Eva Irgl: Krepiti moramo evropsko zavest o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni režimi.
torek, 27. 10. 2015Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmih obsoja totalitarne režime in poudarja, da je treba ohranjati spomin na preteklost, ker brez resnice in spomina ne more biti sprave. Poslanke in poslanci so na današnji redni seji obravnavali predlog deklaracije o podpori Resoluciji evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu.
Predlog deklaracije je v obravnavo zboru predložila skupina 21 poslank in poslancev, s prvopodpisanim Jožetom Tankom. Stališče poslanske skupine je na seji predstavila poslanka Eva Irgl.V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. V poslanski skupini Slovenske demokratske stranke sedaj že tretjič vlagamo v Državni zbor Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih. In kot kaže glede na to, da stranke koalicije Združena levica ter tudi nepovezani poslanci, tudi tokrat vsebine resolucije ne podpirajo, bo verjetno potrebno še večkrat spomniti na resolucijo, zlasti pa na to kaj v njej piše. Morda pa nekoč v tem parlamentu z neko drugo sestavo strank vendarle dosežemo podporo resoluciji Evropskega parlamenta, ko bo zavedanje o tem, kako pomembna je enotna obsodba totalitarnih režimov s strani politike bistveno višja. Prvič smo, spoštovane kolegice in kolegi, resolucijo v Državni zbor vložili malo za tem, ko jo je potrdil Evropski parlament. Zanjo pa so glasovali vsi takratni slovenski evropski poslanci ne glede na politično barvo. Takrat so bili pod budnim očesom evropske javnosti in težko bi nasprotovali takšni vsebini, ki ne govori o ničemer drugem kot o spoštovanju osnovnih civilizacijskih norm, spoštovanju do žrtev in spominu na našo tragično skupno preteklost. Zadrega, da ne bi potrdili takšne vsebine bi bila v evropskem prostoru enostavno prevelika. Vendar pa imajo poslanci levice za domačo javnost povsem drugačen obraz kot ga kažejo v tujini. Ena od slovenskih poslank, evropskih, je takrat v Evropskem parlamentu, recimo, podprla resolucijo. Doma, ko je prišla v varno zavetje pa jo je označila za navadno skropucalo. Drugič smo resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih v Državni zbor vložili ob 70. obletnici konca II. svetovne vojen in 20. letnici genocida v Srebrenici. To se nam je zdel primeren čas, da se lahko vsi skupaj skozi razpravo ozremo na grozote, ki jih je prineslo vojno in povojno obdobje. Da se s spoštovanjem, zlasti pa s sočutjem ozremo na žrtve, ki so jih povzročili totalitarni in avtoritarni režimi in zlasti, da z glasovanjem podpremo vsebino resolucije, ki je utemeljena na že predhodno sprejetih dokumentih, kot je Resolucija o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih komunističnih režimov ter Praška izjava o evropski zavesti in totalitarizmih.
Tretjič pa smo resolucijo v Državni zbor vložili 23. avgusta, torej na dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na dan, ki ga je v spomin in opomin predlagala prav omenjena resolucija Evropskega parlamenta in s katero vsebino se poslanci SMC, Desus, SD, Združene levice in Nepovezanih poslancev ne strinjajo in je ne podpirajo. Resolucija obsoja totalitarne režime in poudarja, da je treba ohranjati spomin na preteklost, ker brez resnice in spomina ne more biti sprave. Hkrati pa odločno in jasno obsoja vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili totalitarni in avtoritarni režimi. Žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom pa izraža sočutje, izraža razumevanje in daje priznanje za njihovo trpljenje.
Evropski parlament v svoji resoluciji med drugim poziva države članice naj si resnično in iskreno prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanje tajne politične policije, pri nas pa se, žal, vse dela še vedno v smeri, da se onemogoča dostop do arhivskih gradiv ter da se z zakonom celo izenačuje žrtve in storilce kaznivih dejanj, kar je za nas povsem nedopustno in nesprejemljivo. Dejstvo je, da se pri nas, pa tudi v nekaterih državah vzhodne Evrope, ki so izšle iz komunističnega sistema, še vedno neupravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike in za znanstvene raziskave, na kar opozarja tudi resolucija Evropskega parlamenta. Treba je krepiti evropsko zavest o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni režimi. To pa lahko storimo le tako, da podpiramo dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave. Že ob zadnji predstavitvi stališča do resolucije Evropskega parlamenta sem povedala, da je bil vsem totalitarnim režimom skupni temelj sistemsko in načrtno kršenje človekovih pravic. Kršili so jih zato, da so prišli na oblast, in zato, da so se na oblasti ohranili. Za namen prevzema oblasti pa so uporabljali tajne oborožene enote, pri nas VOS, KNOJ, OZNA, v kasnejših letih pa Udbo in Službo