Enajsto redno letno poročilo varuha človekovih pravic za leto 2005
torek, 28. 11. 2006ENAJSTO REDNO LETNO POROČILO VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA LETO 2005
Stališče poslanske skupine je predstavil Mirko Zamernik.
Mirko Zamernik: Tako, kot je lansko leto bilo nekako jubilejno poročilo, ker je bilo deseto, je neka posebnost prisotna tudi letos, kajti to je zadnje poročilo, ki ga je podal aktualni Varuh človekovih pravic. Ob tem je priložnost, da to stvar vzamemo kot priložnost za razmislek o samem inštitutu Varuha človekovih pravic. Kaj smo takrat državljani in državljanke, takratni poslanci in poslanke, takratna oblast, takratna javna sfera želela doseči z uveljavitvijo inštituta Varuha človekovih pravic? Prepričan sem, da so takrat poslanci želeli izboljšati stanje v državi in da je to bil glavni namen ustanovitve inštituta Varuha človekovih pravic. Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je bil glavni namen v dokajšni meri dosežen. Tako že prej z vašim predhodnikom kot tudi sedaj z vašim delom v določeni meri. Jaz v tem poročilu, pa se bom poskušal distancirati od osebnih kvalifikacij, kar so storili nekateri predhodniki, ali si je varuh kaj zaslužil, ali je kar naredil, česa ni naredil, pa kaj bi moral narediti, od tega se bom poskušal distancirati. V naši poslanski skupini je vodilo, da je potrebno biti trd do problemov in blag do ljudi. In zato ne bom ocenjeval dela posameznika, bom pa pohvalil to, česar je v poročilu, na srečo, precej. To so konkretni primeri ljudi, ki so se srečali s hudimi težavami in šele po posredovanju Varuha človekovih pravic se je zadeva izboljšala. En primer, deklici sta umrla oba starša v prometni nesreči. Potem je ta deklica živela pri starih starših, ampak Center za socialno delo je ugotovil, da bi bilo bolje, če bi se ta deklica preselila k skrbnikom, mislim, da so bili to strici in tete. S tem so bile povzročene hude težave. In po dolgotrajnih postopkih in posredovanjih Varuha človekovih pravic je Center za socialno delo vendarle izdal odločbo in ugodil deklici in starim staršem, da sedaj živi z njimi in na koncu se iskreno zahvaljuje za to pomoč.
Zakaj sem navajal ta primer, kot sem rekel ni osamljen? Zato, ker je bil s takimi primeri na nek način dosežen namen izpred 15 let. Da v tej državi izboljšamo stvari.
Žal pa obstajajo tudi stvari, ki niso tako spodbudne kot je ta primer, ki sem ga zdaj navedel, o tem so v določeni meri govorili že kolegice in kolegi pred menoj. Najbolj akuten in najbolj v življenja navadnih ali čisto običajnih ljudi, pa vseh nas posega ravnanje sodstva. Lansko leto sem o tem ob sprejemanju poročila varuha človekovih pravic iz te govornice veliko govoril in vsi tukaj zbrani smo poskusili en droben poskus, nismo se razdelili na opozicijo, pozicijo, na rdeče, črne, na zelene, modre, ne vem kakšne še, ampak smo poskušal narediti en mali korak, a vendarle konkreten, k temu, da se stvar izboljša. Zdaj, koliko je to prispevalo k temu, da bi se stvari izboljšale, pustimo našim zanamcem, da bodo o tem ugotavljali ali pa se bo mogoče poznalo že celo sedaj. Ampak moram reči, zdaj ne trdim, da je bil to izključno ali pa samo ta kamenček v mozaiku, precej je na tem področju ali pa največ je na tem področju naredil minister sam iz vrst ljudi, ki se s tem vsakodnevno srečujejo, se pravi s postopki na sodiščih, čisto konkreten odvetnik, ki včasih zna dokaj kritično pogledati na ravnanje sodstva, politike in na sploh o vseh družbenih dogajanj in je prej kritičen, kot pa pohvalen, je pred kratkim rekel, da je ravnanje ministra za pravosodje in vse kar se dogaja v zvezi s postopki na sodiščih obrodilo sadove, da kljub temu da je odvetnikov enako število ali pa celo več in je propad zadev še večji, se pravi, dela je več, kar posledično pomeni, da so sodišča vendarle začela, vsaj nekatera, bolje delati. Zelo spodbudno, kajti vemo, kakšne travne, kakšne stiske nastajajo ravno na tem, o čemer je govoril gospod minister, kako ste že dejali, če se pravica premakne, pravica odložena je kot pravica, ki ni nobena, ali kako že, ne znam pravilno ponoviti tega, kar ste rekli. In zato vse čestitke vsem, ki ste karkoli na tem področju naredili.
