančno, zakaj je gospa državna sekretarka omenila zemljiško knjigo. Zaradi tega, ker obstaja dejstvo, da je projekt, mislim da se je imenoval takrat Herkules, če se ne motim. V drugi fazi ni bil uspešen pri zajezitvi sodnih zaostankov, potem pa se je v drugi fazi, ko se je izvajal na področju zemljiške knjige pa bil uspešen. Tukaj ni nobene dileme, da temu ni tako, vendar pa mi danes, gospa državna sekretarka govorimo o drugih kršitvah človekovih pravic in na te bi morali biti vsi skupaj pozorni.
Prav se mi zdi, da na začetku razprave v to področje, ki je izjemno občutljivo, ker govorimo tudi o integriteti posameznikov, ko so jim bile kršene človekove pravice v pravosodnih sistemih oziroma v pravosodju, je prav, da opozorim na ne dobro stanje v našem pravosodju in na to, da to potrjujejo tudi institucije v tujini. Vendar naj najprej spomnim naslednje: spoštovanje človekovih pravic in njihovo pravno varstvo je bilo pravzaprav povod za nastanek naše nove države. Zdi se mi, da se zadnje čase tega premalo zavedamo. Tako smo lahko zametke tega duha nove ustavnosti v luči spoštovanja človekovih pravic najprej zaznali že v tako imenovani Pisateljski ustavi iz leta 1988, naslednje leto pa še v Majniški deklaraciji. Potem smo pa leta 1990 oziroma 1991 dobili še tisti najvišji pravni akt, to je Ustavo Republike Slovenije, ki je utemeljena na spoštovanju človekovih pravic. Ampak danes, kako paradoksalno, govorimo o tem, da je Slovenija kot članica Evropske unije, ki se je na začetku, preden je postala članica Evropske unije – mimogrede, tudi odločila, da bo spoštovala Deklaracijo o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope -, s tem zavezala, da bo spoštovala pogoje, da lahko to deklaracijo sprejme, se pravi, da bo spoštovala človekove pravice in da bo zagotovila vladavino prava, danes pa lahko vidimo, da se precej odmikamo od teh osnovnih demokratičnih postulatov. V preambuli navedene deklaracije smo takrat zapisali tudi naslednje (citiram): Zavedajoč se določil, da so konvencije Sveta Evrope o človekovih pravicah odprte za pristop le državam, ki dejansko zagotavljajo uresničevanje z njimi priznanih človekovih pravic, Skupščina Republike Slovenije izraža prepričanje, da so v Republiki Sloveniji dejansko izpolnjeni pogoji, ki jih za države članice postavljajo konvencije Sveta Evrope. Seveda pa je velik pomen vloge človekovih pravic v našem ustavnopravnem redu podalo tudi Ustavno sodišče leta 1997 v svoji odločbi. In takrat je zapisalo naslednje – gre za zelo pomembno argumentacijo, kajti danes se od tega odmikamo – (citiram): Človekove pravice so kot izhodiščni in osrednji del ustavne ureditve, ki upravičujejo opredelitev Slovenije kot demokratične in pravne države, tako ključnega pomena, da ustava, poleg tega, da jih izčrpano navaja, zagotavlja tudi njihovo neposredno uresničevanje. Temeljna vrednota ustave, iz katere moramo izhajati, je namreč varstvo posameznika pred posegi v njegovo integriteto. Ampak tukaj, spoštovane kolegice in kolegi, ravno na tej točki smo kot država padli. Evropsko sodišče za človekove pravice nam je postavilo jasno ogledalo – ESČP je do konca leta 2014 prejelo več kot 8.400 tožb iz Republike Slovenije, razsodilo je v 323 primerih. Ampak, v 304 primerih je ugotovilo vsaj eno kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Torej, naša država, ko je nastajala, se je zaobljubila z raznimi dokumenti in tudi preko Ustave Republike Slovenije, da bo izpolnjevala pogoje konvencije Sveta Evrope, danes pa očitno temu več ni tako, vsaj ne v takšni meri, kot bi pričakovali. Vse od objave poročila Evropskega sodišča za človekove pravice se skuša v slovenskem prostoru zmanjšati težo ugotovitev te raziskave. In to počnejo, žal, različne institucije. To počne tako varuhinja človekovih pravic, ker zelo pavšalno govori o teh kršitvah človekovih pravic, ki pa so jasne in tudi natančno definirane. To počne Ministrstvo za pravosodje, vedno znova opravičuje, zakaj je prišlo do tega, ne zahteva pa nobene odgovornosti, nobene. Niti ne pripravlja nikakršne podlage za to, da bi sodniki kakorkoli sprejeli odgovornost za postopke, o katerih so posameznikom posegli v njihovo integriteto in dostojanstvo, pa čeprav je to pravica, ki jim pripada tudi po Ustavi, ne samo po človeški plati, skratka nihče v tej državi za evidentne kršitve človekovih pravic, ki nas postavljajo na prvo mesto med državami članicami Evropske unije, ni odgovarjal nikoli za to in tudi očitno nikoli ne bo, vsaj zakonodaje v tej smeri ni takšne. Čeprav do sedaj že imamo kazensko določbo, ki jasno pravi, da je treba terjati odgovornost za napake od sodnikov. Ampak veste, kaj je najbolj zanimivo, ta določba še nikoli do sedaj ni bila uporabljena. Pa verjetno ne boste rekli, zato ker sodniki in sodnice perfektno delajo. Jaz verjamem, da je velika večina sodnikov in sodnic dobrih in da se trudijo delati pošteno in odgovorno. Vendar pa je veliko takšnih, ki pa so morda tudi kakšni zavestno kršili človekove pravice. Ampak njim se ne zgodi nič. Eden izmed takih celo vodi Vrhovno sodišče. Gospod Branko Masleša je v različnih sodnih sestavih več kot 14-krat kršil človekove pravice. Da ne govorim o tem, da je že v prejšnjem režimu, totalitarnem režimu bil pomemben funkcionar v Kopru in že tam kršil človekove pravice. Ampak gospod je mirno brez razmisleka o tem, kaj to prinaša za demokracijo, ne samo se obdržal na položaju, ampak še celo povišan je bil, verjetno za nagrado, ker je tako dobro pripeljal skozi proces Patria. Takemu človeku je seveda potrebno zaupati, ker bo vedno poskrbel za naše in to je problem tega pravosodja. Tako kot je nemški sodnik Dukoff že povedal – problem slovenskega pravosodja je v tem, da imajo, da še do sedaj niso uspeli spremeniti miselnosti. Še vedno so nekje drugje globoko okosteneli in zato se nič ne premakne. Zato se nič ne premakne. Imamo pa veliko mladih pravnikov, usposobljenih pravnikov, ki pa opozarjajo točno na to, vendar se jih ne sliši dovolj, so izoblikovani recimo v evropski Sloveniji, vendar pa se njihova argumentacija ne sliši tako močno, kot se sliši kakšna druga. In to jaz vidim kot problem. Problem vidim tudi v tem, da stranke koalicije vedno znova ščitite napake, ki se zgodijo v pravosodnem sistemu. Namesto, da bi jasno obsodile to, kar se zgodi, ostro reagiranje bi bilo v takšnih primerih pričakovano. Namesto tega, da bi zaščitili integriteto posameznikov, ki so jim bile kršene človekove pravice, raje ščitite tiste, ki so te kršitve povzročili. Mi smo tukaj ravno zato, da opozarjamo na napake in da jih skušamo odpraviti, skupaj z vami. In zato v nadaljevanju seveda pričakujem bolj konstruktivno razpravo v smislu predlogov tudi, kot pa so bila predstavljena stališča poslanskih skupin.
