Stranka, ki se hoče trajneje zapisati v narodno zgodovino, mora skrbeti za občutek svobode vsakega člana, a obenem tudi za skupno vezivo, ki poenoti stranko.
Vstopili smo v leto 2021, ki ga poleg tridesetletnice samostojne slovenske države zaznamujejo še druge pomembne obletnice iz svetlega obdobja slovenske politične pomladi. Imamo številne razloge za spominjanje, razmislek, potrjevanje starih zavez in ustvarjanje svežih vizij za prihodnost.
11. januarja obeležujemo dvaintridesetletnico ustanovitve Slovenske demokratične zveze (SDZ), ki je bila ena od prvih lastovk slovenske demokratične pomladi. To je bil tesnobni čas, ko smo Slovenke in Slovenci vedno znova ugotavljali, da sosedje na drugi strani meje živijo mnogo bolje od nas. Represija v jugoslovanski državi se je krepila. Ljudje so vedno težje sprejemali ”dobrobiti” t. i. socializma po meri človeka, ki ni bil sposoben in zmožen rešiti nakopičenih gospodarskih, socialnih in nacionalnih problemov. Tudi druge države za železno zaveso na čelu s Sovjetsko zvezo so pokale po šivih. Kljub močni državni represiji pa je v vseh državah komunističnega bloka valoval veter sprememb. Prelomi so se zdeli nezadržni. Na slovenskem političnem polju so aretacija, proces proti četverici in delovanje Odbora za varstvo človekovih pravic zbudili in krepili civilno družbo, ki je nezadržno vzcvetela v drugi polovici osemdesetih let.
V osemdesetih, desetletju tektonskih premikov na svetovnem političnem zemljevidu, sta se na Slovenskem soočala dva politično-kulturna svetova: eden je bil utemeljen na nedelujočem socializmu, ujetosti v neperspektiven jugoslovanski okvir, nasilju represivnega aparata, kršenju temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Na drugi strani se je rojeval in krepil svet svobode, demokracije, samostojnosti. Ta novi svet so sestavljali pogumni posamezniki, ki so jih povezovale drugačne vrednote in načela kot starega. Združevali so se v civilnodružbene organizacije, med drugim tudi politične. Med prvimi je bila 11. januarja 1989 ustanovljena Slovenska demokratična zveza. Dobrega pol leta pred tem se je pojavila tudi Slovenska kmečka zveza, ki pa se je predstavljala kot stanovska organizacija in delovala v skladu s tem, čeprav je imela tudi močan politični pomen.
Konec osemdesetih so se kljub pritiskom in grožnjam z represijo nezadržno rojevale ideje o povezavi slovenskih razumnikov. Konkretno so izšle iz pobude, dane na 1. zboru slovenskih kulturnih delavcev 2. junija 1988, kjer so slovenski intelektualci razpravljali o Slovencih, Jugoslaviji in slovenski kulturi. Iniciativni odbor pod vodstvom dr. Dimitrija Rupla je sredi decembra 1988 objavil programska izhodišča SDZ. Med glavnimi cilji je bila vzpostavitev parlamentarne strankarske demokracije. Krepitev civilne družbe in ustanavljanje političnih organizacij izven nadzora obstoječih totalitarnih struktur sta oblast močno skrbela. Zato je vklopila vse možne instrumente, od medijev do službe državne varnosti, ki so s polno paro poskušali vplivati in preprečiti potek dogodkov.
SDZ pa je s skupaj še z drugimi nastajajočimi zvezami vse bolj stopala po prstih vladajočim političnim organizacijam, zlasti Zvezi komunistov. SDZ so se kmalu pridružile Socialdemokratska zveza Slovenije 16. februarja 1989, Slovensko krščansko socialno gibanje (10. marca 1989), Meščanska zelena stranka (31. marca 1989), Zeleni Slovenije (11. junija 1989), Slovenska obrtniška stranka (27. decembra 1989) ter naslednje leto še Slovenska obrtniško podjetniška stranka (1. februarja 1990) in Sivi panterji (18. januarja 1990).
11. januar 1989 je bil mrzel dan. Posebna komisija slovenske skupščine je ves dan razpravljala o okoliščinah priprav na sodni proces proti četverici pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Velika dvorana Cankarjevega doma je pokala po šivih, saj so jo pozno popoldne napolnili ljudje vseh generacij. Udeleženci ustanovnega zborovanja SDZ so zasedli več kot 1.400 sedežev v dvorani, mnogi so posedali po tleh. Tisti, ki niso uspeli priti v dvorano, so dogajanje v njej spremljali na monitorjih v preddverju. V programski izjavi SDZ je bilo jasno zapisano, da kriza jugoslovanske družbe izvira iz enopartijskega sistema, ki se ni sposoben prilagajati spremembam. Zahtevali so uvedbo demokracije in političnega pluralizma ter uresničitev zgodovinskih teženj slovenskega naroda po politični samostojnosti in lastni suvereni državi. Slovenski narod naj bi samostojno odločal o svojih povezavah z drugimi južnoslovanskimi narodi, pa tudi o svojem vključevanju v Evropo. Govorniki so poudarjali potrebo po spremembah, spoštovanju človekovih pravic, svobodnih volitvah, nujnosti sprejetja slovenskega narodnega programa in nove ustave, ki bo zagotovila večjo suverenost slovenskega naroda.
