Eva Irgl: Izjemno lepo prireditev ob odprtju nove šole v Ajdovščini zasenčila (ne)premišljena provokacija

Včeraj sem se kot domačinka in poslanka udeležila odprtja nove OŠ v Ajdovščini. Gre za veliko pridobitev, na katero smo vsi skupaj, še posebej pa učitelji in učenci, čakali dolgih sedem let. Izgradnja nove šole je bila zaradi močne burje in s tem povezane varnosti otrok nujna, zato čestitke vsem, ki so sodelovali pri tem projektu in učencem omogočili, da bodo lahko znanje »nabirali« v varnih in pouku primernih prostorih.

Zbor OŠ je imel izjemno lep nastop, prav tako je na odprtju nove šole za posebno presenečenje poskrbel bobnar odlične zasedbe Elvis Jackson, ki je v okviru projekta, ki ga povsem »pro bono« udejanja, osnovni šoli podaril električno in akustično kitaro ter bobne.

Vendar pa je včeraj na odprtju osnovne šole prišlo do povsem nepotrebne zlorabe, sicer lepega in za vse nas pomembnega dogodka. V nekakšnem posplošenem in selektivno izbranem  prikazovanju dogodkov iz preteklosti so učenci nižjih razredov OŠ na oder prišli preoblečeni v pionirčke z obvezno rdečo zvezdo na kapah. Če poznamo in razumemo simboliko rdeče zvezde, ki je povzročila na milijone žrtev, potem seveda ne moremo tega nastopa označiti drugače, kot da je šlo za provokacijo ter za subtilno obujanje časov, od katerih smo se zavestno na plebiscitu in s prehodom v demokracijo za vedno poslovili.

Prikaz selektivno izbranih dogodkov v preteklosti, katerega vrhunec so predstavljali prav pionirčki, bi bilo še moč dopustiti, v kolikor bi otroci odvrgli kapice z rdečo zvezdo, razvezali rutice ter tako simbolno in v skladu z zgodovinskimi dejstvi pokazali na zlom nekdanjega totalitarnega sistema in potem na oder prišli s slovenskimi zastavicami v rokah. S tem bi pokazali tudi na osvoboditev od indoktrinacije, ki je bila s tem dogodkom vpeljana v šolski sistem. S slovenskimi zastavicami v rokah bi pokazali tudi zavedanje o državni pripadnosti in nacionalni identiteti. Vendar se, žal, to ni zgodilo. Četudi mogoče ni bilo mišljeno kot provokacija, je dejstvo, da je bilo vse skupaj izpeljano v odsotnosti vsakršnega razmisleka o tem, kakšne posledice bo takšna zloraba v ideološke namene prinesla. Slovenski narod je namreč trpel pod vsem tremi totalitarizmi in tako kot se vsi zavedamo, zlasti zaradi pietete do žrtev, da ne smemo na noben način obujati in kakorkoli simpatizirati s simboli svastike ali fašističnimi simboli in dejanji, potem mora že iz etičnosti odnosa do žrtev veljati povsem enako tudi za simbole komunizma. Prav je, da se na takšne stvari opozori, da ne postanejo nekaj povsem normalnega in sprejemljivega. Simbolika takšnega nastopa, če že, bi morala biti v prelomu s komunizmom, ne pa, da so simboli komunizma, celo posajeni na glave otrok, bili predstavljeni kot nekaj romantičnega in sprejemljivega. Škoda, da je ta (ne)premišljena provokacija po nepotrebnem vrgla slabo luč na sicer zelo lepo in kakovostno pripravljen ostali del programa.