Ostro reagiranje na analizo Evropskega sodišča za človekove pravice sem osebno pričakovala tudi od varuhinje človekovih pravic. Zlasti, če vemo, da je varuh neformalna oblika varstva pravic posameznikov v razmerju do nosilcev oblasti. To pomeni, da je varuh prvi, ki mora reagirati in ki mora povzdigniti svoj glas, ko gre za zaščito posameznikov napram oblastnim organom. To je cilj varuha človekovih pravic. Ni cilj varuha človekovih pravic, da kakorkoli paktira, bodisi na eni strani s pravosodno vejo oblasti ali pa na drugi strani z izvršilno vejo oblasti. Varuh človekovih pravic mora zagotoviti, da bodo varovane človekove pravice posameznikov, se pravi državljank in državljanov v Republiki Sloveniji. In v tem primeru sem osebno resnično tudi kot predsednica Komisije za človekove pravice v Državnem zboru pričakovala, da bo Urad varuha se ne odzval tako medlo na te izjave in zlasti, da bo jasno povedal, da je potrebno sprejeti ukrepe na tem področju, da naslednjič ne bomo zasedali več prvega mesta pri kršitvah človekovih pravic na Evropskem sodišču za človekove pravice. S strani varuhinje smo tako doživeli nekakšno pokritje teh kršitev človekovih pravic v pravosodju, in sicer z argumentom, da gre zgolj za kršitve človekovih pravic zaradi dolgotrajnosti postopkov. In to poslušamo tudi danes v tem državnem zboru s strani tako državne sekretarke kot koalicijskih poslanskih skupin. Kakšno sprenevedanje?! Vsi vemo kaj pomeni pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. To je ustavna pravica, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije. In vsi vemo kaj to pomeni. In če ta ustavna pravica odpove, seveda odpovejo tudi vse ostale človekove pravice. Zato argumentirati na način, da gre za neko nepomembno kršitev človekovih pravic je absurdno. Ne samo absurdno, je navadno sprenevedanje.
Ne nazadnje tisti, ki bolj poznate področje varovanja in spoštovana človekovih pravic veste, da tudi 6. člen evropske konvencije o varstvu človekovih pravic govori prav o tej ključni pravici, pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, če ne tega sploh ne bi imeli. Teh mehanizmov ne bi imeli, jih ne bi vzpostavljali, ampak smo jih. Zato ker kršitev te pravice rodi kršitve vseh ostalih pravic. Sedaj pa bi želela uvodoma pojasniti, da kršitve človekovih pravic seveda se začnejo na slovenskih tleh, to je jasno. Za to so odgovorne sodnice in sodniki. Kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so jih povzročili sodniki in sodišča v Sloveniji kot del pravosodja najbolj nazorno na ta kršitve pokaže tretje vmesno poročilo, ki ga je naredil dr. Lovro Šturm. Veliko se je govorilo o teh raziskavah, ampak to je prva raziskava, ki je bila narejena na tem področju. Lahko nam ni všeč, ker so podatki pač takšni. Ne moremo pa omalovažujoče govoriti o tistem, ki je takšno raziskavo pripravil. In prav je, da jo je pripravil. Kajti, ta raziskava daje pač, vsaj zame, alarmantne podatke na katere bi moralo Ministrstvo za pravosodje reagirati. Ampak Ministrstvo za pravosodje se ukvarja s kozmetičnimi popravki, bolj malo pa se zanima za neko pravo in kvalitetno reformo pravosodja. Ampak da ne bom govorila na pamet, ker koalicija vedno znova pravi, da mečemo podatke selektivno ven, da relativiziramo in tako naprej. Bom šla konkretno v kršitve človekovih pravic, ki so jih povzročili nekateri sodniki. Poglejte, sodnik Bojan Dolenc je pri kršenju Ustave Republike Slovenije in človekovih pravic sodeloval kar 15, od tega trikrat v vlogi predsednika senata. In sedaj se vprašam, je ta sodnik, pa ne govorim o njegovem siceršnjem delu, ampak ali je ta sodnik kdaj odgovarjal za kršitve. Je bila kakšna sankcija za kršitve? Ali je lahko mirno naprej opravljal svoje delo? Gre za to, da je potrebno dojeti, da če se dela napake, je potrebno potem tudi prevzeti neko odgovornost za to.Pa saj to ni samo v pravosodju. Zdaj ravno gospoda Gantarja gledam, tudi v zdravstvu je podobno. Potrebno je odgovornost prevzeti in potem seveda delati naprej boljše in še bolj učinkovito. Že prej sem rekla, da od leta 2008 obstaja kazenska določba glede odgovornosti sodnikov, ki pa doslej nikoli ni bila uporabljena. Zakaj ni bila uporabljena! Spoštovana državna sekretarka, meni je žal, da ni tukaj gospoda Klemenčiča. Midva se še kar razumeva. Saj tudi z vami, ampak bi pa pričakovala, da odgovorite na kakšno vprašanje v nadaljevanju. Se pravi, zakaj se do sedaj še nikoli ni uporabila določba, ki je v kazenskem, kazenska določba, ki je vpeljana že od leta 2008. Zakaj ni nobenega primera. Potem imamo sodnico Martino Lippai. Pri kršenju Ustave in človekovih pravic je sodelovala petindvajsetkrat. Od tega se je osemkrat pojavila v vlogi predsednice senata. Smo kdaj slišali, da je kdo odgovarjal o tem primeru za kršitve? Pa to ne pomeni, da ne sme opravljati svojega dela, ampak samo, da se uporabi torej določba, ki že obstaja. Samo o tem govorim. Potem sodnica Irena Badovinac Bijelič, pri kršenju ustave in s tem človekovih pravic je sodelovala šestnajstkrat. Od tega je bila dvakrat v vlogi predsednice senata. Me zanima konkretno, ali je tudi ta sodnica kdaj odgovarjala po tej kazenski določbi, ki obstaja iz leta 2008. Neke sankcije verjetno so definirane. Boste lahko potem vi pojasnili več. Potem imamo sodnika, sedaj še vrhovnega, predsednika Vrhovnega sodišča, gospoda Branka Maslešo, ki je pri kršenju ustave in človekovih pravic sodeloval štirinajstkrat. Od tega je bil trikrat v vlogi predsednika senata. Enkrat se je celo sam vključil v to, da bo v senatu, ki bo razpravljalo o procesu Patria. Res zanimivo. Ti momenti so zelo zanimivo. Ampak ljudje to vedo, zato tudi protestirajo pred sodiščem, ker se zavedajo, da je potrebno dejansko vzpostaviti vladavino prava, ki bo temeljila na pravičnem pravosodju. Potem sodnica Jasna Pogačar. Sedaj je ustavna sodnica, je pri kršenju Ustave in človekovih pravic sodelovala v trinajstih primerih. Se je tukaj kaj zgodilo? Potem nekdanji sodnik recimo, Vasilij Polič, trinajstkrat sodeloval pri kršenju človekovih pravic. Trikrat je bil v vlogi predsednika senata. Kako Ministrstvo za pravosodje gledana takšne kršitve? To me konkretno zanima. Sodnica Kristina Ožbolt, enajstkrat je sodelovala pri kršenju Ustave, dvakrat bila v vlogi predsednice senata. Morda je bila tukaj uporabljena kazenska določba iz leta 2008. Potem sodnica Ziba Trampuš, osemkrat sodelovala, od tega enkrat v vlogi predsednice