Eva Irgl: "Iz strahopetnosti so morili, iz strahopetnosti ne zmorejo ponuditi roke sprave svojcem žrtev."
sobota, 20. 9. 2014Spoštovani visoki gostje,
čas vojne je poseben čas. Čas, ko ljudje razmišljajo, delujejo, živijo povsem drugače kot v mirnem času. Čas, ko postanejo pomembne drugačne vrednote kot so vrednote v obdobju miru. To je čas, ko vse prevečkrat zasije na nebu življenja in smrti misel Thomasa Hobbesa: vojna vseh proti vsem.
A če že drži, da je obdobje vojne drugačen čas kot je obdobje miru, je nemogoče doumeti, da bi na podoben način gledali na čas, ki se odvije neposredno po vojni. Ne moremo namreč z enakimi merili meriti časa, ko se nad civilnim prebivalstvom, vojnimi ujetniki, pa tudi nad političnimi nasprotniki izvaja nasilje, montirani procesi, poboji, pomori, genocid.
Danes stojimo na enem od takšnih mest. Mest, kjer se je dogajalo nasilje po vojni. Stojimo na mestu, ki je zaznamovano z bolečino, s krivico, z neusmiljeno slo po izničenju tistega, kar je najbolj sveto, to je človeško življenje. Težko je doumeti, ampak Slovenija je prepojena s takšnimi kraji, kjer je v času povojnega revolucionarnega obdobja, izdih za izdihom ugašalo preveliko število človeških življenj. Moških. Otrok. Žensk. Tu, kjer stojimo danes, je v prah izginilo marsikatero nedoživeto življenje, neizpolnjena prihodnost. Otrokom so bili po krivici odvzeti očetje, po krivici so jim bile odvzete mamine roke, ki bi jih morale božati, po krivici so bile bratom odvzete sestre in sestram bratje, nečakom strici, vnukinjam dedki. Koliko generacij je moralo tu, na tem mestu, nasilno končati svojo pot, zato, ker so domovino nosili v svojem srcu morda na drugačen način kot jo je nosil nekdo drug? Imeli so skupen cilj, to jo svobodo svoji domovini, vendar pa je bila ideja o tem, kako to svobodo doseči, drugačna.
Na tem mestu so bile žrtve različnih narodnosti, predvsem pripadniki nemške manjšine, Hrvatje in Slovenci. Na teh poljanah so izdihnili brez možnosti, da bi se branili, brez možnosti, da bi se izrekli za nedolžne, brez možnosti, da bi dokazali svojo pravico, ne da bi vedeli, kaj naj bi bil njihov zločin.
Nekatere žrtve izvensodnih povojnih pobojev so znane. Imajo imena in imajo priimke. Veliko več pa je tistih, ki še danes brezimno ležijo v skupnih grobiščih, brez spominskega obeležja, brez možnosti, da bi jih njihovi svojci dostojno in pietetno pokopali. Dostojen pokop pa je osnovna civilizacijska norma, ki nas loči od barbarstva.
Žal, tudi imena njihovih rabljev, krivcev za povojne poboje in politično montirane procese, odnaša piš vetra. Tisti, ki kaj vedo, si ne upajo spregovoriti. Še vedno je premočno prisoten strah med ljudmi, saj tako sodstvo kot del politike še vedno ščitijo tiste, ki so te zločine povzročili. In nihče od njih tudi ne zmore poguma, da bi svojcem žrtev po toliko letih izrekel opravičilo. Iz strahopetnosti so morili, iz strahopetnosti ne zmorejo ponuditi roke sprave svojcem žrtev. Vendar pa Slovenija mora izvedeti resnico o medvojnem in povojnem dogajanju. Če tega ne bo storila in bo del naše družbe, kot že rečeno, zavestno prikrival resnico in ščitil krivce za povojne poboje in politično montirane procese, potem ne bomo nikoli doživeli prepotrebne sprave, o kateri je nedavno govoril tudi nekdanji ameriški veleposlanik Mussomeli ob odkritju spominske plošče vsem žrtvam totalitarnih in avtoritarnih režimov. Korak, ki ga slovenska država žal še ni zmogla. Je pa res, da je potrebno najprej vse žrtve pokopati in šele nato jim lahko postavimo skupno obeležje.
Čeprav je Slovenija s padcem komunizma in osamosvojitvijo postala del civiliziranega sveta, pa vrednote evropske skupnosti narodov žal še vedno ostajajo le na papirju. Dejstvo, da pri nas nikoli ni bilo lustracije ima za posledico, da so v samem vrhu slovenskega pravosodja nadaljevali kariere sodniki in tožilci, ki so v bivšem sistemu grobo kršili človekove pravice. Ker za ta dejanja nikoli ni nihče odgovarjal, so politično motivirani procesi pri nas žal še vedno možni. Predsednik stranke SDS Janez Janša je edini politični zapornik v državi članici EU, poslan na prestajanje dveletne zaporne kazni, ker naj bi »neznanega dne, na neznanem kraju in na neznan komunikacijski način prejel obljubo neke nedoločene nagrade«. Obrazložitev sodbe, ki bi morala biti oprostilna. Če so leta ’45 politične nasprotnike likvidirali fizično, jih dediči totalitarne mislenosti »likvidirajo« z lažjo in zlorabo pravosodja. Temu je treba enkrat za vselej narediti konec, sicer Slovenija nima prihodnosti.
Slovenski pregovor pravi, da čas celi rane. Vendar pa se te rane nikakor ne morejo zaceliti, če zločinci ne priznajo, da so storili zločin, če se ne opravičijo za storjeno krivico in bolečino. Večkrat sem že dejala, da narod, ki ne pozna svoje preteklosti, ne more s polnimi pljuči zadihati svoje prihodnosti. Zato menim in pozivam pristojne, predvsem novo vlado, ki naj bi svojo politično idejo gradila na višjih etičnih, moralnih in političnih standardih, da naredijo vse, da bi vsi skupaj našo skupno prihodnost lahko dihali s polnimi pljuči. Od vlade pričakujem, da vzpostavi ustrezne pogoje za delovanje Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč in da mrtvi najdejo svoj mir in pokoj, tako da se jih pietetno pokoplje. Grob je namreč neodtujljiva pravica vsakega posameznika in civilizacijska norma.
Kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti izražam globoko sožalje vsem svojcem žrtev medvojnega in povojnega nasilja in prosim, da se jim poklonimo z minuto tišine.