Države, ki niso storile lustracije v družbenem sistemu, ko so prehajale iz totalitarnega sistema v demokracijo, se spopadajo z bistveno večjo stopnjo korupcije in s tem tudi slabšim ekonomskim položajem.
Poslanke in poslanci so na seji državnega zbora minuli teden med drugim razpravljali tudi o priporočilu Vladi RS v zvezi s stanjem na področju korupcije v Republiki Sloveniji, ki smo ga v parlamentarno proceduro vložili v poslanski skupini SDS. Stališče je predstavila poslanka Eva Irgl.
Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.
EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, gospod državni sekretar! V Slovenski demokratski stranki smo v državni zbor vložili priporočilo v zvezi s stanjem na področju korupcije. Ocenjujemo namreč, da je korupcija v Sloveniji eden izmed temeljnih zaviralcev razvoja. Je pa res, da ohranja določene elite, katerim pa je praktično dovoljeno vse. S tem pa ustvarja nepošteno družbo, ki ne deluje na načelu pravičnosti, etičnosti in vladavine prava.
Seveda pa je, ko govorimo o korupciji, nujno potrebno razločevati med koruptivnimi ravnanji in korupcijskimi kaznivimi dejanji. Pojma sta natančno definirana v zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije in kazenskem zakoniku. Gospod Gorenak je prej v imenu predlagatelja že zelo slikovito prikazal, kaj je pravzaprav razlika med obema pojmoma, zato naj sama rečem le to, da so koruptivna ravnanja po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije bistveno bolj široko opredeljena in zajemajo širši spekter ravnanj kot pa kazniva dejanja korupcije, opredeljena v zakonu o kazenskem postopku. Ta so torej bolj natančno definirana in zajeta v osmih kaznivih dejanjih. Mednje sodi, na primer, dajanje in jemanje podkupnine ali pa sprejemanje podkupnine pri volitvah ali pa sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje.
Če na korupcijo pogledamo malce širše, lahko vidimo, da nobena država ni imuna na ta pojav, se mu pa nekatere bolj uspešno upirajo kot drugi, zlasti velja, da tiste države, ki imajo visoko razvito demokracijo in bolje delujoč sistem organov odkrivanja pregona in sodstva, imajo najnižjo stopnjo korupcije ter so ekonomsko močnejše in uspešnejše. Medtem ko države, ki imajo mlado demokracijo, ki niso, recimo, storile lustracije v družbenem sistemu, ko so prehajale iz totalitarnega sistema v demokracijo, kamor sodi predvsem Slovenija, kajti druge vzhodnoevropske države so namreč tako ali drugače se spopadle z lustracijskimi prijemi. No, te države, se pravi Slovenija, pa se spopadajo z bistveno večjo stopnjo korupcije in s tem tudi slabšim ekonomskim položajem.
Že večkrat sem poudarila v tem državnem zboru, tako na matičnem delovnem telesu kot na zasedanju državnega zbora, da bi bila lustracija v slovenskem družbenopolitičnem prostoru nujna takrat, ko je bil čas za to, saj gre za nenazadnje pomemben katarzični učinek za narod, na podlagi katerega lahko potem državljan pristopi načelno in odprto k procesom demokratizacije in za element institucionalnega učinka, ki da vedeti celotni družbi, ki se preko njega očisti, da na najvišjih položajih ne morejo biti osebe, ki so v prejšnjem nedemokratičnem sistemu zasedale najvišje položaje in grobo kršile človekove pravice.
Ker nismo starih struktur nadomestili s svežimi, odprtimi, izobraženimi, sposobnimi ljudmi, katerih svetovnih nazor temelji na evropskem sistemu vrednot in vladavini prava, so se neformalna omrežja, ki delujejo znotraj demokratičnega sistema uspela ohraniti do danes. Ta pa delajo izključno za ozke interesne skupine, s tem pa škodujejo vsem drugim, ki svoje delo opravljajo pošteno in odgovorno.
