Eva Irgl: "Človekove pravice ne bi smele biti nikoli in nikdar teptane"
sreda, 30. 1. 2013EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, varuhinja človekovih pravic, gospa Zdenka Čebašek Travnik. Pred seboj imamo 17. redno letno poročilo varuha človekovih pravic, v katerem tudi tokrat najdemo ključne probleme posameznikov in skupin, vezanih na krepitve in nespoštovanje človekovih pravic za leto 2011. Poročilo varuha človekovih pravic je ključni dokument, v katerem je zapisano, koliko se v resnici oziroma v praksi izvajajo in uresničujejo človekove pravice in temeljne svoboščine. Varuh človekovih pravic pa je tisti, ki je poklican, da varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, in sicer v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave ter nosilcev javnih pooblastil.
Naloge varuha, ki jih opravlja, so morda danes še toliko bolj aktualne in deležne večje pozornosti, saj se dosedanja varuhinja človekovih pravic, gospa Zdenka Čebašek Travnik poslavlja s te funkcije. Državni zbor pa mora izvoliti novega varuha z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, in sicer za dobo šestih let. Vsekakor gre za funkcijo, ki je izjemnega pomena za dobro delovanje pravne, predvsem pa pravične države in družbe. Ampak več o tem v petek, ko bomo odločali tudi o predlogu predsednika države glede novega varuha.
Dovolite pa mi, da na začetku pogledam malce v zgodovino, takrat še skupne države Jugoslavije kjer lahko rečemo, da je enopartijski sistem z vsemi svojimi delovanji in dejanji grobo kršil človekove pravice, vezane na čisto osnovno človeško dostojanstvo. Tako smo bili priča zatiranju vsakršnega drugačnega mišljenja, takratna tajna politična policija oziroma služba državne varnosti ali pa Udba, pa je zasledovala in sledila Slovencem, ki so imeli malce drugačno mišljenje. Sledila jim je tako doma, kot tudi v tujini. Brskala je po zasebnosti in to izkoriščala in zlorabljala za svoje politične cilje. Seveda je SDV počela še marsikaj, kar smo pred leti govorili in opozarjali tudi na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Vendar pa se je kasneje v začetku 80. let vedno bolj v Sloveniji začela širiti in poglabljati zavest o tem, da je spoštovanje človekovih pravic ter oblikovanje pravne države, kjer je ena od prvih zahtev postala prav demokratična izbira na volitvah ena najpomembnejših sestavin tako posameznika, ki je del širše družbe, kot skupin, ki imajo osnovno pravico, da lahko izražajo svojo drugačno, ne da bi bili zaradi tega kakorkoli neenako obravnavani ali zaradi tega imeli posledice. Ni odveč tukaj spomniti, sploh na vedno več sovražnega govora in nestrpnega obnašanja v javnosti, ki se nedvomno odraža tudi na protestih ter neenake obravnave, da smo ali pa bi morali biti po ustavi, ki je najvišji pravni akt vsi enaki pred zakonom in da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Človekove pravice ne bi smele biti nikoli in nikdar teptane in ne bi smele nikoli zaradi različnih vzgibov, dejavnikov, vzrokov kakorkoli posegati v človekovo dostojanstvo in integriteto. Žal pa smo vse prevečkrat precej daleč od tega. Vprašanje človekove integritete pa je vse prevečkrat na preizkušnji.
Iz poročila, ki ga danes obravnavamo in ga imamo pred seboj ter smo ga že obravnavali tudi na matičnem delovnem telesu, lahko lepo vidimo v katerih primerih se ne spoštuje zakonodaja. Lahko lepo vidimo v kakšnih primerih se posamezniki največkrat obračajo na urad varuha človekovih pravic. Vsi tisti, ki že leta bolj natančno spremljamo delo varuha se strinjamo, kar priznava tudi varuhinja človekovih pravic in je enkrat celo v prejšnjih poročilih zapisala, da je delanje analize stanja na področju človekovih pravic zelo zahtevna in odgovorna naloga. Varuh človekovih pravic mora svoja stališča skrbno pretehtati, biti mora politično nepristranski, neobremenjen in seveda biti mora z močnim čutom za pravičnost.
