Eva Irgl: “Ko govorimo o kršitvah človekovih pravic, je treba imeti enaka merila za vse.”
petek, 21. 11. 2014EVA IRGL: Še enkrat lepo pozdravljeni. Spoštovane poslanke, poslanci, spoštovana Varuhinja človekovih pravic, gospa Vlasta Nussdorfer. Vsakoletno poročilo Varuha človekovih pravi tokrat za leto 2013 predstavlja pomemben in ključen dokument, ki prikazuje stanje na področju varovanja in spoštovanja človekovih pravic v Republiki Sloveniji. Spoštovana varuhinja, opravljate odgovorno nalogo, s svojim delovanjem posegate tudi na izjemno občutljiva področja, kjer so posameznikom vse prevečkrat kršene tudi tiste najbolj osnovne človekove pravice, ki posegajo v njihovo integriteto in dostojanstvo. Ob tem, da je 34. člen Ustave Republike Slovenije jasen. Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Vendar pa kot ugotavljate tudi sami v letnem, zdaj že 19. poročilu Varuha človekovih pravic je prav vprašanje človekove integritete in dostojanstva, večkrat na preizkušnji, saj so posamezniki velikokrat izpostavljeni neupravičenim in nedopustnim napadom na sicer z Ustavo določeno pravico, ta pa ne bi smela biti nikoli vprašljiva. Ne glede na okoliščine in ne glede na situacijo. Ni odveč spomniti, da bi morali biti po Ustavi, ki je najvišji pravni akt vsi enaki pred zakonom in da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Tisti, ki že leta bolj natančno spremljamo delo ali pa delovanje varuha človekovih pravic, smo si zagotovo enotno v tem, da je delanje nekakšne analize stanja na področju varovanja in spoštovanja človekovih pravic zelo zahtevna in prav nič enostavna naloga, saj posega prav na vsa področja in na vse nivoje družbenega življenja.
Od varuha človekovih pravic osebno pričakujem, pa tudi v Slovenski demokratski stranki pričakujemo, da na kršitve človekovih pravic opozarja, ne samo v skladu z Ustavo in zakoni, ampak, da zna tudi odgovorno pretehtati, kdaj bo neka odločitev ali poseg v določeno, zlasti občutljivo situacijo prinesla izboljšanje stanja in kdaj bo kljub morda dobri nameri zadevo poslabšala.
Varuh človekovih pravic mora biti pri svojem delu pošten. In varuh človekovih pravic mora biti pri svojem delu pravičen. Ne sme biti politično obremenjen ali pa pristranski. Ker je varuh človekovih pravic nesporna moralna avtoriteta na področju varovanja človekovih pravic, pa je prvi zgled vsem nam, kako ravnati tudi v izjemno občutljivih situacijah. Ustava Republike Slovenije je v svojem 159. členu za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zato ustanovila Varuha človekovih pravic. Varuh je neformalna oblika varstva pravic posameznikov v razmerju do nosilcev oblasti. Varuh kot ustavna kategorija v slovenski ustavni ureditvi ni del mehanizma oblasti. Ni del mehanizma oblasti, ampak je prej neke vrste protioblast, saj s svojim delovanjem omejuje njeno samovoljo pri poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine. Deluje na neformalen način in črpa svojo avtoriteto iz svojega ugleda in položaja v družbi. Zakaj opozarjam, kako pomembno institucionalno vlogo ima Varuh? Zlasti ali pa tudi zaradi tega, ker če naredimo kratko primerjavo, v številnih drugih državah je Varuh namreč ustanovljen samo z zakonom in ima v primerjavi z našim varuhom bistveno šibkejši položaj. In zato je odgovornost Varuha pri nas, ko s odloča o določenih stvareh vezanih na kršitve človekovih pravic še toliko bolj odgovorno in pomembno.
Od vas, spoštovana varuhinja, v Slovenski demokratski stranki torej pričakujemo, da boste povzdignili svoj glas oziroma samoiniciativno opozorili, to imate namreč tudi v členu zakona o Varuhu človekovih pravic jasno zapisano, na kršitve človekovih pravic tudi takrat, ko vam to morda ne ustreza najbolj, je pa odgovorno in je nujno. Oportunost pri Varuhu človekovih pravic glede na njegov ustavni položaj nima mesta.