državne varnosti. Torej, Službo državne varnosti, ki jo je Vrhovno sodišče v svoji odločbi označilo za zločinsko organizacijo, ki je ne samo fabricirala, ponarejala in podtikala obremenilne dokaze, ampak tudi ugrabljala ljudi in jih likvidirala. Nedolgo nazaj, spoštovane kolegice in kolegi, smo na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti obravnavali tudi umore, ki jih je zagrešila nekdanja Služba državne varnosti. Takrat nam je v svoji precej dolgi, vendar zelo natančni razpravi, pripovedoval Nikola Štedul, ki je preživel atentat, ki ga je nanj izvršila nekdanja Služba državne varnosti. Samo za podatek, v Nemčiji in Avstriji potekajo postopki, recimo, proti Janezu Zemljariču in Silvu Gorencu, ki sta bila najvišje na funkcijah Službe državne varnosti. Na nek način razumem, zakaj levica ne more, pa tudi ne sme podpreti te resolucije. Zato, ker tudi v sedanjem sklicu parlamenta, v tem Državnem zboru v vaših vrstah sedi kar nekaj tedanjih sodelavcev Službe državne varnosti, nekateri celo predstavljajo najvišje funkcije v parlamentarni demokraciji. Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci! Slovenska politika bi morala biti sposobna najprej enotno obsoditi bolečo zgodovinsko izkušnjo. Slovenska politika bi morala biti sposobna obsoditi komunistični režim in povojno revolucijo, tako kot je to storil Evropski parlament. Skrajni čas je, da to storimo vsi poslanci, in to enotno v okviru svojih ustavnih pristojnosti, to je, v okviru nekega formalnega akta. In podpora resoluciji Evropskega parlamenta bi bila nedvomno lahko primerna za takšen korak. Že večkrat sem poudarila, da zločinov in kršitev človekovih pravic ne moremo razlikovati glede na to, v imenu katerega totalitarizma so bile storjene. Ne moremo torej razlikovati zločinov, ki jih je storil fašizem ali nacizem, ali pa zločinov, ki jih je storil komunizem. Vsem trem je bilo namreč skupno, da so za doseganje ciljev grobo kršili človekove pravice. Obsodba mora biti zato jasna in ne kakorkoli diskriminatorna. To, da v strankah levice, pa tudi nepovezani poslanci in vse stranke koalicije, ki sem jih prej naštela, vztrajate pri tem, da ne obsodite totalitarizmov, pomeni lahko le to, da vam je vseeno za žrtve in da na nek način odobravate zločine in kršitve človekovih pravic. S takšnim razmišljanjem pa vzpostavljate okoliščine, da se zgodovina totalitarizma lahko ponovi. Spomnimo se samo na Srebrenico. Zločin v Srebrenici in po vojni leta 1945, torej pomori, ki so se zgodili, so zagrešili praktično isti ljudje oziroma nasledniki istega režima. Morda bi lahko to preprečili, če bi ob pravem času obsodili vse dogodke, ki so se zgodili takoj po vojni leta 1945. Slovenija je del skupnega evropskega prostora, ki je nastal v skupnem boju proti vsem totalitarizmom kar ugotavlja tudi resolucija, boj proti totalitarizmom je okrepi evropsko združevanje in tudi danes, ko se soočamo z migrantsko krizo bi Evropa morala najti skupne rešitve, ki bi šle v smeri zaščite evropskih vrednot in v smeri zaščite držav članic Evropske unije. Sedaj pa mi dovolite, da nadaljujem z naslednjim vprašanjem, ki je vezan na, ki je vezano na sedanjost, na prihodnost in tudi na preteklost. Sprašujem vas kje se v ekonomsko gospodarskem smislu nahajajo države Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Estonija. Katera mesta zasedajo te države na mednarodnih lestvicah, ki merijo uspešnost držav, ki merijo konkurenčnost in ekonomsko učinkovitost, ki merijo spoštovanje človekovih pravic in učinkovitost pravne države. Če pogledamo Poljsko, Poljska recimo sploh ni stopila v krizo leta 2008 in je že nekaj časa ekonomsko in gospodarsko uspešna država. Od takrat, od leta 2008 morda ni odveč pripomniti jo vodijo desne vlade in tudi po zadnjih volitvah pred nekaj dnevi bo kot kaže parlament sestavljen samo iz desnih in desnosredinskih strank in seveda tukaj vprašanje zlasti za tiste, ki prihajate iz levice, kaj vam ti podatki povedo. Estonija je recimo šla v obratni smeri od nacionalnega interesa ampak to ne pomeni, da niso nacionalno zavedni, to nima nobene veze z nacionalno zavednostjo, to namreč pomeni, da niso vsega čuvali ampak so dovolili prihod tujega kapitala in tudi zato so sedaj ekonomsko in gospodarsko uspešna država. Če pogledamo Češko, Češka je bila na primer pred 2. svetovno vojno ena od najbolj razvitih držav Evrope ampak kaj se je pa potem zgodilo. Po 2. svetovni vojni je v državi zavladal komunistični sistem in Češka je nazadovala. Danes pa nas je Češka ravno zaradi tega, ker je izpeljala tudi različne ilustracijske postopke nas zopet prehitela. Madžarska tukaj lahko vidimo sploh v luči migrantske krize, da gre za izrazito ščitenje evropskih vrednot, za ščitenje državljank in državljanov. Vsem tem državam, ki sem jih sedaj omenila je skupno, da nas prehitevajo na vseh mednarodnih lestvicah, tu