Enaindvajseta obletnica prvih svobodnih volitev

Sedanja oblast obravnava osamosvojitelje slovenske države kot sovražnike, zoper katere so dovoljena vsa razpoložljiva sredstva. Ne bi smeli pozabiti tistega, kar se nam je napovedalo z zgodovinskim dogodkom pred dobrimi dvajsetimi leti. Takrat je demokratična koalicija Demos, nastala iz gibanja Slovenske pomladi zmagala na demokratičnih volitvah in sestavila prvo demokratično izvoljeno vlado in prevzela oblast. To je bilo znamenje, da se na Slovenskem končuje skoraj polstoletna doba enopartijske diktature komunistične partije in obenem z njo prisilno sožitje Slovencev v jugoslovanskem velikodržavju pod naličjem bratstva in enotnosti.

Izid druge svetovne vojne je Jugoslavijo in Slovence v njej uvrstil med nedemokratične sile zmagovite antifašistične koalicije. To se je zgodilo, ker tudi upor Slovencev zoper potujčenje, trojno okupacijo in trojno razkosanje slovenskega ozemlja ni bil izvirno slovenski, temveč ga je sprožila, vodila in tudi prevzela politična organizacija, disciplinsko zavezana mednarodnemu  središču  tuje velesile. Strategija tega vodenja in nadvlade se je bolj posvetila izvedbi stalinistične revolucije, oziroma smrtonosni odstranitvi tradicionalnega slovenskega političnega razreda s prizorišča in netenju slovenske državljanske vojne, kakor prvotno zamišljenemu osvobodilnemu boju.

Tako so Slovenci, ki so od osvobodilnega boja pričakovali uresničitev narodne emancipacije, ob koncu vojne doživeli ukinitev in razvrednotenje dveh temeljnih pridobitev tega boja, namreč slovenske partizanske vojske in Osvobodilne fronte. To je bila pot v novo, prikrito okupacijo, podprto z zastrašujočimi množičnimi pomori moštva premagane strani iz državljanske vojne. Namesto novega razvoja slovenske družbe se je začela njena sovjetizacija, z zaplembo privatne lastnine, kolektivizacijo kmetijstva, taboriščno ekonomijo, policijskim terorjem, stalinističnimi sodnimi procesi ter kultom osebnosti. Prav ta, tolikanj mrzlična vnema jugoslovanske partijske oblasti po posnemanju sovjetskih vzorcev pa je v samem središču imperija zbudila sume v resnične namene te politične blaznosti. Kominformski spor ni spremenil bistva totalitarne oblasti v Jugoslaviji. V tem sporu ni bilo elementov ljudskega upora, kakor pri Madžarih, Poljakih in Čehih, temveč je šlo le za rivalstvo dveh totalitarnih diktatur.

Dolga štiri desetletja so morala preteči, da se je vase sesul bankrotirani režim prisilnega sožitja in da je razpadla država, ki ni več služila ničemur drugemu kot temu, da zgolj obstaja. In je bila zato vzdrževana od zunaj. Prve demokratične volitve pred dobrimi dvajsetimi leti, še zlasti pa njihov izid, so dale jasno znamenje, v katero smer se želi razvijati slovenska družba ali vsaj njen večji del. Ta smer pa je pluralistična parlamentarna demokracija z deljeno oblastjo treh vej pravne države, t.j. zakonodajne, izvršne in sodne. S to novo smerjo je Slovenija pokazala, da želi izstopiti iz vrste držav z nedemokratično oblastjo, kakor je tudi izrazila resno namero,da se pridruži deželam z razvito demokracijo. Z odločitvijo za to smer je osamosvojena slovenska država že ob svojem začetku izkazala velike uspehe, še zlasti pa se je odlikovala za časa povrnjene pomladne vlade pod predsedstvom Janeza Janše, ki ji je uspelo povečati naglo gospodarsko rast in se izkazati z odličnim polletnim predsedovanjem Evropski uniji nedolgo zatem, ko je naša država postala polnopravna članica te zveze in je tudi sprejela njeno skupno valuto.

Vendar je naše napredovanje v tej smeri naletelo na oviro, ki jo predstavlja nerazčiščena totalitarna in zločinska dediščina iz preteklosti, oziroma zapuščina, ki jo danes predstavlja nasledstvo nekdanje enopartijske oblasti – sedanja vladna koalicija s svojo tendenco po oživitvi simbolov totalitarnega oblastništva iz preteklosti. Petdeset let po ustanovitvi Osvobodilne fronte se je našla skupina bojevnikov iz Slovenske pomladi, docela zunaj tedanje partijske oblasti in tudi njej navkljub, smelo prekršila komunistično prepoved iz leta 1941, po kateri bi kdorkoli, ki bi zunaj OF začel lastno osvobodilno vojno zoper okupatorje, zagrešil narodno izdajstvo. Izbrana skupina pogumnih Slovencev je bila pred dvajsetimi leti sposobna vzpostaviti oboroženo manevrsko strukturo, ki je, petdeset let po začetku krvave in jalove komunistične revolucije, izbojevala osamosvojitev slovenske države. Nasledstvo polstoletne enopartijske diktature v postavi pričujoče vladne koalicije se še danes vede, kakor da je še danes edina in izključna oblast na naših tleh in kakor da še vedno velja njena prepoved ustanavljanja osvobodilnih gibanj zunaj OF (zunaj oblasti partijskega nasledstva). V tem duhu sedanja oblast obravnava osamosvojitelje slovenske države kot sovražnike, zoper katere so dovoljena vsa razpoložljiva sredstva.

Zdi se, da naslednjo slovensko vlado čaka naloga, da ponovi in dopolni vedno bolj dvomljivo slovensko osamosvojitev in da tudi v temeljih obnovi njeno usihajočo demokracijo.Viktor Blažič