V Sloveniji, spoštovane kolegice in kolegi, imamo največji problem s korupcijo na treh področjih – v bančnem sistemu, v zdravstvenem sistemu in v pravosodnem sistemu. V primeru bančnega sistema govorimo o bančni kriminaliteti velikanskih razsežnosti, med katere sodijo tudi koruptivna ravnanja in korupcijska kazniva dejanja. Jasno je namreč, da so se krediti odobravali mimo internih pravil in politik, kar ustreza definiciji koruptivnega ravnanja, ampak o tem več v nadaljevanju.
Na področju zdravstva se korupcija najbolj kaže pri preplačanih medicinskih pripomočkih, kar gre vse na škodo pacienta oziroma bolnika, pri okoriščanju z javnimi sredstvi, z avtorskimi honorarji in drugimi spornimi praksami, za katere praktično nihče ne odgovarja.
Nesprejemanje odgovornosti pa poznamo tudi na področju pravosodja. Tu se soočamo s fenomenom prvo in drugo razrednosti, kjer se v nekaterih primerih zadeve izvršujejo po hitrem postopku, med tem ko pri drugih zadeve obtičijo v predalu sodnikov in tožilcev zato, da dokončno zastarajo. Soočamo se s politično montiranimi procesi in soočamo se z zlorabami pravosodja v politične namene.
Tem ugotovitvam, ki sem jih do sedaj navedla, pritrjuje tudi Komisija za preprečevanje korupcije pod vodstvom gospoda Štefaneca, ki v svoji oceni stanja na področju korupcije za leto 2016 opozarja na vrsto korupcijskih tveganj, na katere opozarjamo ves čas tudi v Slovenski demokratski stranki.
Poleg korupcije v zdravstvu in bančnem sistemu Komisija za preprečevanje korupcije opozarja na neetična ravnanja te vlade na področju kadrovanja. Naj spomnim samo na kadrovske poteze vlade Mira Cerarja, ki so sporne. Predvsem pa niso v skladu s predvolilnimi obljubami o neodvisnih strokovnjakih. Naj omenim primer kadrovanja Marka Jazbeca na čelo SDH. Čeprav je bil eden izmed odgovornih za nastalo bančno luknjo, ga je vlada Mira Cerarja vendar vseeno postavila na čelo SDH. Ali pa ohranjanje določenih navez, ki so neodgovorno in škodljivo upravljale in še upravljajo z državnim premoženjem, zaradi česar se lahko zgodi, da bomo priča že tretji sanaciji državnih bank, ki jo bomo seveda zopet plačali davkoplačevalci.
Tu naj spomnim tudi na sporno zaposlitev Roka Praprotnika na Novo Ljubljansko banko. Vsekakor gre tu za sistemsko korupcijo, saj je predsednik Nove Ljubljanske banke, gospod Janko Medja službo gospodu Praprotniku ponudil, preden je bil izveden razpis in to v času, ko so iz banke, spoštovane kolegice in kolegi, odpustili okoli 700 ljudi, med katerimi očitno nihče ni bil primeren za vodjo centra za skladnost poslovanja kot samo in izključno gospod Praprotnik, ki pa mimogrede prej nikoli in nikdar ni deloval v bančnem sistemu za razliko od teh 700, ki so bili odpuščeni. Da gre za sistemsko korupcijo, potrjuje tudi dejstvo, da naj bi Praprotnik skupaj s Klemenčičem prej preiskoval sporno podeljevanje kreditov in bančno luknjo, potem pa nenadoma seveda dobil službo v Novi Ljubljanski banki. Prav vsakemu, ki zna šteti do 5, je seveda jasno, da je bila to nagrada za ne preiskovanje bančne luknje in za ne preiskovanje spornih kreditov.
Če bi kolega Logar, ki vodi preiskovalno komisijo v tem državnem zboru glede bančne kriminalitete, tako preiskoval bančno kriminaliteto kot naveza Klemenčič-Praprotnik, danes zagotovo ne bi govorili v tem državnem zboru o kriminalnih dejanjih v bančnem sistemu, bi pa gospod Logar imel zagotovo zagotovljeno dobro plačano službo, bodisi nekje doma ali pa v tujini. Ker pa dela kvalitetno na preiskovalni komisiji, so mu za nagrado na Erjavčevem ministrstvu odvzeli diplomatski status. To se pač zgodi, če preveč intenzivno in učinkovito preiskuješ bančno kriminaliteto.