ni odveč spomniti, da smo po kršitvah človekovih pravic na prvem mestu, tako pravi Evropsko sodišče za človekove pravice. Na lestvici ekonomske svobode pa smo med 152 državami, na 111 mestu leta 2015, leta 2014 pa na 105 mestu. Vsem tem državam je tudi skupno, da so izšle iz komunističnega sistema tako kot je izšla Slovenija, vendar pa je pri nas bistvena razlika, da smo mi v nekaterih segmentih, zlasti, ko ali pa bom rekla miselno še vedno globoko v njem. Tem državam je tudi skupno, da so z razliko od nas opravile s komunistično preteklostjo. Morda zato takšni rezultati ali pa morda tudi zaradi tega boljši rezultati, kip Lenina in Stalina so pospravili, pri nas pa imamo še kar naprej ulice in trge po zločincu Titu. Mislim, da ga Bild uvrstil na 5 mesto največjih zločincev vseh časov. Vse te države so na takšen ali drugačen način napravile ilustracijo in obsodile komunistični režim, pri nas pa žal kolegice in kolegi ne smete, ne zmorete, nočete obsoditi fašizma, nacizma in komunizma. Če pogledamo še malo bolj detajlno, kaj se je dogajalo recimo na Češkem, tako za primerjavo, vsi poznamo žametno revolucijo, ki se je zgodila leta 1989, trajala je od 17. novembra pa do 29. decembra in ta žametna revolucija je bila tista, ki je zrušila komunistični režim. Takrat je ključno vlogo odigral Vaclav Havel, ki se je kasneje tudi prvi podpisal na že prej omenjeno praško izjavo, ki je bila v začetku predvidena celo kot skupna izjava Evropske unije v boju proti totalitarizmom in za skupne evropske vrednote.Izjavo je takrat podpisalo na tisoče Evropejcev, med njimi tudi znane in ugledne osebnosti, ki se zavedajo, da Evropa lahko preživi le če bo, prvič, držala skupaj v boju proti totalitarnim režimom, drugič, če bo obsodila totalitarne režime in tako tudi pokazala da pušča zanamcem vrednostni sistem, ki obsoja zločin preganja zločince. In tretjič, le če bo opozarjala in poglobljeno razpravljala o naši skupni, tragični preteklosti.Pri nas, v temu parlamentu pa se vsakršno razpravljanje o polpretekli zgodovini preprosto pretvori v kulturni boj in ideološke teme. Vendar pa tukaj ne govorimo o ideoloških temah ampak, govorimo o naši skupni odgovornosti do žrtev, o človeškem dostojanstvu in o tem, kaj je etično in kaj je prav.Spomladi leta 1992 je bil na Češkem potem objavljen celoten seznam sodelavcev državne varnosti, kar je potem sprožilo naravne, bom rekla, same po sebi lustracijske postopke v javnih ustanovah in organizacijah. Pri nas pa še danes sodelavci službe državnega varnosti sedijo na visokih položajih, sicer pa njih najdemo na čisto vseh nivojih družbenega življenja, ker še vedno krojijo našo usodo. Češka je potem sprejela tudi Zakon o kriminalnem značaju komunističnega režima in na več nivojih vpeljala lustracijske zakone, pri nas pa nismo storili nič od tega. Pri nas ni politika sposobna niti enotno obsoditi vseh totalitarnih režimov, ki so grobo kršili človekove pravice in povzročili nemalo gorja slovenskemu narodu.
Zato poglejmo nekaj pomembnih podatkov, ki kažejo vso razsežnost komunističnega sistema, ki se je odvijal v Sloveniji. V Sloveniji imamo v temu trenutku več kot šesto prikritih množičnih morišč, nekatera področja so še vedno neraziskana. Zločinci niso bili nikoli preganjani, čeprav so v okviru akcije Sprava pridobili dokaze, ki kažejo na določena imena. Zaradi krivičnih obsodb je bilo kasneje razveljavljenih več tisoč sodb, med njimi tudi sodba proti nekaterim članom skupine Hazard. Šlo je za blatenje dobrega imena, za ustrahovanje, za namensko povzročene krivice in danes očitno v nekaterih primerih ni nič drugače. Na najvišjih dveh funkcijah v pravosodju imamo osebe, ki sta v prejšnjem pa tudi v sedanjem sistemu kršili človekove pravice. Poznamo veliko število zrežiranih političnih procesov, zaplemb premoženja, prisilnega dela, iz tistega časa poznamo goli otok in druga taborišča oziroma zapore, kjer so bili zaprti politični zaporniki. Naj tukaj omenim gospoda Adema Demačija, ki ga poslanci koalicije, se jim ni zdelo vredno, da bi ga prišli poslušati na komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, čeprav gre za izjemnega človeka. Od katerega bi se lahko marsikaj naučili, morda bi potem tudi podprli takšno resolucijo. Osemindvajset let je bil zaprt, ker se je upiral Titovemu režimu in želel svobodo in demokracijo. Postal je zapornik vesti po organizaciji Amnesty International, ta mu je podelila ta naziv. Bil je dobitnik oziroma je še vedno, nagrade Saharov. Ali pa če pogledamo samo na slovensko področje, Andrej Aplenc prav tako zapornik na Golem otoku. Zelo pomemben signal bi dali zlasti mladim za prihodnost, če bi sprejeli resolucijo. Vsi tisti, ki v tem Državnem zboru vedno, ko govorimo o takšnih temah, veliko govorite o prihodnosti, naj vam rečem, potrebno jo je graditi z dejanji in ne z besedami. Z dejanji