Eva Irgl: "Eden od elementov nasilja v družini tudi grožnje žrtvi z napadom na življenje in telo"

Eva Irgl je na ministra za pravosodje naslovila poslansko pobudo v zvezi s s pregonom kaznivega dejanja iz prvega odstavka 135. člena Kazenskega zakonika (grožnja). Poslanka SDS Eva Irgl je na ministra za pravosodje dr. Senka Pličaniča naslovila pisno poslansko pobudo v zvezi s pregonom kaznivega dejanja iz prvega odstavka 135. člena Kazenskega zakonika (Grožnja). Spoštovani minister,

nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja v družini opozarjajo, da so eden od elementov nasilja v družini tudi grožnje žrtvi z napadom na življenje in telo. Žrtev, ki se zaveda, da je povzročitelj nasilja še kako sposoben uresničiti svoje grožnje, te jemlje skrajno resno in se počuti zelo ogroženo.Grožnje so v slovenski kazenski zakonodaji inkriminirane v 135. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08, 39/09 in 91/11 – v nadaljevanju KZ-1), vendar pa je to kaznivo dejanje v zadnjih letih doživelo bistveno spremembo, zaradi katere je žrtvam oteženo, če ne že kar onemogočeno učinkovito zagotavljanje lastne varnosti.Namreč, do obsežne novele Kazenskega zakonika (KZ-1B), ki je stopila v veljavo leta 2012, so bile resne grožnje z napadom na življenje in telo določene v 135. členu KZ-1 kot kaznivo dejanje “Ogrožanje varnosti”. Pregon za to kaznivo dejanje se je začel na predlog (2/135 KZ-1), kar pomeni, da je moral/a oškodovanec/oškodovanka podati predlog, na podlagi katerega je lahko državni tožilec začel pregon kaznivega dejanja, ki se je nadalje preganjalo po uradni dolžnosti.Z omenjeno novelo pa se je 135. člen KZ-1 preimenoval v “Grožnja” ter se med drugim spremenil tako, da se pregon kaznivega dejanja po 1. odstavku začne na zasebno tožbo (3/135 KZ-1). Zasebna tožba pa pomeni, da storilca kaznivega dejanja preganja sam/a oškodovanec/oškodovanka, ki nosi breme dokazovanja in stroške postopka v primeru neuspeha. Šele kvalificirana, torej težja oblika kaznivega dejanja iz 2. odstavka 135. člena je pregonljiva na predlog (4/135 KZ-1).Žrtve nasilja v družini lahko v nasilnem odnosu vztrajajo več mesecev ali celo let, saj se partnerja, povzročitelja nasilja, ne upajo zapustiti – zaradi lastne varnosti, varnosti otrok, ekonomske odvisnosti, pritiskov okolice …Ko končno zberejo pogum in storijo odločilni korak, upravičeno pričakujejo, da bodo na poti deležne podpore, pomoči in potrditve, da to, kar so doživele, ni prav in je obsojanja vredno.Vendar pa se ob zgoraj navedeni spremembi kazenskega zakonika že zelo zgodaj na svoji poti k življenju brez nasilja soočijo s sporočilom, da grožnje (z napadom na življenje in telo!) niso tako pomembne, da bi jih država resno obravnavala.Tako žrtev na policiji, tisti instituciji, ki je zadolžena za njeno varnost, izve, da policija v zvezi s tem ne more storiti nič.V najboljšem primeru ji policisti in policistke povedo, da razumejo njeno stisko in se strinjajo, da so grožnje res hude. Napotijo jo na odvetnike/ce, s pomočjo katerih naj sproži zasebno tožbo; torej naj sama vodi kazenski postopek pred sodiščem, sama naj nosi breme dokazovanja, ob čemer ji državni aparat (policija) ni na voljo ter naj sama nosi tudi stroške postopka, če ji groženj ne bi uspelo dokazati.Država tako žrtvi, pa tudi storilcu in širši javnosti daje sporočilo, da grožnje niso dovolj pomembne in celo, da je tako vedenje zanjo sprejemljivo.Pred spremembo navedene kazenske določbe je storilec neodvisno od razpleta kazenskega postopka dobil jasno sporočilo, da ne sme delati, kar želi, saj v nasprotnem primeru njegovim ravnanjem sledijo posledice.Četudi bi se kazenski postopek morda končal z oprostilno sodbo, je sama udeležba v postopku za storilca lahko zelo neprijetna, z uvedbo postopka pa bi država storilcu dala jasen signal, kaj je v družbi sprejemljivo vedenje.Zato na vas, kot pristojnega ministra, naslavljam pobudo, da se 135. člen Kazenskega zakonika spremeni tako, da se bodo kazniva dejanja iz prvega odstavka 135. člena preganjala na predlog in ne na zasebno tožbo, kot je urejeno sedaj.