Tudi če pogledamo Komisijo za preprečevanje korupcije v času, ko sta jo vodila Drago Kos in Goran Klemenčič, je jasno, da je bila ta komisija zlorabljena za politične namene. Mislim, da je to danes res že povsem jasno, in prav bi bilo, da seveda vidimo, kaj pa se dogaja pod novim vodstvom in na kakšen način se morda deluje. In vsekakor to lahko definiramo kot politično korupcijo, kar lepo vidimo tudi na primeru odkritja afere pranja denarja v višini milijarde dolarjev za financiranje terorizma, kjer se gospod Klemenčič kljub temu, da je vedel, da se to dogaja, in kljub temu, da je bil podrobno obveščen o tem, s tem preprosto ni ukvarjal. Gospod Goran Klemenčič, sedaj minister za pravosodje, je imel takrat v tistem času edino pristojnost oziroma nalogo, ki jo je mimogrede očitno izpeljal z odliko, ker je potem bil nagrajen s položajem ministra za pravosodje, čeprav tega položaja ne bi smel nikoli zasesti, ampak njegova ključna in edina naloga, ki jo je moral izpeljati, je bila zrušitev Janeza Janše kot predsednika vlade za koristi ozke skupine ljudi oziroma elite, ki je kljub spornim ravnanjem, celo kaznivim ravnanjem, večkrat še vedno ne dotakljiva.
Komisija za preprečevanje korupcije opozarja tudi na številna korupcijska tveganja v primeru izgradnje drugega tira, kjer bomo evidentno preplačali njegovo izgradnjo, vendar predsednik vlade pravi, da opozicija v tem primeru nagaja, čeprav samo opozarjamo, da je projekt predrag in da se ga da zgraditi po nižji ceni, kar ugotavlja tudi strokovna javnost.
Vsekakor je problem, ko govorimo o korupciji, tudi tako imenovana sistemska korupcija, ki se kaže zlasti pri javnem naročanju, ko vladajoči in gospodarska elita s pomočjo upravnega aparata javna naročila in praktično nikogar ne prepusti k sodelovanju. Po podatkih Transparency International je bila Slovenija v letu 2016 na 31. mestu med 175. državami po zaznani stopnji korupcije. In tudi sicer se Slovenija na tej lestvici uvršča nekje med tridesetim in petinštiridesetim mestom, kar lahko pojasnimo, prvič, s slabim upravljanjem z državo, drugič, z netransparentnim sprejemanjem zakonodaje, tretjič, s tako imenovanim humanitarnim lobiranjem, kar, recimo, zelo dobro obvlada gospod Zemljarič, in zaradi nesprejemljivih, to je četrtič, ravnanj znotraj pravosodnega sistema. Tu naj omenim trenutno najbolj aktualen primer, ko se zardi zamude tožilke lahko zgodi, da bodo izbrisani vsi obremenjujoči in ključni dokazi zoper Zorana Jankoviča. Da se to zgodi pri osebi, ki je tako izpostavljena, kot je politik Zoran Jankovič, pač ne more biti naključje.
Gospod Gorenak se je v imenu predlagatelja na začetku osredotočil na nekatere posamične primere tudi v okviru spornih ravnanj Komisije za preprečevanje korupcije, v času, ko sta jo vodila Drago Kos in Goran Klemenčič, zato mi dovolite, da sama nekaj rečem tudi glede korupcije v bančnem sistemu. Citiram: »Dejstvo je, da se osumljeni bančniki s tožilci pomerijo ob pomoči več odvetnikov in so opremljeni s celo po sedmimi izvedenskimi mnenji. Ni torej nujno, da bodo tisti, ki so bančno luknjo izkopali, za svoje ravnanje kdaj dejansko sploh obsojeni.« Zdaj pa sprašujem kolege in kolegice, če morda kdo ve, kdo je avtor te izjave? To je povedal gospod Darko Majhenič, direktor nacionalnega preiskovalnega urada, torej direktor elitne, tako se je včasih reklo, najbolj usposobljene skupine kriminalistov za pregon najtežjih oblik gospodarske kriminalitete. Kaj s tem sporočilom pove gospod Majhenič? Ključno sporočilo podrejenim kriminalistom v tem primeru je, da je pač vseeno, če jim ne uspe. Sodstvu ta izjava sporoča, da niti kriminalisti ne pričakujejo, da bo kdo obsojen. Tajkunom in bankirjem pa direktor Nacionalnega preiskovalnega urada jasno sporoča, da naj se pač oborožijo z odvetniki in da naj si, če je to le možno, priskrbijo čim več izvedeniških mnenj pa je zelo velika verjetnost, da ne bodo obsojeni.
