Eva Irgl: Ključen očitek ministrici Tanji Fajon, za kar bi morala odstopiti, je zloraba depešnega sistema v politične namene

Na današnji izredni seji Državnega zbora poslanci obravnavajo interpelacijo zoper ministrico za zunanje zadeve Tanjo Fajon, ki smo jo pripravili v Poslanski skupini SDS.

Stališče poslanske skupine, ki ga je predstavila poslanka Eva Irgl, objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovana gospa ministrica.

Pred približno mesecem dni in pol smo v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke vložili interpelacijo zoper ministrico za zunanje zadeve gospo Tanjo Fajon. Ta interpelacija je delno vezana na interpelacijo notranje ministrice, katere razpravo bomo opravili v ponedeljek, saj sta vsebinski izhodišči obeh interpelacij v točki očitka o zlorabi volilne zakonodaje povsem enaki.

Obe ministrici sta kršili volilno zakonodajo, ministrica za zunanje zadeve pa še Zakon o zunanjih zadevah oziroma s svojim postopanjem nista obravnavali vseh kandidatov za predsedniške volitve pod enakimi pogoji oziroma merili in s tem sta ravnali diskriminatorno do ostalih kandidatov in privilegirano do čisto določene kandidatke. Ravnali sta tudi nepošteno in nepravično, čeprav bi morali v skladu s prisego, ki sta jo dali tukaj v Državnem zboru, spoštovati ustavni red, zakonodajo in ravnati v skladu z občim dobrim in nikakor ne izključno v korist ene same kandidatke.

V zadnjih dveh letih zunanjega ministra dr. Logarja smo pozicijo države močno okrepili navzven. Z mnogimi odličnimi zunanjepolitičnimi ravnanji in mednarodnimi dogodki. Predsedovanje Slovenije Svetu EU, ki so ga tuji državniki naslavljali z besedami izvrstno in odlično, je le eden od njih. Nasprotno pa, odpoklic veleposlanika Toneta Kajzerja, priznanega vrhunskega diplomata, eno izmed tistih ravnanj, ki žal slabo vplivajo na ugled države v diplomatskem in mednarodnem okolju, sploh če vemo, da to kar je veleposlanik Kaiser poslal naprej, ni bila depeša, ampak navadno navodilo na elektronski pošti, ki je bilo že prej poslano na različne elektronske naslove različnih ministrstev. 

Se je pa dokazljivo kljub zatrjevanju ministrice o nasprotnem zgodilo, da je ministrica zlorabila tako imenovani depešni sistem za politične namene. Enemu izmed kandidatov za predsednika države oziroma kandidatki, je na poziv Ministrstva za notranje zadeve, da naj javno objavijo njen naslov, kamor naj ljudje pošiljajo podpisane obrazce podpore, namesto da bi opozorila ali pošljejo še za kakšnega drugega kandidata, ministrica to dolžno ravnanje opustila in ravnala po našem mnenju in tudi po mnenju pravne stroke, tukaj naj omenim gospoda Jambreka, Rupla, Pirnata, v neskladju z zakonodajo in izrazito diskriminatorno do preostalih kandidatov, ki so tudi zbirali podpise in bi tudi morali biti, v kolikor je že bila takšna odločitev sprejeta, o tem obveščeni.

Tudi sami kandidati so se na to ogorčeno odzvali in zahtevali pojasnila. Nekdanji evropski poslanec in zunanji minister Ivo Vajgl je rekel, da je namen agitiranja za izključno eno kandidatko moralno sporno početje, da gre za precej nenavadno početje v predvolilni kampanji in da se kot dolgoletni nekdanji diplomat ne spomni, da bi zahteva o objavi naslova kadarkoli prej prišla na diplomatsko predstavništvo. Ostali kandidati torej v tem primeru niso bili obveščeni, zaradi česar je ministrica za zunanje zadeve zlorabila svoj položaj. Zlorabila tudi ministrstvo in zlorabila diplomatsko konzularna predstavništva ter depešni sistem, ki ima sicer stroga in jasna navodila za politično promocijo izključno ene in edine kandidatke. 

Zgodila se je kršitev načela enake obravnave in zgodila se je kršitev Zakona o zunanjih zadevah, saj je ministrica točno določeno kandidatko torej postavila v privilegiran položaj. Obenem pa je ravnala še človeško nepošteno, saj ni opozorila ostalih kandidatov, da pošljejo svoje naslove, v kolikor so že ocenili, da je to pač v skladu z zakonodajo, pa čeprav mi menimo, da je tudi to še vedno pod velikim vprašajem. Vsaj kolikor je nam znano se takšno politično agitiranje, ko gre za kandidate za predsednika države še nikoli ni zgodilo oziroma vsaj nihče ne zna povedati za katere kandidate točno v preteklosti se je že tako ravnalo. 

Ampak ključen očitek ministrici, za kar bi morala odstopiti s svojega položaja pa je zloraba depešnega sistema v politične namene. To, kar je ministrica uporabila proti dolgoletnemu diplomatu, da ga je lahko odpoklicala s položaja, ker ji mogoče ni ustrezal, torej da je on zlorabil depešo, je v resnici storila ona sama. 