je potrebno graditi prihodnost. In pomembno je, da bi tudi s tem pokazali mlajšim generacijam, da smo pri teh vprašanjih, ko je potrebno obsoditi totalitarne režime, pri tem enotni. Slovenija je namreč v malce drugačnem položaju kot druge vzhodno evropske države, ki so tudi šle iz komunizma, saj so, kot že rečeno, na takšen ali drugačen način izvedle lustracijo. Pri nas pa žal se še vedno ščiti privilegije, ki izhajajo iz nekdanjega sistema. Resolucije evropskega parlamenta govori tudi o tem, da je potrebno odpreti arhive v celoti, tudi arhive nekdanje tajne politične policije, vendar pa smo pri nas s sprejetjem Zakona o arhivskem gradivu storili ravno obratno. Zaradi postopkov anonimizacije smo praktično na tehnični način zaprli dostop do arhivskega gradiva raziskovalcem, publicistom in zgodovinarjem. Še do tistega malo gradiva, ki ga je ostalo, približno 20 %, ko pa govorimo strogo o službi državne varnosti pa samo 5 %, je danes izjemno težko priti ali pa so gradiva v celoti počrnjena in kot taka za raziskovalce popolnoma neuporabna. Pri nas pa tudi nihče ni odgovarjal za uničenje arhivskega gradiva, pa čeprav gre za kaznivo dejanje in za kulturni genocid. Tukaj lahko povem, da sem pred, mislim da bo sedaj dve leti od kar sem na tožilstvo in policijo zoper nekdanjega načelnika službe državne varnosti, gospoda Ivana Eržena, vložila kazensko ovadbo zaradi suma uničevanja arhivskega gradiva, zato ker je gospod Eržen dal obvezno navodilo za uničevanje arhivskega gradiva in to se je dejansko potem odvijalo v, mislim da treh etapah, ampak tista zadnja, ključna, se je zgodila leta 1991. Vendar pa vidim, da se v tej smeri nič ne premakne. Morda bi kaj več o tej zadevi lahko znal pojasniti recimo nekdanji predsednik države Milan Kučan, ki je takrat bil najvišji funkcionar v državi. Prepričana sem, da je vedel za vsa ta navodila, obvezna in neobvezna in za vse to kar se je dogajalo s tem arhivskim gradivom, ki je kulturni genocid. V Državnem zboru smo tudi že večkrat poslušali razne govore vezane na zločine zoper človečnost. Predsednik Državnega zbora je spregovoril o Armenskem genocidu, mislim da na našo pobudo, potem o holokavstu, spregovoril je, ko je bila obletnica Srebrenice. Državni zbor je potem na pobudo SDS nagovoril tudi 23. avgusta, na dan Spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, vendar pa v Slovenski demokratski stranki pričakujemo, da bo predsednik Državnega zbora s posebnim nagovorom obeležil tudi povojno morijo na slovenskih tleh, ki je dala rezultat več kot 600 prikritih množičnih morišč. In zdaj, da strnem v nekaj stavkih, kaj je bistvo resolucije. V resoluciji piše, da mora Evropa, če želi biti združena, sposobna oblikovati enoten pogled na svojo zgodovino, da morajo države članice EU opraviti poglobljeno razpravo o zločinih tako nacizma, fašizma kot komunizma, saj gre za našo skupno dediščino. Resolucija Evropskega parlamenta, ki je stranke koalicije, Združene levice in Nepovezanih poslancev ne podpirajo, torej gradi na skupnih evropskih vrednotah kot so spoštovanje človeškega dostojanstva, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spoštovanje vladavine prava. Gradi na skupnem boju proti totalitarnim in avtoritarnim režimom. Gradi na ohranjanju spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ne more biti sprave ali bolje pomiritve. Gradi na jasni obsodbi vseh zločinov zoper človečnost in množičnih kršitev človekovih pravic storjenih v imenu totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Pravi, da je potrebno počastiti žrtve, obsoditi storilce in položiti temelje za spravo, ki bo temeljila na resnici, pravičnosti in spomini. S potrditvijo resolucije in podpiranjem njene vsebine bi pokazali, da spoštujemo evropske vrednote, da podpiramo skupen boj proti totalitarizmom, da spoštujemo žrtve in, da sočustvujemo z njihovimi svojci, ki še vedno iščejo pravico za prestane grozote. Resolucijo Evropskega parlamenta bomo to že v naprej napovedujem vlagali v Državni zbor vse dokler ne bo sprejeta. Gre namreč za eno izmed ključnih vsebinskih tem vezanih tudi na boljšo sedanjost in prihodnost države. Argumentirano smo o resoluciji Evropskega parlamenta v Slovenski demokratski stranki razpravljali že 4 mesece nazaj pa leta 2009 pa tudi na Odboru za pravosodje in na Komisije za petice ter za človekove pravice in enake možnosti. Tudi danes so naša stališča jasna in podprta z argumenti, vendar pa se v Slovenski demokratski stranki zavedamo tudi resnosti položajev v katerem se je znašla država zaradi migrantske krize. Zato bomo v nadaljevanju se odpovedali nadaljnji razpravi, pričakujemo pa, da bo koalicija ta čas porabila za iskanje konkretnih rešitev migrantske krize in, da boste mogoče v tem času presodili, da je dobro podpreti tudi kakšen predlog in ukrep, ki prihaja z naše strani. Najlepša hvala.