In tu je, seveda, vprašanje za ministrico za notranje zadeve, kako je lahko takšna oseba še vedno direktor Nacionalnega preiskovalnega urada. Ob takem šefu Nacionalnega preiskovalnega urada ni čudno, da so številne priče, ki so pričale pred preiskovalno komisijo, ki jo vodi dr. Logar, povedale, da kriminalisti z njimi še nikoli niso opravili razgovora, kaj šele da bi jih preiskovali. Ampak to ne nazadnje ni tako čudno, saj tudi ministrica Györkös pravi, da se, citiram »morda preveč ukvarjamo s stanjem za nazaj.« In to je govorila tudi o korupciji. Se pravi, to je izrekla ministrica za notranje zadeve na odboru za pravosodje. Dejstvo, da je vse to možno pet let po največji bančni luknji v zgodovini Slovenije, zagotovo ni slučaj, ampak ima najverjetneje ozadje v tistih paralelnih strukturah, o katerih sem govorila prej.
Klientelizem in korupcija okoli NLB, holdinga Sava in DUTB
Vendar pa poglejmo nekaj ključnih podatkov v zvezi z bančno kriminaliteto. Do konca leta 2016 je policija zaznala 228 sumov kaznivih dejanj s področja bančne kriminalitete. Škoda, ki je bila ob tem povzročena, naj bi v okvirju omenjenih primerov znašala okoli 800 milijonov evrov. Vendar pa je policija zgolj v 96 primerih posredovala te primere naprej s kazensko ovadbo. Do sedaj še nihče od bančnikov ni bil pravnomočno obsojen zaradi bančne kriminalitete. Dejstva, ki izjemno veliko povedo, kako uspešni smo s preganjanjem korupcije in kaznivih dejanj v bančnem sistemu. Na Islandiji so oziroma zaradi bančne kriminalitete sedi veliko število bančnikov, pri nas pa kot rečeno še nobene pravnomočne obsodbe.
Ko pa govorimo o bančni kriminaliteti, seveda ne morem mimo tega, da ne bi omenila tudi primera svetovalne pogodbe, ki je bila sklenjena med Novo Ljubljansko banko in podjetjem R. U. R., katerega lastnik je Drago Kos. Po pogodbi bi moralo podjetje Draga Kosa pregledati vse kreditne mape Nove Ljubljanske banke. Uradno gre tukaj torej za forenzične preiskave posojilnih pogodb, vendar pa je bilo ugotovljeno, da je Drago Kos pregledal zgolj 11 primerov, za kar pa je, kolegice in kolegi, prejel plačilo v višini 898 tisoč evrov.
Tudi dogajanje okoli holdinga Sava, v katerem je odločujočo vlogo takrat imel Matej Narat, kaže na povezanost oziroma na klientelizem. V tej zgodbi se je pokazala tudi politična sprega pri odstavitvi takratnega izvršnega direktorja DUTB Torbjörna Manssona, ki jo je operativno vodil takratni državni sekretar Metod Dragonja. In tukaj mi dovolite, da bom bolj specifična. Gospod Metod Dragonja je bil v letih 2008 do 2014 direktor predstavništva Nove Ljubljanske banke v Moskvi. To službo je dobil v času, ko je bil član uprave Nove Ljubljanske banke nihče drug kot gospod Matej Narat. Upam, da me ne boste prekinili, ker omenjam zdaj imena, ampak to je vse znano, gospod podpredsednik. Bil je tudi minister v času vlade dr. Janeza Drnovška, minister v času vlade mag. Alenke Bratušek in državni sekretar potem v vladi dr. Mira Cerarja. Funkcijo državnega sekretarja je, kot vsi tukaj vemo, opravljal do junija 2016. Funkcija mu je seveda prenehala takrat, ko je s svojega položaja odstopil minister za finance dr. Dušan Mramor.