Veleposlanik Kaiser ni zlorabil položaja in ni kršil zakonodaje in ni povzročil nepopravljive škode. Saj sporočilo, ki ga je posredoval naprej, ni bila depeša, je pa s tem, kako ironično, na zlorabo opozoril in ker je na zlorabo ministrice opozoril, ga je ta brez predhodnega pogovora s predsednikom države Borutom Pahorjem, pa čeprav bi to morala po zakonu storiti, preprosto in brezkompromisno, ne glede na škodo ugleda države, odpoklicala z veleposlaništva v Washingtonu in čeprav je 17. člen Zakona o zunanjih zadevah povsem jasen, torej, o nameri odpoklica veleposlanika mora biti predhodno seznanjen predsednik republike, ki je edini, ki je skladno s 107. členom Ustave Republike Slovenije pristojen tako za postavljanje kot tudi odpoklic veleposlanikov.

Glede na to, da je funkcija ministra za zunanje zadeve ena pomembnejših državotvornih funkcij, saj nas povezuje s svetom in daje tudi mednarodni mednarodnemu prostoru vtis o nas, je seveda še kako pomembno, kakšna oseba to ministrstvo vodi. Zunanja politika mora biti v prvi vrsti usmerjena tako v varnost Republike Slovenije kot v njeno blaginjo. Še posebej danes je ključnega pomena politična stabilnost v sosedstvu in Evropi ter širše v svetu, kar pa je pred veliko preizkušnjo, zaradi situacije v Ukrajini in posledic, ki jih ima ta na celoten svet.

Zato je seveda še kako pomembno, kdo je na položaju ministra za zunanje zadeve in kakšno politiko zastopa navzven v korelaciji z ostalimi državami in mednarodno politiko. Oseba, ki niti ne zazna, da sedi na uradnem obisku v tuji državi ob napačni zastavi lastne države ali pa stopi pod zastavo druge države, pomeni, da ima vsaj, in to moram opozoriti, umanjkanje odnosa do simbolov in ponosa do Slovenije. 

Spomnimo tudi, glede na to, da je ministrica v uvodu omenjala Avstrijo in Hrvaško, da je ministrica za zunanje zadeve že v prvih 14 dneh vlade, zaradi očitnega nepoznavanja realne situacije in zunanjepolitičnih okoliščin tudi prišla v nekakšen spor z Avstrijo in Hrvaško, da ne govorimo o izrazito mlačni politiki, ki jo udejanja ministrica za zunanje zadeve, ko govorimo o ruskem napadu na Ukrajino. 

Naj spomnim, ker je tudi sama ministrica uvodoma o tem govorila na Odboru za zunanjo politiko, gospa ministrica ni želela podpreti namere oziroma niti ni želela razpravljati o tem, pa čeprav so mnoge države to že storile, torej o tem, da se Rusija uvrsti na seznam terorističnih držav, pa čeprav de facto ravno to je. Kaj pa je večmesečno raketiranje civilnih stanovanjskih objektov in energetske infrastrukture suverene države Ukrajine drugega kot terorizem? Če vam je lažje, lahko v koaliciji to, v koaliciji to poimenujete tudi zločin proti človeštvu, zločin proti človeštvu, ampak je tudi terorizem. In ministrica je v takšnih odločitvah, ki pozicionirajo državo navzven, torej precej mlačna in neodzivna. Bila pa je zelo hitro odzivna pri odpoklicu veleposlanika Kajzerja, in to brez predhodnega posvetovanja s predsednikom države, kar bi morala storiti. Se pravi, je kršila absolutno zakonodajo, ker tega bi se morala držati po 17. členu in 107. členu Ustave. Torej, bila je zelo hitro odzivna pri odpoklicu veleposlanika Kajzerja in nabiranjem glasov torej za edino kandidatko, ki se sicer razglaša za nepolitično, ali je prav politika na nek način zbirala podpise torej za kandidaturo.

Ampak da se vrnem nazaj tja, o čemer je tudi ministrica uvodoma govorila, torej o odnosih med Rusijo in Ukrajino. Mnoge države so torej Rusijo že nekako pozicionirale v smeri teroristične države. In če so to mnoge storile, pa so na kongresu recimo stranke SD, ki je nenazadnje jo ministrica vodi, so javno za govornico govorili, da je nekateri posamezniki, da je agresor Nato ne pa Rusija, in od teh besed se ministrica, ki jo danes interpeliramo, ni ogradila in tudi jih ni zavrnila, čeprav je bila, o tem se bo spomnila, povprašana tudi na Odboru za zunanjo politiko. 

V zadnjih dveh letih, ko je Ministrstvo za zunanje zadeve vodila ena druga oseba, torej dr. Anže Logar, smo Slovenijo nedvomno postavili na zemljevid tistih držav, ki so prepoznavne v mednarodnem prostoru in ki tudi proaktivno v njem delujejo z različnimi pobudami in rešitvami. In jaz osebno si želim, da bi se takšna politika nadaljevala tudi v tem mandatu, torej, da imamo res proaktivno zunanjepolitično delovanje. Kaj to pomeni? To pomeni, da ne čakamo vedno samo, kaj bodo, recimo, jedrne države rekle, ampak tudi sami se postavimo odločno za stvari in jih tudi izpostavimo, to je dobra proaktivna zunanja politika. 