Naj opozorim, da sem vam natanko pred tednom dni pisala o funkciji predsednice Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Pismo o katerem sem vas opozorila na sovražni govor predsednika Državnega zbora, ki smo ga obravnavali tudi na včerajšnji seji Državnega zbora.
Po našem mnenju je šlo za nesprejemljivo izjavo, ki celo lahko ustreza definiciji sovražnega govora in kot taka zahteva jasno obsodbo z vaše strani. Naj povem, da sem včeraj vendarle prejela vaše pismo oziroma odgovor po elektronski pošti. Vendar moram reči, da se predvsem zapisali zelo tako tehnokratsko, na hitro. Zapisali ste, da je vse že zapisano v poročilu Varuha človekovih pravic v poglavju Etika javne besede, stran 26 in 27. Jaz sem seveda poročilo zelo dobro prebrala in tudi vem kaj piše na teh dveh straneh v zvezi z etiko javne besede, zato ker se mi zdi, da gre za izjemno pomembno področje. Potem pa ste dejali, da ta primer, ki sem ga navedla, pač, ne izpolnjuje razlogov za poseben odziv. Morda za vas res ne. Morda tudi za koalicijo ne. Ampak menim, da poslanci Državnega zbora in tudi javnost pa vendarle lahko dobi bolj vsebinski in primeren odgovor na pismo, ki je bilo zastavljeno s strani zakonodajne veje oblasti.
Tudi sicer v svojem letnem poročilu v poglavju Etika javne besede ugotavljate, da je neprimernega, nesprejemljivega in tudi sovražnega govora v javnem diskurzu preveč. Sami to ugotavljate. In da je potrebno storiti vse, da se takšni govorici reče ne. V primeru sovražnega govora pa, da se ga v skladu z zakonodajo ustrezno preganja. Vsi poznate 100. člen Kazenskega zakonika. Ta je jasen. Tudi 63. člen Ustave Republike Slovenije je jasen. In vse to daje podlago za ustrezno sankcioniranje sovražnega govora. Vendar pa najprej je potrebno seveda vedeti kaj sploh je sovražni govor. Jaz imam občutek, da včasih niti ne vemo, tudi v Državnem zboru ne, kaj je sovražni govor in zakaj je tako pomembno, da poznamo natančno definicijo sovražnega govora. Zlasti zato, ker pod definicijo sovražnega govora pač ne sodi vse, kar se nekomu zdi nesprejemljiva govorica. Na eni strani bi lahko rekli, da imamo tako sovražni govor, ki se ga da sankcionirati. Na drugi strani pa imamo predvsem kulturo govora določenega posameznika, ki pa še vedno sodi v z Ustavo zagotovljeno pravico do svobode izražanja. 39. člen Ustave je tukaj jasen. Sovražni govor pa je izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi diskriminatorne, ksenofobične, rasistične, homofobične in podobno in uperjene proti različnim manjšinam, skupinam in tudi posameznikom.
Temelji na prepričanju, da so nekateri ljudje manj vredni zaradi različnih osebnih okoliščin. Sovražni govor lahko enačimo s socialnim dejanjem, saj lahko grobo določi družbeni položaj tistih, proti katerim je usmerjen. In to mora, zlasti varuh človekovih pravic, ker ima pač to posebno moč in posebno avtoriteto pač imeti enak merila za vse in lahko rečem, da do zdaj temu ni bilo tako. Pa tukaj nimam v mislih sedanje varuhinje človekovih pravic ali samo nje, ampak predvsem vse prejšnje oziroma dosedanje varuhe človekovih pravic. Ugotavljam namreč, da se v javnem prostoru razprave, ki so nesprejemljive pogosto bolj ocenjujejo na podlagi tega kdo je tisti, ki je nekaj izrekel, kot pa kakšna je bila dejanska vsebina izrečenega. Treba se je pogovarjati o vsebini in ne o tem, kdo je nekaj izrekel. Tako bi recimo naredila neko hitro primerjavo, vsi se boste verjetno spomnili neprimerne izjave, zagotovo neprimerne izjave o Matildi, ki je še edina, ki se je upokojenci lahko bojijo, tako je povedal nekdanji državni sekretar in takrat se je “mašinerija”, medijska, usula z vsemi topovi po državnemu sekretarju in državni sekretar je odstopil s svoje funkcije, ker je izrekel kar sem povedala. Ni bilo primerno, se strinjam, ni bilo primerno, ampak povlekle je konsekvence, ki so se pokazale v njegovem odstopu, zaradi te izjave, in ne zato, ker bi slabo opravljal svoje delo, ampak zaradi te izjave. Nič pa se ne zgodi, ko drugi najvišji predstavnik oblasti s svojo izjavo legitimira povojne poboje, pa gre za izjavo, ki je po mojem mnenju neprimerljiva z izjavo, ki je zahtevala na koncu odstop. In gre za izjavo, ki celo bolj posega v integriteto naroda, kot izjava nekdanjega predsednika država o povojnih pobojih, kot drugorazredni temi.
