Eva Irgl: »Civiliziran narod ne potrebuje nobenega zakona, da pokoplje svoje mrtve.«
torek, 19. 5. 2015Civiliziran narod ve, kaj je prav in naredi kar je prav, ne, ker mu tako veleva zakon, ampak, ker mu tako veleva vest. Poslanke in poslanci na današnji redni seji Državnega zbora obravnavajo predlog zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila skupina petih poslank in poslancev, s prvopodpisano Ljudmilo Novak. V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 21-ih poslank in poslancev, s prvopodpisanim Jožetom Tankom zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo. Stališče poslanske skupine SDS glede omenjenega predloga zakona je na seji predstavila poslanka Eva Irgl.
EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!Na območju Slovenije so se po koncu druge svetovne vojne izvajali množični pomori vojaških ujetnikov in civilistov. Med njimi je bilo tudi veliko število žensk in otrok. Nekateri to danes utemeljujejo z naravnim pravom, drugi pa zlonamerno interpretacijo takrat veljavnih mednarodnih konvencij. Zato besede, ki jih je izrekel predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB, gospod Tit Turnšek, da je zakon vojne, da se izdajalce umori, pri čemer se kot izdajalce označi nasprotnike ideologije komunistične revolucije in njihove družine, vsakega razumnega človeka pustijo brez besed. Sploh če vemo, da so na primer v Ormožu, po vojni, komunistične oblasti do smrti pustile izstradati 39 otrok starih od nekaj mesecev pa do petih let. Človek, ki pusti stradati otroka do smrti, je razčlovečen človek in prav takšnega razčlovečenega človeka je ustvarila totalitarna ideologija, ki je še vedno nismo sposobni enotno obsoditi in jo tako pravno kot moralno diskvalificirati. In seveda se samo po sebi na tem mestu postavlja vprašanje, ali so bili tudi ti otroci izdajalci? Vemo tudi, da se čast in pogum vsakega vojaka ne merita po tem, koliko vojnih ujetnikov in civilistov je likvidiral. Septembra 2013 so tem otrokom na ormoškem pokopališču postavili spomenik. Njihova imena so na slovesnosti prebrali ormoški otroci.Množični pomor, ki se je zgodil v Sloveniji, je za seboj pustil več kot 600 množičnih morišč, kar kaže na velikost bremena in na tragiko, ki je bila in je še vedno povzročena slovenskemu narodu. Vsem, zlasti pa mladim, mladim generacijam, med katerimi so tudi takšne, ki nekritično malikujejo Tita in takratni čas, torej tisti totalitarni režim, moramo jasno povedati, da ne glede na razloge in ne glede na vzroke brez sodnih procesov v vsakem civiliziranem in demokratičnem svetu velja takšen pomor za zločin. Naj ob tem spomnim na Srebrenico, na armenski genocid, na katinski pokol, na holokavst, na množični poboj pripadnikov ljudstva Hererov, na ukrajinski holodomor oziroma gladomor.Ena od definicij genocida pravi takole, citiram: “Genocid v splošnem pomenu se nanaša na množično pobijanje velikega števila ljudi, ki ni vojaška akcija zoper oborožene sile odkrito priznanega sovražnika v okoliščinah, ko so žrtve v bistvu nemočne in se ne morejo braniti.”, konec citata. Odgovorna in iskrena obsodba genocida in zločinov zoper človečnost ne sme biti obsodba samo iz moralnega vidika, ampak mora biti zavest in zaveza vsakega civiliziranega naroda, da se genocidi ne ponovijo.Slovenija je bila po II. svetovni vojni del komunističnih držav, kjer je genocid bil prikrito uzakonjen, legitimiran. Če pogledamo skozi zgodovino lahko vidimo, da se na primer ni obsodilo v pravem času holodomora, gladomora, prav tako kot se ni ob pravem času obsodilo povojne morije na naših tleh, kar pomeni, da če se napak iz zgodovine ne prizna in se jih ne obsodi, je velika verjetnost, da se bodo ponovile, čemur smo bili tudi priča ob razpadu SFRJ. Odgovornost za morijo na slovenskih tleh nosijo tisti, ki so dajali ukaze za poboj in tisti, ki so te ukaze izvrševali. Do sedaj še nihče ni odgovarjal za ta zločin, pa čeprav je policija, zlasti preko kriminalistične akcije imenovana sprava pod vodstvom Pavla Jamnika izdala v svojem poročilu pomembne ugotovitve, ki so pripeljale vsaj do enega imena. Imena Mitje Ribičiča, takratnega pomočnika načelnika Ozne, pa se ni, spoštovane kolegice in kolegi, v nadaljevanju prav nič procesiralo oziroma je bil postopek s strani tožilstva in preiskovalnega sodnika ustavljen, kljub utemeljeni kazenski ovadbi. Dokument glasomajorja Mitje je bil dokaz, ki pa našega tožilstva ni prepričal. Postopek je bil nedvomno namerno ustavljen. Proti ostalim pa se niso mogli niti ustaviti, ker teh postopkov niso nikoli niti začeli. Na slovenskih tleh se je torej zgodil zločin brez zločincev. Žrtvam tega zločina pa se že 70 let odreka pravica do dostojanstva in groba. In kdo je tisti, ki že 70 let deli kosti, kot se je izrazil nedavno dr. Janez Stanovnik, tako, da mnogim odreka pravico do groba, svojcem pa pravico do spomina zgolj na podlagi ideološkega kriterija.Leta 1996 je bila v Državnem zboru ustanovljena preiskovalna komisija o raziskovanju povojnih množičnih pobojev. Vodil jo je dr. Jože Pučnik. Na osnovi pričevanj je komisija med drugim ugotovila, da je komunistična partija odrejala likvidacije, da so bili transporti na morišča organizirani, da je bila Ozna tista, ki je ob pomoči Knoja izvrševala likvidacije, postopek z žrtvami pa je bil, po izpovedi prič, brutalen. Pobijanje civilistov, med njimi tudi otrok in žensk, kar najbolj številčno in nazorno izpričujejo spletene kitke ženskih las iz Hude jame, ki jih je izvrševala komunistična oblast, katere dediči imajo še danes največjo moč vplivanja na vse sisteme in podsisteme v državi, je potekalo na različne načine. To, po navedbah zgodovinarjev, izhaja iz seznamov na katere so po skupinah razvrščali ljudi za določen način likvidacije. Ocene o številu pobitih so različne, vendar ostaja dejstvo, neizpodbitno, grenko in žalostno, da je Slovenija prepredena s posmrtnimi ostanki ljudi, ki so bili žrtve revolucionarnega nasilja in katerih pravica do groba še vedno ni udejanjena.