Varuh človekovih pravic je prva oseba v državi, ki se mora o skrbi za spoštovanje človekovih pravic pri varovanju le-teh odločati izključno in samo na podlagi ustave, deklaracije in resolucije o človekovih pravicah, mednarodnih aktih, konvencijah zakonov, in nikakor ne po morebitnem diktatu te ali one politike in njihovih predstavnikov. Le tako lahko zaupanje v takšno institucijo pri ljudeh raste, predvsem pa mora imet varuh človekovih pravic enaka merila ali če hočete pravila za vse. Še posebej je to pomembno za najbolj ranljive skupine ljudi, kot so invalidi, otroci, starejši, ki nedvomno potrebujejo še bolj skrbno obravnavo, saj so navadno sami v svojih stiskah. In tukaj moram dati priznanje dosedanji varuhinji človekovih pravic, ki je držala obljubo, ki jo je izrekla čisto na začetku svojega 6-letnega mandata, in sicer da bo svojo pozornost v večji meri namenila prav omenjenim skupinam. To obljubo je varuhinja držala. Varuhinja v poročilu, ki ga imamo pred seboj uvodoma tudi zapiše, citiram: “Vprašanja, ki sem jih izpostavila v prejšnjih letnih poročilih so večinoma ostala brez jasnega odgovora, tako še vedno razpravljamo o tem, ali je Slovenija socialna in pravna država, še vedno pa se ukvarjamo tudi z vprašanjem nadzora.” Nedvomno gre za zelo pomembno, ali pa celo ključno ugotovitev, glede na situacijo, v kateri se nahajamo, ki skozi posamične primere kaže na to, da ljudje več ne zaupajo v institucije te države, kar se kaže tudi v vsesplošni apatiji in odnosu do politike in politikov nasploh. Kako presekati ta gordijski vozel, da bi prišlo do zavedanja, predvsem pa ponovnega zaupanja v to, da so posamezne institucije v državi vendarle še vedno tiste, ki jih bodo zavarovale, ko bodo potrebni pomoči in nasvetov. Kako povrniti to zaupanje? To je ključno vprašanje, ki ostaja.
Tudi zato smo v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke oziroma člani Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti dodali priporočilo, v katerem želimo, da Državni zbor priporoči Ministrstvu za pravosodje, javno upravo in lokalno samoupravo, da v sodelovanju s sodno vejo oblasti v okviru svojih pristojnosti pripravi ukrepe, s katerimi se bo povečalo zaupanje državljank in državljanov v pravno državo in da se bodo zagotovili pogoji za to učinkovito pravno državo.