Od Varuha človekovih pravic v Slovenski demokratski stranki tudi pričakujemo, da bo s svojim videnjem določene teme sodeloval tudi na sejah Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Ampak tu moram biti poštena, in povedati, da se je po večkratnem opozarjanju, da bi bilo dobro, da varuh vendarle sodeluje tudi v razpravah na komisiji oziroma da je prisoten se je vsaj toliko premaknilo, da danes na seje Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ki se ukvarja s kršitvami človekovih pravic, pridejo vsaj namestniki varuha, jaz to pozdravljam, in sem zelo vesela, da hodijo na te seje, vendar pa moram reči, da pa do kršitve človekovih pravic, ki jih recimo obravnavamo, se še vedno na teh sejah bolj obnašajo kot neke vrste nemi opazovalci, namesto, kot kritični razpravljavci. Tu bi jaz pričakovala od ljudi, ki so na svojih položajih zato, da varujejo človekove pravice. Saj ni potrebno, da se vsi skupaj ali pa da se z vsem strinjamo, ampak potrebna pa je razprava, polemika, dialog, tega pa je bistveno premalo.
Ampak to je vsekakor bolje, spoštovana varuhinja, kot pa recimo delovanje koalicijskih poslancev, ki jih na seje Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti sploh ni. Ob tem pa se ti koalicijski poslanci v svojih opravičilih, tako da sploh ne obstruirajo sej, tako kot je to v skladu s Poslovnikom, ampak zgolj v svojih opravičilih, sklicujejo na razloge, ki ne vzdržijo nobene utemeljitve, ne v Poslovniku Državnega zbora, ne v pristojnostih komisije. Nobene utemeljitve. Da ne govorim o očitnem, očitnem nepoznavanju Ustave Republike Slovenije. Zakaj to govorim? Na zadnji seji Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti smo obravnavali peticijo z naslovom S svobodo in resnico nad laž in prisilo, ki jo je na Komisijo za peticije naslovila skupina ljudi s prvopodpisanim Davidom Tasičem.
In kakšna je bila utemeljitev koalicijskih poslancev, zakaj jih na sejo ne bo? Rekli so, da to ne sodi v pristojnost Komisije za peticije, pa čeprav je osnovna naloga Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti prav to, da prisluhne državljankam in državljanom, da obravnava peticije, in celo sama v imenu naše komisije imamo besedo peticije, obravnava peticije. In naj tukaj spomnim, drage kolege, da smo pod mojim vodenjem te komisije, tudi v preteklosti, obravnavali že vrsto peticij, tudi tisto z naslovom “Ukinimo vojsko”, ki jo je na komisiji zagovarjal in utemeljeval odgovorni urednik Mladine, Gregor Repovž. Pri nas so merila za vse enaka in to bi pričakovala tudi od vas, in da boste argumentiralo potem zastopali stališča pri takšnih peticijah, ne pa, da preprosto rečete, da to ne sodi v komisijo, čeprav je to izključna odgovornost in pristojnost Komisije za peticije.
45. člen Ustave Republike Slovenije pravi, da ima vsak državljan pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena. Tako pravi 45. člen Ustave. Smisel te pravice pa je v tem, da lahko državljanke in državljani vlagajo peticije oziroma pobude brez strahu pred morebitnimi represivnimi ukrepi državnih organov, predvsem pa, da lahko državne organe opozarjajo na probleme nastale v družbi.