Dostop do morišč je bil do osamosvojitve prepovedan, čeprav se je veliko šušljalo o tem, in čeprav so okoliški prebivalci na tiho vedeli, kaj se skriva v zemlji. Po osamosvojitvi so se stvari nekoliko spremenile, vendar ne povsem. Še obstajajo območja, na primer na idrijsko-cerkljanskem področju, pa tudi drugod, ki niso raziskana oziroma niso dovolj raziskana, pa čeprav v globini gozdov skrivajo človeške kosti, ki jih je tja zagrebla revolucionarna komunistična oblast in upala, da se nikoli ne odkrijejo. Vendar pa imajo takšna dejanja dolge sence. Nekoč z vso silo butnejo na plan in takrat jih ni moč ustaviti.Kakšno sporočilo o našem vrednostnem sistemu bomo pustili zanamcem, če ne dosežemo civilizacijske norme pokopa, ki je bila samoumevna že v stari Grčiji? Pomor, ki se je zgodil, je v narodu pustil veliko rano, o kateri se je dolga leta moralo molčati in še danes marsikdo molči, tako tisti, ki jih je strah, ker je bil teror s strani komunistične partije prevelik, kot tisti, ki vedo kaj se je zgodilo, ki so celo soodgovorni za to kar se je zgodilo, pa ne želijo spregovoriti, pa čeprav bi morali.Evropski parlament je pred leti sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih, o katerih med drugim piše, da mora Evropa, če želi biti združena, sposobna oblikovati enoten pogled na svojo zgodovino, da morajo države članice Evropske unije opraviti poglobljeno razpravo o zločinih tako nacizma kot fašizma in komunizma. Gre namreč za našo skupno dediščino in še da je, citiram: »končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili totalitarni režimi, tudi komunizem, sprava, ki jo je mogoče doseči le s priznanjem odgovornosti in prošnjo za odpuščanje.«Danes, torej ne govorimo o nikakršnih ideoloških vprašanjih, ampak govorimo o vprašanjih skupne odgovornosti, o vprašanjih človekovega dostojanstva, o tem kaj je etično, o tem kaj je prav ter o tem, kaj je pravično. Govorimo o pravici do groba, ki je neodtujljiva pravica, govorimo o nedotakljivosti človeškega življenja, ki je lepo pojasnjena v komentarju k 17. členu Ustave Republike Slovenije. In govorimo o osnovnih civilizacijskih normah, ki vsak narod delajo civiliziran in ga ločujejo od barbarstva, govorimo torej, še enkrat, o človeškem dostojanstvu, da ga tudi po smrti ne etiketiramo z ideološko podmeno, zlasti pa ne zlorabljamo za dnevno politične cilje, in prav tu je ključ do vsega.Civiliziran narod namreč ne potrebuje nobenega zakon, da pokoplje svoje mrtve. Civiliziran narod ve, kaj je prav in naredi kar je prav, ne, ker mu tako veleva zakon, ampak, ker mu tako veleva vest. Država mora biti sposobna najprej enotno obsoditi bolečo zgodovinsko izkušnjo, mora biti sposobna obsoditi komunistični režim in povojno revolucijo tako, da to obsodimo vsi predstavniki ljudstva v okviru svojih ustavnih pristojnosti. To je v okviru kateregakoli formalnega akta. Dokler celotna politika in vsi mi, ki danes tukaj sedimo, tega ne stori, potem tega tudi z zakonom ne moremo doseči, to je popraviti zgodovinsko krivico, ki se je zgodila določenemu delu naroda in pokopati svoje mrtve brez da bi jih ob tem še kdaj ideološko etiketirali.Zlasti se tega ne da doseči, če zakon, ki ga imajo pred seboj, konceptualno izhaja iz sedaj veljavnega Zakona o vojnih grobiščih, kjer pa izhodišča in duh zakona ne izhajajo iz temelja pravičnosti in enakopravne obravnave dostojanstva žrtev in njihovih svojcev. Levica bo morala pogledati na vprašanje obsodbe komunizma kot totalitarnega sistema z vidika čisto osnovnih civilizacijskih norm, ne pa s stalnim podtikanjem očitka desnosredinski politiki, da želi s takšnimi obsodbami in s takšnimi razpravami rehabilitacijo kolaboracije in nekakšno revidiranje zgodovine. Spoštovanje osebnega dostojanstva pomorjenih ni rehabilitacija kolaboracije in ni revidiranje zgodovine, temveč etično ravnanje civiliziranega naroda, ki v sebi nosi tudi zgodovinski spomin.Obsodba komunizma in komunistične revolucije je predpogoj, je podstat za iskreno reševanje vprašanja povojnih morišč. Vse do takrat je lahko bolj populizem pa tudi piar na račun žrtev, zlasti če vemo, da so tisti, ki so najbolj vitalno povezani s povojno morijo, torej s svojci žrtev, izjemno zadržani do zakona o katerem danes govorimo. Kakšno pa je potem reševanje tega vprašanja, če se z njim ignorirajo tisti, katerim je namenjeno.Kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti pa tudi kot poslanka, že dolgo obiskujem posameznike, ki raziskujejo povojno morijo ter svojce žrtev, ki še 70 let po zločinu ne vedo kje so posmrtni ostanki njihovih najdražjih. Spomnim se med drugim