Zakaj? Že na Odboru za pravosodje sem pred kratkim, ko smo obravnavali delo sodišč, izpostavila nekatere primere, kjer se dobesedno norčuje iz pravne države in ljudi. No odveč, če jih ponovno omenim. Najprej afera Balkanski bojevnik. Kot veste, je bil oproščen Dragan Tosić še z nekaterimi sodelavci zaradi izločitve dokazov. Če so dokazi dovolj dobri za tuja sodišča, zakaj ne morejo biti za slovenska? Znano je recimo, mimogrede, da ima Dragan Tosić tudi dobre veze v ljubljanski politiki. Seveda vprašanje je, ali je to resnično pravna ali pravična država. Izvajajo se tudi izvršbe hiše za okoli 150 evrov, na primer v primeru Vaskršić, verjetno poznate, dolžniki za 3 milijone evrov, pa lahko prestavijo izvršbo in se vmes recimo odselijo na Ciper. Jaz bi prosila, gospod predsedujoči, če lahko umirite poslance Pozitivne Slovenije, da bom lahko nadaljevala.PODPREDSEDNIK JAKOB PRESEČNIK: Ja, gospa Eva Irgl, imate besedo.EVA IRGL: Potem pa bo gospod Jakič lahko v razpravi povedal in argumentirano zavrnil vse, kar sem do sedaj povedala, mislim, da ni nikakršnih težav. Sploh nisem nikogar omenila, če se pa je kdo prepoznal, potem boste znali to verjetno tudi argumentirati.Torej, ostala sem pri izvršbah, naj povem, da celo izvršitelji sami, kot so povedali med rubežem mame samohranilke priznavajo, da štejejo v takih primerih le veze in poznanstva. In to zagotovo ni pravna in pravična država. Še danes se skoraj nič ni zgodilo tudi na področju kriminala, vezanega na gradbeni lobi, pa čeprav vsi vemo, da je ravno gradbeni lobi z njihovimi vodji poleg bank, ki so dajale slabe kredite eden izmed večjih krivcev za finančno gospodarsko situacijo, zaradi katere so nedvomno mnogi ljudje ostali brez dela. Sama prihajam iz Vipavske doline oziroma iz Vipave in kot domačinka seveda težko gledam situacijo, ko je večina nekdanjih paradnih konjev gospodarstva recimo v Ajdovski občini propadla. Med njimi tudi gradbeno podjetje Primorje, ki je zaradi pohlepa lastnikov in nepravočasnega ukrepanja, nekaj tudi zaradi gospodarske situacije, na cesto pognalo veliko ljudi in pri tej je seveda popolnoma jasno, da so si gospodje v različnih upravah delili velikanske dobičke in tudi lastninili podjetja, seveda vse to tudi na račun delavcev oziroma zaposlenih, ki so sedaj zaradi tega ostali brez služb in s tem tudi brez primernega dohodka za življenje. In to zagotovo ni pravna ali pa če hočete, pravična država. Spoštovana varuhinja človekovih pravic opozarja na različne kršitve pravic delavcev, ker to je dejansko velik problem.
Potem imamo sodne zaostanke, ampak več o njih kasneje. Predvsem v nekaterih izbranih kazenskih zadevah, ki se kopičijo iz leta v leto in so ali pa bodo podvrženi zastaranju. Bojim se, da bom spet deležna napada, če bom omenila, da gre recimo za posle v Mercatorju ampak skušam vendarle navajati samo dejstva, ki jih poznamo iz javnosti.
Potem afera stečajni upravitelji, ki nakazuje na neke vrste sprego med sodniki oziroma sodstvom in stečajnimi upravitelji. To naj bi bila v Sloveniji pravna država?
Da se vrnem nekje v leto 2004 zato, ker se mi zdi to zelo pomembno, ko so kriminalisti pri vodji oddelka za gospodarski in organizirani kriminal na ljubljanskem tožilstvu, Miranu Železniku, našli veliko število nerešenih oziroma zadržanih spisov. Od tega je nekaj stvari seveda tudi zastaralo. Tukaj je šlo za utemeljen sum zadrževanja kazenskih pregonov, vendar zato je bil gospod Železnik pravnomočno oproščen. Seveda, mogoče je to pravna pravična država, vendarle pa menim, da verjetno ne.
Potem poglejmo recimo afero Orion. Ne dolgo nazaj smo še govorili o njej. Leta 2010 je bil gospod Lužar oproščen kaznivih dejanj oderuštva. Mnogi so namreč pri njegovi družbi jemali nepravična posojila z visokimi obrestnimi merami, ki jih niso mogli vračati in so zato izgubili vse svoje premoženje. Pri sklenitvi posojilne pogodbe pa so bili zavedeni, vendar gospod Lužar iz afere Orion je bil oproščen vseh kaznivih dejanj. In to zagotovo ni pravna, še manj pa pravična država, sploh za tiste, ki so bili v tem postopku prizadeti in se jim je dejansko zgodila velika krivica.