Vi pa jim, spoštovane kolegice in kolegi, to pravico, ki je tesno povezana tudi s pravico do svobode izražanja, odrekate. Še malo, da se bojim, da se nam lahko zgodi v tem Državnem zboru celo neke vrste poizkus ponovne uvedbe tako imenovanega zloglasnega 133. člena Kazenskega zakonika nekdanje skupne države, tako imenovani verbalni delikt, ki je predvideval za tiste, ki so si upali izreči kaj kritičnega priti nekdanji oblasti, celo kazen zapora do 10 let. Zakaj to govorim? Prav ob obravnavi te omenjene peticije, je spregovoril na seji komisije tudi velik borec za človekove pravice. Ne samo on, bilo jih je več. Dobitnik nagrade Saharov, zapornik vesti Amnesty International. Nedvomno človek širokega duha, velik intelektualec, predvsem pa oseba, ki je v zaporu skupno zgolj zaradi kritike takratnega režima, tudi zaradi zdaj omenjenega zloglasnega 133. člena, v zaporu preživel dolgih 29 let. To je bil gospod Adem Demaci. Že včeraj sem ga omenila. Na tej seji je bilo prisotnih še nekaj več drugih gostov, eden izmed njih je bil 8 let v zaporu zaradi tega, ker je povedal tri kritične misli o takratnem režimu. 8 let. Vendar pa se koalicijskim poslancem, ki sicer radi govorijo o pomenu človekovih pravic, o strpnosti po novih etičnih in političnih standardih, ni zdelo vredno, da bi prisluhnili besedam človeka, ki ga mednarodna javnost označuje kot kosovskega Nelsona Mandelo, in ki je bil nominiran tudi za Nobelovo nagrado za mir. Tukaj se kaže nekaj kar govorite in na drugi strani kar delate. Ampak dejanja so tista, ki so, ki tukaj štejejo in ne besede.
Naj pojasnim, da smo na sejo povabili tudi slovensko Amnesty International. Zakaj sem jih povabila? Sicer jih večkrat vabimo na te seje komisije, ampak to se mi zdi pomembno. Zdelo se mi je prav, da bi podprli kar dva vabljena na sejo, gosta, že omenjenega gospoda Demacija in gospoda Kovačeviča, ki sta bila prav s strni organizacije, seveda mednarodne, Amnesty International, označena za zapornika vesti, pa žal na sejo komisije ni bilo nikogar. Tudi opravičila nismo dobili. Nato pa so nam naknadno sporočili in še to zaradi tega, ker sem sama želela izvedeti zakaj se seje niso udeležili, da zato, ker so bili vsi odsotni takrat, vendar se sama pač žal ne morem znebiti občutka, da na sejo niso prišli zato, ker jim pač ni bila všeč vsebina peticije, ki med drugim govori tudi o Janezu Janši. Berem pa, v zadnjih dneh sem to prebrala, da se slovenska Amnesty internacional postavila na stran novinarke Anuške Delič. Nič ni narobe s tem, celo pohvalno je to, da so storili. Primerjali so jo tudi s tem, da če bo dobila tri leta zapora potem bo že lahko dobila naziv zapornik vesti, torej ravno to imenovanje, ki sta ga dobila prej omenjena gospoda, ampak ob tem so na Amnesty international pozabili recimo na novinarja Igorja Kršinarja in fotografa Primoža Lavreta, ki sta tudi opravljala samo svojo dolžnost, službeno dolžnost, pa sta danes preganjana s strani nekdanjih načelnikov Službe državne varnosti, ki je bila mimogrede zločinska organizacija Silva Gorenca in Janeza Zemljariča. Ali gre za enakopravno obravnavo si lahko odgovorite sami, vendar pa ravno, zakaj to govorim, ker je to zelo občutljivo področje, ko govorimo o kršitvah človekovih pravic in je seveda tukaj še posebej potrebno imeti enaka merila za vse. Ravno od nevladnih organizacij namreč pričakujemo, da ravnajo v skladu s pravičnostjo in spoštovanjem človekovih pravic in nikakor ne bodisi politično ali kako drugače pristransko. Skratka spoštovane kolegice in kolegi, jaz si želim, da bi v nadaljevanju na Komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti vendarle hodili in tudi povedali svoje mnenje.