senata. Ampak, da ne boste govorili, da je to nepomembno. Naj recimo povem, s čim so ti sodniki in sodnice največkrat kršili človekove pravice. Največkrat so kršili naslednja določila: enakost pred zakonom 14. člen, varstvo osebne svobode 19. člen, odreditev in trajanje pripora, enako varstvo pravic, pravica do pravnega sredstva, pravna jamstva v kazenskem postopku, prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, varstvo tajnosti pisem in drugih občil. Potem že omenjeni 6. člen konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravico do poštenega sojenja. In tukaj bom navedla še en primer, ki ga je prej uvodoma v stališču naše poslanske skupine omenil kolega Gorenak, pa se mi zdi pomembno še enkrat opozoriti, glede na to, da se je Minister za pravosodje, ki ga danes ni z nami, evidentno zlagal na Odboru za pravosodje. Dejal je namreč, da pravica do življenja 2. člen konvencije najpomembnejša konvencijska pravica dejal je za to pravico naslednje, citiram: Slovenija nima v celotnem obdobju nobene kršitve. Ali gospod spoštovani gospod minister ne pozna dovolj dobro primerov oziroma bom rekla mu strokovni sodelavci niso dovolj dobro pripravili nekega prereza stanja? Ali je preprosto sam od sebe to zamolčal? Ampak dejstvo je, da je primer Šilih, ki je bil prej omenjen je prišlo ravno do kršitve 2. člena konvencije, to je pravice, do življenja. ESČP (Evropsko sodišče za človekove pravice) je namreč soglasno razsodilo, da je Slovenija kršila 2. člen evropske konvencije o človekovih pravicah torej pravici do življenja in sicer zaradi pomanjkanja učinkovitih pravnih postopkov za določitev vzroka smrti in odgovornosti. Seveda, spoštovani minister, ki vas danes ni, to vas absolutno postavlja na laž. Ali ste to zavestno naredili ali ne, to je drugo vprašanje, ampak dejstvo je, da vas to postavlja na laž. Ta tragedija, ki se je dogajala in se, potem zaključila na Evropskem sodišču za človekove pravice je bila dobesedna kalvarija. Več kot 20 let so se borili na različnih sodiščih. Na koncu je povedalo svoje Evropsko sodišče za človekove pravice.
Če mi dovolite, lahko pogledamo tudi nekaj kršitev človekovih pravic, ki so nastali v Republiki Sloveniji in so vezani zlasti na oblastne organe. Če pogledamo recimo sestavo prejšnje Komisije za preprečevanje korupcije, to omenjam zlasti, zaradi tega, ker je v prejšnji sestavil bi predsednik te komisije gospod Goran Klemenčič, danes pa je minister za pravosodje, verjetno je to dobil mesto za nagrado, ker je povzročil padec vlade takrat. Ampak tudi v tistem primeru, ko je minister Klemenčič povzročil padec vlade in na neki način odstranil političnega tekmeca, naredil prostor za nekoga druga se je kršilo človekove pravice. Sedaj me ne čudi, da minister ne more argumentirano sodelovati pri današnji seji, ker je sam v vlogi predsednika Komisije za preprečevanje korupcije kršil človekove pravice. V sodni veji oblasti oziroma v pravosodju poznamo tudi druge kršitve človekovih pravic, ki se odvijajo na podlagi montiranih sodnih procesov. Prej je bila že omenjana Patria, ki je bila tempirana točno na čas pred volitvami in političnim tekmecem je bila onemogočena neka poštena volilna tekma. Poštena volilna tekma. Mi smo, žal, kolegice in kolegi, to je prav, da se vsi skupaj zavedamo ob zadnjih predčasnih volitvah imeli prav to, se pravi, nepošteno volilno tekmo, ki je pripeljala tudi do nepošteno izvoljene vlade. Dejstvo je namreč, da se liderju opozicije omogoča, to se je vleklo čez tri volitve, da lahko dobro in kvalitetno zastopa stališče stranke. Na to so opozorili tudi na evropski ravni. Naj samo spomnim na največjo stranko v Evropskem parlamentu, ki je jasno povedala, da morajo države članice EU storiti vse, kar je v njihovi moči, da končno sprejmejo tiste države, ki tega še niso storile ilustracijske zakone. Tukaj ne govorimo o nekem maščevanju, ampak gre za to, če želimo pošteno sodstvo, pravično sodstvo, potem se moramo razbremeniti neke navlake iz preteklosti, ki je ključna, da imamo danes velike težave, ne samo v pravosodju, ampak tudi na ekonomskem področju. To je seveda samo eden do primerov, ki kaže na to, da se kršitve človekovih pravic v pravosodju dogajajo in odvijajo. Ampak naj kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti povem, da tudi na komisijo dobivamo precej peticij, ki so vezane prav na kršitve človekovih pravic na področju pravosodja. In sicer gre za kršenje oziroma gre za peticije, ki so vezane na sojenje v nerazumnem roku, na to, kar opozarja Evropsko sodišče za človekove pravice, gre za nezaupanje v sodniške odločitve in sodstvo na sploh, tukaj ni odveč ponovno poudariti, da več kot 70 % slovenskih državljanov sploh ne zaupa v pravosodni sistem, sploh ne zaupa v pravosodni sistem. Potem peticije s področja kršitev pri opravljanju sodniške funkcije. In, če pogledamo samo leto 2014, jaz sem dala narediti eno tako kratko analizo s področja peticij, ki jih prejemamo v Državni zbor, ki so vezane na kršenje človekovih pravic v primeru pravosodja. V letu 2014 smo dobili veliko število peticij, ki se nanašajo na neučinkovito pravosodje. Večina od teh se je nanašala na delo sodišč, vlagatelji teh pritožb so največkrat povedali, da sodišča odločajo prepočasi in zato imamo danes rezultat ESČP, kjer v 323-ih razsojenih primerih sodišče ugotavlja, da v 304 primerih se je zgodila vsaj ena kršitev človekovih pravic. To so podatki, ki so po mojem zelo zaskrbljujoči in kar alarmantni. Nekaj vlog se je nanašalo tudi na Ustavno sodišče, ki zadev pač ni sprejelo v obravnavo. Nekaj vlog na delo odvetnikov, ki naj ne bi zastopali stranke v skladu s poklicno etiko in tukaj smo spet seveda pri teh sankcijah, o katerih sem prej govorila. Potem so se vloge nanašale tudi na neučinkovito slabo delo tožilstva in seveda tudi na pravosodje na splošno oziroma je nek vlagatelj izražal nezadovoljstvo nad stanjem v pravosodju. Vse te peticije, ki jih dobivamo na Komisijo za človekove pravice in tudi to zadnje poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice, pa tudi vsa poročila, ki jih je podala Evropska komisija kažejo na to, kako prav imamo v Slovenski demokratski stranki, ko smo pravzaprav edina stranka v tem političnem prostoru z rahlimi še izjemami, ki že vrsto let in ne samo od leta 2008, ampak že bistveno prej opoza”
EVA IGRL: Hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. Spoštovana državna sekretarka.
V poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo predlagali priporočilo glede ugotovitev Evropskega sodišča za človekove pravice o kršitvah človekovih pravic za Republiko Slovenijo. Zakaj? Zadnji dogodki povezani z objavo podatkov Evropskega sodišča za človekove pravice o kršitvah človekovih pravic namreč kažejo, da se je Slovenija 148 kršitvami na milijon prebivalcev znašla v samem evropskem vrhu po številu kršitev človekovih pravic, kar na prvem mestu. Objavljeni podatki so nadzorno pokazali realnost stanja na področju pravosodja v Sloveniji z vidika zagotavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sodnih postopkih. Pokazalo se je še nekaj drugega. Namreč to, kar že vrsto let v Slovenski demokratski stranki opozarjamo, da je potrebna nujna reforma pravosodnega sistema. Potrebno je vzpostaviti odgovornost v sodstvu, odpravljanje okoliščin, ki zbujajo videz pristranskosti, dvom v neodvisnost sodstva, poštenost sodnih postopkov ter dvigniti zaupanje ljudi oziroma javnosti v sodstvo oziroma celotno pravosodje. Tukaj mi dovolite, da uvodoma opozorim kaj je povedal in že leta 2003 ugotovil nemški sodnik Norman Dukoff, svetovalec v naših predpristopnih pogajanjih. Že leta 2003 je namreč ugotovil, da je sodstvo v Sloveniji neučinkovito oziroma bistveno premalo učinkovito. Pred zaključkom svojega mandata pa je na novinarski konferenci ugotovil, da ni bilo prav nikakršne spremembe pri mentaliteti slovenskih sodnikov, na to opozarjamo v SDS že zelo dolgo pa se praktično nič ne zgodi na tem področju. Ocenil je, da se sodniki pri nas ukvarjajo bolj z ščitenjem svojih privilegijev in plačil. Stanje na tem področju pa se od takrat do danes ni izboljšalo, še več, trdimo, da se je celo poslabšalo. Temu pritrjuje tudi dokument Evropske komisije le iz leta 2013, ki v mnogih pogledih je za našo državo zaskrbljujoč. Evropska komisija namreč v omenjenem dokumentu poudarja, da so v Evropi, zaradi finančne in gospodarske krize nastale korenite spremembe, ki zahtevajo spremembe tudi v sistemu pravosodja. Evropska komisija namreč vidi v procesu reform in vrnitvi zaupanja in ponovni gospodarski rasti bistveno vlogo prav v pravičnih, pravosodnih sistemih držav članic, zato tudi poudarja, da je nujni pristop do učinkovitega pravosodnega sistema in da je ob enem potrebno zagotoviti izboljšanje njegove kakovosti in tudi neodvisnosti. Mi se zadnje čase zlasti od kar je na tem mestu minister za pravosodje gospod Goran Klemenčič ukvarjamo zgolj z kozmetičnimi popravki pravosodne zakonodaje ne pa z reformnimi ukrepi. Evropska komisija je marca letos sprejela tudi pregled stanja na področju pravosodja v EU za leto 2014 in sicer vse z namenom za učinkovitejše pravosodne sisteme. Iz pregleda je razvidno, da ima Slovenija eno najnižjih stopenj zaznane neodvisnosti pravosodja v EU. Za njo so samo še Grčija, Hrvaška, Romunija, Bolgarija in Slovaška. Pri čemer pa je potrebno vedeti, da imajo vse te naštete države naraščajoč trend stopnje neodvisnosti v primerjavi s preteklim letom, Slovenija pa žal padajočega. Zaupanje, kot sem že dejala, v pravosodni sistem, v Sloveniji je trenutno najnižje med članicami Evropske unije. Učinkovitost pravosodja je bistveno nižja od povprečja držav EU. Številni sodniki pri nas žal zbujajo videz pristranskosti in dvom v neodvisnost in poštenost sodnih postopkov. Spomnimo samo na primer Patria, ampak o tem zagotovo tudi več kasneje v nadaljevanju v razpravah. Sodni svet pa, navadno, teh zadev ne obravnava. Iz tretjega vmesnega poročila raziskave prof. dr. Lovra Šturma, prav o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so jih povzročili slovenski sodniki in sodišča v Sloveniji izhaja, da je kar 801 sodni sestav slovenskih sodišč in po zadržani oceni najmanj 2254 slovenskih sodnikov v obdobju od leta 1995 ali bolj natančneje od januarja 1995 pa vključno do aprila 2015 kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine. Vsekakor alarmantni podatki, ki pa se ministrstva prav nič ne primejo, pa tudi koalicije očitno ne. Vsi ti podatki in analiza stanj, zlasti tisti, ki prihajajo iz tujine, tukaj namreč moramo vedeti, da nam je tujina pokazala zrcalo, ne samo da na to po večini opozarjamo v Slovenski demokratski stranki, ampak tudi tujina nam je nastavila zrcalo in po našem mnenju vsi ti podatki, ki so bili zdaj predstavljeni, pa še več jih je v nadaljevanju, ogrožajo vladavino prava in stabilnost družbene ureditve ter kažejo na to, da stanje na področju zagotavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sodnih postopkih ni zadovoljivo. Za izboljšanje stanja v zvezi z zagotavljanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sodnih postopkih pa smo v Slovenski demokratski stranki v svojih priporočilih Državnemu zboru že lani predlagali sprejem priporočil, ki pa jih koalicija, tako kot vedno, ni sprejela, pa čeprav je šlo za konkretne in zelo pomembne predloge, ki bi izboljšali zagotovo stanje na področju pravosodja. Morda danes ne bi imeli takšnih rezultatov na področju Evropskega sodišča za človekove pravice. Torej, gre za to, da je treba uskladiti prizadevanje vseh treh vej oblasti, da se izboljša stanje na področju pravosodja. Treba je uvesti, da se sodstvo zaveda svoje odgovornosti. Takšne ukrepe sprejeti, to smo že večkrat povedali, pa naleteli na gluha ušesa. Da Sodni svet mora tekoče ocenjevati delo sodnikov in sodišče ter da Vlada, Ministrstvo za pravosodje, Vrhovno sodišče in Sodni svet preučijo in pripravijo zakonske rešitve s ciljem po večji preglednosti dela sodstva, učinkovitosti, skrajšanju postopkov, preprečitvi zlorabe sodnega sistema, povrnitvi zaupanja in vzpostavitvi personalne odgovornosti sodnikov oziroma nosilcev funkcij v pravosodju. Skratka, da se ne gremo nekih kozmetičnih popravkov, ampak še enkrat, celovito reformo pravosodja.