Pred kratkim sem zastavila poslansko vprašanje ministru za pravosodje, javno upravo in lokalno samoupravo glede izvajanja zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Zanimalo me je namreč koliko nezakonito pridobljenega premoženja je bilo do danes na podlagi zakona odvzeto. Zanimalo me je tudi koliko postopkov je v teku pri pristojnih organih ter koliko je bilo začetih in končanih postopkov za odvzem premoženja nezakonitega izvora na podlagi pravnomočnih obsodb po letu 1990. Seveda me je odgovor precej razočaral, kajti minister za pravosodje je odgovoril, da je zakon v veljavi manj kot leto dni in da do danes še ni bil končan, kot tudi ne uveden noben sodni postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora, kar pa minister v nadaljevanju potem pojasnjuje s tem, da lahko zaradi zapletenosti in obsežnosti preiskovanja izvora premoženja preiskava traja dolgo časa. Tukaj pa moram reči, da bi lahko v tem delu tudi varuhinja človekovih pravic izrazila svoje stališče, podala neko mnenje do tega, da sodstvo še ni začelo izvajati zakona, kljub izjemnim krivicam in poškodovanjem državne lastnine ter kljub očitanim kriminalnim ravnanjem. Tukaj bi vendarle pričakovali tudi odziv varuhinje človekovih pravic.
Ampak, naj se vrnem nazaj na trajanje postopkov. Naj samo omenim, da tako poročilo sodišč, kot poročilo varuha človekovih pravic opozarjata na to, da se v prvi vrsti soočamo s prepočasnim reševanjem gospodarskih sporov, s prepočasnim reševanjem kazenskih zadev, zelo počasi se rešuje insolventne zadeve, nepremičninske izvršbe in tako naprej. Posamezna sodišča, to je dejstvo, ne obvladujejo pripada.
Torej varuhinja tudi v svojem poročilu zato opozarja, da morajo sodišča zmanjšati število nerešenih zadev. Na to nas opozarjajo tudi nekatere sodbe evropskega sodišča za človekove pravic. Varuhinja pojasnjuje v poročilu, da že več let opozarja na nerazumno dolge sodne postopke, ki ne le da kršijo ustavno pravico do sojenja v razumnem roku, temveč, kot opozarja varuhinja lahko pri posamezniku povzročijo oziroma močno podaljšajo njegovo stisko. Varuhinja pri tem še posebej izpostavlja socialne in delovne spore ter sodne postopke v katerih so udeleženi otroci.
Med izpostavljenimi problematičnimi področji izstopa tudi zlasti področje novih in nezaključenih insolventnih zadev, kot sem že dejala, pripad in število nezaključenih insolventnih postopkov predvsem stečajnih že več let konstantno in občutno narašča, v letu 2011 v povprečju za dodatnih 36,11 %. Še zlasti po let 2008, ko je zakon uredil tudi možnost osebnega stečaja fizičnih oseb.
Na podlagi analize stanja na sodiščih v letu 2011 je prav zaradi prepočasnega dela sodišč Vrhovno sodišče izoblikovalo pet prioritetnih področij ter pet ukrepov za njihovo izvajanje s katerimi naj bi se v letu 2012 izboljšalo stanje na področju zmanjševanja sodnih zaostankov, reševanja starejših zadev, pospešitve poslovnih procesov na sodiščih ter razbremenitve sodnikov in sodniških opravil. Seveda vse takšne ukrepe pozdravljamo.
V poglavju ustavne pravice, podpoglavje etika javne besede varuhinja seveda tako kot vsa leta do sedaj opozarja tudi na sovražni govor, ki se vedno bolj širi tako po spletnih portalih, drugih medijih in ne nazadnje tudi v širši javnosti, če hočete tudi na ulici.