obiska pred leti pri skupini Moč preživetja, kjer sem govorila s svojci žrtev, ki želijo preden umrejo, izvedeti samo to, kje ležijo njihovi najbližji in tukaj na tej točki ne govorimo niti o pokopu, ampak samo o mestu kjer so bili ti ljudje, njihovi svojci zagrebeni. Torej, da bi jim lahko na tem mestu prižgali svečko in se poslovili od njih. Imajo upanje in hvaležni so, da se s tem ukvarjamo tudi tisti, ki nismo direktno vezani na te zločinske dogodke, se pa zavedamo odgovornosti, da s popravi krivica. Ne bom pozabila, stiska rok teh ljudi, ki je bil prežet z eno samo prošnjo, ne odnehajte in vztrajajte. Po pripovedovanju poznam zgodbo, ko se je oseba, ki sprva ni kazala nekih občutkov do teh vprašanj, popolnoma zlomila, ko so ji pokazali lokacijo na kateri je bil umorjen njegov bližnji.Pred časom smo na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti opravili razpravo o razumevanju dogajanja v Sloveniji v 20. Stoletju. Tudi glede tega, da so se morali protagonisti revolucije za realizacijo ideologije oziroma za vzpostavitev režima zateči v skrajno nasilje, ki se je končalo s povojno morijo in več kot 600 množičnimi grobišči. Žal pa se poslancem koalicije ni zdelo vredno priti na sejo. In kako naj potem tistim, ki si ne upajo priti na sejo, kjer govorimo o povojni moriji, ki si ne upajo izreči do te vsebine, zaupamo in verjamemo, ko skupaj s predsednikom vlade govorijo o reševanju vprašanja pokopa, še posebej, če za takšno dejanje v proračunu ni namenjenih nobenih sredstev? Prav tako se seje ni udeležil nihče iz tožilstva, da bi nam pojasnil, kaj je bilo z njihove strani narejenega za odkritje in procesiranje storilcev tega genocidnega kaznivega dejanja, ki ga mednarodno pravo skupaj z vojnim hudodelstvom ter zločinom zoper človečnost opredeljuje kot najhujše kriminalno dejanje na sploh in dejanja, ki ne zastara. Zločini proti človeštvu so večinoma usmerjeni proti določeni skupini. V tem primeru proti tistim, ki so se tistim, ki so nasilno z revolucijo po vojni prevzeli oblast, zdeli moteči. Med njimi so bile tudi noseče ženske in otroci. In vsakršno udejstvovanje usmeri, da se kazensko preganja odgovorne za zločin, ni revanšizem, ni maščevanje in ni politično obračunavanje.V Nemčiji prav sedaj poteka proces proti 93 letnemu Oskarju Groeningu, računovodji v Auschwitzu, zaradi domnevnega sostorilstva poboja Judov. Torej najprej moramo vsi skupaj ugotoviti, ali smo kot država sploh pripravljeni obsoditi zločin, ki je pripeljal do tega, da je Slovenija prepredena z morišči zaradi povojne morije. Za to, da se pokoplje mrtve, ni potreben zakon, sploh pa ne nov zakon. Predlog takega zakona je tako v vsaki civilizirani državi zgolj gesta všečnosti. V vsaki necivilizirani državi pa je vseeno, ali je sprejet ali ne, saj se tako ali tako ne bo izvrševal. Že na podlagi obstoječega Zakona o vojnih grobiščih navkljub pomanjkljivostim, ki jih ta zakon ima, je mogoče pokopati žrtve iz prikritih morišč. Evidentiranje omogoča obstoječi 13. člen Zakona o vojnih grobiščih, pokop oziroma postopek pokopa se je tako začel pred nedavnim v Kamniški Bistrici, kjer so bili pomorjeni črnogorski četniki. Dovolj je bilo samo, da ministrica Anja Kopač Mrak temu morišču podelila status vojnega grobišča. In sedaj se vprašamo ali bi potrebovali nov zakon, če bi na primer danes odkrili množično grobišče nacističnih ali fašističnih zločinov. Odgovor je ne in prav je tako.Očitno je v tem delu Stanovnik imel prav, ko je dejal, da še danes delimo kosti, ampak delimo jih na podlagi v Evropi že preživete ideologije. Predlog zakona je tako nepotreben z vidika zagotavljanja dostojnega pokopa žrtev na več kot 600 prikritih moriščih v Republiki Sloveniji in ne služi zagotavljanju spoštovanja dostojanstva umorjenih, lahko pa bi služil zagotavljanju prestiža na tej občutljivi temi, kjer bi morala biti poenotena vsa slovenska javnost, politika pa bi jim morala pri tem biti zgled.Za slovensko politiko velja, da desnica zagovarja, da je potrebno obsoditi zločine na vseh straneh in pokopati mrtve na vseh straneh. To pomeni obsodba fašističnih, nacističnih ter komunističnih zločinov ter pokop njihovih žrtev. Za levico pa velja, da obsoja zločine le s strani fašizma in nacizma. Žrtve komunizma pa so vedno predmet relativizacije. Njih očitno v sedemdesetih letih ni bilo potrebno pokopati. Vendar pa pokop ne more biti le označitev morišča v naravi. Pokop je dejanje dostojanstva pri katerem morajo sodelovati svojci in predstavniki žrtev, ki pa se s zakonom ne strinjajo ravno oziroma so do njega zadržani. Žrtve revolucionarnega nasilja morajo biti pokopane kot žrtve revolucionarnega nasilja, drugače dejanje pokopa ni vredno naziva pokopa in predstavlja tudi lahko norčevanje iz dostojanstva teh žrtev.