Kako pomembni so dobri odnosi med državami, predvsem pa prijateljske vezi med njimi, se je še posebej pokazalo med epidemijo in zahtevno situacijo, ki je zavzela takrat celotno Evropo in večino sveta in smo mi pomagali, kjer smo imeli pač sami več resursov kot država, drugim državam, one pa so pomagale nam, in to samo zato, ker je tedanji minister za zunanje zadeve ves čas poglabljal torej odnose z državami in stkal tudi mnoga prijateljstva, pomembna prijateljstva s tujimi državniki. 

Situacija v Evropi in svetu je zaradi vojne v Ukrajini torej izjemno zahtevna in občutljiva, soočeni smo tako s prehrambno kot energetsko krizo, stroški osnovnih življenjskih potrebščin še posebej pri nas letijo v nebo in ljudje se seveda upravičeno sprašujejo, kaj še sledi, in upravičeno s strahom zrejo v prihodnost. In v takšnem stanju morajo biti na odločilnih funkcijah v državi, kar funkcija zunanjega ministra nedvomno je, osebe, ki jim ljudje zaupajo in se ob njih oziroma njihovih ravnanjih počutijo varne. In seveda prav varnost je še posebej krhka dobrina, ki jo je potrebno skrbno čuvati in s svojimi dejanji, torej narediti vse v zaščito svojih državljanov in njihovega imetja. In prav dobra, proaktivna in strokovno podkovana zunanja politika je v takšnih situacijah ključnega pomena. 

Pa imamo takšno zunanjo politiko in politiko vlade na sploh? Ji ljudje zaupajo? Se ob njihovih ravnanjih počutijo varne? Lahko rečejo, da jih ne skrbi za prihodnost? 

Vendar pa moramo vsi skupaj, tako v koaliciji kot opoziciji, narediti vse, da bodo državljani ob takšnih vprašanjih odgovorili nanje z DA. Ne pa z NE, ali pa omahovanjem.

Zato še enkrat opozarjam, da je bistvenega pomena, kakšne ljudi imamo na položajih ministrov, zlasti na tistih funkcijah, ki vplivajo na videz države tudi navzven in od čigar ravnanja vplivajo na poznavanje naše države v mednarodnem okolju. Najprej med sosedskimi državami, znotraj regije, jedrno Evropo, višegrajskimi državami in ostalim Svetom.

Tone Kajzer je vrhunski karierni diplomat. Vso svojo diplomatsko pot je posvečal grajenju lepih odnosov do naše države, ki jo je predstavljal bodisi doma ali v tujini. S svojim delom je krepil gospodarsko, tehnološko in investicijsko sodelovanje, ter v zadnjem obdobju kot veleposlanik v ZDA, še posebej krepil sodelovanje tako z administracijo kot kongresom in senatom. Gradil je odlične prijateljske odnose med ZDA in Slovenijo.  Odpoklic je nedvomno pustil slab ugled o državi Sloveniji in bo nedvomno škodoval odnosom med ZDA in Republiko Slovenijo.

Ministrica bi morala biti pri tovrstnih potezah bistveno bolj zadržana, tudi premišljena, in bi morala skrbno pretehtati odločitve, ki lahko imajo posledice za ugled države in se ne iti samo političnega prestiža ali pa boja, ker ji mogoče določen veleposlanik, pa čeprav vrhunski karierni diplomat, pač ne ustreza. 
Tu bi morala biti v prvi vrsti v ospredju korist države pred koristjo določene politične usmeritve. 
Zadeve bi morale biti pred takšno odločitvijo nedvoumno in ustrezno pojasnjene. Brez kančka dvoma. Z bliskovito odločitvijo pa se je Sloveniji v mednarodnem okolju naredilo škodo, ki bo imela nedvomno negativne posledice na področju zunanje politike, zlasti v odnosih z ZDA. 

Ministrica za Zunanje zadeve je na svojem položaju za dejanja in ravnanja in besede odgovorna tako subjektivno kot objektivno.  Nesporno je, da je objektivna odgovornost v »politični sferi dejansko nepogrešljiva, kajti v kompleksnih organizacijskih okvirih političnih institucij ter v okviru velike politične dinamike sodobne družbe, je pogosto nemogoče v zadostni meri ugotoviti vse vzročne povezave in stopnje morebitnega krivdnega ravnanja različnih subjektov v okviru državnih organov ter diferencirano uveljavljati politično odgovornost.«.

Ker menimo, da je ministrica za Zunanje zadeve, tako subjektivno kot objektivno odgovorna za zlorabo svojega položaja v politične namene, in ker je kršila zakonodajo, potem pa še z nepremišljenim odpoklicem veleposlanika in brez posvetovanja s predsednikom republike, škodila ugledu Republike v mednarodnem okolju in zlasti škodila odnosom z ZDA, bomo interpelacijo ministrice za zunanje zadeve v Poslanski skupini SDS podprli.