Varuhinja v svojem poročilu med drugim opozarja, da bi bilo potrebno javno spodbujanje sovraštva, pozivanje k nasilnosti ali nestrpnosti sankcionirati kot prekršek. Opozarja namreč, da Zakon o medijih v 8. členu sicer določa da je prepovedano z razširjanjem programskih vsebin spodbujati kakršno koli nasilje ali sovraštvo vendar pa v primeru kršenja tega člena ne vsebuje nobene sankcije za kršitev takšne prepovedi. Tukaj se z varuhinjo popolnoma strinjam, da je potrebno to urediti saj tudi zadnji primeri, nekateri primeri medijskega poročanja, vezani predvsem na proteste v nekaterih poročanjih in zapisih delujejo tudi v smeri spodbujanja in razpihovanja sovraštva.
Sicer pa se je varuhinja na sovražni govor v nekaterih primerih odzvala, v nekaterih primerih po mojem mnenju precej medlo in neodločno, v nekaterih primerih pa nismo slišali njenega odziva, čeprav bi po našem mnenju to morala storiti. Ko je v lanskem letu, za katero tudi obravnavno to poročilo, oziroma leto in pol nazaj, igralec Ivo Godnič govoril o tem, da zdaj so rov Svete Barbare izpraznili in da je v njem dovolj prostora, ve se za koga, se je varuhinja dovolj primerno in tudi odločno odzvala na izjavo. Dejala je, da je izjava Iva Godniča v jutranji oddaji na TV Slovenija nepremišljena in skrajno neprimerna. Vsebuje pa tudi elemente javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti ter omalovaževanja, smešenja in zmanjševanja pomena hudih kaznivih dejanj zoper človečnost.
Ni pa se gospa varuhinja odločno odzvala in jasno obsodila sovražnega govora v nekaterih drugih primerih. Naj navedem samo primer predsednika vlade Janeza Janše. V zadnjem obdobju smo bili namreč večkrat priča zapisom in grafitom z izrazito sovražno nestrpno govorico in z grožnjami, recimo “ubij Janšo”, potem “Zoki ubij Janšo”… Da ne govorimo o slikah, recimo Janše s Hitlerjevimi brki in duhovniškim kolarjem kar nedvomno predstavlja izrazito sovražnost in nestrpnost do omenjene osebe. Odgovor varuhinje na te zapise, “Ubij Janšo, Zoki, ubij Janšo”, je bil naslednji (citiram): “Pri sovražnem govoru družbeno močnejši odvzema dostojanstvo šibkejšemu, osebe na javnih funkcijah pa ne sodijo med družbeno šibkejše.” (Konec citata.) Vsekakor zanimiv odgovor, ki danes, lahko rečemo, rezultira v tem, da z mostu v Mariboru, visijo lutke ljudi, ki so na javni funkciji in se lahko z njimi počne, kar se hoče. Njim se po interpretaciji varuhinje lahko odvzame tudi dostojanstvo, ker so pač na javni funkciji. Tu pa menim, da je to vendar nevarno početje. Nedvomno bi morali doseči ničelno toleranco do vsakih takšnih izjav, ki nesporno izražajo sovražni govor in posegajo v človekovo integriteto in dostojanstvo.
Varuhinja se je v tem poročilu končno prvič dotaknila vprašanja tistih, čeprav zelo na kratko, ki so jim že leta in leta kršene človekove pravice. Govorim o materialnih oškodovancih po drugi svetovni vojni. Očitno so tudi naša prizadevanja, ko smo izza te govornice, pa tudi iz klopi večkrat opozarjali, obrodila sadove, da je dejansko to velik problem. Zato se v tem delu seveda zahvaljujem varuhinji, da je ta problem prepoznala.
Varuhinja se v poročilu dotakne širokega spektra tem, vezanih na kršenje človekovih pravic. Opredeli se do tem, ki znižujejo nek standard človekovih pravic. Sama sem se v stališču poslanske skupine Slovenske demokratske stranke omejila le na nekatere, verjamem, da bodo kolegi poslanci v nadaljevanju izpostavila tudi druge primere kršenja človekovih pravic, pa morda bom tudi sama še razpravljala v nadaljevanju. Sicer pa priporočilo, ki smo ga sprejeli na matičnem delovnem telesu, se pravi, na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, bomo v Slovenski demokratski stranki podprli. Hvala.