Že obstoječi Zakon o vojnih grobiščih je neustrezen z vidika spoštovanja dostojanstva žrtev revolucionarnega nasilja. Predlog zakona, ki je pred nami pa ta zakon skuša samo tehnično nagraditi, saj ga v ničemer ne razveljavlja ali spreminja. Izhaja torej iz popolnoma istih izhodišč zaradi katerih sta tako Slovenska demokratska stranka kot tudi Nova Slovenija leta 2003 že obstruirali sprejem sedaj veljavnega zakona. V Slovenski demokratski stranki pri tem ostajamo tudi danes načelni in se ne odmikamo od jasnih stališč po spoštovanju dostojanstva žrtev ne glede na to ali so bile žrtve fašističnega, nacističnega ali komunističnega nasilja in ideologije. Naj spomnim, da ko je Novo Slovenijo vodil zdaj že pokojni dr. Andrej Bajuk, je bilo izhodišče za takratno obstrukcijo Nove Slovenije, kot že rečeno tudi Slovenska demokratska stranka je takrat obstruirala, pri sprejemanju zakona jasno, da mora obstajati soglasje o tej temi, se pravi politike kot celote, da zakon ne sme biti žaljiv do pobitih ljudi in njihovih svojcev, da se ne sme kovati političnega kapitala ob tem vprašanju, da mora biti spoštovana volja svojcev, da morajo biti obeležja na grobovih primerna, kar pomeni, da morajo upoštevati želje svojcev, tudi ko je govora o zapisu na spomeniku.Pietetni pokop je pomemben, ne samo sedaj ampak tudi za našo prihodnost, mora biti spravno dejanje in temeljiti na dejstvih, ne na manipulacijah. Dr. Andrej Bajuk je tudi razumel, da citiram: “z zakoni seveda ni moč nadomestiti duhovnih dejanj, kakršna je narodna sprava, toda brez duhovne prostosti in odprtosti življenju ni mogoče pisati in sprejemati pravičnih zakonov.” Zakon ima samo tehnične določbe, medtem ko se vsebina na pravi, celosten način ne dotakne oziroma je ne rešuje.Seveda v Slovenski demokratski stranki pozdravljamo vsakršne napore, ki jih Nova Slovenija udejanja na tem področju, ki gredo v smeri rešitve vprašanja pokopa po vojni pomorjenih. Vendar pa morajo biti izhodišča takšna, da varujejo dostojanstvo žrtev in njihovih svojcev ter da ne dopuščajo potvorjene interpretacije zgodovine.V zakonu mora biti jasno zapisana tudi obsodba povojnega revolucionarnega nasilja, obsodba storilcev, česar pa zakon ne prinaša, kljub temu, da se navezuje na resolucije in konvencije. Zakon, ki ga imamo pred seboj gradi na definiciji vojnega grobišča iz zakona iz leta 2003. Opredelitev vojnega grobišča je bila neprimerna takrat in je neprimerna tudi danes. Tudi zato sta tako naša poslanska skupina, kot poslanci NSi takrat obstruirali sprejem zakona.Naj pojasnim zakaj je pojem “vojno grobišče” po našem mnenju sporen vsaj z dveh vidikov.
Prvič, ne gre za grobišče. To je namreč morišče, to je prizorišče zločina. Ta teh mestih so se izvajale likvidacije, tu ni šlo za pokop, zato tega ne moremo imenovati grobišče. Uporaba pojma grobišče pomeni, da žrtve že imajo svoj grob, da so že pokopane.
Drugič, žrtve tudi niso bile usmrčene, ker usmrtitev pomeni odvzem življenja na neki pravni podlagi. Šlo je za umore, ker ni bilo za to niti ene pravne podlage, niti domače, niti tuje, niti niso bili speljani minimalni postopki za ugotavljanje krivde. Konvencije so to prepovedovale. Bili so izvensodno pobiti na podlagi ideološkega kriterija.Pojem “dokončen dostojni pokop”, ki je v zakonu zapisan, lahko pomeni tudi degradacijo človekovega dostojanstva, saj se predlaga, da pomeni zgolj označitev novoodkritega vojnega grobišča v naravi, da ga je pač mogoče prepoznati. Če se resnično zagovarja enakost in dostojanstvo žrtev vseh totalitarizmov, njihovih svojcev in potomcev, se jim mora omogočiti tudi enake standarde za pokop. Predstavljajte si, da bi dostojen pokop žrtev Srebrenice potekal samo z označitvijo morišča v naravi, ki bi se ga potem samo proglasilo za grobišče. Mi si tega ne moremo predstavljati, zato na takšna zakonska izhodišča ne moremo pristati.Vztrajanje pri definicijah in pojmih, ki so bila sporna tudi za predlagatelje zakona že leta 2003, pomeni lahko tudi revidiranje zgodovinskih dejstev, saj večina žrtev med vojno, zlasti pa po vojni, sploh civilisti niso bili umorjeni zaradi razloga vojne, ampak zaradi revolucije, zaradi nasilnega prevzema oblasti. Pristajanje na takšne definicije t.i. vojnih žrtev bi pomenilo, da se civilne žrtve in žrtve revolucije označi kot vojne žrtve in s tem na nek način upraviči njihove množične umore v smislu, saj so bile vojne razmere. Niso bile vojne razmere. Niso bile vojne razmere.