Zdaj pa mi dovolite, da se navežem še na nekaj tem, ki jih najdemo v poročilu Varuha človekovih pravic za leto 2013 in so bistvenega pomena zlasti glede na situacijo v kateri se je znašla ta država, se pravi zlasti na finančno, socialno težko in gospodarsko situacijo. Že na odboru sem opozorila na nekaj ključnih poglavij, ki jih varuh zelo dobro analizira in tudi jasno pove kakšno je stanje na tem področju. Najprej glede delovnih razmerij. Število pobud obravnavanih v letu 2013, ki so prispele v Varuhu človekovih pravic se je v primerjavi z letom 2012 povečalo za 88,6% kar pomeni, da je bilo recimo leta 2012 176 pobud, leta 2013 pa 332. To nam zagotovo pove vsaj eno stvar, da je to povezano s težko gospodarsko situacijo. Tukaj gre za odpuščanje delavcev, za kratenje tistih najbolj osnovnih človekovih pravic, kot je zaradi recimo plačilne nediscipline, zaradi neplačevanja plača, pa čeprav so si ti ljudje to z vsem trudom, ki so ga vložili, seveda zaslužili in bi morali to plačo tudi dobiti. Veliko je govora znotraj varuhovega poročila v delovno pravno zakonodaji glede trpinčenja in šikaniranja na delovnem mestu, tudi na Komisiji za človekove pravice smo se večkrat ukvarjali s problemi mobinga, imeli smo tudi v prejšnjem mandatu več sej, pa tudi v predprejšnjem in zdi se mi, da ljudje se vedno bolj zavedajo, da je potrebno, če se mobing na delovnem mestu dogaja, ga tudi prijaviti. Danes so sankcije za nek mobing, ki je bil povzročen, tudi jasne.
Varuhinja v poročilu omenja tudi, da so imeli veliko pobud oziroma pripomb s strani državljank in državljanov s tem, da so jih silili k poslovanju v lastni organizacijski obliki, kot samostojne podjetnike, omenjajo problematiko inšpekcijskih postopkov. Mi že ves čas ugotavljamo tudi na komisiji, da je to velik problem, da inšpekcijske službe ne delujejo dovolj učinkovito, očitno moramo to vedno znova ponavljati. Vidi se tudi, da priporočila varuha iz preteklega leta kar zadeva delovna razmerja v večini niso bila sprejeta z izjemo sprejetja novega Zakona o štipendiranju, ki pač uvaja novosti glede dodelovanje Zoisovih štipendij mladim staršem.
Prej sem že povedala, da se seveda kot Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti pa tudi kot poslanci Državnega zbora, nedvomno se tudi vi soočate z različnimi primeri, ko se državljanke in državljani obračajo na vas. Imeli smo recimo primer zaposlenih oziroma bivših zaposlenih, ki po stečaju podjetju v katerih so delali niso prejeli sredstev do katerih so bili opravičeni, ker v stečajni masi ni bilo denarja. Potem vlagatelji recimo izpostavljajo probleme zaščite delavcev takih postopkih in tako naprej. Potem, če pogledamo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Število obravnavanih zadev na tem področju se je v 1 letu povečalo za 40% iz 350 v letu 2012 na 490 v letu 2013. Lahko povem, da seveda smo se tudi mi poslanci soočali v letu 2013 primeri, ki so se navezovali zlasti na slavni ZUJF, torej Zakon o uravnoteženju javnih financ. Precej vprašanj, ki jih dobimo pa se nanaša tudi na pokojninsko reformo in spremenjene pogoje upokojevanja. Pobudniki so predvsem oziroma bom rekla predvsem izražajo razočaranje nad podaljševanjem pogojev za upokojevanje in prekratkim prehodnim obdobjem.