Po dolgih desetletjih totalitarnega zatiranja svobodnega združevanja je navdušenje nad ustanovitvijo demokratičnega gibanja skalilo zavedanje o nadvse neprijaznem, pravzaprav sovražnem okolju, v katerega je bila porojena SDZ. Odzivi na njeno ustanovitev so bili večinoma burni in izrazito nenaklonjeni, še zlasti v jugoslovanskem prostoru. Predvsem člani borčevske organizacije v vlogi dežurnih čuvajev obstoječe ureditve, so se odzvali žolčno in ostro nasprotovali vsakršnemu ustanavljanju strank in t. i. razbijanju jugoslovanske federacije. Večinski jugoslovanski mediji so Slovenijo postavljali na zatožno klop, saj naj bi bila po njihovem kriva za krizo v Jugoslaviji.
SDZ na prvih demokratičnih volitvah ni dosegla pričakovanj: manj kot 10% volilcev ni odražalo njene vodilne vloge v slovenski pomladi in vrste izjemno uveljavljenih imen. Prav zaradi tega je SDZ v prvi demokratični vladi pokrivala ključne državotvorne resorje. Dokler je bila akcijsko enotna, je bila najbolj vidna članica zmagovite koalicije Demos. Pojav frakcij, zlasti leve liberalne in desne konservativne, je peljal stranko v razkol, ki se je zgodil oktobra 1991. Manjši del delegatov na ljubljanskem kongresu je ustanovil novo Demokratsko stranko Slovenije, drugi del je nadaljeval delo in dopolnil ime stranke z Narodnimi demokrati. V zraku je ostalo vprašanje, ali bi z dodatnim trudom lahko našli kompromis pri iskanju odgovora o identiteti stranke, o čemer so na kongresu razpravljali. Vendar bi glede na zelo nasprotujoče ideološke razlike in nepripravljenosti za sodelovanje stranka težko dalj časa še dihala z obemi krili pljuč. Nesposobnost oblikovanja idejne in akcijske enotnosti je močno vplivala na politično sceno v komaj rojeni demokraciji. SDZ-ND so se kot majhna stranka najprej priključili k krščanskim demokratom, kasneje pa k SDSS (SDS), s čimer je ta stranka postala tudi formalni naslednik nekdanje SDZ.
Kaj nas lahko nauči izjemna, a kratka zgodba življenja neke stranke, ki je v začetku imela izjemne potenciale, a jih ni izkoristila? Najprej moramo sprejeti dejstvo, da se lahko še tako močna veja na drevesu kmalu posuši. To še posebej velja za politične stranke. Če gradiš svojo identiteto brez naroda, kot je na kongresu predlagala Spomenka Hribar, če torej, po cankarjansko, stranka ne vidi naroda, narod ne vidi nje. In to se je zgodilo prvi lastovki slovenske politične pomladi.
Razkol v SDZ je usodno vplival na razhod v Demosu in nastanek novih političnih razmerij, ki so omogočili reafirmacijo političnih sil, ukoreninjenih v prejšnjem režimu. To pa je bistveno vplivalo na potek tranzicije oziroma modernizacijo slovenske družbe in države. Naslednji nauk te zgodbe, ki se ji poklanjamo danes, pa je, da mora stranka, ki se hoče trajneje zapisati v narodno zgodovino, skrbeti za občutek svobode vsakega člana, a obenem tudi za skupno vezivo, ki poenoti stranko. To so skupne vrednote in načela, program, kadrovska politika na podlagi meritokracije in pripadnosti, dobro vodenje in upravljanje, skrb za tesno povezanost vodstva in lokalnih ravni, za politično in strokovno delo ipd. V Sloveniji ni veliko takih strank. Zato je tudi demokracija nestabilna.
Kljub napakam, ki so bile storjene, se je potrebno pokloniti vsem, ki so orali ledino in pogumno ustvarjali začetke novega demokratičnega sveta, tudi tistim, ki so kasneje iz tega ali onega razloga prehajali na drugo stran avtentične slovenske politične pomladi. Zato SDZ ne more nihče odvzeti enkratne vloge v veličastnem procesu demokratizacije in ustvarjanja samostojne slovenske države.