Naprej. Izvrševanje predlaganega zakona bo odvisno od komisije, ki jo bo imenovala Vlada, torej bo politično imenovana in bo imela popolno diskrecijo glede tega, da bo ocenila ali je možno grobišče vpisati ali ne. Torej, bo odvisno od politične odločitve, kot že do sedaj. Kako hitro in ali sploh se bo uresničeval cilj zakona. Kakšne pa so bile te politične odločitve v zadnjih 70-ih letih pa nam nazorno govori več kot 600 morišč. Ivan Oman je dejal, da je zakonu mogoče nasprotovati le iz političnih, ideoloških ali prestižnih razlogov. Seveda lahko velja tudi obratno, da je zakon mogoče predlagati le iz političnih, ideoloških ali prestižnih razlogov.V Slovenski demokratski stranki smo do zakona zadržani, ne zaradi političnih, ideoloških ali prestižnih razlogov, temveč zaradi načelnih razlogov, tako kot že leta 2003. Slovenska demokratska stranka ne spreminja svojega mnenja čez noč, zlasti ne pri vprašanjih, ki bodo vplivala tudi na prihodnje generacije in na to kakšen vrednosti sistem bomo pustili našim zanamcem.V SDS zakonu ne bomo nasprotovali, saj pozdravljamo, da se je po 12-ih letih ponovno odprla razprava o moralnem dolgu, ki ga imamo vsi skupaj do žrtev revolucionarnega nasilja in verjamemo, da je namen predlagatelja dobronameren. Ker pa zakon v obliki kot je pred nami ne rešuje prej izpostavljenih temeljnih vprašanj in ostaja v enakih vsebinskih okvirih kot zakon iz leta 2003 ne vidimo razloga, da bi ravnali tokratne nenačelno in neodgovorno. Še posebej v luči dejstva, da so do zakona zadržani tudi predstavniki tistih, ki jim je zakon prvenstveno namenjen. Hvala. Foto:DZ
EVA IRGL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!Na območju Slovenije so se po koncu druge svetovne vojne izvajali množični pomori vojaških ujetnikov in civilistov. Med njimi je bilo tudi veliko število žensk in otrok. Nekateri to danes utemeljujejo z naravnim pravom, drugi pa zlonamerno interpretacijo takrat veljavnih mednarodnih konvencij. Zato besede, ki jih je izrekel predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB, gospod Tit Turnšek, da je zakon vojne, da se izdajalce umori, pri čemer se kot izdajalce označi nasprotnike ideologije komunistične revolucije in njihove družine, vsakega razumnega človeka pustijo brez besed. Sploh če vemo, da so na primer v Ormožu, po vojni, komunistične oblasti do smrti pustile izstradati 39 otrok starih od nekaj mesecev pa do petih let. Človek, ki pusti stradati otroka do smrti, je razčlovečen človek in prav takšnega razčlovečenega človeka je ustvarila totalitarna ideologija, ki je še vedno nismo sposobni enotno obsoditi in jo tako pravno kot moralno diskvalificirati. In seveda se samo po sebi na tem mestu postavlja vprašanje, ali so bili tudi ti otroci izdajalci? Vemo tudi, da se čast in pogum vsakega vojaka ne merita po tem, koliko vojnih ujetnikov in civilistov je likvidiral. Septembra 2013 so tem otrokom na ormoškem pokopališču postavili spomenik. Njihova imena so na slovesnosti prebrali ormoški otroci.Množični pomor, ki se je zgodil v Sloveniji, je za seboj pustil več kot 600 množičnih morišč, kar kaže na velikost bremena in na tragiko, ki je bila in je še vedno povzročena slovenskemu narodu. Vsem, zlasti pa mladim, mladim generacijam, med katerimi so tudi takšne, ki nekritično malikujejo Tita in takratni čas, torej tisti totalitarni režim, moramo jasno povedati, da ne glede na razloge in ne glede na vzroke brez sodnih procesov v vsakem civiliziranem in demokratičnem svetu velja takšen pomor za zločin. Naj ob tem spomnim na Srebrenico, na armenski genocid, na katinski pokol, na holokavst, na množični poboj pripadnikov ljudstva Hererov, na ukrajinski holodomor oziroma gladomor.Ena od definicij genocida pravi takole, citiram: “Genocid v splošnem pomenu se nanaša na množično pobijanje velikega števila ljudi, ki ni vojaška akcija zoper oborožene sile odkrito priznanega sovražnika v okoliščinah, ko so žrtve v bistvu nemočne in se ne morejo braniti.”, konec citata. Odgovorna in iskrena obsodba genocida in zločinov zoper človečnost ne sme biti obsodba samo iz moralnega vidika, ampak mora biti zavest in zaveza vsakega civiliziranega naroda, da se genocidi ne ponovijo.Slovenija je bila po II. svetovni vojni del komunističnih držav, kjer je genocid bil prikrito uzakonjen, legitimiran. Če pogledamo skozi zgodovino lahko vidimo, da se na primer ni obsodilo v pravem času holodomora, gladomora, prav tako kot se ni ob pravem času obsodilo povojne morije na naših tleh, kar pomeni, da če se napak iz zgodovine ne prizna in se jih ne obsodi, je velika verjetnost, da se bodo ponovile, čemur smo bili tudi priča ob razpadu SFRJ. Odgovornost za morijo na slovenskih tleh nosijo tisti, ki so dajali ukaze za poboj in tisti, ki so te ukaze izvrševali. Do sedaj še nihče ni odgovarjal za ta zločin, pa čeprav je policija, zlasti preko kriminalistične akcije imenovana sprava pod vodstvom Pavla Jamnika izdala v svojem poročilu pomembne ugotovitve, ki so pripeljale vsaj do enega imena. Imena Mitje Ribičiča, takratnega pomočnika načelnika Ozne, pa se ni, spoštovane kolegice in kolegi, v nadaljevanju prav nič procesiralo oziroma je bil postopek s strani tožilstva in preiskovalnega sodnika ustavljen, kljub utemeljeni kazenski ovadbi. Dokument glasomajorja Mitje je bil dokaz, ki pa našega tožilstva ni prepričal. Postopek je bil nedvomno namerno ustavljen. Proti ostalim pa se niso mogli niti ustaviti, ker teh postopkov niso nikoli niti začeli. Na slovenskih tleh se je torej zgodil zločin brez zločincev. Žrtvam tega zločina pa se že 70 let odreka pravica do dostojanstva in groba. In kdo je tisti, ki že 70 let deli kosti, kot se je izrazil nedavno dr. Janez Stanovnik, tako, da mnogim odreka pravico do groba, svojcem pa pravico do spomina zgolj na podlagi ideološkega kriterija.Leta 1996 je bila v Državnem zboru ustanovljena preiskovalna komisija o raziskovanju povojnih množičnih pobojev. Vodil jo je dr. Jože Pučnik. Na osnovi pričevanj je komisija med drugim ugotovila, da je komunistična partija odrejala likvidacije, da so bili transporti na morišča organizirani, da je bila Ozna tista, ki je ob pomoči Knoja izvrševala likvidacije, postopek z žrtvami pa je bil, po izpovedi prič, brutalen. Pobijanje civilistov, med njimi tudi otrok in žensk, kar najbolj številčno in nazorno izpričujejo spletene kitke ženskih las iz Hude jame, ki jih je izvrševala komunistična oblast, katere dediči imajo še danes največjo moč vplivanja na vse sisteme in podsisteme v državi, je potekalo na različne načine. To, po navedbah zgodovinarjev, izhaja iz seznamov na katere so po skupinah razvrščali ljudi za določen način likvidacije. Ocene o številu pobitih so različne, vendar ostaja dejstvo, neizpodbitno, grenko in žalostno, da je Slovenija prepredena s posmrtnimi ostanki ljudi, ki so bili žrtve revolucionarnega nasilja in katerih pravica do groba še vedno ni udejanjena.