Evropsko sodišče za človekove pravice ugotavlja, da je Slovenija na vrhu glede ugotovljenih kršitev človekovih pravic na število prebivalcev med članicami Evropskega sodišča za človekove pravice. Ugotavlja, da je Republika Slovenija s 148 primeri ugotovljenih kršitev človekovih pravic na milijon prebivalcev na prvem mestu. Slovenija, ki je članica tega sodišča že vse od leta 1993 je izgubila kar 94 % vseh primerov in po tej statistiki smo nekako primerljivi z Rusijo. Ob tem velja poudariti, da je stanje glede na omenjene podatke za Slovenijo v primerjavi s podatki za države nekdanje SFRJ še bolj zaskrbljujoče. Vse države SFRJ so namreč šle skozi podoben proces razpadanja nekdanje države, nekatere seveda še bistveno bolj boleče, zato je podatek, da je Slovenija po navedeni raziskavi prva po številu kršitev človekovih pravic na milijon prebivalcev med državami nekdanje SFRJ še toliko bolj osupljiv. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da je bila Slovenija izmed držav nekdanje skupne države tudi prva sprejeta v družino Evropske unije. Še najbližje po negativnosti je Hrvaška, kjer so vsaj eno kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ugotovili v 240. primerih, kar pomeni še vedno več kot 10 % manj kot za Slovenijo. Navedena statistika pa bi bila za Slovenijo zagotovo še bolj zaskrbljujoča, če v mandatu 200-2008, ko je delovala Janševa vlada in tedanji minister za pravosodje, dr. Lovro Šturm, če ta Vlada in to ministrstvo takrat ne bi uvedlo projekta Lukenda in druge zakonodaje, zlasti Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, potem bi bila ta statistika še bolj zaskrbljujoča, tako pa smo vendarle prispevali k temu takrat, da se je zmanjšalo kršitev človekovih pravic do sojenja v razumnem roku. Evropsko sodišče za človekove pravice je torej leta 2014 prejelo več kot 8 tisoč 400 tožb iz Slovenije. In zdaj ključni podatki. Razsodilo je v 323. primerih, v 304. primerih pa je ugotovilo vsaj eno kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na število prebivalcev je Slovenija prava po številu ugotovljenih kršitev med 47. članicami Sveta Evrope. Vsekakor skrb vzbujajoč podatek za Slovenijo, ki pa nalaga dolžnost odgovornih za ukrepanje, da bi se vsaj bistveno zmanjšalo, če že ne odpravilo kršitve človekovih pravic v sodnih postopkih. V pregledu dela Evropskega sodišča za človekove pravice v letih 1959 do 2014, se pravi, ko je bila v tem obdobju objavljena ta analiza o katerih bomo danes največ govorili in je bila objavljena maja letos, torej ESČP ugotavlja, vsaj eno kršitev v 304. primerih v treh primerih pa so se potem strani poravnali. Največ ugotovljenih kršitev se nanaša na pravico do sojenja v razumnem roku, kar 256-krat je bila kršena ta pravica. Potem pravico do učinkovitega pravnega sredstva, 262-krat, ki pa seveda omogočata tudi uresničevanje drugih pravic. Tako je očitno, da gre pri teh najštevilčnejših kršitvah za sistemsko vprašanje dolgotrajnosti sodnih postopkov, ki je bilo v Sloveniji dolga leta nerešeno in je spodbudilo veliko število pritožb na Evropsko sodišče za človekove pravice. In ob koncu, kot predlagateljici te točke dnevnega reda mi dovolite, da preberem še kaj je dr. Jurij Toplak povedal v zvezi z objavljenimi kršitvami človekovih pravic, ki jih je objavilo poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice. Poudaril je, da je bilo v preteklosti pred Evropskim sodiščem za človekove pravice veliko obsodb Slovenije zaradi počasnega sojenja. V zadnjih letih pa prevladujejo vsebinske kršitve. Kršitev pravice do poštenega sojenja in pravice do učinkovitega sodnega varstva. Takole pravi dr. Jure Toplak, citiram: Ljudje se obrnejo na sodišče takrat, ko ne vidijo več drugega izhoda za rešitev spora, a sodišče te zavrne na način, da ti sploh ne da možnosti za popravo krivice. Najpogosteje tako, da se izreče za nepristojno ali pa ti postavi pogoje, ki jih ni mogoče izpolniti. Namesto, da bi posamezniku pomagalo, išče načine kako bi ga zavrnilo. Tudi kadar pot do rešitve, vprašanje v zakonu obstaja, zakon sodniki razlagajo tako kot da ne obstaja., konec citrata. Dr. Jurij Toplak je tudi prepričan, da kršitev ne bi smeli pripisovati državi, ampak posameznim sodnikom, ki imajo ime in priimek. To pravimo tudi mi, ker gre tukaj za preglednost in transparentnost postopkov. Citiram: Ve se kdo so ti sodniki. Številni sodniki so odlični, nekateri pa pravice kršijo. Prav je, da se analizira, kjer se pojavljajo kršitve in se tiste, ki ne poznajo prava človekovih pravic, izobrazi. Če ne bomo naredili ničesar, bomo še naprej država z največ kršitvami., konec citata. tako pravi dr. Jurij Toplak. Torej sodstvo oziroma pravosodje v širšem pomenu besede predstavlja steber pravne države. Glede na navedeno, so po našem mnenju potrebni nujni, hitri, zlasti pa učinkoviti in ustrezni ukrepi, ki jih tudi predlagamo v priporočilu. Več o kršitvah človekovih pravic, o samih priporočilih pa, kot predlagateljica točke, v nadaljevanju po končanih stališčih poslanskih skupin. Najlepša hvala.
******V nadaljevanju objavljamo tudi magnetogram razprave poslanke na seji.EVA IRGL: Hvala za besedo, še enkrat. Spoštovani gospod podpredsednik. Najprej naj rečem, da sem pričakovala, da bo na tako pomembni seji, ko govorimo o kršitvah človekovih pravic v pravosodju prisoten minister za pravosodje in ne samo državna sekretarka. To bi res pričakovala pojasnilo, zakaj ministra danes ni med nami. Kar pa zadeva stališča poslanskih skupin sedaj. Zelo pozorno sem jih poslušala stališča do omenjene tematike, ki je bistveno širša od samega poročila Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je med drugim ugotovilo, da smo med državami članicami Evropske unije po kršitvah človekovih pravic v pravosodju na prvem mestu. Moram povedati, da vsa ta stališča, ki so bila sedaj predstavljena zlasti s strani levih političnih strank me pravzaprav niso presenetile v ničemer. Šlo je za opravičevanje tega kar se je zgodilo na Evropskem sodišču za človekove pravice in zlasti je ponovno šlo za ščitenje pravosodnega sistema. Jaz se zavedam, da gospod minister ni odgovoren za te kršitve na Evropskem sodišču za človekove pravice, vendar pa je minister za pravosodje tisti, ki mora spodbuditi najprej razpravo o ukrepih, ki bi izboljšali tako stanje in potem dejansko v ta prostor pripeljati take zakone, ki bodo naredili pravosodni sistem bolj učinkovit zlasti pa bolj transparenten in pregleden pri delovanju sodstva. Danes gospoda ministra ni med nami. Veliko je bilo zrelativiziranja v teh stališčih. Nekaj pavšalnih trditev. Sploh se ni govorilo o kršitvah človekovih pravic. Spoštovana državna sekretarka je na primer govorila o zemljiški knjigi. Jaz vem natančno, zakaj je gospa državna sekretarka omenila zemljiško knjigo. Zaradi tega, ker obstaja dejstvo, da je projekt, mislim da se je imenoval takrat Herkules, če se ne motim. V drugi fazi ni bil uspešen pri zajezitvi sodnih zaostankov, potem pa se je v drugi fazi, ko se je izvajal na področju zemljiške knjige pa bil uspešen. Tukaj ni nobene dileme, da temu ni tako, vendar pa mi danes, gospa državna sekretarka govorimo o drugih kršitvah človekovih pravic in na te bi morali biti vsi skupaj pozorni.