Zdaj pa še malce kritike na naš račun. Varuh človekovih pravic je opozoril na nedopustno ravnanje ob tem, ko se na naš državni zbor obrnejo ljudje s peticijami.
Večinoma to storijo zato, ker pač so v teh odloženih postopkih na sodiščih obupani in potem iščejo priložnosti in možnosti na vseh naslovih in ena od teh je tudi komisija za peticije. Čudim se, da v predstavitvi predsednice komisije ni bilo odgovorjeno na to navedbo varuha, ki pravi, citiram: “Žal se ob pobudi, šlo je za konkretno pobudo, potrjuje naša zaskrbljenost nad nedoslednostjo in neustreznostjo prakse obravnavanja peticije. Menimo, da smo učinkovito opozorili vsaj na potrebo po celoviti ureditvi vsebine in načina izvrševanja ustavne pravice do peticij.” Torej, ko kažemo s prstom na nestrpnosti, na deviacijo v naši družbi, lani sem to rekel, ko kažemo s prstom na druge z enim, se trije obrnejo proti nam. Zato se globoko strinjam s tem opozorilom varuha, kjer pravi, da se vsakovrstne manjšine uporabljajo kot neko sredstvo za nabiranje političnih točk. Ali ni to žalostno? Ampak, ponavadi tisti, ki najbolj glasno protestirajo zoper temu, to najbolj glasno tudi počnejo s svojimi dejanji. Zelo močno in zelo glasno kažejo s prstom, poglejte predsednika vlade, poglejte ministra, poglejte poslance, kako ne opravljatjo svojega dela. Kaj pa, če se pogledamo v lastno skledo, zato sem izpostavil ta primer. Kazati znamo s prstom na druge, ne znamo se pa vprašati, kaj smo mi konkretno naredili. In da pustim nekaj časa še kolegicam in kolegom, mene zelo veseli ena od ugotovitev varuha človekovih pravic, ki pravi, vlada se je na poročilo odzvala jasno, izčrpno in predvsem z dejanji. Veste, roke, ki ti pomagajo, so bolj svete, kot usta, ki molijo. Zato bomo v naši poslanski skupini poročilo podprli in podprli vsakršno dejanje, ki bo vodilo k izboljšanju človekovih pravic.
Stališče poslanske skupine je predstavil Mirko Zamernik.
Mirko Zamernik: Tako, kot je lansko leto bilo nekako jubilejno poročilo, ker je bilo deseto, je neka posebnost prisotna tudi letos, kajti to je zadnje poročilo, ki ga je podal aktualni Varuh človekovih pravic. Ob tem je priložnost, da to stvar vzamemo kot priložnost za razmislek o samem inštitutu Varuha človekovih pravic. Kaj smo takrat državljani in državljanke, takratni poslanci in poslanke, takratna oblast, takratna javna sfera želela doseči z uveljavitvijo inštituta Varuha človekovih pravic? Prepričan sem, da so takrat poslanci želeli izboljšati stanje v državi in da je to bil glavni namen ustanovitve inštituta Varuha človekovih pravic. Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je bil glavni namen v dokajšni meri dosežen. Tako že prej z vašim predhodnikom kot tudi sedaj z vašim delom v določeni meri. Jaz v tem poročilu, pa se bom poskušal distancirati od osebnih kvalifikacij, kar so storili nekateri predhodniki, ali si je varuh kaj zaslužil, ali je kar naredil, česa ni naredil, pa kaj bi moral narediti, od tega se bom poskušal distancirati. V naši poslanski skupini je vodilo, da je potrebno biti trd do problemov in blag do ljudi. In zato ne bom ocenjeval dela posameznika, bom pa pohvalil to, česar je v poročilu, na srečo, precej. To so konkretni primeri ljudi, ki so se srečali s hudimi težavami in šele po posredovanju Varuha človekovih pravic se je zadeva izboljšala. En primer, deklici sta umrla oba starša v prometni nesreči. Potem je ta deklica živela pri starih starših, ampak Center za socialno delo je ugotovil, da bi bilo bolje, če bi se ta deklica preselila k skrbnikom, mislim, da so bili to strici in tete. S tem so bile povzročene hude težave. In po dolgotrajnih postopkih in posredovanjih Varuha človekovih pravic je Center za socialno delo vendarle izdal odločbo in ugodil deklici in starim staršem, da sedaj živi z njimi in na koncu se iskreno zahvaljuje za to pomoč.