Dostop do morišč je bil do osamosvojitve prepovedan, čeprav se je veliko šušljalo o tem, in čeprav so okoliški prebivalci na tiho vedeli, kaj se skriva v zemlji. Po osamosvojitvi so se stvari nekoliko spremenile, vendar ne povsem. Še obstajajo območja, na primer na idrijsko-cerkljanskem področju, pa tudi drugod, ki niso raziskana oziroma niso dovolj raziskana, pa čeprav v globini gozdov skrivajo človeške kosti, ki jih je tja zagrebla revolucionarna komunistična oblast in upala, da se nikoli ne odkrijejo. Vendar pa imajo takšna dejanja dolge sence. Nekoč z vso silo butnejo na plan in takrat jih ni moč ustaviti.Kakšno sporočilo o našem vrednostnem sistemu bomo pustili zanamcem, če ne dosežemo civilizacijske norme pokopa, ki je bila samoumevna že v stari Grčiji? Pomor, ki se je zgodil, je v narodu pustil veliko rano, o kateri se je dolga leta moralo molčati in še danes marsikdo molči, tako tisti, ki jih je strah, ker je bil teror s strani komunistične partije prevelik, kot tisti, ki vedo kaj se je zgodilo, ki so celo soodgovorni za to kar se je zgodilo, pa ne želijo spregovoriti, pa čeprav bi morali.Evropski parlament je pred leti sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih, o katerih med drugim piše, da mora Evropa, če želi biti združena, sposobna oblikovati enoten pogled na svojo zgodovino, da morajo države članice Evropske unije opraviti poglobljeno razpravo o zločinih tako nacizma kot fašizma in komunizma. Gre namreč za našo skupno dediščino in še da je, citiram: »končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili totalitarni režimi, tudi komunizem, sprava, ki jo je mogoče doseči le s priznanjem odgovornosti in prošnjo za odpuščanje.«Danes, torej ne govorimo o nikakršnih ideoloških vprašanjih, ampak govorimo o vprašanjih skupne odgovornosti, o vprašanjih človekovega dostojanstva, o tem kaj je etično, o tem kaj je prav ter o tem, kaj je pravično. Govorimo o pravici do groba, ki je neodtujljiva pravica, govorimo o nedotakljivosti človeškega življenja, ki je lepo pojasnjena v komentarju k 17. členu Ustave Republike Slovenije. In govorimo o osnovnih civilizacijskih normah, ki vsak narod delajo civiliziran in ga ločujejo od barbarstva, govorimo torej, še enkrat, o človeškem dostojanstvu, da ga tudi po smrti ne etiketiramo z ideološko podmeno, zlasti pa ne zlorabljamo za dnevno politične cilje, in prav tu je ključ do vsega.Civiliziran narod namreč ne potrebuje nobenega zakon, da pokoplje svoje mrtve. Civiliziran narod ve, kaj je prav in naredi kar je prav, ne, ker mu tako veleva zakon, ampak, ker mu tako veleva vest. Država mora biti sposobna najprej enotno obsoditi bolečo zgodovinsko izkušnjo, mora biti sposobna obsoditi komunistični režim in povojno revolucijo tako, da to obsodimo vsi predstavniki ljudstva v okviru svojih ustavnih pristojnosti. To je v okviru kateregakoli formalnega akta. Dokler celotna politika in vsi mi, ki danes tukaj sedimo, tega ne stori, potem tega tudi z zakonom ne moremo doseči, to je popraviti zgodovinsko krivico, ki se je zgodila določenemu delu naroda in pokopati svoje mrtve brez da bi jih ob tem še kdaj ideološko etiketirali.Zlasti se tega ne da doseči, če zakon, ki ga imajo pred seboj, konceptualno izhaja iz sedaj veljavnega Zakona o vojnih grobiščih, kjer pa izhodišča in duh zakona ne izhajajo iz temelja pravičnosti in enakopravne obravnave dostojanstva žrtev in njihovih svojcev. Levica bo morala pogledati na vprašanje obsodbe komunizma kot totalitarnega sistema z vidika čisto osnovnih civilizacijskih norm, ne pa s stalnim podtikanjem očitka desnosredinski politiki, da želi s takšnimi obsodbami in s takšnimi razpravami rehabilitacijo kolaboracije in nekakšno revidiranje zgodovine. Spoštovanje osebnega dostojanstva pomorjenih ni rehabilitacija kolaboracije in ni revidiranje zgodovine, temveč etično ravnanje civiliziranega naroda, ki v sebi nosi tudi zgodovinski spomin.Obsodba komunizma in komunistične revolucije je predpogoj, je podstat za iskreno reševanje vprašanja povojnih morišč. Vse do takrat je lahko bolj populizem pa tudi piar na račun žrtev, zlasti če vemo, da so tisti, ki so najbolj vitalno povezani s povojno morijo, torej s svojci žrtev, izjemno zadržani do zakona o katerem danes govorimo. Kakšno pa je potem reševanje tega vprašanja, če se z njim ignorirajo tisti, katerim je namenjeno.Kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti pa tudi kot poslanka, že dolgo obiskujem posameznike, ki raziskujejo povojno morijo ter svojce žrtev, ki še 70 let po zločinu ne vedo kje so posmrtni ostanki njihovih najdražjih. Spomnim se med drugim obiska pred leti pri skupini Moč preživetja, kjer sem govorila s svojci žrtev, ki želijo preden umrejo, izvedeti samo to, kje ležijo njihovi najbližji in tukaj na tej točki ne govorimo niti o pokopu, ampak samo o mestu kjer so bili ti ljudje, njihovi svojci zagrebeni. Torej, da bi jim lahko na tem mestu prižgali svečko in se poslovili od njih. Imajo upanje in hvaležni so, da se s tem ukvarjamo tudi tisti, ki nismo direktno vezani na te zločinske dogodke, se pa zavedamo odgovornosti, da s popravi krivica. Ne bom pozabila, stiska