Prav se mi zdi, da na začetku razprave v to področje, ki je izjemno občutljivo, ker govorimo tudi o integriteti posameznikov, ko so jim bile kršene človekove pravice v pravosodnih sistemih oziroma v pravosodju, je prav, da opozorim na ne dobro stanje v našem pravosodju in na to, da to potrjujejo tudi institucije v tujini. Vendar naj najprej spomnim naslednje: spoštovanje človekovih pravic in njihovo pravno varstvo je bilo pravzaprav povod za nastanek naše nove države. Zdi se mi, da se zadnje čase tega premalo zavedamo. Tako smo lahko zametke tega duha nove ustavnosti v luči spoštovanja človekovih pravic najprej zaznali že v tako imenovani Pisateljski ustavi iz leta 1988, naslednje leto pa še v Majniški deklaraciji. Potem smo pa leta 1990 oziroma 1991 dobili še tisti najvišji pravni akt, to je Ustavo Republike Slovenije, ki je utemeljena na spoštovanju človekovih pravic. Ampak danes, kako paradoksalno, govorimo o tem, da je Slovenija kot članica Evropske unije, ki se je na začetku, preden je postala članica Evropske unije – mimogrede, tudi odločila, da bo spoštovala Deklaracijo o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope -, s tem zavezala, da bo spoštovala pogoje, da lahko to deklaracijo sprejme, se pravi, da bo spoštovala človekove pravice in da bo zagotovila vladavino prava, danes pa lahko vidimo, da se precej odmikamo od teh osnovnih demokratičnih postulatov. V preambuli navedene deklaracije smo takrat zapisali tudi naslednje (citiram): Zavedajoč se določil, da so konvencije Sveta Evrope o človekovih pravicah odprte za pristop le državam, ki dejansko zagotavljajo uresničevanje z njimi priznanih človekovih pravic, Skupščina Republike Slovenije izraža prepričanje, da so v Republiki Sloveniji dejansko izpolnjeni pogoji, ki jih za države članice postavljajo konvencije Sveta Evrope. Seveda pa je velik pomen vloge človekovih pravic v našem ustavnopravnem redu podalo tudi Ustavno sodišče leta 1997 v svoji odločbi. In takrat je zapisalo naslednje – gre za zelo pomembno argumentacijo, kajti danes se od tega odmikamo – (citiram): Človekove pravice so kot izhodiščni in osrednji del ustavne ureditve, ki upravičujejo opredelitev Slovenije kot demokratične in pravne države, tako ključnega pomena, da ustava, poleg tega, da jih izčrpano navaja, zagotavlja tudi njihovo neposredno uresničevanje. Temeljna vrednota ustave, iz katere moramo izhajati, je namreč varstvo posameznika pred posegi v njegovo integriteto. Ampak tukaj, spoštovane kolegice in kolegi, ravno na tej točki smo kot država padli. Evropsko sodišče za človekove pravice nam je postavilo jasno ogledalo – ESČP je do konca leta 2014 prejelo več kot 8.400 tožb iz Republike Slovenije, razsodilo je v 323 primerih. Ampak, v 304 primerih je ugotovilo vsaj eno kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Torej, naša država, ko je nastajala, se je zaobljubila z raznimi dokumenti in tudi preko Ustave Republike Slovenije, da bo izpolnjevala pogoje konvencije Sveta Evrope, danes pa očitno temu več ni tako, vsaj ne v takšni meri, kot bi pričakovali. Vse od objave poročila Evropskega sodišča za človekove pravice se skuša v slovenskem prostoru zmanjšati težo ugotovitev te raziskave. In to počnejo, žal, različne institucije. To počne tako varuhinja človekovih pravic, ker zelo pavšalno govori o teh kršitvah človekovih pravic, ki pa so jasne in tudi natančno definirane. To počne Ministrstvo za pravosodje, vedno znova opravičuje, zakaj je prišlo do tega, ne zahteva pa nobene odgovornosti, nobene. Niti ne pripravlja nikakršne podlage za to, da bi sodniki kakorkoli sprejeli odgovornost za postopke, o katerih so posameznikom posegli v njihovo integriteto in dostojanstvo, pa čeprav je to pravica, ki jim pripada tudi po Ustavi, ne samo po človeški plati, skratka nihče v tej državi za evidentne kršitve človekovih pravic, ki nas postavljajo na prvo mesto med državami članicami Evropske unije, ni odgovarjal nikoli za to in tudi očitno nikoli ne bo, vsaj zakonodaje v tej smeri ni takšne. Čeprav do sedaj že imamo kazensko določbo, ki jasno pravi, da je treba terjati odgovornost za napake od sodnikov. Ampak veste, kaj je najbolj zanimivo, ta določba še nikoli do sedaj ni bila uporabljena. Pa verjetno ne boste rekli, zato ker sodniki in sodnice perfektno delajo. Jaz verjamem, da je velika večina sodnikov in sodnic dobrih in da se trudijo delati pošteno in odgovorno. Vendar pa je veliko takšnih, ki pa so morda tudi kakšni zavestno kršili človekove pravice. Ampak njim se ne zgodi nič. Eden izmed takih celo vodi Vrhovno sodišče. Gospod Branko Masleša je v različnih sodnih sestavih več kot 14-krat kršil človekove pravice. Da ne govorim o tem, da je že v prejšnjem režimu, totalitarnem režimu bil pomemben funkcionar v Kopru in že tam kršil človekove pravice. Ampak gospod je mirno brez razmisleka o tem, kaj to prinaša za demokracijo, ne samo se obdržal na položaju, ampak še celo povišan je bil, verjetno za nagrado, ker je tako dobro pripeljal skozi proces Patria. Takemu človeku je seveda potrebno zaupati, ker bo vedno poskrbel za naše in to je problem tega pravosodja. Tako kot je nemški sodnik Dukoff že povedal – problem slovenskega pravosodja je v tem, da imajo, da še do sedaj niso uspeli spremeniti miselnosti. Še vedno so nekje drugje globoko okosteneli in zato se nič ne premakne. Zato se nič ne premakne. Imamo pa veliko mladih pravnikov, usposobljenih pravnikov, ki pa opozarjajo točno na to, vendar se jih ne sliši dovolj, so izoblikovani recimo v evropski Sloveniji, vendar pa se njihova argumentacija ne sliši tako močno, kot se sliši kakšna druga. In to jaz vidim kot problem. Problem vidim tudi v tem, da stranke koalicije vedno znova ščitite napake, ki se zgodijo v pravosodnem sistemu. Namesto, da bi jasno obsodile to, kar se zgodi, ostro reagiranje bi bilo v takšnih primerih pričakovano. Namesto tega, da bi zaščitili integriteto posameznikov, ki so jim bile kršene človekove pravice, raje ščitite tiste, ki so te kršitve povzročili. Mi smo tukaj ravno zato, da opozarjamo na napake in da jih skušamo odpraviti, skupaj z vami. In zato v nadaljevanju seveda pričakujem bolj konstruktivno razpravo v smislu predlogov tudi, kot pa so bila predstavljena stališča poslanskih skupin.