Še en podatek je tukaj zanimiv. Ta gospod Metod Dragonja ima brata. To je gospod Ciril Dragonja, ki je bil vodilni v Factor banki, in to takrat, ko je bilo podeljenih največ spornih kreditov. Zanimive povezave, klientelizem prve vrste, korupcija prve vrste. Da ne govorim, da zaradi Factor banke in vse, kar se je dogajalo okrog nje, seveda kopica kaznivih dejanj s področja bančne kriminalitete. Ampak nekateri so, kot sem že prej povedala, nedotakljivi.
Metod Dragonja je operativno vodil odstavitev predsednik upravnega odbora DUTB Larsa Nyberga in glavnega izvršnega direktorja DUTB Torbjörna Mĺnssona. Jedro spora je bil holding Sava, kjer je DUTB pod vodstvom obeh tujcev zahtevala zamenjavo vodstva oziroma Mateja Narata zaradi nezadovoljivega prestrukturiranja holdinga. Končalo pa se je seveda tako, da je vlada Mira Cerarja vse terjatve holdinga Save iz DUTB prenesla na SDH, in s tem dosegla, da DUTB holdinga Save ni prodala, ampak je ostal v državnem lastništvu in bo seveda potreben sanacije, ki jo bomo zopet plačali davkoplačevalci.
Gospod Dragonja se je potem v tem času, zakaj je pomembno, da to povem, posluževal neresnic. Trdil je, da se gonja proti njemu vodi iz določene pisarne, kar je kasneje, v obliki nekakšnega maščevanja rezultiralo v policijski preiskavi zoper poslanca Andreja Širclja, tako na njegovem domu, kot v državnem zboru, in v prostorih Slovenske demokratske stranke. Ampak, kaj je pa zdaj zanimivo? Da, ta isti gospod Metod Dragonja je potem postal svetovalec direktorja državne družbe 2TDK, ki naj bi bila zadolžena za pripravo vsega potrebnega za gradnjo drugega tira. Nič čudnega, da bomo zadevo preplačali, če poznamo dosedanje delovanje omenjenega gospoda.
Vsekakor lahko rečemo, da določena ravnanja tako Metoda Dragonje kot ostalih, pa jih nisem zdaj tukaj imenovala poimensko, ker naj ne bi smeli z imeni govoriti, ampak vsi ti, ki se v tej spregi pojavljajo v zgodbi glede mahinacije okoli Save holdinga in DUTB, ustrezajo definiciji koruptivnega ravnanja v skladu z zakonom.
V Slovenski demokratski stranki Vladi Republike Slovenije v zvezi s stanjem na področju korupcije priporočamo torej naslednje: Državni zbor Republike Slovenije priporoča Vladi Republike Slovenije, da v roku šestih mesecev pripravi temeljito analizo stanja pravne ureditve na področju koruptivnih ravnanj in kaznivih dejanj korupcije ter z ugotovitvami seznani Državni zbor Republike Slovenije. Drugo priporočilo: Državni zbor Republike Slovenije priporoča Vladi Republike Sloveniji, da v zakonodajni postopek predlaga takšne zakonske rešitve na področju preventive v zvezi s koruptivnimi ravnanji, ki bodo organizacijsko in vsebinsko podobne večini evropskih držav. Še tretje priporočilo: Državni zbor Republike Slovenije priporoča Vladi Republike Slovenije, da v zakonodajni postopek predlaga ustrezne zakonske rešitve, ki bodo omogočale učinkovitejše in hitrejše odkrivanje, preiskovanje in sojenje v primeru kaznivih dejanj korupcije.