Kar zadeva področje socialne varnosti, glede na to v kakšni se trenutni situaciji nahaja država, ko smo še vedno globoko v krizi in, ko je ta socialna varnost še bistveno bolj pomembna naj pojasnim, da se je število zadev, ki jih varuh obravnava povečalo iz 253 v letu 2012 na 285 v letu 2013. Se pravi za kar 12,6%. Varuh človekovih pravic tukaj to pripisuje predvsem poslabšanju življenjskih razmer prebivalcev zaradi kot že rečeno kot tudi mi ugotavljamo splošne krize v državi. Čedalje več je tudi pobudnikov, ki želi od varuha finančno pomoč, saj jim socialni prejemki ne omogočajo človeka vredno življenje. Tudi na Komisiji za človekove pravice lahko rečem, da smo imeli kar nekaj primerov, ko se posamezniki obračajo na nas z željo po socialnih prejemkih, stiske so nedvomno hude in v takih primerih navadno vzpostavimo kontakt s pristojnimi Centri za socialno delo in potem vidimo kako se zadeve lahko razrešijo oziroma kakšne so možne oblike pomoči.
Gospa varuhinja je tako na odboru za oziroma na Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti kot danes v uvodni predstavitvi povedala, da je velik problem revščina v Sloveniji. S tem se vsi strinjamo. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je stopnja tveganja revščine v letu 2013 znašal 14,5%. To predstavlja približno za 1% točko več kot prejšnje leto. To pomeni, da je v Sloveniji živelo pod pragom tveganja revščine 14,5% ali približno 291.000 oseb. V letu 2012 samo tako za primerjavo je bilo takšnih oseb 271.000. Varuhinja človekovih pravic opozarja tudi na to, da nam mora, če se, če nadgradim te zadeve z revščino, da se nam mora otrok, da nam mora otrokova korist postati poglavitno vodilo. Ne moremo se bolj strinjati, dokazano je namreč, da se otroci najhitreje in zdravo razvijajo v ljubečem pa tudi v materialno priskrbljenem okolju.
Ampak zadnja Unicefova poročila niso spodbudna, so precej alarmantna. Iz tega poročila namreč izhaja, da je v zadnjih štirih letih pod prag revščine zdrsnilo 7.000 slovenskih otrok, to pomeni 318 dodatnih razredov osnovnošolskih otrok. Poročilo razvršča 41 držav OECD in Evropske unije glede na spremembe v revščini otrok od leta 2008 do vključno 2012. V več kot polovici držav se je revščina otrok povečala, Slovenija je na 26. mestu. Recesija je izjemno močno prizadela tudi mlade med 15. in 24. letom starosti, ki se ne izobražujejo, niso zaposleni in niso vključeni v poklicna usposabljanja. V mnogih državah je njihov delež močno narasel, Slovenija se uvršča na 30. mesto. V Sloveniji se je od leta 2008 zelo povečala tudi brezposelnost mladih, za kar 11 odstotnih točk, in sicer na 21,6% populacije, kar je po mnenju Unicefa zelo zaskrbljujoče. Tu izpostavljam, da se v socialnem sporazumu – to bodo pogajalski partnerji morali storiti, Vlada in tako naprej – za obdobje 2014-2018 dejansko poskrbi za okolje, prijazno podjetništvu, saj je samo uspešno in zdravo gospodarstvo najboljše zagotovilo za socialno državo in materialno blagostanje in potem seveda tudi perspektivo otrok in mladih. V letu 2013 je Varuh na področju brezposelnosti obravnaval 46 pobud oziroma 58,6% več kot leta 2012. Od tega je bilo utemeljenih 15,8% obravnavanih zadev. Konec leta 2013 – samo za informacijo – je bilo v Sloveniji brezposelnih 124.015 oseb, ki so bile kot brezposelne prijavljene na zavodu za zaposlovanje.
Skratka, spoštovane kolegice in kolegi, v tej državi imamo nedvomno kar nekaj zadev, ki jih moramo razrešiti, predvsem da bodo imeli državljanke in državljani dostojno življenje, da bodo lahko preživeli, to jim pripada po ustavi.
V Slovenski demokratski stranki bomo podprli poročilo Varuha človekovih pravic. Podprli bomo vsa priporočila, ki jih je Varuh zapisal, podprli bomo tudi naše amandmaje, ki so dani k predlogu priporočil. Na ostale vsebinske stvari pa bodo v nadaljevanju, kolikor je še ostalo časa, opozorili tudi ostali poslanski kolegi iz Slovenske demokratske stranke. Najlepša hvala.