Ostro reagiranje na analizo Evropskega sodišča za človekove pravice sem osebno pričakovala tudi od varuhinje človekovih pravic. Zlasti, če vemo, da je varuh neformalna oblika varstva pravic posameznikov v razmerju do nosilcev oblasti. To pomeni, da je varuh prvi, ki mora reagirati in ki mora povzdigniti svoj glas, ko gre za zaščito posameznikov napram oblastnim organom. To je cilj varuha človekovih pravic. Ni cilj varuha človekovih pravic, da kakorkoli paktira, bodisi na eni strani s pravosodno vejo oblasti ali pa na drugi strani z izvršilno vejo oblasti. Varuh človekovih pravic mora zagotoviti, da bodo varovane človekove pravice posameznikov, se pravi državljank in državljanov v Republiki Sloveniji. In v tem primeru sem osebno resnično tudi kot predsednica Komisije za človekove pravice v Državnem zboru pričakovala, da bo Urad varuha se ne odzval tako medlo na te izjave in zlasti, da bo jasno povedal, da je potrebno sprejeti ukrepe na tem področju, da naslednjič ne bomo zasedali več prvega mesta pri kršitvah človekovih pravic na Evropskem sodišču za človekove pravice. S strani varuhinje smo tako doživeli nekakšno pokritje teh kršitev človekovih pravic v pravosodju, in sicer z argumentom, da gre zgolj za kršitve človekovih pravic zaradi dolgotrajnosti postopkov. In to poslušamo tudi danes v tem državnem zboru s strani tako državne sekretarke kot koalicijskih poslanskih skupin. Kakšno sprenevedanje?! Vsi vemo kaj pomeni pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. To je ustavna pravica, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije. In vsi vemo kaj to pomeni. In če ta ustavna pravica odpove, seveda odpovejo tudi vse ostale človekove pravice. Zato argumentirati na način, da gre za neko nepomembno kršitev človekovih pravic je absurdno. Ne samo absurdno, je navadno sprenevedanje.
Ne nazadnje tisti, ki bolj poznate področje varovanja in spoštovana človekovih pravic veste, da tudi 6. člen evropske konvencije o varstvu človekovih pravic govori prav o tej ključni pravici, pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, če ne tega sploh ne bi imeli. Teh mehanizmov ne bi imeli, jih ne bi vzpostavljali, ampak smo jih. Zato ker kršitev te pravice rodi kršitve vseh ostalih pravic. Sedaj pa bi želela uvodoma pojasniti, da kršitve človekovih pravic seveda se začnejo na slovenskih tleh, to je jasno. Za to so odgovorne sodnice in sodniki. Kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so jih povzročili sodniki in sodišča v Sloveniji kot del pravosodja najbolj nazorno na ta kršitve pokaže tretje vmesno poročilo, ki ga je naredil dr. Lovro Šturm. Veliko se je govorilo o teh raziskavah, ampak to je prva raziskava, ki je bila narejena na tem področju. Lahko nam ni všeč, ker so podatki pač takšni. Ne moremo pa omalovažujoče govoriti o tistem, ki je takšno raziskavo pripravil. In prav je, da jo je pripravil. Kajti, ta raziskava daje pač, vsaj zame, alarmantne podatke na katere bi moralo Ministrstvo za pravosodje reagirati. Ampak Ministrstvo za pravosodje se ukvarja s kozmetičnimi popravki, bolj malo pa se zanima za neko pravo in kvalitetno reformo pravosodja. Ampak da ne bom govorila na pamet, ker koalicija vedno znova pravi, da mečemo podatke selektivno ven, da relativiziramo in tako naprej. Bom šla konkretno v kršitve človekovih pravic, ki so jih povzročili nekateri sodniki. Poglejte, sodnik Bojan Dolenc je pri kršenju Ustave Republike Slovenije in človekovih pravic sodeloval kar 15, od tega trikrat v vlogi predsednika senata. In sedaj se vprašam, je ta sodnik, pa ne govorim o njegovem siceršnjem delu, ampak ali je ta sodnik kdaj odgovarjal za kršitve. Je bila kakšna sankcija za kršitve? Ali je lahko mirno naprej opravljal svoje delo? Gre za to, da je potrebno dojeti, da če se dela napake, je potrebno potem tudi prevzeti neko odgovornost za to.Pa saj to ni samo v pravosodju. Zdaj ravno gospoda Gantarja gledam, tudi v zdravstvu je podobno. Potrebno je odgovornost prevzeti in potem seveda delati naprej boljše in še bolj učinkovito. Že prej sem rekla, da od leta 2008 obstaja kazenska določba glede odgovornosti sodnikov, ki pa doslej nikoli ni bila uporabljena. Zakaj ni bila uporabljena! Spoštovana državna sekretarka, meni je žal, da ni tukaj gospoda Klemenčiča. Midva se še kar razumeva. Saj tudi z vami, ampak bi pa pričakovala, da odgovorite na kakšno vprašanje v nadaljevanju. Se pravi, zakaj se do sedaj še nikoli ni uporabila določba, ki je v kazenskem, kazenska določba, ki je vpeljana že od leta 2008. Zakaj ni nobenega primera. Potem imamo sodnico Martino Lippai. Pri kršenju Ustave in človekovih pravic je sodelovala petindvajsetkrat. Od tega se je osemkrat pojavila v vlogi predsednice senata. Smo kdaj slišali, da je kdo odgovarjal o tem primeru za kršitve? Pa to ne pomeni, da ne sme opravljati svojega dela, ampak samo, da se uporabi torej določba, ki že obstaja. Samo o tem govorim. Potem sodnica Irena Badovinac Bijelič, pri kršenju ustave in s tem človekovih pravic je sodelovala šestnajstkrat. Od tega je bila dvakrat v vlogi predsednice senata. Me zanima konkretno, ali je tudi ta sodnica kdaj odgovarjala po tej kazenski določbi, ki obstaja iz leta 2008. Neke sankcije verjetno so definirane. Boste lahko potem vi pojasnili več. Potem imamo sodnika, sedaj še vrhovnega, predsednika Vrhovnega sodišča, gospoda Branka Maslešo, ki je pri kršenju ustave in človekovih pravic sodeloval štirinajstkrat. Od tega je bil trikrat v vlogi predsednika senata. Enkrat se je celo sam vključil v to, da bo v senatu, ki bo razpravljalo o procesu Patria. Res zanimivo. Ti momenti so zelo zanimivo. Ampak ljudje to vedo, zato tudi protestirajo pred sodiščem, ker se zavedajo, da je potrebno dejansko vzpostaviti vladavino prava, ki bo temeljila na pravičnem pravosodju. Potem sodnica Jasna Pogačar. Sedaj je ustavna sodnica, je pri kršenju Ustave in človekovih pravic sodelovala v trinajstih primerih. Se je tukaj kaj zgodilo? Potem nekdanji sodnik recimo, Vasilij Polič, trinajstkrat sodeloval pri kršenju človekovih pravic. Trikrat je bil v vlogi predsednika senata. Kako Ministrstvo za pravosodje gledana takšne kršitve? To me konkretno zanima. Sodnica Kristina Ožbolt, enajstkrat je sodelovala pri kršenju Ustave, dvakrat bila v vlogi predsednice senata. Morda je bila tukaj uporabljena kazenska določba iz leta 2008. Potem sodnica Ziba Trampuš, osemkrat