Zakaj sem navajal ta primer, kot sem rekel ni osamljen? Zato, ker je bil s takimi primeri na nek način dosežen namen izpred 15 let. Da v tej državi izboljšamo stvari.
Žal pa obstajajo tudi stvari, ki niso tako spodbudne kot je ta primer, ki sem ga zdaj navedel, o tem so v določeni meri govorili že kolegice in kolegi pred menoj. Najbolj akuten in najbolj v življenja navadnih ali čisto običajnih ljudi, pa vseh nas posega ravnanje sodstva. Lansko leto sem o tem ob sprejemanju poročila varuha človekovih pravic iz te govornice veliko govoril in vsi tukaj zbrani smo poskusili en droben poskus, nismo se razdelili na opozicijo, pozicijo, na rdeče, črne, na zelene, modre, ne vem kakšne še, ampak smo poskušal narediti en mali korak, a vendarle konkreten, k temu, da se stvar izboljša. Zdaj, koliko je to prispevalo k temu, da bi se stvari izboljšale, pustimo našim zanamcem, da bodo o tem ugotavljali ali pa se bo mogoče poznalo že celo sedaj. Ampak moram reči, zdaj ne trdim, da je bil to izključno ali pa samo ta kamenček v mozaiku, precej je na tem področju ali pa največ je na tem področju naredil minister sam iz vrst ljudi, ki se s tem vsakodnevno srečujejo, se pravi s postopki na sodiščih, čisto konkreten odvetnik, ki včasih zna dokaj kritično pogledati na ravnanje sodstva, politike in na sploh o vseh družbenih dogajanj in je prej kritičen, kot pa pohvalen, je pred kratkim rekel, da je ravnanje ministra za pravosodje in vse kar se dogaja v zvezi s postopki na sodiščih obrodilo sadove, da kljub temu da je odvetnikov enako število ali pa celo več in je propad zadev še večji, se pravi, dela je več, kar posledično pomeni, da so sodišča vendarle začela, vsaj nekatera, bolje delati. Zelo spodbudno, kajti vemo, kakšne travne, kakšne stiske nastajajo ravno na tem, o čemer je govoril gospod minister, kako ste že dejali, če se pravica premakne, pravica odložena je kot pravica, ki ni nobena, ali kako že, ne znam pravilno ponoviti tega, kar ste rekli. In zato vse čestitke vsem, ki ste karkoli na tem področju naredili.
Zdaj pa še malce kritike na naš račun. Varuh človekovih pravic je opozoril na nedopustno ravnanje ob tem, ko se na naš državni zbor obrnejo ljudje s peticijami.
Večinoma to storijo zato, ker pač so v teh odloženih postopkih na sodiščih obupani in potem iščejo priložnosti in možnosti na vseh naslovih in ena od teh je tudi komisija za peticije. Čudim se, da v predstavitvi predsednice komisije ni bilo odgovorjeno na to navedbo varuha, ki pravi, citiram: “Žal se ob pobudi, šlo je za konkretno pobudo, potrjuje naša zaskrbljenost nad nedoslednostjo in neustreznostjo prakse obravnavanja peticije. Menimo, da smo učinkovito opozorili vsaj na potrebo po celoviti ureditvi vsebine in načina izvrševanja ustavne pravice do peticij.” Torej, ko kažemo s prstom na nestrpnosti, na deviacijo v naši družbi, lani sem to rekel, ko kažemo s prstom na druge z enim, se trije obrnejo proti nam. Zato se globoko strinjam s tem opozorilom varuha, kjer pravi, da se vsakovrstne manjšine uporabljajo kot neko sredstvo za nabiranje političnih točk. Ali ni to žalostno? Ampak, ponavadi tisti, ki najbolj glasno protestirajo zoper temu, to najbolj glasno tudi počnejo s svojimi dejanji. Zelo močno in zelo glasno kažejo s prstom, poglejte predsednika vlade, poglejte ministra, poglejte poslance, kako ne opravljatjo svojega dela. Kaj pa, če se pogledamo v lastno skledo, zato sem izpostavil ta primer. Kazati znamo s prstom na druge, ne znamo se pa vprašati, kaj smo mi konkretno naredili. In da pustim nekaj časa še kolegicam in kolegom, mene zelo veseli ena od ugotovitev varuha človekovih pravic, ki pravi, vlada se je na poročilo odzvala jasno, izčrpno in predvsem z dejanji. Veste, roke, ki ti pomagajo, so bolj svete, kot usta, ki molijo. Zato bomo v naši poslanski skupini poročilo podprli in podprli vsakršno dejanje, ki bo vodilo k izboljšanju človekovih pravic.