rok teh ljudi, ki je bil prežet z eno samo prošnjo, ne odnehajte in vztrajajte. Po pripovedovanju poznam zgodbo, ko se je oseba, ki sprva ni kazala nekih občutkov do teh vprašanj, popolnoma zlomila, ko so ji pokazali lokacijo na kateri je bil umorjen njegov bližnji.Pred časom smo na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti opravili razpravo o razumevanju dogajanja v Sloveniji v 20. Stoletju. Tudi glede tega, da so se morali protagonisti revolucije za realizacijo ideologije oziroma za vzpostavitev režima zateči v skrajno nasilje, ki se je končalo s povojno morijo in več kot 600 množičnimi grobišči. Žal pa se poslancem koalicije ni zdelo vredno priti na sejo. In kako naj potem tistim, ki si ne upajo priti na sejo, kjer govorimo o povojni moriji, ki si ne upajo izreči do te vsebine, zaupamo in verjamemo, ko skupaj s predsednikom vlade govorijo o reševanju vprašanja pokopa, še posebej, če za takšno dejanje v proračunu ni namenjenih nobenih sredstev? Prav tako se seje ni udeležil nihče iz tožilstva, da bi nam pojasnil, kaj je bilo z njihove strani narejenega za odkritje in procesiranje storilcev tega genocidnega kaznivega dejanja, ki ga mednarodno pravo skupaj z vojnim hudodelstvom ter zločinom zoper človečnost opredeljuje kot najhujše kriminalno dejanje na sploh in dejanja, ki ne zastara. Zločini proti človeštvu so večinoma usmerjeni proti določeni skupini. V tem primeru proti tistim, ki so se tistim, ki so nasilno z revolucijo po vojni prevzeli oblast, zdeli moteči. Med njimi so bile tudi noseče ženske in otroci. In vsakršno udejstvovanje usmeri, da se kazensko preganja odgovorne za zločin, ni revanšizem, ni maščevanje in ni politično obračunavanje.V Nemčiji prav sedaj poteka proces proti 93 letnemu Oskarju Groeningu, računovodji v Auschwitzu, zaradi domnevnega sostorilstva poboja Judov. Torej najprej moramo vsi skupaj ugotoviti, ali smo kot država sploh pripravljeni obsoditi zločin, ki je pripeljal do tega, da je Slovenija prepredena z morišči zaradi povojne morije. Za to, da se pokoplje mrtve, ni potreben zakon, sploh pa ne nov zakon. Predlog takega zakona je tako v vsaki civilizirani državi zgolj gesta všečnosti. V vsaki necivilizirani državi pa je vseeno, ali je sprejet ali ne, saj se tako ali tako ne bo izvrševal. Že na podlagi obstoječega Zakona o vojnih grobiščih navkljub pomanjkljivostim, ki jih ta zakon ima, je mogoče pokopati žrtve iz prikritih morišč. Evidentiranje omogoča obstoječi 13. člen Zakona o vojnih grobiščih, pokop oziroma postopek pokopa se je tako začel pred nedavnim v Kamniški Bistrici, kjer so bili pomorjeni črnogorski četniki. Dovolj je bilo samo, da ministrica Anja Kopač Mrak temu morišču podelila status vojnega grobišča. In sedaj se vprašamo ali bi potrebovali nov zakon, če bi na primer danes odkrili množično grobišče nacističnih ali fašističnih zločinov. Odgovor je ne in prav je tako.Očitno je v tem delu Stanovnik imel prav, ko je dejal, da še danes delimo kosti, ampak delimo jih na podlagi v Evropi že preživete ideologije. Predlog zakona je tako nepotreben z vidika zagotavljanja dostojnega pokopa žrtev na več kot 600 prikritih moriščih v Republiki Sloveniji in ne služi zagotavljanju spoštovanja dostojanstva umorjenih, lahko pa bi služil zagotavljanju prestiža na tej občutljivi temi, kjer bi morala biti poenotena vsa slovenska javnost, politika pa bi jim morala pri tem biti zgled.Za slovensko politiko velja, da desnica zagovarja, da je potrebno obsoditi zločine na vseh straneh in pokopati mrtve na vseh straneh. To pomeni obsodba fašističnih, nacističnih ter komunističnih zločinov ter pokop njihovih žrtev. Za levico pa velja, da obsoja zločine le s strani fašizma in nacizma. Žrtve komunizma pa so vedno predmet relativizacije. Njih očitno v sedemdesetih letih ni bilo potrebno pokopati. Vendar pa pokop ne more biti le označitev morišča v naravi. Pokop je dejanje dostojanstva pri katerem morajo sodelovati svojci in predstavniki žrtev, ki pa se s zakonom ne strinjajo ravno oziroma so do njega zadržani. Žrtve revolucionarnega nasilja morajo biti pokopane kot žrtve revolucionarnega nasilja, drugače dejanje pokopa ni vredno naziva pokopa in predstavlja tudi lahko norčevanje iz dostojanstva teh žrtev.Že obstoječi Zakon o vojnih grobiščih je neustrezen z vidika spoštovanja dostojanstva žrtev revolucionarnega nasilja. Predlog zakona, ki je pred nami pa ta zakon skuša samo tehnično nagraditi, saj ga v ničemer ne razveljavlja ali spreminja. Izhaja torej iz popolnoma istih izhodišč zaradi katerih sta tako Slovenska demokratska stranka kot tudi Nova Slovenija leta 2003 že obstruirali sprejem sedaj veljavnega zakona. V Slovenski demokratski stranki pri tem ostajamo tudi danes načelni in se ne odmikamo od jasnih stališč po spoštovanju dostojanstva žrtev ne glede na to ali so bile žrtve fašističnega, nacističnega ali komunističnega nasilja in ideologije. Naj spomnim, da ko je Novo Slovenijo vodil zdaj že pokojni dr. Andrej Bajuk, je bilo izhodišče za takratno obstrukcijo Nove Slovenije, kot že rečeno tudi Slovenska demokratska stranka je takrat obstruirala, pri sprejemanju zakona jasno, da mora obstajati