sodelovala, od tega enkrat v vlogi predsednice senata. Ampak, da ne boste govorili, da je to nepomembno. Naj recimo povem, s čim so ti sodniki in sodnice največkrat kršili človekove pravice. Največkrat so kršili naslednja določila: enakost pred zakonom 14. člen, varstvo osebne svobode 19. člen, odreditev in trajanje pripora, enako varstvo pravic, pravica do pravnega sredstva, pravna jamstva v kazenskem postopku, prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, varstvo tajnosti pisem in drugih občil. Potem že omenjeni 6. člen konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravico do poštenega sojenja. In tukaj bom navedla še en primer, ki ga je prej uvodoma v stališču naše poslanske skupine omenil kolega Gorenak, pa se mi zdi pomembno še enkrat opozoriti, glede na to, da se je Minister za pravosodje, ki ga danes ni z nami, evidentno zlagal na Odboru za pravosodje. Dejal je namreč, da pravica do življenja 2. člen konvencije najpomembnejša konvencijska pravica dejal je za to pravico naslednje, citiram: Slovenija nima v celotnem obdobju nobene kršitve. Ali gospod spoštovani gospod minister ne pozna dovolj dobro primerov oziroma bom rekla mu strokovni sodelavci niso dovolj dobro pripravili nekega prereza stanja? Ali je preprosto sam od sebe to zamolčal? Ampak dejstvo je, da je primer Šilih, ki je bil prej omenjen je prišlo ravno do kršitve 2. člena konvencije, to je pravice, do življenja. ESČP (Evropsko sodišče za človekove pravice) je namreč soglasno razsodilo, da je Slovenija kršila 2. člen evropske konvencije o človekovih pravicah torej pravici do življenja in sicer zaradi pomanjkanja učinkovitih pravnih postopkov za določitev vzroka smrti in odgovornosti. Seveda, spoštovani minister, ki vas danes ni, to vas absolutno postavlja na laž. Ali ste to zavestno naredili ali ne, to je drugo vprašanje, ampak dejstvo je, da vas to postavlja na laž. Ta tragedija, ki se je dogajala in se, potem zaključila na Evropskem sodišču za človekove pravice je bila dobesedna kalvarija. Več kot 20 let so se borili na različnih sodiščih. Na koncu je povedalo svoje Evropsko sodišče za človekove pravice.
Če mi dovolite, lahko pogledamo tudi nekaj kršitev človekovih pravic, ki so nastali v Republiki Sloveniji in so vezani zlasti na oblastne organe. Če pogledamo recimo sestavo prejšnje Komisije za preprečevanje korupcije, to omenjam zlasti, zaradi tega, ker je v prejšnji sestavil bi predsednik te komisije gospod Goran Klemenčič, danes pa je minister za pravosodje, verjetno je to dobil mesto za nagrado, ker je povzročil padec vlade takrat. Ampak tudi v tistem primeru, ko je minister Klemenčič povzročil padec vlade in na neki način odstranil političnega tekmeca, naredil prostor za nekoga druga se je kršilo človekove pravice. Sedaj me ne čudi, da minister ne more argumentirano sodelovati pri današnji seji, ker je sam v vlogi predsednika Komisije za preprečevanje korupcije kršil človekove pravice. V sodni veji oblasti oziroma v pravosodju poznamo tudi druge kršitve človekovih pravic, ki se odvijajo na podlagi montiranih sodnih procesov. Prej je bila že omenjana Patria, ki je bila tempirana točno na čas pred volitvami in političnim tekmecem je bila onemogočena neka poštena volilna tekma. Poštena volilna tekma. Mi smo, žal, kolegice in kolegi, to je prav, da se vsi skupaj zavedamo ob zadnjih predčasnih volitvah imeli prav to, se pravi, nepošteno volilno tekmo, ki je pripeljala tudi do nepošteno izvoljene vlade. Dejstvo je namreč, da se liderju opozicije omogoča, to se je vleklo čez tri volitve, da lahko dobro in kvalitetno zastopa stališče stranke. Na to so opozorili tudi na evropski ravni. Naj samo spomnim na največjo stranko v Evropskem parlamentu, ki je jasno povedala, da morajo države članice EU storiti vse, kar je v njihovi moči, da končno sprejmejo tiste države, ki tega še niso storile ilustracijske zakone. Tukaj ne govorimo o nekem maščevanju, ampak gre za to, če želimo pošteno sodstvo, pravično sodstvo, potem se moramo razbremeniti neke navlake iz preteklosti, ki je ključna, da imamo danes velike težave, ne samo v pravosodju, ampak tudi na ekonomskem področju. To je seveda samo eden do primerov, ki kaže na to, da se kršitve človekovih pravic v pravosodju dogajajo in odvijajo. Ampak naj kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti povem, da tudi na komisijo dobivamo precej peticij, ki so vezane prav na kršitve človekovih pravic na področju pravosodja. In sicer gre za kršenje oziroma gre za peticije, ki so vezane na sojenje v nerazumnem roku, na to, kar opozarja Evropsko sodišče za človekove pravice, gre za nezaupanje v sodniške odločitve in sodstvo na sploh, tukaj ni odveč ponovno poudariti, da več kot 70 % slovenskih državljanov sploh ne zaupa v pravosodni sistem, sploh ne zaupa v pravosodni sistem. Potem peticije s področja kršitev pri opravljanju sodniške funkcije. In, če pogledamo samo leto 2014, jaz sem dala narediti eno tako kratko analizo s področja peticij, ki jih prejemamo v Državni zbor, ki so vezane na kršenje človekovih pravic v primeru pravosodja. V letu 2014 smo dobili veliko število peticij, ki se nanašajo na neučinkovito pravosodje. Večina od teh se je nanašala na delo sodišč, vlagatelji teh pritožb so največkrat povedali, da sodišča odločajo prepočasi in zato imamo danes rezultat ESČP, kjer v 323-ih razsojenih primerih sodišče ugotavlja, da v 304 primerih se je zgodila vsaj ena kršitev človekovih pravic. To so podatki, ki so po mojem zelo zaskrbljujoči in kar alarmantni. Nekaj vlog se je nanašalo tudi na Ustavno sodišče, ki zadev pač ni sprejelo v obravnavo. Nekaj vlog na delo odvetnikov, ki naj ne bi zastopali stranke v skladu s poklicno etiko in tukaj smo spet seveda pri teh sankcijah, o katerih sem prej govorila. Potem so se vloge nanašale tudi na neučinkovito slabo delo tožilstva in seveda tudi na pravosodje na splošno oziroma je nek vlagatelj izražal nezadovoljstvo nad stanjem v pravosodju. Vse te peticije, ki jih dobivamo na Komisijo za človekove pravice in tudi to zadnje poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice, pa tudi vsa poročila, ki jih je podala Evropska komisija kažejo na to, kako prav imamo v Slovenski demokratski stranki, ko smo pravzaprav edina stranka v tem političnem prostoru z rahlimi še izjemami, ki že vrsto let in ne samo od leta 2008, ampak že bistveno prej opoza”