Predlog deklaracije je v obravnavo zboru predložila skupina 21 poslank in poslancev, s prvopodpisanim Jožetom Tankom. Stališče poslanske skupine je na seji predstavila poslanka Eva Irgl.V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. V poslanski skupini Slovenske demokratske stranke sedaj že tretjič vlagamo v Državni zbor Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih. In kot kaže glede na to, da stranke koalicije Združena levica ter tudi nepovezani poslanci, tudi tokrat vsebine resolucije ne podpirajo, bo verjetno potrebno še večkrat spomniti na resolucijo, zlasti pa na to kaj v njej piše. Morda pa nekoč v tem parlamentu z neko drugo sestavo strank vendarle dosežemo podporo resoluciji Evropskega parlamenta, ko bo zavedanje o tem, kako pomembna je enotna obsodba totalitarnih režimov s strani politike bistveno višja. Prvič smo, spoštovane kolegice in kolegi, resolucijo v Državni zbor vložili malo za tem, ko jo je potrdil Evropski parlament. Zanjo pa so glasovali vsi takratni slovenski evropski poslanci ne glede na politično barvo. Takrat so bili pod budnim očesom evropske javnosti in težko bi nasprotovali takšni vsebini, ki ne govori o ničemer drugem kot o spoštovanju osnovnih civilizacijskih norm, spoštovanju do žrtev in spominu na našo tragično skupno preteklost. Zadrega, da ne bi potrdili takšne vsebine bi bila v evropskem prostoru enostavno prevelika. Vendar pa imajo poslanci levice za domačo javnost povsem drugačen obraz kot ga kažejo v tujini. Ena od slovenskih poslank, evropskih, je takrat v Evropskem parlamentu, recimo, podprla resolucijo. Doma, ko je prišla v varno zavetje pa jo je označila za navadno skropucalo. Drugič smo resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih v Državni zbor vložili ob 70. obletnici konca II. svetovne vojen in 20. letnici genocida v Srebrenici. To se nam je zdel primeren čas, da se lahko vsi skupaj skozi razpravo ozremo na grozote, ki jih je prineslo vojno in povojno obdobje. Da se s spoštovanjem, zlasti pa s sočutjem ozremo na žrtve, ki so jih povzročili totalitarni in avtoritarni režimi in zlasti, da z glasovanjem podpremo vsebino resolucije, ki je utemeljena na že predhodno sprejetih dokumentih, kot je Resolucija o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih komunističnih režimov ter Praška izjava o evropski zavesti in totalitarizmih.
Tretjič pa smo resolucijo v Državni zbor vložili 23. avgusta, torej na dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na dan, ki ga je v spomin in opomin predlagala prav omenjena resolucija Evropskega parlamenta in s katero vsebino se poslanci SMC, Desus, SD, Združene levice in Nepovezanih poslancev ne strinjajo in je ne podpirajo. Resolucija obsoja totalitarne režime in poudarja, da je treba ohranjati spomin na preteklost, ker brez resnice in spomina ne more biti sprave. Hkrati pa odločno in jasno obsoja vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili totalitarni in avtoritarni režimi. Žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom pa izraža sočutje, izraža razumevanje in daje priznanje za njihovo trpljenje.
Evropski parlament v svoji resoluciji med drugim poziva države članice naj si resnično in iskreno prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanje tajne politične policije, pri nas pa se, žal, vse dela še vedno v smeri, da se onemogoča dostop do arhivskih gradiv ter da se z zakonom celo izenačuje žrtve in storilce kaznivih dejanj, kar je za nas povsem nedopustno in nesprejemljivo. Dejstvo je, da se pri nas, pa tudi v nekaterih državah vzhodne Evrope, ki so izšle iz komunističnega sistema, še vedno neupravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike in za znanstvene raziskave, na kar opozarja tudi resolucija Evropskega parlamenta. Treba je krepiti evropsko zavest o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni režimi. To pa lahko storimo le tako, da podpiramo dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave. Že ob zadnji predstavitvi stališča do resolucije Evropskega parlamenta sem povedala, da je bil vsem totalitarnim režimom skupni temelj sistemsko in načrtno kršenje človekovih pravic. Kršili so jih zato, da so prišli na oblast, in zato, da so se na oblasti ohranili. Za namen prevzema oblasti pa so uporabljali tajne oborožene enote, pri nas VOS, KNOJ, OZNA, v kasnejših letih pa Udbo in Službo državne varnosti. Torej, Službo državne varnosti, ki jo je Vrhovno sodišče v svoji odločbi označilo za zločinsko organizacijo, ki je ne samo fabricirala, ponarejala in podtikala obremenilne dokaze, ampak tudi ugrabljala ljudi in jih likvidirala. Nedolgo nazaj, spoštovane kolegice in kolegi, smo na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti obravnavali tudi umore, ki jih je zagrešila nekdanja Služba državne varnosti. Takrat nam je v svoji precej dolgi, vendar zelo natančni razpravi, pripovedoval Nikola Štedul, ki je preživel atentat, ki ga je nanj izvršila nekdanja Služba državne varnosti. Samo za podatek, v Nemčiji in Avstriji potekajo postopki, recimo, proti Janezu Zemljariču in Silvu Gorencu, ki sta bila najvišje na funkcijah Službe državne varnosti. Na nek način razumem, zakaj levica ne more, pa tudi ne sme podpreti te resolucije. Zato, ker tudi v sedanjem sklicu parlamenta, v tem Državnem zboru v vaših vrstah sedi kar nekaj tedanjih sodelavcev Službe državne varnosti, nekateri celo predstavljajo najvišje funkcije v parlamentarni demokraciji. Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci! Slovenska politika bi morala biti sposobna najprej enotno obsoditi bolečo zgodovinsko izkušnjo. Slovenska politika bi morala biti sposobna obsoditi komunistični režim in povojno revolucijo, tako kot je to storil Evropski parlament. Skrajni čas je, da to storimo vsi poslanci, in to enotno v okviru svojih ustavnih pristojnosti, to je, v okviru nekega formalnega akta. In podpora resoluciji Evropskega parlamenta bi bila nedvomno lahko primerna za takšen korak. Že večkrat sem poudarila, da zločinov in kršitev človekovih pravic ne moremo razlikovati glede na to, v imenu katerega totalitarizma so bile storjene. Ne moremo torej razlikovati zločinov, ki jih je storil fašizem ali nacizem, ali pa zločinov, ki jih je storil komunizem. Vsem trem je bilo namreč skupno, da so za doseganje ciljev grobo kršili človekove pravice. Obsodba mora biti zato jasna in ne kakorkoli diskriminatorna. To, da v strankah levice, pa tudi nepovezani poslanci in vse stranke koalicije, ki sem jih prej naštela, vztrajate pri tem, da ne obsodite totalitarizmov, pomeni lahko le to, da vam je vseeno za žrtve in da na nek način odobravate zločine in kršitve človekovih pravic. S takšnim razmišljanjem pa vzpostavljate okoliščine, da se zgodovina totalitarizma lahko ponovi. Spomnimo se samo na Srebrenico. Zločin v Srebrenici in po vojni leta 1945, torej pomori, ki so se zgodili, so zagrešili praktično isti ljudje oziroma nasledniki istega režima. Morda bi lahko to preprečili, če bi ob pravem času obsodili vse dogodke, ki so se zgodili takoj po vojni leta 1945. Slovenija je del skupnega evropskega prostora, ki je nastal v skupnem boju proti vsem totalitarizmom kar ugotavlja tudi resolucija, boj proti totalitarizmom je okrepi evropsko združevanje in tudi danes, ko se soočamo z migrantsko krizo bi Evropa morala najti skupne rešitve, ki bi šle v smeri zaščite evropskih vrednot in v smeri zaščite držav članic Evropske unije. Sedaj pa mi dovolite, da nadaljujem z naslednjim vprašanjem, ki je vezan na, ki je vezano na sedanjost, na prihodnost in tudi na preteklost. Sprašujem vas kje se v ekonomsko gospodarskem smislu nahajajo države Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Estonija. Katera mesta zasedajo te države na mednarodnih lestvicah, ki merijo uspešnost držav, ki merijo konkurenčnost in ekonomsko učinkovitost, ki merijo spoštovanje človekovih pravic in učinkovitost pravne države. Če pogledamo Poljsko, Poljska recimo sploh ni stopila v krizo leta 2008 in je že nekaj časa ekonomsko in gospodarsko uspešna država. Od takrat, od leta 2008 morda ni odveč pripomniti jo vodijo desne vlade in tudi po zadnjih volitvah pred nekaj dnevi bo kot kaže parlament sestavljen samo iz desnih in desnosredinskih strank in seveda tukaj vprašanje zlasti za tiste, ki prihajate iz levice, kaj vam ti podatki povedo. Estonija je recimo šla v obratni smeri od nacionalnega interesa ampak to ne pomeni, da niso nacionalno zavedni, to nima nobene veze z nacionalno zavednostjo, to namreč pomeni, da niso vsega čuvali ampak so dovolili prihod tujega kapitala in tudi zato so sedaj ekonomsko in gospodarsko uspešna država. Če pogledamo Češko, Češka je bila na primer pred 2. svetovno vojno ena od najbolj razvitih držav Evrope ampak kaj se je pa potem zgodilo. Po 2. svetovni vojni je v državi zavladal komunistični sistem in Češka je nazadovala. Danes pa nas je Češka ravno zaradi tega, ker je izpeljala tudi različne ilustracijske postopke nas zopet prehitela. Madžarska tukaj lahko vidimo sploh v luči migrantske krize, da gre za izrazito ščitenje evropskih vrednot, za ščitenje državljank in državljanov. Vsem tem državam, ki sem jih sedaj omenila je skupno, da nas prehitevajo na vseh mednarodnih lestvicah, tu ni odveč spomniti, da smo po kršitvah človekovih pravic na prvem mestu, tako pravi Evropsko sodišče za človekove pravice. Na lestvici ekonomske svobode pa smo med 152 državami, na 111 mestu leta 2015, leta 2014 pa na 105 mestu. Vsem