Esejistična predstavitev Toneta Peršaka daje vedeti, da sprememb na področju kulture ne bo
petek, 20. 5. 2016Kot promotor izključevanja Janeza Janše iz organizacije Slovenskega centra Pen, Tone Peršak strpnih in nekonfliktnih lastnosti ni pokazal.
Zadnji dan redne mesečne seje državnega zbora poslanci in poslanke razpravljajo o predlogu Toneta Peršaka za novega ministra za kulturo.
Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.
ANJA BAH ŽIBERT: Kolegice in kolegi, spoštovane državljanke in državljani! Menjav na ministrskih stolčkih Cerarjeve Vlade nihče več niti ne šteje niti ne jemlje resno. Je pa današnja zagotovo ena od bolj problematičnih in nerazumnih odločitev. Julijana Bizjak Mlakar je ob odstopu z ministrskega položaja dejala, da je prva ministrica v zgodovini, ki bo morala oditi zato, ker je delovala zakonito. Težke besede je namenila Cerarju, ki je svoj vstop v politiko gradil na čistunski politiki, obogateni s pravnim znanjem in številnimi izkušnjami, ki jih je mimogrede prodajal za lep denar, seveda na račun davkoplačevalcev.
Naj spomnim, da je predsednik Vlade dr. Miro Cerar to isto ministrico, ko tudi vse preostale ministrice in ministre, še dva meseca nazaj na podlagi evalvacije opravljenega dela ocenil kot uspešne. Upravičeno se zastavlja vprašanje verodostojnosti predsednika Vlade, če ta praktično le nekaj dni po dani pozitivni oceni celotni ministrski ekipi in izjavi, da ni razloga za zamenjave, zahteva odstop ministrice in to zaradi več let stare problematike rudnika v Idriji.
Skratka, ministrica za kulturo je morala oditi zaradi rudnikov, ki jih je po vsej logiki in tako bi moralo tudi biti, treba reševati na medresorskem nivoju. Če bi šlo res za načelno Cerarjevo politiko, bi morali odgovornost nositi vsi ministri, ki niso opravili svojega dela, a to se seveda ni zgodilo. Je pa res, da je bila Julijana Bizjak Mlakar edina ministrica Cerarjeve Vlade, ki je javno spregovorila o problematičnih gospodarskih poslih, ki naj bi se peljali preko javnega kulturnega zavoda v Idriji. Opozorilo bi v etičnem in moralnem okolju terjalo takojšnje ukrepanje, a zgodilo se je ravno obratno. Oditi je morala ministrica, ki ni hotela kloniti pod pritiskom elit.
Nekaj podobnega smo doživeli ob izjavi vršilke dolžnosti direktorice Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani Brigite Čokl, ki je na Komisiji za nadzor javnih financ spregovorila o korupciji v zdravstvu in celo razkrila konkretne podatke. Čoklova je bila ekspresno zamenjana, njeni dotedanji politični podporniki pa so jo skoraj da razglasili za neprištevno.
Cerarjeva odločitev, da na mesto ministra za kulturo postavi Toneta Peršaka, ki je vse ta čas opravljal funkcijo državnega sekretarja in je bil njena desna roka, je pravzaprav pravi precedens. Na takoimenovanem zaslišanju pred Odborom za kulturo se Peršak ni želel izjasniti glede ravnanja Cerarja in ni odgovoril na vprašanje, ali je ministrica ravnala prav, ker ni pustila, oziroma ker ni popustila pritiskom Cerarja in je sledila pridobljenemu pravnemu mnenju, ekspertizi Zavoda za varstvo kulturne dediščine in Inštituta za pravo EU. Eseistična predstavitev Toneta Peršaka na Odboru za kulturo je dala vedeti, da sprememb na področju kulture ne bo. Tudi po prihodu Toneta Peršaka ostaja kulturni resor finančno podhranjen. A očitno se to od njega niti ne zahteva. To, da ministrski kandidat, ki je skoraj pol mandata deloval kot državni sekretar na Ministrstvu RS za kulturo ne pozna, spoštovani, ne pozna osrednjih zavez iz koalicijske pogodbe za področje kulture, pove vse. Ne glede na to pa je Tone Peršak prava izbira za koalicijo pod a in b, čeprav je še nedolgo nazaj izjavil, da ne želi več opravljati funkcije sekretarja in se želi nazaj posvetiti pisateljevanju.
Nenavadna je tudi argumentacija tistih, ki svojo odločitev o podpori Peršaku gradijo na njegovih osebnostnih lastnostih in ga prepoznavajo kot nekonfliktnega in strpnega človeka. A Tone Peršak je povsem nekaj drugega, ko se loti političnega obračunavanja tam, kjer ga nikakor ne bi smelo biti. Kot promotor izključevanja Janeza Janše iz organizacije Slovenskega centra Pen, strpnih in nekonfliktnih lastnosti ni pokazal. Celo več. S somišljeniki se je poslužil nedemokratičnih metod in Janši onemogočil kakršnokoli možnost za pojasnilo oziroma obrambo. Šlo je za metodo, ki je bila v nasprotju z ustavno listino te organizacije in z vsemi demokratičnimi načeli. In to bo bodoči minister za kulturo. Posledično je slovenski center Pen ostal osiromašen, saj so ga takrat protestno zapustili Boris Pahor, Drago Jančar, Tone Kuntner, Alenka Puhar, Brane Senegačnik, Jože Snoj, Feri Lanjšček in drugi. Morda pa so ravno to tiste lastnosti, ki jih išče in pričakuje Miro Cerar.
Kakorkoli že, spoštovane kolegice in kolegi, ostaja pa dejstvo, politika in ravnanje Mira Cerarja temeljijo na popolni amneziji etičnih in moralnih načel. Hvala lepa.