soglasje o tej temi, se pravi politike kot celote, da zakon ne sme biti žaljiv do pobitih ljudi in njihovih svojcev, da se ne sme kovati političnega kapitala ob tem vprašanju, da mora biti spoštovana volja svojcev, da morajo biti obeležja na grobovih primerna, kar pomeni, da morajo upoštevati želje svojcev, tudi ko je govora o zapisu na spomeniku.Pietetni pokop je pomemben, ne samo sedaj ampak tudi za našo prihodnost, mora biti spravno dejanje in temeljiti na dejstvih, ne na manipulacijah. Dr. Andrej Bajuk je tudi razumel, da citiram: “z zakoni seveda ni moč nadomestiti duhovnih dejanj, kakršna je narodna sprava, toda brez duhovne prostosti in odprtosti življenju ni mogoče pisati in sprejemati pravičnih zakonov.” Zakon ima samo tehnične določbe, medtem ko se vsebina na pravi, celosten način ne dotakne oziroma je ne rešuje.Seveda v Slovenski demokratski stranki pozdravljamo vsakršne napore, ki jih Nova Slovenija udejanja na tem področju, ki gredo v smeri rešitve vprašanja pokopa po vojni pomorjenih. Vendar pa morajo biti izhodišča takšna, da varujejo dostojanstvo žrtev in njihovih svojcev ter da ne dopuščajo potvorjene interpretacije zgodovine.V zakonu mora biti jasno zapisana tudi obsodba povojnega revolucionarnega nasilja, obsodba storilcev, česar pa zakon ne prinaša, kljub temu, da se navezuje na resolucije in konvencije. Zakon, ki ga imamo pred seboj gradi na definiciji vojnega grobišča iz zakona iz leta 2003. Opredelitev vojnega grobišča je bila neprimerna takrat in je neprimerna tudi danes. Tudi zato sta tako naša poslanska skupina, kot poslanci NSi takrat obstruirali sprejem zakona.Naj pojasnim zakaj je pojem “vojno grobišče” po našem mnenju sporen vsaj z dveh vidikov.
Prvič, ne gre za grobišče. To je namreč morišče, to je prizorišče zločina. Ta teh mestih so se izvajale likvidacije, tu ni šlo za pokop, zato tega ne moremo imenovati grobišče. Uporaba pojma grobišče pomeni, da žrtve že imajo svoj grob, da so že pokopane.
Drugič, žrtve tudi niso bile usmrčene, ker usmrtitev pomeni odvzem življenja na neki pravni podlagi. Šlo je za umore, ker ni bilo za to niti ene pravne podlage, niti domače, niti tuje, niti niso bili speljani minimalni postopki za ugotavljanje krivde. Konvencije so to prepovedovale. Bili so izvensodno pobiti na podlagi ideološkega kriterija.Pojem “dokončen dostojni pokop”, ki je v zakonu zapisan, lahko pomeni tudi degradacijo človekovega dostojanstva, saj se predlaga, da pomeni zgolj označitev novoodkritega vojnega grobišča v naravi, da ga je pač mogoče prepoznati. Če se resnično zagovarja enakost in dostojanstvo žrtev vseh totalitarizmov, njihovih svojcev in potomcev, se jim mora omogočiti tudi enake standarde za pokop. Predstavljajte si, da bi dostojen pokop žrtev Srebrenice potekal samo z označitvijo morišča v naravi, ki bi se ga potem samo proglasilo za grobišče. Mi si tega ne moremo predstavljati, zato na takšna zakonska izhodišča ne moremo pristati.Vztrajanje pri definicijah in pojmih, ki so bila sporna tudi za predlagatelje zakona že leta 2003, pomeni lahko tudi revidiranje zgodovinskih dejstev, saj večina žrtev med vojno, zlasti pa po vojni, sploh civilisti niso bili umorjeni zaradi razloga vojne, ampak zaradi revolucije, zaradi nasilnega prevzema oblasti. Pristajanje na takšne definicije t.i. vojnih žrtev bi pomenilo, da se civilne žrtve in žrtve revolucije označi kot vojne žrtve in s tem na nek način upraviči njihove množične umore v smislu, saj so bile vojne razmere. Niso bile vojne razmere. Niso bile vojne razmere.
Naprej. Izvrševanje predlaganega zakona bo odvisno od komisije, ki jo bo imenovala Vlada, torej bo politično imenovana in bo imela popolno diskrecijo glede tega, da bo ocenila ali je možno grobišče vpisati ali ne. Torej, bo odvisno od politične odločitve, kot že do sedaj. Kako hitro in ali sploh se bo uresničeval cilj zakona. Kakšne pa so bile te politične odločitve v zadnjih 70-ih letih pa nam nazorno govori več kot 600 morišč. Ivan Oman je dejal, da je zakonu mogoče nasprotovati le iz političnih, ideoloških ali prestižnih razlogov. Seveda lahko velja tudi obratno, da je zakon mogoče predlagati le iz političnih, ideoloških ali prestižnih razlogov.V Slovenski demokratski stranki smo do zakona zadržani, ne zaradi političnih, ideoloških ali prestižnih razlogov, temveč zaradi načelnih razlogov, tako kot že leta 2003. Slovenska demokratska stranka ne spreminja svojega mnenja čez noč, zlasti ne pri vprašanjih, ki bodo vplivala tudi na prihodnje generacije in na to kakšen vrednosti sistem bomo pustili našim zanamcem.V SDS zakonu ne bomo nasprotovali, saj pozdravljamo, da se je po 12-ih letih ponovno odprla razprava o moralnem dolgu, ki ga imamo vsi skupaj do žrtev revolucionarnega nasilja in verjamemo, da je namen predlagatelja dobronameren. Ker pa zakon v obliki kot je pred nami ne rešuje prej izpostavljenih temeljnih vprašanj in ostaja v enakih vsebinskih okvirih kot zakon iz leta 2003 ne vidimo razloga, da bi ravnali tokratne nenačelno in neodgovorno. Še posebej v luči dejstva, da so do zakona zadržani tudi predstavniki tistih, ki jim je zakon prvenstveno namenjen. Hvala. Foto:DZ