tem državam je tudi skupno, da so izšle iz komunističnega sistema tako kot je izšla Slovenija, vendar pa je pri nas bistvena razlika, da smo mi v nekaterih segmentih, zlasti, ko ali pa bom rekla miselno še vedno globoko v njem. Tem državam je tudi skupno, da so z razliko od nas opravile s komunistično preteklostjo. Morda zato takšni rezultati ali pa morda tudi zaradi tega boljši rezultati, kip Lenina in Stalina so pospravili, pri nas pa imamo še kar naprej ulice in trge po zločincu Titu. Mislim, da ga Bild uvrstil na 5 mesto največjih zločincev vseh časov. Vse te države so na takšen ali drugačen način napravile ilustracijo in obsodile komunistični režim, pri nas pa žal kolegice in kolegi ne smete, ne zmorete, nočete obsoditi fašizma, nacizma in komunizma. Če pogledamo še malo bolj detajlno, kaj se je dogajalo recimo na Češkem, tako za primerjavo, vsi poznamo žametno revolucijo, ki se je zgodila leta 1989, trajala je od 17. novembra pa do 29. decembra in ta žametna revolucija je bila tista, ki je zrušila komunistični režim. Takrat je ključno vlogo odigral Vaclav Havel, ki se je kasneje tudi prvi podpisal na že prej omenjeno praško izjavo, ki je bila v začetku predvidena celo kot skupna izjava Evropske unije v boju proti totalitarizmom in za skupne evropske vrednote.Izjavo je takrat podpisalo na tisoče Evropejcev, med njimi tudi znane in ugledne osebnosti, ki se zavedajo, da Evropa lahko preživi le če bo, prvič, držala skupaj v boju proti totalitarnim režimom, drugič, če bo obsodila totalitarne režime in tako tudi pokazala da pušča zanamcem vrednostni sistem, ki obsoja zločin preganja zločince. In tretjič, le če bo opozarjala in poglobljeno razpravljala o naši skupni, tragični preteklosti.Pri nas, v temu parlamentu pa se vsakršno razpravljanje o polpretekli zgodovini preprosto pretvori v kulturni boj in ideološke teme. Vendar pa tukaj ne govorimo o ideoloških temah ampak, govorimo o naši skupni odgovornosti do žrtev, o človeškem dostojanstvu in o tem, kaj je etično in kaj je prav.Spomladi leta 1992 je bil na Češkem potem objavljen celoten seznam sodelavcev državne varnosti, kar je potem sprožilo naravne, bom rekla, same po sebi lustracijske postopke v javnih ustanovah in organizacijah. Pri nas pa še danes sodelavci službe državnega varnosti sedijo na visokih položajih, sicer pa njih najdemo na čisto vseh nivojih družbenega življenja, ker še vedno krojijo našo usodo. Češka je potem sprejela tudi Zakon o kriminalnem značaju komunističnega režima in na več nivojih vpeljala lustracijske zakone, pri nas pa nismo storili nič od tega. Pri nas ni politika sposobna niti enotno obsoditi vseh totalitarnih režimov, ki so grobo kršili človekove pravice in povzročili nemalo gorja slovenskemu narodu.
Zato poglejmo nekaj pomembnih podatkov, ki kažejo vso razsežnost komunističnega sistema, ki se je odvijal v Sloveniji. V Sloveniji imamo v temu trenutku več kot šesto prikritih množičnih morišč, nekatera področja so še vedno neraziskana. Zločinci niso bili nikoli preganjani, čeprav so v okviru akcije Sprava pridobili dokaze, ki kažejo na določena imena. Zaradi krivičnih obsodb je bilo kasneje razveljavljenih več tisoč sodb, med njimi tudi sodba proti nekaterim članom skupine Hazard. Šlo je za blatenje dobrega imena, za ustrahovanje, za namensko povzročene krivice in danes očitno v nekaterih primerih ni nič drugače. Na najvišjih dveh funkcijah v pravosodju imamo osebe, ki sta v prejšnjem pa tudi v sedanjem sistemu kršili človekove pravice. Poznamo veliko število zrežiranih političnih procesov, zaplemb premoženja, prisilnega dela, iz tistega časa poznamo goli otok in druga taborišča oziroma zapore, kjer so bili zaprti politični zaporniki. Naj tukaj omenim gospoda Adema Demačija, ki ga poslanci koalicije, se jim ni zdelo vredno, da bi ga prišli poslušati na komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, čeprav gre za izjemnega človeka. Od katerega bi se lahko marsikaj naučili, morda bi potem tudi podprli takšno resolucijo. Osemindvajset let je bil zaprt, ker se je upiral Titovemu režimu in želel svobodo in demokracijo. Postal je zapornik vesti po organizaciji Amnesty International, ta mu je podelila ta naziv. Bil je dobitnik oziroma je še vedno, nagrade Saharov. Ali pa če pogledamo samo na slovensko področje, Andrej Aplenc prav tako zapornik na Golem otoku. Zelo pomemben signal bi dali zlasti mladim za prihodnost, če bi sprejeli resolucijo. Vsi tisti, ki v tem Državnem zboru vedno, ko govorimo o takšnih temah, veliko govorite o prihodnosti, naj vam rečem, potrebno jo je graditi z dejanji in ne z besedami. Z dejanji je potrebno graditi prihodnost. In pomembno je, da bi tudi s tem pokazali mlajšim generacijam, da smo pri teh vprašanjih, ko je potrebno obsoditi totalitarne režime, pri tem enotni. Slovenija je namreč v malce drugačnem položaju kot druge vzhodno evropske države, ki so tudi šle iz komunizma, saj so, kot že rečeno, na takšen ali drugačen način izvedle lustracijo. Pri nas pa žal se še vedno ščiti privilegije, ki izhajajo iz nekdanjega sistema. Resolucije evropskega parlamenta govori tudi o tem, da je potrebno odpreti arhive v celoti, tudi arhive nekdanje tajne politične policije, vendar pa smo pri nas s sprejetjem Zakona o arhivskem gradivu storili ravno obratno. Zaradi postopkov anonimizacije smo praktično na tehnični način zaprli dostop do arhivskega gradiva raziskovalcem, publicistom in zgodovinarjem. Še do tistega malo gradiva, ki ga je ostalo, približno 20 %, ko pa govorimo strogo o službi državne varnosti pa samo 5 %, je danes izjemno težko priti ali pa so gradiva v celoti počrnjena in kot taka za raziskovalce popolnoma neuporabna. Pri nas pa tudi nihče ni odgovarjal za uničenje arhivskega gradiva, pa čeprav gre za kaznivo dejanje in za kulturni genocid. Tukaj lahko povem, da sem pred, mislim da bo sedaj dve leti od kar sem na tožilstvo in policijo zoper nekdanjega načelnika službe državne varnosti, gospoda Ivana Eržena, vložila kazensko ovadbo zaradi suma uničevanja arhivskega gradiva, zato ker je gospod Eržen dal obvezno navodilo za uničevanje arhivskega gradiva in to se je dejansko potem odvijalo v, mislim da treh etapah, ampak tista zadnja, ključna, se je zgodila leta 1991. Vendar pa vidim, da se v tej smeri nič ne premakne. Morda bi kaj več o tej zadevi lahko znal pojasniti recimo nekdanji predsednik države Milan Kučan, ki je takrat bil najvišji funkcionar v državi. Prepričana sem, da je vedel za vsa ta navodila, obvezna in neobvezna in za vse to kar se je dogajalo s tem arhivskim gradivom, ki je kulturni genocid. V Državnem zboru smo tudi že večkrat poslušali razne govore vezane na zločine zoper človečnost. Predsednik Državnega zbora je spregovoril o Armenskem genocidu, mislim da na našo pobudo, potem o holokavstu, spregovoril je, ko je bila obletnica Srebrenice. Državni zbor je potem na pobudo SDS nagovoril tudi 23. avgusta, na dan Spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, vendar pa v Slovenski demokratski stranki pričakujemo, da bo predsednik Državnega zbora s posebnim nagovorom obeležil tudi povojno morijo na slovenskih tleh, ki je dala rezultat več kot 600 prikritih množičnih morišč. In zdaj, da strnem v nekaj stavkih, kaj je bistvo resolucije. V resoluciji piše, da mora Evropa, če želi biti združena, sposobna oblikovati enoten pogled na svojo zgodovino, da morajo države članice EU opraviti poglobljeno razpravo o zločinih tako nacizma, fašizma kot komunizma, saj gre za našo skupno dediščino. Resolucija Evropskega parlamenta, ki je stranke koalicije, Združene levice in Nepovezanih poslancev ne podpirajo, torej gradi na skupnih evropskih vrednotah kot so spoštovanje človeškega dostojanstva, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spoštovanje vladavine prava. Gradi na skupnem boju proti totalitarnim in avtoritarnim režimom. Gradi na ohranjanju spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ne more biti sprave ali bolje pomiritve. Gradi na jasni obsodbi vseh zločinov zoper človečnost in množičnih kršitev človekovih pravic storjenih v imenu totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Pravi, da je potrebno počastiti žrtve, obsoditi storilce in položiti temelje za spravo, ki bo temeljila na resnici, pravičnosti in spomini. S potrditvijo resolucije in podpiranjem njene vsebine bi pokazali, da spoštujemo evropske vrednote, da podpiramo skupen boj proti totalitarizmom, da spoštujemo žrtve in, da sočustvujemo z njihovimi svojci, ki še vedno iščejo pravico za prestane grozote. Resolucijo Evropskega parlamenta bomo to že v naprej napovedujem vlagali v Državni zbor vse dokler ne bo sprejeta. Gre namreč za eno izmed ključnih vsebinskih tem vezanih tudi na boljšo sedanjost in prihodnost države. Argumentirano smo o resoluciji Evropskega parlamenta v Slovenski demokratski stranki razpravljali že 4 mesece nazaj pa leta 2009 pa tudi na Odboru za pravosodje in na Komisije za petice ter za človekove pravice in enake možnosti. Tudi danes so naša stališča jasna in podprta z argumenti, vendar pa se v Slovenski demokratski stranki zavedamo tudi resnosti položajev v katerem se je znašla država zaradi migrantske krize. Zato bomo v nadaljevanju se odpovedali nadaljnji razpravi, pričakujemo pa, da bo koalicija ta čas porabila za iskanje konkretnih rešitev migrantske krize in, da boste mogoče v tem času presodili, da je dobro podpreti tudi kakšen predlog in ukrep, ki prihaja z naše strani. Najlepša hvala.